Na prvi pogled je odgovor preprost. Vzel sem vseh 212 občin, njihovo število prebivalcev in število javnih polnilnih mest ter izračunal, koliko polnilnic pride na tisoč ljudi. Rezultat je pokazal precejšnjo neenakost, a kmalu se je izkazalo, da sem gledal le polovico slike.

Dva kazalnika

Prvi vtis: na vrhu so turistične občine

Na vrhu lestvice ni Ljubljane. Ni Maribora. Na vrhu je Hodoš: 335 prebivalcev in pet javnih polnilnih mest, kar je skoraj 15 polnilnih mest na tisoč prebivalcev. Ljubljana jih ima 3,2.

Pri majhnih občinah je treba kazalnik brati previdno: že nekaj polnilnic lahko zaradi majhnega števila prebivalcev močno dvigne rezultat.

Sledijo Podčetrtek, Žirovnica, Nazarje, Kranjska Gora in Bled. Med občinami z največjo gostoto je več krajev z izrazito turistično funkcijo: hoteli, terme, smučišča. Javna polnilnica je lahko del turistične ponudbe in dodaten razlog za postanek.

Med občinami z vsaj enim javnim polnilnim mestom so na dnu Domžale (0,37 na tisoč prebivalcev), Medvode (0,34) in Beltinci (0,25). 22 občin pa nima niti enega javnega polnilnega mesta, od Bistrice ob Sotli do Horjula, od Dupleka do Štor.

Prvi zaključek je zato precej očiten: turistične občine so med tistimi z največjo gostoto javnih polnilnic, številne obmestne in nekatere podeželske občine pa na dnu. A to še ne pove, kako dober ali slab je dostop do polnjenja za njihove prebivalce.

Potem sem pogledal še en podatek in slika se je spremenila

Dodal sem podatek SURS o vrsti stanovanj po občinah: delež stanovanj v hišah nasproti tistim v večstanovanjskih stavbah. Ta pokaže nekaj, česar število javnih polnilnic samo po sebi ne razkrije: kako pomembna je javna infrastruktura glede na možnosti zasebnega polnjenja.

Enako velja za večino od 22 občin brez javnih polnilnic: 21 jih ima delež hiš nad 85 odstotki, večina med 90 in 100 odstotki. To ne pomeni, da vsi tam polnijo doma, pomeni pa, da je potencial za zasebno polnjenje praviloma večji. Zato odsotnost javne infrastrukture ni nujno enako velika ovira kot v občini, kjer večji del prebivalcev živi v blokih.

Kje se prekrivata obe vrzeli?

Ko sem podatke presekal drugače, nizka gostota javnih polnilnic in stanovanjska struktura, manj ugodna za zasebno polnjenje, sem dobil povsem drugačen pogled.

To ni formalna lestvica prikrajšanosti in ne enoten indeks, ampak ilustrativen izbor občin, ki izstopajo po kombinaciji obeh kazalnikov.

Vseh osem ima delež stanovanj v hišah pod 76 odstotki, torej razmeroma veliko stanovanj, pri katerih je zasebno polnjenje lahko tehnično, organizacijsko ali finančno zahtevnejše.

Ne trdim, da je vsak prebivalec teh občin brez možnosti domačega polnjenja. Pravim, da je kombinacija obeh kazalnikov tam manj ugodna. In to je pomembna razlika.

Kaj pokaže primerjava vseh 212 občin?

Če občine razporedimo po obeh kazalnikih, se oblikujejo tri izrazite skupine:

Prava slika: tri skupine

Kako deluje register NAP in kaj njegove številke pomenijo

Nacionalna točka dostopa (NAP) v Sloveniji vključuje registracijsko pisarno za ID-kode (IDRO) pri ministrstvu, pristojnem za infrastrukturo. IDRO evidentira upravljavce in polnilna mesta, registracija pa poteka prek aplikacije Prometej.

Polnilno mesto, ne polnilnica

Polnilno mesto je točka, na kateri se lahko polni eno vozilo; ena polnilna postaja ima lahko več polnilnih mest. V izračunu je uporabljeno:

število javno dostopnih polnilnih mest ÷ število prebivalcev × 1.000

To je kazalnik gostote infrastrukture, ne merilo uporabe ali čakalnih dob.

Kaj na to pravi Bruselj?

Uredba AFIR (Uredba (EU) 2023/1804) se uporablja od 13. aprila 2024. Za lahka električna vozila določa nacionalni cilj skupne javno dostopne polnilne moči: najmanj 1,3 kW za vsako registrirano baterijsko električno vozilo in 0,80 kW za vsak priključni hibrid. Na jedrnem omrežju TEN-T morajo biti do 31. decembra 2025 polnilni bazeni praviloma največ 60 km narazen v vsaki smeri vožnje.

AFIR torej natančno ureja evropske koridorje in nacionalno raven, iz teh ciljev pa ne moremo sklepati, da je infrastruktura znotraj občin razporejena glede na stanovanjske potrebe.

To ni več samo vprašanje števila polnilnic

Veliko je odvisnega od tega, ali ljudje lahko polnijo doma. Za tiste v blokovskih naseljih alternativa danes pogosto ni enostavno dosegljiva, ne zaradi tehnike, ampak zaradi sistema, ki postopke pušča v sivem območju med zakonodajo, upravniki in sosedi.

Če želimo, da bo električna mobilnost dostopna vsem, ne smemo več gledati le, koliko polnilnic postavljamo, ampak tudi kje in za koga. In ali bodo tisti, ki jih najbolj potrebujejo, stanovalci blokov, imeli jasno pravico, predvidljive postopke in pravične modele.

Kdo ima alternativo, ko javne polnilnice ni? Prav tam se začne prava zgodba o dostopu do elektromobilnosti.