Električni avtomobil sem si želela že vsaj deset let. Od konca maja imam za sabo 8800 kilometrov in izgubila sem strah, da sem si s prehodom na mestni električni avto zmanjšala svobodo premikanja. Izkazalo se je, da moram spremeniti svojo predstavo o tem, kako je svoboda videti, in se spotoma naučiti še nekaj reči.

Pred šestimi leti sem si upala razmišljati o nakupu Kone Electric, spremljala sem razvoj baterij, dosegov in polnilnic, vendar se preprosto ni izšlo.

Letos pa se je odprlo okno priložnosti.

Prodala sem svoj bencinski avtomobil, zaprosila za subvencijo in nenadoma sem lahko iz avtosalona odpeljala svoj BYD Dolphin Surf Boost. Sreča je bila nepopisna.

Svojo srečo sem nekaj časa celo skrivala. Malo me je bilo sram. Kako si lahko nekdo, kot sem jaz, privošči nov avto?

Zdaj si upam o tem pisati. Še danes me preplavi veselje, ko se spomnim velikega smeška na listu papirja, ki ga je prodajalec namestil na armaturno ploščo z napisom: »Prodan sem.«

Priložnost za nakup sem zgrabila hitro. Res pa je, da sem bila nanjo pripravljena veliko dlje, kot se zdi. Več kot petnajst let vodim tehnološke konference, v svet tehnologije sta me uvajala Pečjaka, Andrej in Jasna, sodelujem pa tudi z DeMS. Z leti sem postala strokovnjakinja za elektromobilnost z ogromno teorije.

V treh mesecih imam 8800 kilometrov prakse. In še vedno pokam od sreče in se učim.

Prvi šok se je zgodil doma

Ko sem pisala o prvih 4000 kilometrih, prevoženih v enem mesecu, je bil to še zapis začetnice. Kilovati, kilovatne ure, amperi, moč polnjenja. Vse to mi je hitro lezlo pod kožo.

Prvi šok je prišel doma.

Polnilec, ki je bil priložen avtomobilu, je polnil z minimalnim tokom 8 A. Z mojim načinom vožnje je to pomenilo, da sem čez noč napolnila približno 30 odstotkov baterije. To pa zame preprosto ni bilo dovolj. Moje daljše poti si večkrat na teden sledijo druga za drugo in nikakor nisem želela čez dan čakati ob avtomobilu, da se napolni.

Takrat sta spet vskočila Pečjaka. Andrej in Jasna sta mi priskrbela polnilec za 16 A. Nenadoma sem lahko v eni noči napolnila približno 60 odstotkov baterije.

Šestdeset odstotkov!

Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje počutila tako polna energije kot takrat, ko sem prvič priklopila avto na nov kabel.

Začutila sem, da imam spet svojo svobodo.

Z Metronovim polnilcem nisem dobila samo večjega pretoka do avta. Jasna me je prej poklicala in vprašala, koliko metrov kabla potrebujem, da lahko polnim v Kopru.

»Osem,« rečem.

»Prav, deset metrov, da boš sigurna,« odgovori.

Tudi to se mi je zdelo neverjetno razkošje. Začela sem dobivati občutek, da lahko svoje novo električno življenje uredim tako, da bo delovalo zame.

Končno sem razumela, da problem ni avtomobil.

Problem je bila moja predstava o tem, kako je videti svoboda.

Avto ima svoj doseg, jaz svoj prag mirnosti

Pred nakupom me ni bilo strah, da sem izbrala napačen avtomobil. BYD Dolphin Surf Boost se mi je zdel kakovosten, izbrala pa sem različico z večjo baterijo, ker se veliko vozim predvsem po Sloveniji, Hrvaški in Furlaniji-Julijski krajini.

Bolj kot avtomobil me je begalo, kako se bom navadila nanj.

Navajena sem bila svobode, ki je skoraj ne opaziš. Sedeš v avto, natočiš gorivo in greš. Kilometre nabiram hitro, tak življenjski slog imava s sinom, saj zaradi njegovega vseživljenjskega stanja sodelujeva s strokovnjaki, ki delujejo na različnih koncih Slovenije. Tudi moje delo zahteva daljše vožnje.

Pri električnem avtomobilu pa so se nenadoma pojavili kabli, polnilnice, aplikacije, moč polnjenja in vprašanje, ali bo vse skupaj delovalo, ko bom to potrebovala.

