Spominjanje ali praznovanje rojstnih dni je nostalgija po preteklosti, saj se z njimi spominjamo konca nekega leta ali obdobja in ne začetka novega, kar bi bilo morda bolj logično za veselje. Letos je 10. julija minilo že 170 let od rojstva genija, ki je danes morda še bolj aktualen kot v času svojega življenja. Nikola Tesla, v nekaterih elementih posebnež, v mnogih pogledih pa genialec. Nekateri so ga oboževali, drugi se nad njim zmrdovali. Povprečno takšno je življenje genijev in izumiteljev, ki s svojimi novimi odkritji brcnejo v naše lene riti ter nam s tem omogočajo lepše in lagodnejše življenje.

Vsi nismo rojeni ravno kot geniji, se pa kljub temu lahko vsaj veselimo njihovih patentov in izumov, ki nam lajšajo vsakodnevno življenje. V društvu DeMS gojimo spoštovanje do teh ljudi in se zato tudi vsako leto tradicionalno vračamo na dom Nikole Tesle v Smiljan. Letos nas še posebno veseli, da so se nam pri soorganizaciji pridružili tudi kolegi iz hrvaškega združenja HUEM in madžarskega ELMOB. Zbralo se nas je okoli 80 udeležencev, ki smo prišli s 50 baterijskimi vozili, na službenem parkirišču muzejskega kompleksa v neposredni bližini Gospića.

Tokrat smo imeli voden ogled v dveh skupinah, kjer nam je vodič na zabaven način predstavil vse posebnosti, predvsem mladega Nikole. Od njegove fobije pred virusi zaradi slabega imunskega sistema do kontradiktorne ljubezni do lepe bele golobice. Ali pa ljubosumnih tekmovalnih dam, ki so izgubile tekmo z njegovo prvo ljubeznijo do tehnike, predvsem bliskajoče elektrike. Zgodba je polna adrenalinskih doživetij, ki se začnejo z njegovimi zapletenimi družinskimi odnosi, odvisnosti od iger na srečo ter števila 3, do poslovnih krivic in prirojene ali privzgojene pravičnosti.

Ob skupinski sliki udeležencev pred mršavim kipom, ki ponazarja njegovo obsedenost do vitke postave in lepega »gvanta«, smo zaključili ogled muzeja in se odpravili na skupno kosilo. Spotoma smo se nekateri ustavili še na svežem polnilnem parku v Gospiću, da nahranimo svoja vozila na Teslinih polnilnicah ali polnilnicah Ionity, ki so bile opoldan že zasedene.

Popoldan smo obiskali uro oddaljeno skrivnostno lokacijo objekt 505. Večina udeležencev se nas je še spominjala časov rajnke Jugoslavije, ko je bila JLA ena izmed svetovno opaznih armad. Se pa v tistih časih ni smelo govoriti o tem, da je na območju med Plitvicami in Bihaćem obstajala največja evropska podzemna vojaška letalska baza Željava. Zgrajena je bila med letoma 1948 in 1968 in zanjo je bilo porabljenih okoli 6 milijard takratnih dolarjev, kar v današnji vrednosti znaša več kot 40 milijard. Danes spomin na to ohranja 3,5 kilometra opuščenih podzemnih tunelov pod Plješevico in več okoliških letaliških stez, po katerih se kljub slabemu asfaltu in betonu redno podijo ljubitelji hitrih vozil iz cele Evrope.

Namen našega obiska ni bil dirkati, čeprav so bila naša vozila verjetno hitrejša od vozil drugih obiskovalcev, pač pa obiskati podzemlje na sami meji Hrvaške z BiH. Lokalni vodnik iz Bihaća, ki je bil nekoč v teh tunelih zaposlen kot eden izmed 500 civilistov, je nam ljubiteljem električne mobilnosti pojasnil, da so že takrat za premike letal uporabljali električne vlačilce. Tuneli so služili le kot skrivališče, medtem ko so migi vzletali na bližnjih stezah, kamor so jih premaknili v nekaj minutah.

Kompleks je zajemal štiri letalske izhode izpod hriba Plješevice in številne tunele, ki so redno skrivali več kot 60 bojnih letal. Vhodi za letala so imeli stotonska železobetonska vrata, odporna proti atomskemu napadu. V rovih so se skrivale razne delavnice za popravila, voda, skladišča goriva, klimatske naprave za vzdrževanje stalnih 18 stopinj v celotnem podzemeljskem kompleksu, nadzorni center, spalni prostori, kino, medicina, fotolaboratorij, kjer so razvijali izvidniške posnetke 352. eskadrilje. V okolici pa radarske postaje, povezane s podzemnim operativnim štabom oziroma poveljniškim centrom. Leta 1992, ko je bila JLA prisiljena zapustiti Željavo, je ob odhodu celotni kompleks minirala, tako da danes ni ostalo nič uporabnega. Še vedno pa naokrog ležijo razmetani kosi inventarja, zemljevidi in vse, kar v tistih dneh ni pogorelo. Kompleks večinoma stoji na hrvaški strani, četrti vhod pa je na sami meji z BiH in je bil nekoč povezan s skladiščem goriva v Bihaću za velike vsakodnevne potrebe energije.

Zaključek praznovanja ob obletnici Nikole Tesle je pripadel električnim vozilom Tesla. Deset vozil je izvedlo izmenični lightshow, ki ga je zanje sprogramirala umetna inteligenca. V podzemnih tunelih je pri tem do izraza prišla predvsem rdeča barva luči, ki bi lahko ponazarjala vžiganje nekoč tu hrumečih letalskih motorjev. Za nekatere opomin, da švignejo na dolgo pot domov, za druge priložnost za klepet in pijačo ob razpadajočem Douglasu.

Iz preteklosti se vrnimo v sedanjost in ne zakockajmo prihodnosti. Geniji in vizionarji kot Tesla so pogosto kontroverzne in polarizirajoče osebe, a jih spoštujmo, zaradi njih nam gre bolje.

Zapisal
Boštjan Marolt

• Dnevnik HRT Regionalni dnevnik od 15:52 minute dalje https://enz.hrt.hr/
• https://radio-gospic.com/170-godina-je-proslo-od-rodenja-nikole-tesle/

Še video: