Polnilna infrastruktura v praksi – realna lekcija za nove lastnike EV

Zamisel je bila preprosta

4. marca 2026 ob 17.00 sem imel na lokaciji Maribor, avtocestno postajališče vzhod »prezentacijo« polnjenja na javni polnilni infrastrukturi. Namen je bil povsem praktičen: znanki pokazati, kako deluje polnjenje električnega avtomobila, da bo vedela, kaj jo čaka na daljši poti.

Namesto gladke demonstracije se je zgodilo skoraj vse, kar se ne bi smelo. Iz preprostega prikaza je nastala prava mala komedija napak.

Zakaj prav ta lokacija

Znanka je ravno kupila Leapmotor B10 in je želela čisto osnovno, praktično razlago: kako priklopiš, kako plačaš in kako se polnjenje zažene. Predlagal sem lokacijo, ki se je zdela idealna — Maribor, avtocestno postajališče vzhod, kjer je tudi avtomat za plačilne kartice. Iskreno: do zdaj na tej lokaciji še nikoli nisem imel težav s polnjenjem, zato nisem pričakoval nobenih zapletov.

In še nekaj: namenoma sem izbral najnovejšo polnilnico (Alpitronic) — ravno zato, ker bi tam »moralo delovati vse, kot mora«. Stari polnilnici Delta na lokaciji … no, tam smo že imeli svoje epizode.

 

Dež, brez nadstreška in prvi zaplet

Ravno ob petih je začelo močno deževati. Pridemo tja: nadstreška ni, mi pa stojimo na dežju — z dežniki v eni roki in kablom v drugi.

Rečem:
»Zdaj vama pokažem, kako hitro gre to s Petrolovo kartico.«

Prislonim kartico. Nič.
Poskusim še enkrat. Nič.
Še tretjič. Spet nič.
Terminal se obnaša, kot da kartica sploh ne obstaja.

Komedija, prvi del.

Drugi poskus: bančna kartica

Rečem:
»Dobro, gremo na bančno kartico.«

Greva do avtomata, izbereva 20 evrov, potrdimo, čakamo … in spet nič. Polnjenje se ne začne.
Ponovimo postopek. Rezultat je enak.

Komedija, drugi del.

Tretji poskus: aplikacija OneCharge

Na tej točki smo bili že pošteno mokri.

Poskusimo še z aplikacijo OneCharge.
Odprem aplikacijo. Nalaga.
Vrti se.
Čaka.
In se vrti še naprej.

Polnjenja ni mogoče aktivirati.

Komedija, tretji del.

Moja »demonstracija enostavnega polnjenja« je bila v tistem trenutku približno tako prepričljiva kot razlaga, da je vse skupaj zelo intuitivno.

Zadnja možnost: Electroverse (in končno deluje)

Na koncu poskusim še zadnjo možnost: Electroverse. In tukaj pomemben detajl: ne prek aplikacije, ampak s kartico neposredno na polnilnici. Malo alternative, ampak — končno uspe. Polnjenje steče.

Ironija je skoraj popolna: sistem je na koncu deloval, vendar šele po precejšnjem obvozu — po več neuspelih poskusih, dežju in približno dvajsetih minutah frustracije.

Kaj je znanka odnesla s seboj

Znanka je tako dobila zelo realno lekcijo o javni polnilni infrastrukturi: polnjenje v Sloveniji leta 2026 še vedno ni vedno »priklopi in polni« ampak včasih bolj »poskusi, ponovi, improviziraj in upaj na roaming«.

Pozitivna plat zgodbe je, da obstaja rezerva: roaming rešitve, kot je Electroverse, lahko rešijo marsikateri zaplet. Negativna plat pa je očitna: če želiš novemu uporabniku pokazati, kako preprosto je vse skupaj, ti infrastruktura včasih pripravi točno nasprotno demonstracijo.

Vprašanje, ki pove vse

In potem, ko se peljemo proti domu, pride tisto vprašanje, ki pove vse:
»Ja, kako bom pa jaz šla na Hrvaško na morje?«

Po vsem tem sem se samo nasmejal. Ne zato, ker bi bilo smešno — ampak ker je bila to verjetno najbolj negativna »prezentacija«, kar jih lahko dobi novi lastnik EV.

Če se je komu zgodilo kaj podobnega, najbrž ve: pri električni mobilnosti največkrat ne zataji avto — zataji uporabniška izkušnja okoli njega.

Zapisal
Boštjan Završnik