V drugi polovici aprila sva s soprogo Andrejo popotovala po Maroku. No, ne le potovala. V okviru programa Erasmus+ sem na Univerzi Al Akhawayn v Ifranu in v tehnološkem parku v Casablanci predaval oz. izvajal delavnice s področja managerskih iger.

V vsaki državi, v kateri predavam ali po njej potujem, vsaj s kančkom očesa pogledujem proti stanju elektromobilnosti v lokalnem okolju. Na potovanje v  Maroko se nisem odpravil z nekimi večjimi pričakovanji, kar se tiče tega področja. Sprva se mi je zdelo, da elektromobilnost v Maroku sploh ne obstaja.  Kasneje se je seveda ta prva podoba začela luščiti in preoblikovati. (Evropocentričnost in predsodki, d. o. o.) 

Najprej sem začel opažati, da tudi v Maroku obstajajo solarni paneli. Prvega sem opazil kar v kampusu na univerzi v Ifranu.

Kasneje pa še veliko njih na strehah restavracij v srednjem Atlasu, na obrobju Sahare oz. že v puščavi in kot strehe nad parkirišči.

Luči v kampusu, ki osvetljujejo klopi za posedanje, se napajajo iz sončnih panelov, ki so oblikovani kot cvetovi. Seveda mi jih kljub temu, da sem bil na univerzi nekaj dni, ni uspelo fotografirati. V študentskem domu imajo ulične svetilke bolj profane panele.

Na poti proti jugu države čez srednji in visoki Atlas sem opazil panele na servisnih objektih, ki so stali na kmetijskih površinah.

Na parkirišču univerze sva našla polnilnico in razsmernika (ko sem kolegu Miranu Vozlju poslal fotke, mi je takoj postregel z modeli in specifikacijami).

Streha nad parkiriščem je konstrukcijsko zelo preprosto nadgrajena oz. zgrajena s solarnimi paneli. Takšna postavitev se je potem še večkrat ponovila v različnih delih države. 

Od električnih avtomobilov sva najprej naletela na male Amije, ki jih v kampusu uporabljajo varnostniki (vsaj tako so mi razložili).

 Enega Amija sva srečala parkiranega tudi pred pošto v Ifranu.

Na železniški postaji v Fesu je večji del parkirišča prekrit s paneli. Ni pa bilo najti kakega priključka oz. polnilnice. Sicer sva se po severnem Maroku prevažala kar v »ogljičniku«. Dve tretjini avtoparka v Maroku je Renault in Dacia. Na cestah sem v pol meseca od vozečih električnih avtomobilov videl le eno Teslo, pa še to s francosko tablico.

Nasproti najinega hotela v novem delu Fesa sva odkrila dve polnilnici (http://kilowatt.ma). Na eno je bil priključen Porsche.

Ko sem se pogovarjal z ljudmi o elektromobilnosti v Maroku, so bili vsi zelo ponosni na to, da v Maroku proizvajajo električne avtomobile (previdno so dodali, da so le za izvoz). Je pa bila zanimiva ta njihova močna percepcija, da so to njihovi, maroški avtomobili.

Pa še en utrinek: v Maroku so v hišah najmodernejši električni števci res še globoko v 20. stoletju.

Ne me vprašati, kako to sploh deluje.

Zapisal Marko Zebec Koren