Avtor: Društvo Dems

Zadnji dan v Maroku. Zajtrk ob 7.00, ob 7.20 pa smo že zapeljali iz Chefchaouena – s 45 % baterije in naravnost v meglo.

Gore Rifa so nas pospremile v gosti megli, ob cesti pa so opozarjali znaki za spolzko cestišče. Na prvih 25 kilometrih je bilo zunaj le okoli 14 °C, avto pa je porabil 163 Wh/km. Ko smo se spustili nižje, se je megla razkadila in razkrila jutro kot z razglednice: bele minarete, oljčne nasade in skalnate grebene v soncu.

Pobočja ob cesti so prekrita z oljčnimi nasadi. Oljke v severnem Maroku gojijo že stoletja, oljčno olje pa je stalnica na vsaki mizi – tudi pri zajtrku, ko ga ponudijo k svežemu kruhu.

Skozi Tetuan

Pot nas je vodila skozi Tetuan, »belo golobico« severnega Maroka. Mesto so ob koncu 15. stoletja na novo pozidali begunci iz Granade, od leta 1913 do 1956 pa je bilo prestolnica španskega protektorata. Ob cesti stojijo borovci, ki jih je stalni veter z morja upognil v isto smer.

Ulice so bile okrašene z rdečimi maroškimi zastavami. Novembra Maroko praznuje dva državna praznika: obletnico Zelenega pohoda (6. novembra) in dan neodvisnosti (18. novembra).

Ob cesti so nas pozdravljali še zadnji kupi glinenih loncev za tažin – zadnja priložnost za spominek, ki ga v prtljažnik električnega avta med kable in podaljške sploh ni lahko spraviti.

Proti pristanišču

Zadnji del poti smo prevozili po avtocesti. Proti morju se je cesta večinoma spuščala, zato je avto na teh 100 kilometrih porabil le 115 Wh/km. Peljali smo mimo izvoza za Melloussa, kjer od leta 2012 deluje Renaultova tovarna, ena največjih tovarn avtomobilov v Afriki.

Smerokaz za Ksar Sghir nas je spomnil na drugačne čase: Portugalci so to obmorsko utrdbo osvojili leta 1458 in jo zapustili šele leta 1550. Zadnje kilometre smo vozili pod viaduktom železniške proge do pristanišča, nato pa so se pred nami pokazali žerjavi Tanger Meda. Pristanišče so odprli leta 2007, danes pa je največje v Afriki in Sredozemlju.

V pristanišču

V pristanišče Tanger Med smo prispeli ob 9.28 z 21 % baterije. Polnjenje ni bilo potrebno, saj je energije dovolj tudi za čakanje in vkrcanje.

Pred vkrcanjem je sledil še pregled. Avtomobile so najprej pregledali z mobilnim skenerjem, nato je svoje delo opravil še pes. Pri električnem avtu je imel dvojno delo, saj je moral povohati zadnji in sprednji prtljažnik.

Dan smo začeli v megli v gorah Rifa, končali pa ob morju tam, kjer se Atlantik sreča s Sredozemljem. Maroko, hvala za vse!

To je hkrati zadnji zapis s poti. Hvala vsem, ki ste nas spremljali!

• 130km
• 2 h 8 minvožnje
• 128Wh/km
• 45 → 21% baterije

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Ta dan smo avtomobile pustili na miru. Ves dan so počivali na parkirišču, mi pa smo se peš odpravili raziskovat modro mesto.

Team #02 in Team #03 sta se že dopoldne povzpela še na hrib nad mestom, okoli 200 metrov višje, Team #01 pa se je odpravil naravnost med uličice. Chefchaouen leži na pobočju pod gorami Rifa, zato je vsak sprehod tu hkrati tudi malo planinarjenja. Tudi ime mesta je povezano z gorami: pomeni »poglej rogova« in se nanaša na vrhova, ki se dvigata nad njim.