Najbolj mi je pomagala preprosta primerjava z vodo. Elektrika je podobna vodi, moč polnjenja pa pretoku skozi cev. Lahko imaš na drugi strani ogromno polnilnico z močjo 200 ali 400 kW, vendar če avto lahko sprejme manj, tvoja cev ne bo čudežno postala večja.

In potem sem končno razumela nekaj zelo osvobajajočega: meni sploh ni treba iskati najmočnejše polnilnice. Ne potrebujem 400 kW. Potrebujem dovolj energije, da mirno nadaljujem pot.

To sem se zelo hitro naučila na poti Koper–Novo mesto po komaj 48 urah življenja z električnim avtomobilom. Nisem vedela, kako pomembno je, da svoj mestni avto pred daljšo potjo doma napolnim do 100 odstotkov. Do Novega mesta sem porabila skoraj 70 odstotkov baterije.

Začetniško nespretnost sem pomirila na Petrolovi polnilnici. Bila je dražja, ampak tisti trenutek se nisem ukvarjala s ceno. Kupila sem si mir v glavi in prihranila za vlečno službo.

Nov kabel je prinesel sprostitev in začela sem raziskovati polnilnice. Odkrivala sem Lidl, Tesla Supercharger in druge.

Tesla je bila zame posebej prijetna izkušnja: priklopim, prislonim kartico, dodam toliko energije, kot je potrebujem, in grem. Brez velike znanosti. Pri Lidlu pa vse steče, ko si v njihovi aplikaciji enkrat uredimo možnost polnjenja.

Najbolj ponosna sem na pot Novo mesto–Tolmin–Koper. V Tolminu sem za nekaj minut priklopila avto na priložnostno postavljeno šukovtičnico in dodala tri odstotke baterije.

Ne zato, ker brez tega ne bi prišla domov. Ampak zato, ker sem se s tremi odstotki več bolje počutila.

Avto ima svoj doseg. Jaz imam svoj prag mirnosti.

Svoboda je bila drugačna, ne manjša

Navajena sem bila, da se lahko zjutraj odločim za Lošinj in grem na Lošinj. Nisem razmišljala, kje bom čez nekaj ur natočila gorivo in ali bo črpalka delala.

Pri električnem avtomobilu se je v glavi pojavil nov korak: kje bom polnila?

In z njim tudi neprijeten občutek. Kaj, če na poti ne najdem polnilnice? Kaj, če je zasedena? Če ne deluje?

Zato sem že pred daljšimi potmi začela raziskovati. Kalkulirala sem pot do Vodic, iskala, kje bi polnila, in si celo predstavljala, kje bi naredila postanek pri polnilnici in si privoščila dobro kosilo.

Za Dolomite sem začela podobno raziskovati poti.

Potem pa sem odnehala.

Letos se je namreč zgodilo nekaj drugega. Na Lošinj in v Vodice nisem šla. Ostala sem doma.

In prav ta čas je prinesel nepričakovano veliko veselja z električnim avtomobilom.

Začela sem spoznavati svoje potrebe po Sloveniji. Najprej Koper–Novo mesto. Ljubljana večkrat na teden. Sledila je Kranjska Gora in mnoge druge poti.

Vsakič malo več izkušenj in manj računanja.

Tudi aplikacije na telefonu, ki sem jih pred nakupom avtomobila preizkušala in spremljala, so po nakupu postale skoraj neuporabne.

Na domačem terenu ima avto svojo strategijo. Tesla Supercharger. Lidl. Ali pa prijatelji.

Ugotovila sem, da ne potrebujem več deset aplikacij in popolnega načrta za vsako pot. Imam lokacije, kjer se ustavim, vem, koliko energije potrebujem in koliko rezerve mi daje mir.

Zelo hitro sem udomačila novo tehnologijo.

Na prvih poteh sem veliko preračunavala, preizkušala nadzorno ploščo, izklapljala funkcije, ki jih ne maram, in bentila, ker se nekatere avtomatično vklopijo z vsakim zagonom motorja, ker tako narekuje zakonodaja EU. Zdaj se zalotim, da o večini sploh ne razmišljam več.

Električni avtomobil mi ni vzel svobode. Hitro me je učil, da je svoboda lahko organizirana drugače.

Avto ni več samo avto

Kmalu po nakupu sem začela preizkušati še eno funkcijo avtomobila, zaradi katere se mi je nakup prav tega avtomobila zdel še bolj nobel: funkcijo V2L.

