Potovanje na Slovaško, k našim prijateljem in članom društva DEMS, je postalo že tradicionalno. Letos smo se tja odpravili že šestič. Že med potjo smo si delili lokacijo, da smo bili med seboj vedno povezani. V vozilih smo se poskušali združiti, da bi potovali z manj avtomobili – predvsem zaradi lažjega polnjenja pri naših gostiteljih Martinu in Klavdiji.

Ob prihodu nas je pričakal odličen jelenov golaž, ki je lepo ogrel vzdušje po dolgi poti. Prvi dan smo prispeli z dvema avtomobiloma, med njimi tudi KIA EV3, ki bi pot lahko opravila celo brez polnjenja.

Naslednji dan smo si ogledali nekaj znamenitosti Slovaške. Obiskali smo terme Piešťany in zanimiv muzej, ena ekipa pa se je odpravila še proti gradu, ki je bil žal že zaprt. Ob povratku v Patince sta se nam ob prijetnem večernem druženju pridružila še dva člana našega društva.

Tretji dan smo se podali v Budimpešto. Naš načrt poti je pripravil kar »Muskov Grok«. Avtomobile smo parkirali v veliki garaži v središču mesta, nato pa se peš odpravili raziskovat znamenitosti. Sprehodili smo se mimo parlamenta, čez most do gradu, ter si ogledali mestne ulice in trge. Ker nas je že pošteno zagrabila lakota, smo poiskali tipično madžarsko restavracijo in uživali v domačih specialitetah.

Na poti nazaj smo se ustavili še v Esztergomu, kjer smo obiskali največjo cerkev na Madžarskem in zanimiv rimski tunel, v katerem je ravno potekal vinski sejem. Po znamenitem mostu čez Donavo smo se nato vrnili proti Patincam.

KIA EV3 nas je zapustila že v Budimpešti, tako da sta na koncu ostali le še dve Tesli RWD. Zanimivo je omeniti, da je ena Tesla pot domov opravila po avtocesti, druga pa po regionalnih cestah čez Madžarsko. Kljub temu da smo se mi na poti ustavili na kavo, smo jih na koncu ujeli na Trojanah – bili so pred nami le za eno kosilo!

Še malo bolj tehnični del.

Na pot proti Slovaški sem se odpravil s Teslo Model Y RWD, ki ima manjšo LFP-baterijo. Razdalja do cilja je znašala približno 530 km, v vozilu pa smo bili štirje potniki.

Prvi in edini postanek smo opravili na superchargerju v Mariboru, kjer smo si privoščili kavo. Med klepetom in kratkim počitkom se je vozilo že povsem napolnilo, zato sem ga moral odklopiti, še preden sem uspel popiti kavo – vzel sem jo kar s seboj. Ob prihodu na Slovaško je baterija kazala še 21 % preostale energije.

Tudi pot nazaj je potekala brez zapletov. En krajši postanek za 9 minut polnjenja v Slovenski Bistrici je zadostoval, da smo zlahka prispeli domov s 15 % preostale energije. Seveda smo se ustavili še dvakrat, enkrat za kavo in drugič za kosilo, kar bi storili tudi z običajnim avtomobilom.

Če pogledam celotno potovanje, menim, da je bilo potovanje z električnim vozilom celo bolj udobno kot z vozilom z motorjem na notranje izgorevanje. Skupno smo prevozili okoli 1600 km, in če bi vozili klasičen avtomobil, bi morali gorivo točiti vsaj trikrat.

Poleg tega smo vse dnevne vožnje po Slovaškem in Madžarskem (več kot 600 km) opravili z energijo, ki smo jo čez noč napolnili v apartmaju.

Zame je nauk tega potovanja jasen: potovanje z električnim vozilom je lahko enostavnejše, cenejše in nič manj praktično kot z vozilom na fosilna goriva.

Zapisal
Marjan Božič

 

Člani društva DeMS smo se letos zopet odzvali prijaznemu vabilu naših slovaških članov Klavdije in Martina in se odpravili k njima na obisk v Patince. Udeležba je bila letos malo skromnejša, samo devet članov, saj so se nekateri, ki se običajno pridružijo, ravno vrnili s svoje dogodivščine – popotovanja do Nordkappa in nazaj. 

Večina nas je na Slovaško prispela že v četrtek. Namestili smo se po hotelskih sobah, se pozdravili in poklepetali ob okusni večerji, ki sta nam jo pripravila gostitelja. 

Sama vožnja je bolj zanimiva v družbi, zato sem se na poti tja kot sopotnica pridružila v Kii EV3. Potovanje je hitro minilo v prijetnem klepetu. Avto smo polnili na Petrolovi polnilnici v Murski Soboti, ne toliko zaradi potrebe, ampak bolj zaradi pavze za kavico in WC. 

Naslednje jutro smo se v družbi gostiteljev odpravili na izlet. Načrtovan je bil ogled elektrarne, vendar je zaradi poroke, ki se je odvijala tam, odpadel. Izbrali smo alternativno elektrarno, vendar nam je navigacija malce ponagajala in smo se zato rajši odpravili v slikovito zdraviliško mesto Pieštany ob reki Vah, ki je eno najbolj znanih in priljubljenih zdravilišč v Srednji Evropi, poznano predvsem po žveplovih termalnih vrelcih in zdravilnem blatu, ki ga uporabljajo za zdravljenje revmatičnih in gibalnih obolenj. Sprehodili smo se po parkih in si pod vodstvom ogledali zdraviliški muzej.

Po zelo okusnem kosilu v lokalni restavraciji smo se odpravili do Čachtičkega gradu, razvaline iz 13. stoletja s čudovitim razgledom na vas Čachtice ter okoliško pokrajino Mali Karpati.

Grad je najbolj znan kot dom »krvave grofice«, ki, kot pravi legenda, naj bi tam mučila in ubijala mlada dekleta, da bi se kopala v njihovi krvi, da bi ohranila mladost. Do gradu na vzpetini vodi strma cesta, ki se zadnjih nekaj kilometrov spremeni v pešpot. Nihče od nas treh ni razumel znaka, ki je na to opozarjal, zato smo se po ozki kozji stezici z EV3 prebili čisto do vrha. Seveda smo se spraševali, kje so vsi drugi in kako je mogoče, da smo jih tako prehiteli. Jasno nam je postalo šele, ko sta Klavdija in Martin do gradu prisopihala peš. 

Po ogledu gradu smo se sprehodili po vasici Čachtice in seveda raziskali tudi njihovo »kulinarično ponudbo«.

Večer se je zaključil v hotelu na večerji, kjer sta se nam pridružila še dva člana. Pred hotelom so bila zdaj parkirana tri vozila, dva teslina Modela Y ter Kia EV3, tako da s prostorom in polnjenjem ni bilo nobenih težav. Po večerji smo klepetali in si krajšali čas z zabavno, spretnostno igro s kovanci na starinskem avtomatu. 

Naslednje jutro nas je pot vodila v madžarsko prestolnico, kjer smo si ogledali glavne znamenitosti. S pomočjo nasvetov umetne inteligence smo našli pristno domačo madžarsko kuhinjo, ki je vsem zelo teknila. Na poti domov smo se nenačrtovano ustavili še v prikupnem mestu Esztergom, kjer se je ravno odvijal vinski festival. Prisluhnili smo živi glasbi ter si obljubili, da se naslednje leto vrnemo in si mesto z njegovimi znamenitostmi ogledamo tudi podnevi.

V nedeljo smo se polni novih vtisov poslovili od gostiteljev in novih prijateljev ter se vsak po svoji poti odpravili v domovino.

Zapisala
Saša Odlazek