Srečanje v alpski dolini

V alpski dolini sredi celinske Evrope se srečata jelen in los:

Mladi jelenčki na poti proti severu

Mladi jelenčki s pogonom na elektrončke jo torej mahnemo proti severu. Iz različnih koncev Slovenije se zberemo na krmišču (superchargerju) v Žirovnici, kjer nas Nani preseneti z domačim štrudljem. Ob petih zjutraj na zaspani ponedeljek jo mahnemo na pot skozi karavanški predor in po turski avtocesti do bavarskega morja, kjer ima večina prvi postanek. Tisti malo bolj odporni na bolečine v mehurju pa celo tja do Münchna. Kaj češ, nekateri smo malo starejši in se ustavimo vsaki dve uri, spet drugi pa kakor vedo, da je za njih bolje. Po nemških avtocestah pa pogosto leti prek 200 km/h in razdalja hitro kopni.

Dolga ponedeljkova pot do Rostocka

Ponedeljek je dolg in zaradi visoke hitrosti naporen. Prek 1000 teh losovih km zmoremo z nekaj postanki, tudi z berlinskim pri Tesla Gigafactory. Postanki trajajo lahko le 5 minut, včasih pa tudi 20 minut, kar je komaj dovolj za obisk kratke potrebe. No, zvečer se slovenski jelenčki uspemo zbrati in prešteti na zadnjem nemškem krmišču Rostock pred trajektno luko za Švedsko.

Poleg sedmih različnih modelov Tesel iz Žirovnice še osma, ki nam že dan prej pobegne do Berlina, ter deveti jelenček v obliki modela Hyundai Kona. Ta na pot krene že sredi noči, predvsem zaradi strahu pred nevšečnostmi na polnilnih mestih drugih ponudnikov. Žal še nima vgrajene Tesline navigacijske infrastrukture, ki poskrbi za brezskrbna potepanja na dolgih poteh. Vseh 14 članov društva DeMS se torej v večernih urah vkrca na Huckleberryja Finna in v malih kabinah na tem ogromnem trajektu prespimo plovbo prek Baltskega morja.

Prečkanje Baltskega morja

Mrzlo in vlažno jutro na trajektu nas kar napodi v kabine naših vozil. Razlike med izkrcavanjem tega velikana so tako velike, da prvo vozilo iz črede naredi že 100 km, preden zadnji po uri in pol komaj začutimo trdna tla pod kolesi. Nič ne de, urno se odpravimo skozi švedske vasice in mesteca. Vsak s svojim tempom in po svoji poti, kakor komu navigacijski sistem predlaga. Nekateri se vozijo najprej bolj zahodno čez vasice in drevorede proti severu te skandinavske velikanke, spet drugi po hitrejših cestah proti vzhodu v smeri Stockholma. Le redko se dva jelenčka najdeta na istem krmišču. Proti večeru se druščina zbere pred nočnim postankom v kamping resortu Söderhamn. Naša prisotnost vzbuja poglede na številčnost slovenskih tablic, hkrati pa tudi kakšen nejevoljen pogled zaradi zasedenosti polnilnih mest. Noč preživimo v ličnih kamping hišicah. Malce preglasni in izstopajoči očitno prestrašimo tudi roje obljubljenih komarjev.

 

Potovanje skozi Švedsko

Pretežno ravninska pokrajina nas v sredo razveseljuje z lepimi pogledi in tipično švedsko arhitekturo lesenih hišk. Kakor kateri posadki nanese ali se ji zalušta, naredi kakšen postanek v prekrasnem zalivu ali pa si privošči kakšno hitro hrano med postankom na polnilnici. Kljub temu da ni več avtocest, so ceste lepe, vsakih nekaj km z dodatnim pasom za prehitevanje počasnejših fosilnih vozil. Številni radarji umirijo promet, ki pa se presenetljivo hitro odvija brez zastojev. Postanki zaradi nižjih hitrosti postajajo čedalje redkejši, včasih na tri do štiri ure. Zaradi mehurja je včasih treba še kje vmes ustaviti. Do večera tako večinoma vsi vozimo po podobni trasi do konca zaliva Baltskega morja, kjer v kraju Luleå prenočujemo v še lepših kamping hiškah. Večerno druženje zopet od nekod naplavi domačo »švedsko« grenčico in obilni lonec testenin za celotno druščino. Malce nagajivosti prelijemo še v raziskovanje električnih stebričkov za fosilna vozila, ki jih je treba v teh krajih zjutraj dogrevati. No, nam z električnimi vozili tudi ta skrb odpade.