Ko sem pred leti videla Pečjaka, kako sta na avto priključila avtomat za kavo, sem si takoj predstavljala vse mogoče stvari, za katere bi lahko tak adapter uporabljala jaz.

Na Soča Trailu sem z V2L-adapterjem iz avtomobila napolnila SUP, nekaj blazin za spanje in telefone. Zjutraj sem iz njegove baterije pogrela mleko za sinov zajtrk, sebi spenila mleko za kavo.

Na morju s sinom vsak dan napihujeva njegov čoln. Avto, adapter, električna tlačilka in v nekaj minutah je čoln pripravljen za plovbo.

Takšne stvari me osrečujejo. Celo bolj kot šopek rož.

Ko sem izvedela, koliko različnih naprav lahko napajam iz avtomobila, se mi je odprl še en svet. Baterija ni več samo nekaj, kar avtomobilu omogoča vožnjo. Postala je vir energije, ki jo lahko uporabim tudi za napajanje svojega doma.

A bolj kot karkoli me navdušuje, kako spočita pridem z daljših poti. Električni avto je tih, vožnja je drugačna in po dveh urah vožnje izstopim bistveno manj utrujena. Udobje vožnje opazijo tudi sopotniki. Moj sin pa zelo rad pozdravlja avto, saj mu ta vedno tudi odgovori.

Od avtomobila do lastne energije

Že razmišljam o naslednjem koraku.

Pri Metronu sem videla nadstrešek za avto s sončnimi paneli. Fotografirala sem ga in si takoj rekla: »To bi pa imela.«

Zamisel, da bi nadstrešek prišel kot komplet legokock, me zelo privlači. V Kopru bi dobila pokrito parkirišče, senco in zaščito pred točo, hkrati pa bi proizvajala elektriko za avto in morda še kaj.

Običajen nadstrešek je strošek. Takšen pa bi lahko bil tudi investicija.

Nisem elektrotehnik. Elektrike sem se najprej bala. Zaradi izumitelja in vizionarja Tesle in družine Pečjak jo občudujem. Najti dobrega električarja pa je supermoč. 

Ko sem kupovala avto, sem mislila, da kupujem predvsem novo prevozno sredstvo. Danes se mi zdi, da sem kupila vstopnico v svet, ki ga šele odkrivamo.

En gram prakse

Morda je prav to največja sprememba, ki mi jo je prinesel električni avtomobil. Ne samo, da sem se naučila polniti avto. Naučila sem se drugače razmišljati o poti. Prej sem razmišljala: koliko kilometrov imam še do cilja? Danes se vprašam: koliko energije potrebujem, kje se bom ustavila in kaj lahko naredim medtem?

To se mi zdi zanimivo tudi širše.

Ljudje smo zelo navajeni sveta, ki ga poznamo. Ko nekaj uporabljamo dolgo časa, ne razmišljamo več o tem, kako deluje. Samoumevno je.

Tiskana knjiga je nekoč spremenila način, kako ljudje dostopamo do znanja. Telefon je spremenil komunikacijo. Internet je spremenil skoraj vse. Navigacija je spremenila način potovanja. Danes vse to uporabljamo, ne da bi o tem posebej razmišljali.

Električni avtomobil pa ni samo nova tehnologija v avtomobilu. Spreminja naše navade.

Spremembe skoraj nisem opazila. Za kratek čas sem jo občutila kot omejitev. Potem kot domačo nalogo. Novo znanje sem dobila z izkušnjami. Zdaj lahko trdim, da je učenje novega avta precej lažje kot nastavljanje novega tiskalnika.

In prav zato se mi zdi pomembno, da o novih tehnologijah govorimo tudi skozi izkušnjo uporabnikov. Ne samo skozi kilovate, cene, dosege in tehnične podatke, ampak tudi skozi tisto, kar se zgodi človeku, ki se mora nečesa novega šele navaditi.

Začela sem z enim električnim avtomobilom. Zdaj že razmišljam o nadstrešku, sončnih panelih in bateriji.

Zato ne bom postala energetska strokovnjakinja. Samo radovedna sem, kaj vse lahko naredim s tem, kar sem nekoč videla samo kot avto.

Imela sem veliko teorije. Zdaj imam nekaj kWh prakse in navdušena sem.

Saša Petejan

Uporaba V2L v praksi: