Včasih si nečesa tako močno želiš, da z leti želja ne zbledi, temveč postaja le še večja. Zame je bil to obisk Tesline tovarne avtomobilov v Berlinu, imenovane kar Giga Berlin.

Odkar je leta 2022 odprla svoja vrata, sem z velikim zanimanjem spremljala novice o njej. Navduševale so me zgodbe o njeni napredni zasnovi, izjemni učinkovitosti, premišljeni estetiki in prizadevanjih za okolju prijaznejšo proizvodnjo. Želela sem si vse to videti na lastne oči. Ne le modelov Y, ki prihajajo s proizvodnih trakov, ampak predvsem tovarno samo – njeno organizacijo, tehnologijo in ljudi, ki so del te zgodbe.

Dolga pot do vstopnice

Toda pot do ogleda ni bila tako preprosta, kot bi si morda mislili.

Obiski tovarne za klube lastnikov tesel so organizirani na podlagi Teslinih povabil. Do brezplačnih vstopnic lahko dostopajo le s strani Tesle uradno priznani klubi in Slovenci društva s takšnim statusom žal še nimamo. Zato je bila možnost obiska za nas dolgo nedosegljiva.

Letos pa se je končno ponudila priložnost.

Predsednik našega društva je navezal stik s švedskim klubom lastnikov tesel, katerega člani berlinsko tovarno obiskujejo skoraj vsako leto. S pomočjo tega sodelovanja smo se nekateri slovenski člani včlanili v švedski klub in se prijavili na ogled.

Toda prijava še ni pomenila zagotovljene vstopnice. Na voljo je bilo le 45 mest, zanimanje pa je bilo večje, zato so udeležence izbrali z žrebom.

Sledilo je stiskanje pesti in upanje, da nam bo sreča naklonjena.

In potem je prišla novica, ki sem si jo tako dolgo želela slišati.

Vsi štirje prijavljeni Slovenci smo bili izžrebani!

Veselje je bilo nepopisno, še posebej ob zavedanju, da sreča ni bila naklonjena vsem in da so nekateri švedski člani žal ostali na čakalni listi.

Proti Berlinu

Iz Slovenije smo se proti Berlinu odpravili trije pari s tremi teslami – dvema Modeloma Y in enim Modelom 3. Čeprav smo imeli skupen cilj, smo si za pot izbrali različne smeri. En par je potoval skozi Avstrijo in Češko, drugi skozi Avstrijo mimo Münchna, tretji pa mimo Gradca in Passaua proti severu Nemčije.

Ker smo se na pot podali v četrtek po službi, smo se pozno ponoči ustavili in prenočili v bližini Dresdna, tako da nas je naslednje jutro od cilja ločilo le še slabi dve uri vožnje.

Ko smo se pripeljali pred Gigafactory Berlin-Brandenburg, sem začutila prav posebno vznemirjenje. Po več letih čakanja sem bila končno tukaj.

Pred tovarno

Že okolica tovarne je naredila vtis. Ogromen proizvodni kompleks stoji sredi gozdnate pokrajine, pred njim pa se razprostira ogromno parkirišče, katerega del pokrivajo nadstreški s sončnimi paneli, pod njimi pa morje tesel. Tako parkirne površine niso namenjene le avtomobilom, ampak tudi proizvodnji električne energije.

Posebej prijetno presenečenje nas je čakalo na parkirišču za obiskovalce. Vsako parkirno mesto je imelo svojo Teslino polnilnico, na kateri smo lahko med obiskom brezplačno polnili avtomobile. Majhna, a zelo dobrodošla pozornost.

Pred tovarno smo se srečali s švedskimi kolegi, ki so nam omogočili to izjemno priložnost. Sledili so pozdravi, nekaj skupinskih fotografij in priprave na ogled.

Od šestih slovenskih popotnikov smo se v proizvodnjo odpravili štirje srečni izžrebanci. Oba partnerja brez vstopnic sta nas počakala v preddverju tovarne. Kot sta pozneje povedala, jima je dobra ura ob kavi in prijetnem klepetu minila, kot bi mignil. Zame pa se je takrat začel najbolj pričakovani del potovanja.

