Zjutraj nas je čakala pot proti Atlantiku. Ob 7.00 smo se dobili na zajtrku v kavarni bencinskega servisa, okrašeni v slogu ameriške ceste Route 66. V Maroku je vsak zajtrk del jutranjega presenečenja – tudi ta je bil – v pozitivnem smislu. Team #01 je medtem baterijo dopolnil do 100 %, ob 8.00 pa smo zapustili Ouarzazate.
Čez prelaze med dvema Atlasoma
Cesta N10 se iz Ouarzazata vzpenja v gore med Visokim Atlasom in Antiatlasom. V bližini se dviga Džebel Siroua, 3304 metre visok ognjenik, ki že dolgo miruje. Serpentine so se vile med temnimi skalami, na obzorju pa so se odpirali razgledi daleč čez planoto. Najvišja točka tega dela poti je prelaz Tizi n’Bachkoum na 1691 metrih.
Malo smo zašli
Na poti smo malo zašli. Asfalt se je končal, pred nami pa je bil makadam med kamenjem in suhimi šopi trave. Vsa tri vozila so ga zmogla, mi pa smo dobili nekaj fotografij, ki jih z glavne ceste ne bi mogli posneti.
Ko smo spet našli pravo pot, nas je ob cesti pozdravila čreda kamel, ki se je pasla na kamniti planoti.
Taznakht, mesto preprog
V Taznakhtu smo se ustavili za slabo uro. Mesto je eno glavnih središč tkanja preprog v severni Afriki. Preproge ouaouzguiti so dobile ime po berberskem plemenu Aït Ouaouzguit, tkejo pa jih predvsem ženske – v okolici jih je več kot 20.000. Volno dobijo od nomadskih pastirjev s Siroue, barvajo pa jo z gorskimi zelišči.
Skozi dolino Souss
Za Taznakhtom se je pokrajina počasi spremenila. Peljali smo se mimo odcepa za Taliouine, ki slovi po žafranu: skupaj s sosednjim krajem pridela kar 90 % maroškega žafrana, ki ima zaščiteno označbo porekla. Za približno 12 gramov začimbe potrebujejo kilogram cvetov. Nato smo se skozi Assaki spustili proti dolini Souss. Na pobočjih so se pojavili arganovci, drevesa, ki rastejo skoraj samo v jugozahodnem Maroku. Gozdovi arganovcev so od leta 1998 del Unescovega biosfernega rezervata Arganeraie, iz plodov pa stiskajo znamenito arganovo olje.
Spremljal nas je tudi vsakdanji maroški promet: kombi, naložen z žimnicami in posteljnim okvirjem, je mirno nadaljeval pot.
Taroudannt, mali Marakeš
Taroudannt obdaja 6 do 8 kilometrov dolgo obzidje iz ilovice z bastijoni in devetimi vrati, ki so še vedno v uporabi. Današnjo podobo je dobilo v 16. stoletju, v času dinastije Saadijcev, ki izvira prav iz te pokrajine. Pravijo mu tudi mali Marakeš.
Za obzidjem smo pojedli kosilo. Na mizo je prišel piščančji tažin s suhimi slivami, mandlji, sezamom in kuhanim jajcem.
Agadir
Team #01 je v Agadir prispel ob 18.22 s 23 % baterije. Mesto je 29. februarja 1960 ob 23.40 prizadel potres, ki je trajal manj kot 15 sekund, a je zahteval med 12.000 in 15.000 življenj. Agadir so nato zgradili na novo, s širokimi avenijami, kakršna nas je pričakala ob prihodu.
Zgodovina mesta pa sega mnogo dlje. Leta 1505 so Portugalci ob vznožju hriba zgradili utrdbo Santa Cruz do Cabo de Gué, ki jo je leta 1541 po obleganju osvojil saadijski sultan Mohamed al Šejk. Na vrhu hriba je zrasla kasba Agadir Oufella, ki jo je prvič porušil lizbonski potres leta 1755, drugič pa jo je potres leta 1960.
Zvečer smo se odpeljali še do Teslinega superchargerja. Polnila sta se lahko le Team #01 in Team #03, saj Teslini superchargerji v Maroku niso odprti za druga vozila. Team #02 je zato žal moral na drugo, 50-kilovatno polnilnico v bližini.
Dvanajsti dan je za nami: 352 kilometrov od gora do oceana. Varčna vožnja se je obrestovala, saj je bila poraba Team #01 le 139 Wh/km. Jutri nas čaka Marakeš.
Kdor malo zaide, vidi več.
- 352km
- 6 h 31min vožnje
- 139Wh/km
- 0l goriva
2024
2025
2025