Ulice v višjem delu mesta krasijo visoke norfolške araukarije – iglavci s pacifiškega otoka Norfolk, ki jih zaradi pravilnih, v nadstropja razporejenih vej sadijo po vsem Sredozemlju – in hibiskusi z žarečimi rdečimi cvetovi.

Na vzhodnem robu medine je izvir Ras el Ma (»glava vode«), ki mesto od nekdaj oskrbuje z vodo. Danes je ob njem vrsta stojnic in kavarnic, iz doline pa se vzpenjajo poti na okoliške hribe. Najbolj priljubljen je razgledni hrib s Špansko mošejo, ki so jo Španci zgradili v 20. letih prejšnjega stoletja, a je nikoli niso uporabljali za molitev.

Pri izviru je Team #03 pozabil pohodniške palice. Ko se je ponje vrnil, so ga čakale natanko tam, kjer jih je pustil. Tudi poštenost domačinov je nekaj, kar bomo ponesli domov.

Voda iz izvira je stoletja poganjala mline. Ob potoku pod izvirom še stoji modro pobarvana hišica z zidanim žlebom, po katerem voda priteče v obokano odprtino – eden od starih vodnih mlinov.

Sok, kakršnega doma ne dobiš

Ob poti k izviru se vrstijo modro pobarvane stojnice s kupi granatnih jabolk in pomaranč. Sok iz granatnega jabolka stisnejo ročno, pred vašimi očmi, na preprosti stiskalnici – brez dodanega sladkorja in vode. Je gost in temno rubinast, sladek in hkrati prijetno trpek, z rahlo grenkobo, ki jo da lupina. Takšnega okusa v steklenici iz trgovine ne boste našli. Jesen je čas granatnih jabolk, zato so bila še posebej sočna.

Na eni od stojnic tik ob izviru je sok stiskala domačinka, njen mladi pomočnik pa je pridno lupil granatna jabolka. Za njima je pod leseno streho staro javno perišče, skozi katero teče voda iz izvira, ob robu korita pa so se v vodi hladila granatna jabolka.

Po modrih uličicah

Medina je labirint strmih tlakovanih uličic, stopnic in prehodov, kjer je skoraj vsaka stena v drugačnem odtenku modre. Na stenah visijo ročno tkane odeje, volnene halje in pisane torbe, nad nekaterimi uličicami pa se pne vinska trta, ki že dobiva jesenske barve. Med hišami se ves čas odpirajo pogledi na gore nad mestom.

Videz medine ima korenine v Andaluziji. Po padcu Granade leta 1492 so se v Chefchaouen zatekli muslimani in Judje iz Španije ter s seboj prinesli način gradnje: opečnate strehe, kovane mreže na oknih in notranja dvorišča. Stoletja je bilo mesto za tujce skoraj zaprto – vse do leta 1920, ko so ga zasedli Španci. Do leta 1956 je bilo nato del španskega protektorata.

Kasba in razgledi

Ob osrednjem trgu Uta el Hamam stoji kasba, utrdba z obzidjem in stolpi iz rdečkastega kamna, ki jo je dal ob ustanovitvi mesta zgraditi Mulaj Ali ibn Rašid. Za obzidjem se skriva andaluzijski vrt z vodnjakom, kjer rastejo visoke pahljačaste palme vašingtonije, kanarske datljeve palme z oranžnimi grozdi plodov, cikasi in ciprese.

Z obzidja in stolpov se odpre eden najlepših razgledov na mesto: pod nami trg, nad njim osmerokotni minaret Velike mošeje, na pobočju modre hiše in tik nad njimi gore.

Kosilo in slovo

Opoldne smo se vsi dobili na kosilu v gostilni na osrednjem trgu, nasproti obzidja kasbe. Gostilna ima modre stene in rezbarjene lesene stebre, na modro so pobarvana celo debla dreves na terasi – še en dokaz, da je modra tu več kot le barva.