Prestop v arktični krog

Po dobrih dveh tretjinah Švedske zapustimo obalni pas in kmalu dosežemo arktični krog. Tu prestopimo finsko mejo. Spremeni se tudi pokrajina, sama hosta in močvirja. Ceste so večinoma ravne, lepo vzdrževane, a omejene na 80–90 km/h. Pokrajina enolična, malce zaspana, polnilni parki pa imajo tu zgolj 4–6 ročk, zato si ne želimo čredne vožnje. Dvojica nam odtava proti severu, nevarno proti ruski meji, in številne km premaguje po makadamskih poteh. Preostali jo švignemo hitro prek meje na Norveško, kjer nam sledi naš redni spremljevalec dež. V temnih večernih urah pripeketamo v Repvåg, kjer nas čaka razmajani hotel brez posadke. Nekako se razporedimo po dva in dva, eno od sob pa spremenimo v žurerski apartma.

Prihod na Severni rt

Petek je dan za čudovit začetek. Muhasto severno vreme nam kdaj pa kdaj pošlje tudi sončne žarke, ko se odpravimo proti zadnjemu najsevernejšemu otočku naše celine. Do otočka nas vodi pot prek v skalo vklesanih tunelov in številnih lepih zalivov Severnega morja. Sem pa tja ob cesti zagledamo severne jelenčke, ki nam včasih celo skočijo pred avtomobile. Na celi poti ne opazimo niti enega samcatega losa, kot bi se poskrili ali izumrli. V enem od tunelov se spustimo celo prek 200 m pod morsko gladino in na drugi strani prispemo na otok z naseljem Honningsvåg.

Tu je naše zadnje krmišče in nato se odpravimo v strnjeni koloni s slovenskimi zastavicami na Severni rt. Naša delegacija električnih jelenčkov popestri vetrovno panoramo za številne obiskovalce. Ogledamo si muzej, ki govori o življenju in odpravah na ta odmaknjen konec sveta. Naredimo nekaj fotografij, ko nas ujame kakšen sončni žarek, in tako dočakamo večer na Nordkappu.

Najsevernejši Teslin lightshow

Naš prihod na to severno točko na bližnjem parkirišču počastimo s Teslinimi svetlobnimi efekti ali lightshowom, ki bi ga lahko vpisali v knjigo rekordov. To je doslej najsevernejši lightshow na tem planetu, kjer je možen dostop s civilnim vozilom.

Poleg avtodomarjev in nas, ki ta dogodek doživimo v idilični panorami, ga posnamemo še za preostalo vedoželjno domačo publiko. Na poti proti prenočišču doživimo še avroro oziroma severni sij. Čudovite sence svetlobe na nočnem nebu nas ujamejo na temni nočni cesti, kjer presenečeni obstanemo in uživamo v opazovanju tega redkega pojava.

Še lepše igre svetlobe nato doživljamo v hotelu, ko ta pojav večkrat v noči lahko opazujemo s svojih postelj ali terase, saj se nočno nebo ustrezno razjasni. Noč si krajšamo z zabavo v našem toplem kotičku ob prigrizkih, kjer nas kratkočasi vicmajster in se grejemo z domačo neobdavčeno ter finsko »kačjo slino«. 

Zadnji dnevi na severu

Sobota nam postreže še z lepšim vremenom, zato jo mahnemo nekoliko južneje in obiščemo še najsevernejše urbano mesto. Vožnja po obali zalivov in fjordih je pravo doživetje. Popestrijo jo v skalo izklesani tuneli in viseči mostovi, vse pa je en čudovit razgled in prava paša za oči. Na poti pogosto vidiš jelenčke v manjših skupinicah. Priskakljajo na cesto in ohromijo promet, so kot nekakšni policisti, slednjih namreč ni videti. Večer pred odhodom pripravimo še dva lightshowa, tudi na slovensko himno in enega prav na Severnem rtu.

Videozapis Tesla LS

Pot domov prek Finske

Naslednje jutro se poslovimo od našega vikinga Jurija, ki nadaljuje tritedensko vijuganje po norveških fjordih. Čreda se nato razkropi že pred vstopom v finska močvirja. Sem pa tja se posadka sreča na kakšnem polnilnem mestu. Poslednji jezdeci se najdemo še v Rovaniemiju, kjer v čisto pravi Božičkovi vasi izropamo trgovine. 

Večina razkropljene črede se naslednji dan vrača prek Finske, Estonije, Latvije, Litve, Poljske, Češke, Avstrije proti domu. Nekateri hitijo pripovedovati domačim svoja doživetja, drugi si privoščimo na poti še kakšno pravo finsko savno ali si ogledamo zanimiva mesta in se prijetno zabavamo v dobri družbi. 

Sklepna misel

Vsi jelenčki se varno in srečno vrnemo domov. Mala malica je teh 8.000 km na štrom, tako gladko in lahkotno jih je premagovati. Brez odvečne tolšče smo si prislužili naziv Severni jelen. Le kaj sploh še ostane losom?

Zapisal
Boštjan Marolt