V tovarni

Pred začetkom ogleda smo se zbrali v prostornem preddverju tovarne, kjer so nas razdelili v tri manjše skupine s po približno petnajstimi obiskovalci. Vsako skupino je spremljal svoj vodič.

Prejeli smo identifikacijske priponke s fotografijo, ki smo jih morali ves čas nositi na vidnem mestu, ter obvezno zaščitno opremo: čelado, zaščitna očala in oranžen brezrokavnik z napisoma Tesla Visitor in Giga Berlin. Brezrokavnik smo lahko po ogledu odnesli domov za spomin.

Vsak obiskovalec je dobil še slušalke, prek katerih smo lahko ves čas jasno poslušali vodičevo razlago, ne glede na oddaljenost od njega ali zvoke proizvodnje. Takšen način vodenja se je izkazal za zelo praktičnega, saj smo se lahko povsem posvetili opazovanju dogajanja okoli sebe.

Tovarna Giga Berlin je ogromna, zato si je nismo ogledali v celoti, obiskali smo le oddelke za stamping, casting in general assembly. Toda bolj kot sama velikost me je navdušila njena organiziranost.

Vse deluje premišljeno, usklajeno in izjemno učinkovito. Proizvodni procesi so zasnovani tako, da se posamezne faze čim bolj tekoče povezujejo. Ob tem dobiš občutek, da je vsak premik, vsaka naprava in vsako delovno mesto del veliko večje, skrbno načrtovane celote.

Pričakovala sem veliko robotov, ogromne stroje in industrijski hrup. Toda tovarna me je presenetila tudi z nečim povsem drugim. Bila je svetla, živahna in precej manj hrupna, kot sem pričakovala. Ponekod je bilo slišati celo glasbo. Vse se je premikalo, stroji so delovali, ljudje so opravljali svoje naloge, vendar vzdušje ni delovalo živčno ali kaotično. Nasprotno – proizvodnja je name naredila vtis dobro usklajenega sistema, ki deluje v svojem ritmu.

In čeprav je tovarna v veliki meri avtomatizirana, so ljudje še vedno njen nepogrešljivi del. V tovarni jih je zaposlenih kar 12.000. In kot nam je povedal vodič, je ponos na dosežke pomemben del Tesline proizvodne kulture. Vsak nov dosežek praznujejo in obeležijo s skupinsko fotografijo. Tovarne med seboj prijateljsko tekmujejo in spremljajo dosežene rezultate. Takšno vzdušje spodbuja pripadnost, sodelovanje in željo po nenehnih izboljšavah. In prav v tednu našega obiska je tovarna Giga Berlin dosegla pomemben mejnik – prvič so v enem tednu izdelali kar 7000 vozil Model Y! Dosežek, na katerega so bili zaposleni upravičeno ponosni.

Stamping, gigacasting in Godzilla

Med vsemi tehnološkimi posebnostmi me je najbolj očaral oddelek Stamping, kjer ogromne stiskalnice in robotske roke sodelujejo pri izdelavi karoserijskih delov. Roboti z neverjetno hitrostjo in natančnostjo premikajo kovinske dele med posameznimi fazami oblikovanja. Vsak gib je usklajen z naslednjim, vse poteka tekoče, brez nepotrebnih premorov.

Težko opišem, kako zanimivo in hkrati pomirjujoče je opazovati tako velike stroje, ki z neverjetno natančnostjo ponavljajo svoje gibe. Pravzaprav je pogled na njihovo delovanje skoraj hipnotičen. Človek bi lahko stal tam še dolgo in samo opazoval.

Posebnost Tesline proizvodnje je tudi tehnologija gigacasting, pri kateri ogromne visokotlačne livarske naprave izdelujejo velike aluminijaste konstrukcijske dele vozila.

Namesto sestavljanja številnih manjših kosov je mogoče določene dele spodnjega ustroja avtomobila izdelati kot en sam ulitek. S tem se zmanjša število sestavnih delov, poenostavi proizvodnja in skrajša čas sestavljanja.

Tesla je bila med pionirji uvajanja takšnih velikih enodelnih ulitkov v množično proizvodnjo osebnih avtomobilov, danes pa podobne rešitve razvijajo tudi drugi avtomobilski proizvajalci.