Po kosilu se je Team #02 odpravil proti trajektnemu pristanišču in naprej proti Evropi. Srečno pot domov!

Team #01 in Team #03 sta ostala v mestu. Sledili so ogledi, pohajkovanje po uličicah in preprosto uživanje v čarih modrega mesta. Team #01 je po strmih uličicah gor in dol prehodil natanko 11 km. Za ostale vemo, da so jih prehodili več – koliko, pa naj ostane skrivnost.

• 0km z avtom
• 11km peš
• 564m nadmorske višine

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Dan se je pravzaprav začel že ponoči, ko so nas komarji v Rabatu prisilili, da smo sredi noči iskali zaščito pred njimi.

Zjutraj nam je gostitelj pripravil zajtrk. Pri maroškem zajtrku nikoli ne veš, kaj bo na mizi – vedno je malo presenečenje. Stalnica je le čaj, ki je tu običajen del zajtrka. Za kavo smo poskrbeli kar sami, od priprave do pitja. Našo pozornost so pritegnila okna z barvnimi stekli in kovanimi mrežami, uokvirjena s ploščicami zellige – tradicionalnim maroškim mozaikom iz ročno rezanih glaziranih koščkov.

Okolica vile je morda zdaj videti malce nenavadna. Po besedah našega gostitelja naj bi v naslednjih dveh letih porušili vilo, v kateri smo bivali, in bližnje zgradbe, na njihovem mestu pa naj bi uredili igrišče za golf in zgradili hotele. Če bo res tako, smo videli nekaj, česar čez nekaj let ne bo več. Sicer pa se Rabat v zadnjih letih opazno prenavlja – v več četrtih so stare hiše že porušili in prostor namenili novim ureditvam.

Solidarnost na policijski kontroli

Team #01 je Rabat zapustil ob 9.09 s 93 % baterije. Na poti iz mesta je policija ustavila Team #03. Solidarno se je za njim ustavil še Team #01 – in to je bilo dovolj, da so nas spustili naprej.

Nato je vožnja proti Tangerju potekala tekoče in brez presenečenj. Omejitev hitrosti na avtocesti je 120 km/h.

Ob avtocesti teče tudi proga hitrega vlaka Al Boraq med Tangerjem in Kenitro, ki so jo odprli leta 2018 kot prvo progo za visoke hitrosti v Afriki. Smerokazi pred Tangerjem kažejo tudi proti pristanišču Tanger Med, kjer smo pred desetimi dnevi stopili na afriška tla. Tanger Med je leta 2024 pretovoril več kot 10 milijonov zabojnikov (TEU) in je največje pristanišče v Afriki in Sredozemlju.

Polnjenje ob Atlantiku

Prvi postanek je bil pred Tangerjem, pri hotelu Hilton s centrom dobrega počutja, ki ima poleg Teslinih polnilnic tudi polnilna mesta za druga električna vozila. Pohvalno! Razgled s hotela proti Atlantiku je odličen. Nekaj kilometrov severneje je rt Spartel s svetilnikom iz leta 1864, kjer se Atlantik sreča s Sredozemljem.

Team #01 je na supercharger prispel ob 11.40 s 26 % baterije, po 237 kilometrih vožnje s porabo 178 Wh/km. V dobri uri se je napolnil do 97 % in prejel 49 kWh za 9,15 € (0,19 €/kWh).

Skozi Rif

Ko je bilo polnjenje končano, smo nadaljevali proti cilju. Cesta nas je vodila mimo Tetuana, katerega medina je od leta 1997 na Unescovem seznamu svetovne dediščine, nato pa v gorovje Rif, mimo akumulacijskega jezera med borovimi gozdovi.

Vmes smo se ustavili v gostilni na kosilu – na mizi so pristali trije tažini: dva piščančja in eden z jagnjetino. Piščanec z vloženo limono in olivami je klasika severnega Maroka: limone več tednov zorijo v soli in lastnem soku, zato jed dobi značilen kiselkast okus.

