Energetski zakon: Vsaka »nova rešitev« lahko dodatno oteži dostop do polnilnic v večstanovanjskih stavbah

Energetski zakon: Vsaka »nova rešitev« lahko dodatno oteži dostop do polnilnic v večstanovanjskih stavbah

V Društvu e-Mobilnost Slovenija (DeMS) že več let spremljamo izzive umeščanja polnilne infrastrukture za električna vozila v večstanovanjskih stavbah. Leta 2019 smo pripravili predlog dopolnitve Energetskega zakona (EZ-1), s katerim smo predlagali jasnejšo in tehnično utemeljeno ureditev vzpostavljanja individualnih polnilnih mest, skladno z elektrotehničnimi standardi (npr. IEC 60364) in požarno varnostnimi zahtevami.

V letu 2026 v praksi še vedno opažamo, da se vprašanje polnjenja električnih vozil v večstanovanjskih objektih pogosto rešuje z administrativnimi omejitvami ali splošnimi prepovedmi, namesto z individualno tehnično presojo konkretnih rešitev.

Tehnologija obstaja – izziv ostaja implementacija

Upravitelji stavb in etažni lastniki se v praksi pogosto soočajo z negotovostjo na treh ključnih področjih:

  • obremenitev in omejitve elektroenergetskega priključka,
  • požarna varnost (skladnost s SZPV smernicami in Pravilnikom o požarni varnosti v stavbah – Ur. l. RS 31/2022),
  • odgovornost za morebitne incidente v skupnih delih stavbe.

Zato se pogosto uporablja previdnostni pristop, ki v določenih primerih vodi tudi v splošne omejitve ali prepovedi.

Tak pristop je v določenih tehničnih okoliščinah razumljiv, vendar ne odraža vedno dejanskih možnosti sodobnih rešitev, kjer pravilno projektirana infrastruktura, vključno z dinamičnim upravljanjem obremenitev (load management), omogoča varno vključitev več polnilnih točk tudi v obstoječe stavbe.

Evropska zakonodaja, zlasti Direktiva (EU) 2024/1275 o energetski učinkovitosti stavb (EPBD), jasno usmerja države članice k sistematičnemu razvoju infrastrukture za elektromobilnost. Nacionalni okvir (EZ-1, SZ-1, Zakon o učinkoviti rabi energije – ZURE) mora zato zagotavljati ravnotežje med:

  • tehnično izvedljivostjo,
  • varnostjo in
  • pravico do uporabe zasebne lastnine.

Zakaj smo pripravili ta zapis

V praksi se pojavljajo primeri, kjer etažni lastniki obravnavajo predloge za splošne prepovedi polnilnic v garažah brez predhodne tehnične analize konkretnega objekta.

V enem izmed primerov (anonimizirano) je bil na skupščini etažnih lastnikov predlagan sklep o popolni prepovedi vgradnje polnilnic, kljub temu da bi bila njihova izvedba tehnično skladna z zahtevami projektiranja nizkonapetostnih instalacij (IEC 60364-7-722) ter drugimi veljavnimi elektrotehničnimi in požarnimi standardi.

Etažni lastnik je utemeljeno izpostavil vprašanja glede:

  • skladnosti ukrepa z EZ-1, SZ-1 in ZURE,
  • načela sorazmernosti omejevanja lastninske pravice (Ustava RS, 33. in 67. člen),
  • možnosti uvedbe tehničnih pogojev namesto splošnih prepovedi.

Takšni primeri kažejo, da se odločitve pogosto sprejemajo v pogojih informacijske asimetrije in previdnostne negotovosti, kar lahko vodi v pravno in razvojno manj optimalne rešitve.

Ključna strokovna izhodišča

  1. Individualna tehnična presoja kot standard

Splošne prepovedi brez tehnične analize konkretnega primera so z vidika načela sorazmernosti (tudi v praksi Sodišča EU) lahko problematične.

Ustreznejši pristop temelji na:

  • analizi priključne moči objekta,
  • preverjanju razdelilnih sistemov,
  • požarni oceni tveganja ter
  • skladnosti s tehničnimi standardi (IEC, EN, SIST).
  1. Varnost se zagotavlja s standardi, ne z izključevanjem tehnologije

Sodobne EV-polnilne rešitve temeljijo na standardiziranih varnostnih okvirih, med drugim:

  • IEC 61851 (sistemi polnjenja EV),
  • IEC 60364-7-722 (nizkonapetostne instalacije za EV),
  • IEC 62955 (detekcija DC uhajanja),
  • uporaba RCD tipa B ali ekvivalentnih zaščit.

Ključni varnostni elementi vključujejo:

  • projekt elektroinštalacij (PZI),
  • dinamično upravljanje obremenitev (load balancing),
  • selektivno zaščito tokokrogov,
  • certificirano polnilno infrastrukturo,
  • požarne elaborate, kjer so zahtevani.
  1. EV kot električna obremenitev v sistemu stavbe

Z vidika elektroenergetike je EV ena izmed večjih priključenih obremenitev, primerljiva s toplotnimi črpalkami ali indukcijskimi sistemi.

Ključno je:

  • dimenzioniranje skupne priključne moči,
  • upravljanje sočasnosti porabe,
  • ustrezna zaščita instalacij ter
  • nadzor nad obremenitvami.

Tehnično tveganje zato ni vezano na tehnologijo EV, temveč na kakovost projektiranja in upravljanja sistema.

  1. Požarna varnost: celovit pristop

Analize (npr. NFPA, Fraunhofer ISE, VDE, EV FireSafe) kažejo, da požarna tveganja EV ob ustrezni infrastrukturi ne kažejo višje pogostosti v primerjavi z vozili z notranjim izgorevanjem, pri čemer so vzroki požarov v garažah pogosto širši (električne instalacije, mehanske okvare, gorljivi materiali, organizacija parkiranja).

Zato je strokovno bolj ustrezno obravnavati:

  • celotno požarno sliko garaž,
  • ne zgolj posamezne tehnologije vozil ter
  • sistemske preventivne ukrepe.
  1. Pravna sorazmernost in lastninska pravica

Po 67. členu Ustave RS in ustaljeni ustavnosodni praksi mora biti omejevanje lastninske pravice:

  • zakonito,
  • nujno in
  • sorazmerno glede na cilj.

Splošne prepovedi, ki niso utemeljene na tehnični analizi posameznega primera, lahko predstavljajo nesorazmeren poseg, kadar obstajajo milejši ukrepi (npr. tehnični pogoji ali odobritev na podlagi projektne dokumentacije).

  1. Tveganje improviziranih rešitev

Popolne prepovedi uradno urejenih polnilnih mest lahko vodijo v uporabo neustreznih praks (npr. polnjenje prek klasičnih gospodinjskih vtičnic brez ustrezne zaščite), kar predstavlja večje varnostno tveganje kot standardizirane rešitve, kar potrjujejo tudi strokovne smernice evropskih elektro organizacij (npr. VDE).

Sklep

Za trajnostni razvoj e-mobilnosti v večstanovanjskih stavbah je ključno:

  • prehod od prepovedi k tehničnim pogojem,
  • standardizacija postopkov odločanja v etažni lastnini,
  • uporaba preverjenih evropskih in IEC standardov ter
  • individualna strokovna presoja vsakega primera.

E-mobilnost v večstanovanjskih stavbah zato ne bi smela biti predmet splošnih omejitev, temveč reguliran tehnični okvir, ki temelji na sorazmernosti, varnosti in preverljivih inženirskih rešitvah.

Več o naših prizadevanjih in predlogih:

Zbral in zapisal
Ignac Završnik

Leave a Reply