In potem je tu še Godzilla, ki premika avtomobilske karoserije med različnimi ravnmi proizvodnje in jih dviguje v zgornje nadstropje, od koder nadaljujejo pot proti lakirnici. Ogromen industrijski robot, ki deluje brez premora in sem ga do takrat videla le na videoposnetkih.

Na koncu proizvodne linije

V končni montaži, imenovani General Assembly, avtomobili postopoma dobivajo svojo končno podobo. Tik pred koncem proizvodne linije so deležni še zaključnega preverjanja kakovosti, nato pa se sami brez voznika odpeljejo na svoje prvo kratko potovanje do parkirišča, kjer počakajo na odvoz do kupcev. In na tej točki so nam kljub prepovedi fotografiranja dovolili skupinsko fotografijo, ki nam bo služila kot dragocen spomin na obisk tovarne.

Berlin in pot domov

Ogled je bil za nami, vtisov pa toliko, da jih je bilo težko strniti v nekaj stavkov. Odpeljali smo se na odlično kosilo na obrobje Berlina, kjer smo izmenjevali prve vtise in podoživljali najbolj zanimive trenutke. Vsakogar je navdušilo kaj drugega, vsi pa smo se strinjali, da je bilo vredno prevoziti prav vsak kilometer.

Nato smo se odpravili proti središču Berlina, kjer smo se namestili v hotelih in se pripravili na večerno druženje. Večerja s švedskimi kolegi je potekala v tradicionalni berlinski restavraciji. Ob prijetnem vzdušju smo izmenjali izkušnje, mnenja in kontakte, predvsem pa ugotovili, kako hitro lahko skupna strast do električne mobilnosti poveže ljudi iz različnih držav.

Po večerji smo se še nekoliko sprehodili po berlinskih ulicah. Mesto je ponujalo prijetno kuliso za sproščen klepet in obujanje vtisov. Dan je bil poln doživetij, pred nami pa je bila dolga pot proti domu, zato smo se počasi poslovili in odpravili na zaslužen počitek.

Zadnji dan nas je čakala vrnitev v Slovenijo. Vreme je medtem že pokazalo svojo jesensko, skoraj zimsko plat. V delu Avstrije je ponoči snežilo, zato sta se dve ekipi odločili za vzhodnejšo pot skozi Češko. Odločitev se je izkazala za dobro. Spremljalo nas je sončno vreme, ceste so bile ugodne za vožnjo, kilometri pa so minevali presenetljivo sproščeno.

Z možem sva zadnji dan od Berlina do doma prevozila kar 1015 kilometrov. Za pot sva skupaj s postanki porabila 14 ur. Na Češkem in v Sloveniji sva uporabljala tudi Teslin sistem Tesla Assisted Driving (TAD), ki se je v Evropi še pred kratkim imenoval FSD (Supervised). Razlika v primerjavi s starejšim sistemom Autosteer Beta, s katerim sva si pomagala v Nemčiji in Avstriji, je bila zelo opazna. Kot je med vožnjo pripomnil moj mož: »Človek se počuti prav svobodno, ko iz avtopilota preklopi na FSD.« In težko se ne bi strinjala z njim. Vožnja je bila bolj tekoča, umirjena in predvidljiva, brez nenadnega zaviranja. Zdelo se nama je, da je tudi avto s takšnim načinom vožnje povsem zadovoljen. Po štirinajstih urah sva se vrnila domov, polna vtisov in z občutkom, da bi takšno potovanje z veseljem takoj ponovila.

• 45mest za ogled
• 4izžrebani Slovenci
• 7000Modelov Y v enem tednu
• 1015km v enem dnevu

Ko danes pomislim na naše tridnevno potovanje, se najprej spomnim občutka, ko sem končno stala pred tovarno, ki sem si jo toliko let želela obiskati. Predvsem pa sem hvaležna, da sem lahko doživela nekaj, kar je bilo še pred kratkim videti skoraj nedosegljivo.

Saša Odlazek
Društvo e-Mobilnost Slovenija – DeMS

׋

›