Gore nad Chefchaouenom so del Rifa, gorovja, ki se v loku vleče vzdolž sredozemske obale severnega Maroka. Njegov najvišji vrh je Džebel Tidirin (2456 m) nad Ketamo. Nad mestom se začne narodni park Talassemtane, ki varuje redke gozdove maroške jelke. Pozimi vrhove Rifa pogosto pobeli sneg, urejenega smučišča pa tu ni. Najbližje je Michlifen pri Ifranu v Srednjem Atlasu – prav tam, kjer smo pred devetimi dnevi polnili baterije.

Chefchaouen, modro mesto

Team #01 je v Chefchaouen prispel ob 16.35 s 60 % baterije. Mesto je leta 1471 ustanovil Mulaj Ali ibn Rašid al Alami kot postojanko za boj proti Portugalcem, ki so takrat vdirali v severni Maroko. Na osrednjem trgu Uta el Hamam je zgradil kasbo, ki mu je služila kot utrjena hiša. Trg je dobil ime po prvem mestnem hamamu. Modre stene, po katerih je mesto znano, naj bi uvedli Judje, ki so jih konec 15. stoletja izgnali iz Španije in so svojo četrt pobarvali svetlomodro.

Zvečer so maroški mediji objavili intervju z Boštjanom iz Team #03, ki so ga posneli v Rabatu.

Intervju z Boštjanom v Rabatu

To je bil naš zadnji skupni večer. Nekaterim se mudi domov, zato Team #02 jutri že odhaja proti Sloveniji. Drugi ostajamo v Maroku še vsaj en dan.

Za zadnjo skupinsko fotografijo smo si izbrali osrednji trg v Chefchaouenu, pred vrati kasbe.

Petnajsti dan je za nami: 367 kilometrov od Rabata do modrega mesta v Rifu.

• 367km
• 5 h 9 minvožnje
• 180Wh/km
• 9,15€ za polnjenje

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Štirinajsti dan smo začeli z zajtrkom v kampu, kjer smo prespali v šotorih. To niso klasični šotori, saj imajo tudi stranišče in tuš – lahko bi rekli, da gre za malce višji standard. Zajtrk pripravijo kar v kampu in stane 5 evrov na osebo. Med dodatno ponudbo je tudi polno zanimivosti: od purana in mačka do kokoši. Ena od kokoši se je že pripravljala za večerni tažin.

Po avtocesti proti severu

Team #01 je kamp zapustil ob 9.10 s 86 % baterije. Peljali smo se po avtocesti proti Casablanci. Na smerokazih ob njej so imena krajev zapisana v arabščini in v berberski pisavi tifinag, na mnogih pa še v latinici, v francoskem zapisu (na primer Settat ali Casablanca). Berberščina (tamazight) je od ustave iz leta 2011 ob arabščini uradni jezik Maroka.

Prvi kraj na smerokazu, Ben Guerir, je središče rudarjenja fosfatov. Maroška družba OCP ima dostop do več kot 70 % svetovnih zalog fosfatne rude, rudnik pri Ben Guerirju pa deluje od leta 1980.

Na poti smo naredili kratek postanek pri hitri polnilnici Winxo na počivališču ob avtocesti.

Promet po maroško nas je spet nasmejal: mimo nas je zapeljal tovornjak, naložen s senom precej višje in širše od kesona.

