1.350 km s Škodo

Start potovanja: Ljubljana, Slovenija

Cilj potovanja:  Arosa, Švica

Moje potovanje se je začelo 22. 7. 2021, doma, v Ljubljani. Izračunana pot s postanki je predvidevala vožnjo in polnjenje avta 10 ur in 21 minut, zato sem s potovanjem začela ob 9:30.

Pot je potekala skozi Novo Gorico, kjer naj bi polnila na polnilnici pri Petrolu, čez sever Italije, kjer bi uporabljala Enel polnilnice. Na končnem cilju pa bi napolnila avto pri samem hotelu, ki ima lastno polnilnico (arosaenergie).

Vse je bilo planirano v piko, pri tem mi je velik del pomagal oziroma naredil moj oči, ki se na te stvari malo bolj spozna.

Uporabila se je aplikacija “A Better Routeplanner”, ki jo  priporočam. Aplikacija glede na tvoj avto, tvojo povprečno porabo izračuna  celotno pot s postanki za polnjenje, polnilnice si lahko tudi sam prilagodiš (tako sem si jaz Enel polnilnico). Tukaj je tudi potrebna opomba, da je seveda poleg vsakega načrta, treba imeti B plan in ne 100 % zaupati samo eni aplikaciji.  To sem na tej poti občutila na lastni koži.

Pot sem, kot že prej rečeno začela ob 9.30 uri. Avto, s katerim sem potovala je Škoda CITIGOe iV. Ob startu mi je 100-% napolnjena baterija kazala dometa 268 km, povprečno porabo pa 12,2 kWh/100 km.

Za polnilnice sem uporabljala: Petrolovo kartico na Petrolovih polnilnicah (1x) in Shellovo kartico, na polnilnicah Enel x (7x), ponekod pa zaradi lažje uporabe tudi aplikacijo Juice pass (Enelove polnilnice).

Prvi postanek je pravzaprav bil šele čez mejo pri Enel polnilnici, “Ikea Gorizia Villese”, čeprav je bil planiran postanek pri Petrolu (Šempas). To pa zaradi mojega ‘jutranjega’ vnašanja podatkov v Googlovo mapo. Ampak nič zato, pri Ikei sem imela še 54-%, vendar sem avto za nekaj minut vseeno priključila.

Naprej sem se na pot podala z 71-%. Povprečna hitrost je bila pribl. 100 km/h, tempomat je bil skoraj vedno vključen, povprečna poraba pa je padala, gibala se je tam med 9,5 kWh/100 km -11,5 kWh/100 km. Naslednje polnjenje je bilo pri postajališču Bazzera Nord; v bližini Benetk.

Tja sem se pripeljala z 31-%, baterijo pa sem napolnila do 80-%. Na postajališču sem bila 35 minut, pojedla sem malico in se odpravila naprej na pot. 

Po skoraj dveh urah vožnje po ‘ravni’ avtocesti in 160 km sem imela postanek na naslednji Enelovi polnilnici, ki je bila na mojo srečo pri “McDonaldsu”. Tja sem prišla s 26-% baterije. Malo sem se okrepčala in ponovno odpravila na pot, ko je dosegel avto 76-% polno baterijo.

Potovanje je potekalo brez kakršnih koli težav, vožnja je bila odlična, avto je imel dokaj nizko porabo, polnilnice so delovale in vedno so bile ob mojem prihodu proste. Časovno sem bila po načrtu in vse je bilo tako kot mora biti.

Približevala sem se zadnji polnilnici pred mejo s Švico in tudi zadnji polnilnici, na kateri sem polnila pred svojim ciljem. Enel x polnilnica se nahaja na severu jezera Como, ki je eno izmed lepših turističnih točk v Italiji, seveda tudi eno dražjih. Ker cesta pelje ob samem jezeru, sem upala na lep razgled, a sem se uštela, saj je hitra cesta speljana predvsem po predorih. Na polnilnico sem zaradi rahlega zastoja pri jezeru prišla okoli 19:00, s 23-% baterije.

Avto sem napolnila do 83-% in se odpravila na zadnjo razdaljo, ki me je čakala do cilja.

