Uporabniki električnih vozil se nemalokrat srečujemo s prav posebnim izzivom, ki je tako poseben, da prav nemarno bode v oči – plačevanje polnjenja na javnih polnilnicah.

Predstavljajte si, da pridete z navadnim avtom na novo bencinsko črpalko, in še preden lahko začnete polniti rezervoar, morate ali pridobiti kartico ponudnika, ki upravlja to črpalko, ali namestiti na telefon aplikacijo ponudnika slednje. V obeh primerih morate še vpisati vse podatke, določiti plačilno kartico, in šele nato lahko začnete s tankanjem. Pozabite na gotovino, je ne sprejemajo, tudi direktno s plačilno kartico ne morete plačati, le prek aplikacije ali njihove plačilne kartice.

Tako približno je videti svet javnih polnilnic, kjer imamo uporabniki električnih vozil praviloma posebno mapo za aplikacije polnjenja in šop različnih kartic. Tako mimogrede, ta možganska telovadba je tudi eden od razlogov za negativno mnenje o električnih vozilih in vse, kar je povezano z njimi. Če k temu dodamo še tujino, kjer je v vsaki državi drug lokalni ponudnik s podobnimi zahtevami, postane zmešnjava na tem področju še večja. Zaradi tega boste počasi razumeli Tesline uporabnike, zakaj tako hvalijo svoje avte in pri tem velikokrat poudarijo lastno polnilno infrastrukturo, ki jim lajša večino zgoraj opisanih težav. Na srečo tudi drugi razmišljajo o večjem lastnem omrežju, ki ni geografsko omejeno, med njimi tudi Shell Recharge. Slednji poleg lastnih polnilnih postaj omogoča polnjenje na infrastrukturi drugih ponudnikov, med njimi tudi slovenskih, in tu se zgodba začne zapletati.

Kar nekaj slovenskih uporabnikov električnih vozil slednja uporablja tudi za vožnjo po tujini in v takem primeru pride ponudnik, ki ima pokritih več držav, po možnosti celo Evropo, zelo prav. Zato so si tudi omislili kartico oziroma aplikacijo Shell Recharge, ki pokriva praktično celotno EU. Zelo hitro so tudi ugotovili, da je vmes Slovenija in da so cene polnjenja celo nižje, kot jih ima osnovni ponudnik. Shellova cena je bila takrat 0,12 € na kilovatno uro, medtem ko je imel ponudnik ceno 0,25 € na kilovatno uro pri počasnih (AC) polnilnicah.

 

 

 

Pri taki razliki v ceni seveda marsikdo ni prav veliko razmišljal in je raje uporabljal Shellovo aplikacijo oziroma kartico namesto kartice osnovnega ponudnika. Poleg tega Shell dolgo časa ni izdajal nobenih računov in obračunov za polnenje v Sloveniji, a pri tako nizkih zneskih večine ni skrbelo, če nič drugega je bila cena praktično primerljiva z nočno tarifo polnenja na domači polnilnici. Obenem so lahko uporabniki glede na to, da ni bilo ne obračuna ne računa bili mnenja, da gre za kakšno promocijsko obdobje, kot ga je recimo imel Lidl do letošnjega aprila, ko ni zaračunaval polnenja. V dobi hitrih internetnih povezav ponavadi dobimo obračun v nekaj minutah, največ uri, kar so sprejemljivi časi za nadaljne obnašanje oziroma polnenje pri določenem ponudniku.

Sprememba v ceniku je prišla pred dobrim mesecem, v aprilu, ko so se cene v aplikaciji spremenile iz kilovatne ure v polnjenje na čas z minutnim obračunom. Za primer vzemimo avto, ki lahko polni z 11 kW, v eni uri lahko sprejme 11 kWh energije ali po starem obračunu 1,3 €. Nov obračun na minuto da pri enournem polnjenju ceno 7,2 €, kar je več kot petkratna razlika v ceni. To je sicer zelo oderuška cena ali če drugače povemo, prosimo, ne polnite prek naše aplikacije ali kartice, če gostujete na tujem polnilnem omrežju. 

Podobne zgodbe se verjetno marsikdo spomni iz časov mobilne telefonije, dokler ni evropska komisija zahtevala poenotenj cen gostovanja. Takrat smo plačevali ali visoke cene pogovorov iz tujine ali v tujino ali doplačali poseben dodatek, ki tudi ni bil zanemarljiv, a je vsaj malo znižal stroške.

Kar je bolj pomembno, Shell je začel pošiljati račune za nazaj po novem ceniku in tako je eden od članov DEMS-a dobil račun za 5000 €, a tudi drugi so dobivali blizu štirištevilčne račune. Seveda so se vsi naši člani pritožili na tako visoke račune, poleg tega jih tudi ščiti tako slovenska kot evropska zakonodaja, saj namreč velja cena, ki je bila takrat vpisana v aplikaciji.

Na srečo je več članov delalo zaslonske slike cen, kar bo seveda pomagalo pri nadaljnjih pritožbah, ki se jim trenutno Shell izogiba in zahteva plačilo. Pri tem poizkušajo z različnimi metodami pritiska in izogibanja, med drugim tudi s kazanjem prsta na osnovnega ponudnika, ki s končnim uporabnikom nima nobenega opravka.

V društvu smo mnenja, da je takšna praksa nedopustna in škodljiva ne le za ponudnika storitev, ampak meče slabo luč tudi na celotno elektromobilnost. Kar že lep čas poudarjamo, je, da želimo pri polnjenju na javni infrastrukturi jasne in pregledne cenike na eni strani ter enostavno plačevanje z obstoječimi plačilnimi sredstvi na drugi strani. Ne oporekamo aplikacijam ali karticam ponudnikov, želimo si predvsem večje transparentnosti in enostavnosti uporabe polnilne infrastrukture. Če boste naleteli še na kak podoben primer takšne prakse, nas, prosim, obvestite, med drugim smo tu tudi za to, da pomagamo pri enostavnejšem prehodu v elektromobilnost.

Zapisal Alan Orlič