Zgodba iz ozadja: avtocesta med Casablanco in Marakešem je dolga okoli 220 kilometrov. Odsek do Settata so odprli leta 2002, gradnja odseka od Settata do Marakeša pa se je začela leta 2003, za promet pa so ga odprli 17. aprila 2007. Cestnino na maroških avtocestah vozniki lahko plačujejo tudi elektronsko, s ploščico Jawaz družbe Autoroutes du Maroc. Nanjo spominjajo tudi svetlobni napisi nad avtocesto: »Opomnik: napolnite svoj Jawaz.«

Malo pred Casablanco smo zapeljali mimo Settata, upravnega središča istoimenske pokrajine s približno 170.000 prebivalci. Mesto je začelo rasti okoli kasbe, ki jo je v 17. stoletju dal zgraditi sultan Mulaj Ismail: utrdba je popotnikom in prebivalcem zagotavljala varnost, rodovitna zemlja v okolici pa je Settat spremenila v trgovsko središče za kmetijske pridelke. Od začetka 90. let ima mesto tudi univerzo Hassan I.

Casablanca

Casablanca je največje maroško mesto in gospodarsko središče države. Prvotno naselje se je imenovalo Anfa, Portugalci so mu rekli Casa Branca, sultan Mohamed ben Abdalah pa ga je v drugi polovici 18. stoletja obnovil in poimenoval ad-Dar al-Bayda – Bela hiša. To ime je še danes zapisano na smerokazih.

Team #01 je na supercharger v podzemni garaži prispel ob 12.05 z 28 % baterije. V 36 minutah se je napolnil do 85 % in prejel 39 kWh za 6,34 € (0,16 €/kWh). Polnjenje smo izkoristili za obisk Starbucksa.

Med vožnjo skozi mesto se je pred nami v gosti megli z Atlantika dvigala džamija Hasana II. Dokončali so jo leta 1993 po načrtih francoskega arhitekta Michela Pinseauja. Njen minaret je visok okoli 210 metrov in velja za drugega najvišjega na svetu, del džamije pa stoji na nasipu nad oceanom. V molilnico gre okoli 25.000 vernikov, na trg pred njo pa še 80.000.

Rabat

Iz Casablance smo se ob 13.09 odpeljali proti Rabatu, kamor je Team #01 prispel ob 15.05 s 56 % baterije. Rabat je leta 1912 postal upravno središče francoskega protektorata, leta 1956 pa prestolnica neodvisnega Maroka. Ime izhaja iz arabske besede ribat, ki pomeni utrjeno postojanko. Od leta 2012 je mesto kot »sodobna prestolnica in zgodovinsko mesto« na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Supercharger v Rabatu stoji v četrti Souissi, ki slovi po razkošnih vilah in veleposlaništvih. Ozadje polnilnice je pravi park z raznimi palmami.

Team #01 se je v Rabatu polnil v dveh delih: najprej s 56 na 82 % (17,5 kWh za 2,79 €, 0,16 €/kWh), nato še do 100 % (12,4 kWh za 4,81 €, 0,39 €/kWh). Skupaj je prejel 29,9 kWh za 7,60 €, povprečno 0,25 €/kWh. Medtem je kosil v bližnjem hotelu Sofitel, Team #03 pa je dal intervju lokalnim ustvarjalcem spletnih vsebin. Lahko rečemo, da smo v maroških krogih e-mobilnosti postali pozitivna novica.

Zvečer smo končali v predelu Rabata, kjer nam okolica ni zbujala zaupanja – na srečo je bila notranjost prenočišča čisto drugačna. Kava v Casablanci, kosilo in večerja v Rabatu: vse se da z dobro voljo.

Štirinajsti dan je za nami: 335 kilometrov od šotorov pri Marakešu do prestolnice. Jutri nas čaka Chefchaouen.

• 335km
• 5 h 3 minvožnje
• 164Wh/km
• 13,94€ za polnjenje

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Dan smo začeli ob Atlantiku. Team #01 in Team #02 sta se zjutraj dobila na zajtrku, Team #03 pa je prenočil na drugem mestu v bližini superchargerja. Zjutraj je bila v garaži lepo vidna razlika med našo Teslo, ki je prevozila del Sahare, in lokalnim vozilom, ki se je bleščalo od čistoče. Pred odhodom smo si vzeli čas še za sprehod po agadirski plaži.

