Slovenija je v zadnjih letih občutno razširila javno polnilno infrastrukturo za električna vozila. Vendar sama rast omrežja še ne zagotavlja širše uveljavitve električne mobilnosti. Nova razvojna meja ni več v številu polnilnic, temveč v njihovi zanesljivosti, preglednosti, dostopnosti in uporabniški prijaznosti.

Električna mobilnost v Sloveniji ni več v pionirski fazi. Trg raste, električnih vozil je na cestah vse več, javna razprava pa se premika od vprašanj dosega in tehnologije k vsakdanji uporabnosti. Omrežja ni več dovolj samo širiti – treba ga je narediti dovolj zrelega, da mu bodo uporabniki zares zaupali.

Omrežje raste, a uporabnik ne živi v statistiki

Po podatkih Evropskega observatorija za alternativna goriva je bilo decembra 2025 v Sloveniji približno 2545 javno dostopnih polnilnih mest, od tega 2041 AC in 504 DC. Terenske analize DeMS kažejo, da je operativno omrežje v praksi še nekoliko širše. Posebej opazen je napredek na področju ultrahitrih polnilnic: evidentiranih je 231 ultrahitrih mest na 44 lokacijah.

Na papirju je napredek impresiven. Vendar uporabnika ne zanimajo statistike, temveč konkretna vprašanja: ali bo polnilnica delovala, ali jo bo mogoče enostavno aktivirati, koliko bo polnjenje stalo in ali bo mesto prosto, ko ga bo potreboval. Omrežje, ki je v preglednicah videti dobro, v realni uporabi pogosto še vedno povzroča negotovost in frustracijo.

Od postavljanja polnilnic k njihovi dejanski kakovosti

Glavno vprašanje se je premaknilo. Ni več dovolj, da infrastruktura obstaja – delovati mora zanesljivo in predvidljivo. Večletne terenske ocene DeMS razkrivajo ponavljajoče se težave: neenakomerno regionalno razporeditev, pogoste tehnične okvare, pomanjkljivo vzdrževanje, zapletene aktivacijske postopke, nepregledne cene, različne tarifne logike med operaterji in zasedena mesta z vozili, ki se ne polnijo.

Te težave niso obrobne. Neposredno vplivajo na zaupanje uporabnikov in odločajo, ali bo električno vozilo postalo praktična izbira za daljše poti ali pa bo javno polnjenje ostalo vir stalne negotovosti.

Uporabniška izkušnja je postala ključna

Ko omrežje doseže določeno gostoto, postanejo ovire predvsem kakovostne. V državah srednje in vzhodne Evrope, kjer sta cenovna občutljivost in zaznano tveganje še vedno visoka, lahko slaba uporabniška izkušnja zavre razvoj hitreje kot sama cena vozila.

Zaupanje uporabnika je danes sestavni del infrastrukture. Če voznik ne ve, ali bo polnilnica delovala, koliko bo stalo polnjenje ali kako ga bo začel, potem infrastruktura sicer obstaja – a ne deluje tako, kot bi morala.

DeMS kot pomemben neodvisni korektiv

Prav tu postane vloga neodvisnega terenskega ocenjevanja še posebej pomembna. Takšen pristop ni le dodatek k uradnim podatkom, temveč pomemben korektiv, ki razkriva razliko med statistiko in realnostjo na cesti.

Leta 2025 je DeMS ocenil 81 lokacij, opravil več kot 6.000 kilometrov terenske vožnje in na terenu porabil več kot 200 ur. V ocenjevanje so bili vključeni člani društva, predstavniki ministrstva in različna električna vozila.

Takšno delo razkriva težave, ki jih uradne številke ne pokažejo: težave pri aktivaciji, poškodovane kable, nejasne oznake in neustrezno zasedenost polnilnih mest. Brez neodvisnega preverjanja bi bilo težko dovolj jasno ločiti med rastjo omrežja in dejanskim napredkom v kakovosti uporabniške izkušnje.

Aktivacija, plačevanje in vzdrževanje – glavne šibke točke

Čeprav se stanje izboljšuje, aktivacija in plačevanje še vedno sodita med najšibkejše dele sistema. Uredba AFIR sicer usmerja k enostavnejšim in interoperabilnim rešitvam, a uvedba v praksi še ni povsod zaključena. To še posebej otežuje uporabo turistom, poslovnim uporabnikom in občasnim voznikom.

Enako problematična je cenovna preglednost. Kombinacija tarif na kWh, časovnih dodatkov in pogojev gostovanja pogosto onemogoča, da bi uporabnik vnaprej vedel končni strošek.

Vzdrževanje lokacij ostaja kronična težava: poškodovani kabli, slaba označba in zasedena mesta brez polnjenja močno vplivajo na splošni vtis o sistemu.

Slovenija kot ogledalo regionalnega izziva

Slovenija združuje opazen napredek in še vedno prisotne omejitve, zato je zanimiv primer za širšo regijo srednje in vzhodne Evrope. Trg raste, omrežje se širi, a kakovostne vrzeli še vedno zavirajo normalizacijo električne mobilnosti.

Temeljna lekcija je jasna: prehod iz faze rasti v množično uporabo zahteva več kot dodatne polnilnice. Potrebni so večja operativna zanesljivost, enostavnejše aktiviranje in plačevanje, preglednejše cene ter boljše vzdrževanje.

Kaj sledi?

Slovenija je pri električni mobilnosti dosegla pomembno prelomnico. Naslednji korak ne bo odvisen od števila novih polnilnic, temveč od kakovosti uporabniške izkušnje. To zahteva predvsem:

 

večji poudarek na razpoložljivosti in rednem vzdrževanju,

preprostejše in univerzalnejše načine aktivacije ter plačevanja v skladu z AFIR,

učinkovito preprečevanje zasedanja polnilnih mest,

večjo cenovno preglednost,

redno neodvisno terensko ocenjevanje infrastrukture,

tesnejše sodelovanje med operaterji, lokalnimi skupnostmi in državo.

 

Če bo ta kakovostni preskok uspel, se bo električna mobilnost širila bolj naravno in z več zaupanja. Če pa bo razvoj ostal osredotočen predvsem na kvantiteto, bo infrastruktura rasla v statistikah, zaupanje uporabnikov pa bo še naprej zaostajalo.

Prav v tem je danes bistvo slovenske zgodbe o javni polnilni infrastrukturi – zato je neodvisno terensko ocenjevanje v tem procesu ne le koristno, temveč zelo pomembno.

Zapisal: Ignac Završnik