100 %  sem zaupala aplikaciji, da imam slabe 3 ure do cilja, 147 km. Moje misli so se takrat vrtele okoli tega, da me počasi čaka meja, potem pa se malo povzpnem in bom pri cilju. Ne vem, zakaj, ampak nisem preverila, koliko se bom dejansko povzpela. Nadmorska višina jezera Como (kjer sem zadnjič napolnila avto) je 198 m, nadmorska višina kraja, kamor grem pa je 1775 m.

Vožnjo sem začela samozavestno, malo me je začelo stiskati, ko sem se začela vzpenjati že pred mejo. Gre za to, da je tudi meja nekje na 2.100 m nadmorske višine. Vendar mi je uspelo, cesta je lepa in vijugasta, vožnja pa zato mogoče malo bolj počasna in ‘varčna’. Na meji ni bilo nikogar, prav tako ni bilo nikogar na bencinskem servisu, jaz pa brez švicarske vinjete. Zato sem pot še podaljšala za dobrih 40 minut in vozila po stranskih cestah’. Kjer je šlo gor, je šlo tudi dol. Nekaj dometa sem pridobila z varčno vožnjo navzdol, vendar me je praviloma po vsakem spustu čakal  naslednji vzpon.

Vse je bilo dobro, dokler nisem prišla do zadnjega vzpona. To je, iz kraja Chur (593 m nadmorske višine) do ciljnega kraja Arosa (1775 m). Še dobro, da takrat nisem niti pogledala višinskih razlik, saj je razdalja med krajema 31 km, imela pa sem dometa tam dobrih 65 km. Vsak, ki vozi električen avto, sploh mestni električen avto, ve kaj klanec navzgor naredi dometu.

Kakorkoli, optimistično sem se pognala v klanec, to se mi je kar poznalo, ko mi je kazalo dometa še 21 km, jaz pa sem jih imela do cilja še 19 km. Ker v bližino ni bilo nobene polnilnice, sem preklopila na najbolj možen varčen način (ECO+), ugasnila se je klima in vsi ostali pripomočki. Ko mi je ostalo še dobrih 15 km do cilja, je domet že kritično padel, mene pa je tako stiskalo da sem avto vozila 10-15 km/h, s prižganimi vsemi štirimi, tako da me je sredi noči na ovinkih prehitel tudi avtobus. Kljub temu da je bila ura že pozna; okoli 1:00 zjutraj, me je prehitelo kar nekaj vozil. Niti eden me ni vprašal, ali je vse dobro. Jaz vem, da če bi na cesti opazila avto s tujimi tablicami, ki se vozi 10 km/h, kjer je omejitev 80 km/h in ima prižgane ‘vse 4’, bi se ustavila in pozanimala, ali je dobro. Ampak dobro, vemo, da so Švicarji ‘bolj zadržani’.

Kljub težavam sem okoli 1:30 ure zjutraj, prišla do cilja, z dometom 10 km. Zdaj, ko sem doma, me res zanima, kakšna je bila takrat poraba, ampak izčrpana od vožnje nisem uspela pogledati in sem preprosto pozabila.

V kraju Arosa sem spala 4 noči, avto pa sem polnila avto v javni garaži, kjer je počasno polnjenje, 22.2 kWh – 10 frankov. Vse je povezano preko spletni strani, kjer te usmerjajo, tako da je bilo vse jasno (arosaenergie).

Nekaj slik iz cilja: Arosa, Švica.

Čez nekaj dni, 26. 7., sem se odpravila nazaj proti domu. Vračala sem se po isti poti, po kateri sem prišla, potovanje je potekalo brez težav in kot po maslu. Tu se moram pohvaliti, da sem imela odlično porabo, prvih 300 km je bila poraba 6,5 kWh/100 km:).

Polnila sem na istih polnilnicah, sprememba je bila samo ta, da sem zadnje polnjenje imela na Petrolovi polnilnici, tik za mejo z Italijo, da sem brezskrbno prispela domov. Pot nazaj je bila časovno krajša, manj stresna, po tistem ‘klancu’, kjer sem se spustila za 1.900 m se mi je kar malo smejalo, ko sem gledala domet in povprečno porabo.

Večino poti sem uživala v vožnji, kljub temu, da govorimo o bolj ‘mestnem’ avtomobilu je bila vožnja udobna, pripomočki kot je na primer tempomat, za to pa sem posebej hvaležna, na dolgi poti pride zelo prav.

Zapisala

Pia Završnik

 

Več informacij, lahko vidite tudi na naši Facebook Strani.