Jutro na plaži

Agadirski zaliv je dolg peščen lok, ob katerem se vrstijo hotelska naselja. Valovi Atlantika so bili ta dan močni, kopanje pa je bilo prepovedano. Nad zalivom se dviga hrib s kasbo Agadir Oufella, ki jo je dal leta 1572 zgraditi saadijski sultan Abdalah al Galib za zaščito mesta in pristanišča. Na pobočju pod njo je iz belih kamnov izpisano geslo Maroka: »Bog, domovina, kralj«.

Električna vozila so nas spremljala tudi na promenadi: ob kažipotu za turistične informacije, policijo in upravo plaže je stalo električno kolo z debelimi gumami. Takšna kolesa so v Agadirju priljubljena za vožnjo ob morju.

Po sprehodu smo se ustavili na jutranji pijači. Senca, veter in dobra družba so bili osnova za pogovore o naslednjih načrtih za potovanja z električnimi vozili.

Na superchargerju v Agadirju so se nato zbrale vse tri ekipe, naredili pa smo še simbolično skupinsko fotografijo. Tesli sta baterije dopolnili le za vzorec: Team #01 je v treh minutah prejel 1,4 kWh za 0,20 €. Ob 11.02 smo se odpravili proti Marakešu.

Po avtocesti čez Visoki Atlas

Tokrat smo izbrali avtocesto, ki se vije skozi globoke useke v rdeči kamnini, na obzorju pa se odpirajo gorski hrbti Visokega Atlasa. Cestnina od Agadirja do Marakeša je stala 72 dirhamov.

Zgodba iz ozadja: odsek med Marakešem in Agadirjem velja za enega najzahtevnejših gradbenih projektov v Maroku. Gradili so ga dobra štiri leta in stal je okoli 8 milijard dirhamov, zaradi gorskega terena pa so morali zgraditi 13 viaduktov in okoli 90 mostov. Pri Zaouiat Ait Mellalu so izkopali prvi avtocestni predor v državi. Ima dve ločeni, okoli pol kilometra dolgi cevi, opremljeni po evropskih varnostnih standardih, ki so jih zaostrili po požaru v predoru pod Mont Blancom leta 1999. Avtocesto so slovesno odprli 21. junija 2010 in je bila prvi mesec brezplačna. Pot med mestoma se je skrajšala s približno štirih ur na dve uri.

Vzpon čez gore in višja hitrost sta se poznala pri porabi: Team #01 je porabil 169 Wh/km, dan prej po regionalnih cestah le 139 Wh/km. Na obrobju Marakeša smo srečali skupino šolarjev, ki so s kolesi prečkali cesto.

Polnjenje v Marakešu

Team #01 je na supercharger v Marakešu prispel ob 14.32 s 24 % baterije. V 57 minutah se je napolnil do 95 % in prejel 48,9 kWh za 8,77 €, torej 0,18 € za kilovatno uro.

Supercharger stoji v četrti Hivernage zahodno od medine. Ime v francoščini pomeni »prezimovanje«: četrt so v času francoskega protektorata zgradili za Evropejce, ki so v Marakeš prihajali po zimsko sonce. Danes je tu polno hotelov in vrtov, kar se vidi tudi ob polnilnicah: visoke vitke pahljačaste palme, košate datljeve palme, oljke s srebrnkastimi listi, oleandri ob robu parkirišča in gosta živa meja iz bršljana, ki supercharger loči od ceste.

V bližini sta še dve Porschejevi destinacijski polnilnici. Pozornost pritegne njuno ozadje: oranžno pročelje v slogu marakeške arhitekture s ploščicami zellige na stopnišču, pred njim pa pravi mali vrt – datljeve palme, bananovci, juke, plezalke po zidu in grmički sivke ob robu.

Rdeče mesto in trg Džemaa el Fna

Marakeš je okoli leta 1070 ustanovila berberska dinastija Almoravidov. Mesto je bilo tako pomembno, da so Maroko vse do začetka 20. stoletja pogosto imenovali kar Marakeško kraljestvo; iz imena mesta izhaja tudi ime države v številnih evropskih jezikih, tudi v slovenščini. Rdeče mesto mu pravijo zaradi obzidja, ki so ga zgradili v letih 1122–1123, medina pa je od leta 1985 na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Zvečer smo se odpravili na trg Džemaa el Fna, srce medine. Ime trga verjetno izvira iz nedokončane mošeje, ki jo je začel graditi sultan Ahmad al Mansur, ljudje pa so jo v posmehu poimenovali »mošeja propada«. Podnevi tam stojijo prodajalci pomarančnega soka in krotilci kač, zvečer pa trg preplavijo stojnice s hrano, pripovedovalci zgodb in glasbeniki. Leta 2001 ga je Unesco razglasil za mojstrovino ustne in nesnovne dediščine človeštva.

Večer smo sklenili v zeliščarni, kjer so bile police polne arganovega olja, dišav, mil in začimb.

Trinajsti dan je za nami: 262 kilometrov od Atlantika čez Visoki Atlas do Rdečega mesta. Jutri nas čakata Casablanca in Rabat.

• 262km
• 4 h 3 minvožnje
• 169Wh/km
• 8,77€ za polnjenje

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Dan se je začel že ob 5.45 z odhodom na serpentine, ki so ena izmed značilnosti Maroka. Ovinki se vijejo po strmem pobočju nad sotesko Dadès, v jutranjem svitu pa se rdeče stene obarvajo rožnato. Nadaljevali smo z zajtrkom ob 7.00.

Proti Ouarzazatu

Team #01 je iz doline Dadès odpeljal ob 7.59 s 65 % baterije. Pot nas je vodila po dolini navzdol, skozi skalnate useke, mimo palmovih nasadov in vasi s kasbami, na obzorju pa so se dvigali vrhovi Visokega Atlasa. Cesta N10 pelje tudi skozi mesto Kelaat M’Gouna, središče Doline vrtnic. Tam vsako pomlad pripravijo festival vrtnic, iz cvetov pa destilirajo rožno vodo in olje.

Maroški Hollywood

Ime Ouarzazate v berberščini pomeni »brez hrupa«. Mesto je v francoskem obdobju zraslo kot garnizija, upravno središče in carinska postaja, pravijo pa mu tudi vrata puščave. Danes je znano predvsem po filmih.

Zgodba iz ozadja: filmske ekipe so v Ouarzazate prihajale že od leta 1962, ko je David Lean v okolici snemal Lawrenca Arabskega. Podjetnik Mohamed Belghmi je zato leta 1983 zgradil Atlas Studios, ki danes veljajo za največji filmski studio na svetu po površini. Eden prvih filmov v njih je bil Dragulj Nila (1985), sledili so Gladiator, Kraljestvo nebeško ter Asterix in Obelix: Misija Kleopatra, v okolici pa so snemali tudi Igro prestolov.

Na vhodu nas je pričakal plakat filma Princ Perzije, za vrati pa kulise od berberskega salona s preprogami do egipčanskega templja s hieroglifi.

Ouarzazate, kilometer 0

V Ouarzazatu se je Team #01 od 13.23 do 17.42 brezplačno polnil in prejel 38,3 kWh, baterija pa se je napolnila s 44 na 100 %. Večer smo sklenili na bencinskem servisu, ki je okrašen v slogu ameriške ceste Route 66. Pred njim stoji kamen, ki Ouarzazate označuje kot kilometer 0, z razdaljami do svetovnih mest: do Madrida je 1485 kilometrov, do Pariza 2478 in do Tokia 11.475. Ljubljane na njem ni bilo. Pod starodobnikom, parkiranim poleg naših avtomobilov, se je skrival maček.

Enajsti dan je za nami: 156 kilometrov, od serpentin ob zori do filmskih kulis. Poraba je bila nizka, 123 Wh/km, tudi zato, ker je pot vodila večinoma navzdol. Jutri nas čaka 344 kilometrov dolga pot do Agadirja, zato bodo nekatere ekipe vozile varčno.

• 156km
• 2 h 38min vožnje
• 123Wh/km
• 0l goriva

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Zjutraj smo se dobili ob 8.00 na zajtrku. Deseti dan smo ostali v dolini Dadès in jo raziskovali peš.

Opičji prsti

Le streljaj od hotela se nad reko Dadès dvigajo rdeče skale, ki jim pravijo opičji prsti. Gre za konglomerat, kamnino iz sprijetih prodnikov in peska, ki jo je erozija izklesala v zaobljene gmote, podobne prstom in členkom. Med njimi se vijejo ozke suhe struge, po katerih smo se odpravili na pohod.

V eni od sotesk se je med stene zagozdila velikanska skala. Seveda jo je moral nekdo podpreti.

Čaj na vrhu

Pod vrhom se je ekipa razdelila. Team #02 in Team #03 sta se povzpela na vrh in si v jami ob oreščkih in čaju odpočila. Skozi vhod v jamo se je odpiral pogled na opičje prste. V gorah okoli Boumalne Dadèsa nekatere nomadske družine poleti še danes živijo v jamah, vklesanih v pečine: v njih je v vročini hladneje, okoliška pobočja pa ponujajo več paše za drobnico.

Team #01 v oazi

Team #01 je že pred vrhom zavil proti oazi ob reki Dadès, ki namaka vrtove ob vznožju skal. Tam ga je presenetila goba, mlada velika tintnica – v deželi, kjer smo pred dnevi gazili po sipinah. Velika tintnica je užitna le mlada, dokler so lističi beli. Pozneje se razkroji v črno tekočino, podobno črnilu, po kateri je dobila ime.

Na oslu skozi vas

Na cesti skozi vas so se trije člani preizkusili še v ježi na oslu, ki ga je vodil domačin.

Cesta R704 pelje skozi sotesko navzgor proti Msemrirju in naprej v Visoki Atlas. Kilometrski kamen ob njej nas je opomnil, da je do Agoudala še 105 kilometrov. Agoudal leži na več kot 2300 metrih in velja za eno izmed najvišje ležečih vasi v Maroku.

Dolina plemena Aït Atta

Dolino Dadès večinoma naseljujejo pripadniki berberskega plemena Aït Atta. Bližnje mesto Boumalne Dadès je zraslo ob stari poti, po kateri so pastirji selili črede med pašniki, nadzorovalo pa jo je prav to pleme iz gorovja Džebel Saghro. Pripadniki plemena so se francoski kolonialni oblasti upirali med zadnjimi v Maroku: v bitki pri Bougaferju v Saghru so se predali šele marca 1933, po več kot 40 dneh obleganja s kopnega in iz zraka.

Reka Dadès izvira v Visokem Atlasu. Pri Ouarzazatu se združi z reko Imini v Drao, ki je s približno 1100 kilometri najdaljša reka v Maroku.

Polnjenje po kapljicah

Avtomobila Team #01 in Team #02 sta medtem stala na polnjenju. Polnjenje je potekalo počasi in s prekinitvami: Tesla Team #01 je od prihoda v dolino do današnjega večera prejela 22,6 kWh, baterija pa se je napolnila s 23 na 55 %. Povprečna moč je bila le okoli 1 kW, manj kot iz običajne hišne vtičnice.

Dan smo sklenili s tažinom: eni so imeli zelenjavnega, drugi piščančjega.

Deseti dan je za nami: namesto kilometrov za volanom smo nabirali korake po soteskah. Jutri nas čakata Aït Benhaddou in Ouarzazate.

• 22,6kWh polnjenja
• ~1kW moči
• 23 → 55% baterije
• 0l goriva

Vsi zapisi s poti ›

׋

›