Na elektriko po Madžarski

Na elektriko po Madžarski

Napisala: Suzana Toplak

 

Zgodba »Iz Ptuja do Hamburga z električnim vozilom«, je zaključena, ne pa tudi najino odkrivanje okolice z električnim vozilom Renault Zoe. Tokrat sva se odpravila v nekaj manj kot 300 kilometrov oddaljeni Vesprem. Pot je tokrat krajša od tiste do Hamburga in tudi ne neznana. Veva kam greva, ker sva tamkaj že bila (sicer s predhodnikom električnega avtomobila, takšnim, ki so jih izdelovali še v prejšnjem tisočletju in jih lahko »napolniš« na vsaki bencinski postaji 🙂 Pa poglejva, če na elektriko prideva tudi v Vesprem, mesto z nekaj več kot 60.000 prebivalci, si rečeva. Odpravljava se na poslovni seminar, ki traja od petka do nedelje, a sva se na pot odpravila že v četrtek zgodaj zjutraj, da bi si podaljšala vikend in odkrila še kak skrit kotiček. Zanimivo je opazovati jutranjo prebujan

je, tu in tam že zasveti kakšna luč, ljudje se počasi pripravljajo na nov delovni dan … V tem vzdušju prispeva do prve polnilne postaje v Lendavi, kjer pred restavracijo Bela Venezia dopolniva akumulator na 100 %.

 

 

Malo sva negotova, ker ne veva kaj pričakovati – bodo delale vse polnilne postaje na poti? So tam kjer naj bi bile? Poraja se mi mnogo vprašanj, a raje molčim. Pot naju vodi proti Keszthely-ju, vendar ker nisva prepričana,

da tam polnilna postaja dejansko deluje, zavijeva proti Zalaegerszegu, kjer po zagotovilu člana DEMS-a polnilnica brezhibno deluje tudi na Type2 (AC 22kw), kar je dovolj, da se malo dopolniva, medtem pa spijeva potrebno prvo kavo v bližnjem bifeju.

 

 

V Keszthely-ju se vseeno ustaviva, da preveriva, če označena polnilnica na tržnici deluje (je v obratovanju, a premore le 11kw). Slabost postaje je, da jo je mogoče uporabiti le v času delovanja tržnice, zato polnilna postaja, čeprav delujoča, za naju nazaj grede ne pride v poštev.

Pot nadaljujeva  do majhne vasice Köveskál, kjer brez problema najdeva majhen hotel Kali Art Inn. S pogledom previdno oprezava, da bi našla polnilnico, ko vstopiva v notranje prostore hotela, kjer naju pozdravi prijazna receptorka. Mož ji poskuša, v polomljeni Nemščini (za katero si sam verjetno domišlja, da je razumljiva vsaj Madžarom), razložiti kaj želiva. Na koncu pokaže na avto in besede niso več potrebne.Nasmejana uslužbenka naju dovede na hotelsko dvorišče, kjer se zasveti polnilna postaja (22kw, AC hitra) meni pa se odvali kamen od srca, saj sem si že predstavljala, kako obtičiva v neki majhni madžarski vasi, ko poskušava domačinom razložiti, kako izgleda polnilnica za električni avtomobil. Sprehodiva se po debelih tepihih, ki zadušijo najine korake, stoli in mize so kot iz kakšnega antikvariata, namesto prtov pa mize prekrivajo tanke, lične preproge, s katerih naju pozdravljajo rože, ki se bohotijo v starih čajnikih. Naročiva dišečo kavo postreženo v unikatnih skodelicah in takoj me spreleti, da tega prijetnega kotička brez najinega pustolovskega prijatelja Zoe ne bi verjetno nikoli odkrila. V tem udobnem okolju sva skorajda pozabila na čas, šele avtomatsko sporočilo na telefon, da se je avtomobil napolnil, naju je »prebudilo« iz odmaknjenega sanjarjenja.

Spet se voziva po lokalnih cestah. Opazujeva naravo, ljudi, utrip mestec, vasi … In že sva v Vespremu, na tržnici, kjer se gnete avtomobilov, a na naju čaka prosta zelena parkirna površina polnilne postaje. Glej, čakali so naju, pripomni mož. Prednost posedovanja električnega avtomobila je tudi v tem, da so v teh časih polnilne postaje po večini proste, zato je najti parkirišče otročje lahko.

 

 

Podava se na sprehod po mestu. Vesprem je zelo lep, morda tudi zaradi dejstva, da je mestno jedro zaprto za promet. Temu primerno so obrobna parkirišča zmeraj zasedena in seveda plačljiva (a ne za lastnike električnih avtomobilov). Vesprem daje občutek, kot da si v katerem izmed slovenskih mest. Ulice so polne majhnih butikov, trgovinic in lokalov, kar name deluje prav prijetno in domače. Nekaj za pod zob si kupiva v enem izmed trgovskih centrov, za katerega odkrijeva, da je veliko večji kot sva si predstavljala – zagledava se v neskončno vrsto blagajn, za katerimi se vije gneča kupcev, ki so »samo skočili po nekaj malega«. Zdi se, da ljudje čakanje kaj hitro izkoristijo za klepet in srečanje z znanci, tudi če ne razumeš jezika, opaziš da se sploh ne pritožujejo nad situacijo. Zgodba se ponovi tudi v restavracijah, kjer ljudje celo večnost čakajo na hrano. Tam se ti zazdi, da se je čas ustavil. Dobro, da se nama medtem vsaj polni avto … si mislim. V eni izmed restavracij si privoščiva pozno kosilo, pri izdanem računu pa sva prijetno presenečena, ko ugotoviva, da je veliko ceneje kot pri nas.

Pozno popoldan prispeva do hotela. Naslednje dni uživava na seminarju, ko se učiva od najboljših. Polna novega elana se ob povratku domov odločiva za drugačno, izzivov polno pot. Cesta naju vodi do prečudovitega mesteca Herendi. Porcelanast lev na glavnem trgu, ki se lepo zlije z okolico, popotnike opomni, da se tukaj nahaja znan muzej porcelana. Hitro spijeva kavo v porcelanastih skodelicah, medtem ko se najin jekleni lepotec polni na hitri polnilnici (AC 22kW).

Ko se spet podava na pot, vijugama med goricami, ko se sprašujeva, če bi se tukaj, med temi vinskimi trsi, res lahko skrivala polnilnica? Po zaviti vinski cesti prispeva do kraja Somlójenő, kjer ob degustaciji najboljših vin (Tornai Pincészet) hitro in moderno napolniva še avto (AC 22kw).

Skorajda ob mraku še zadnjič dopolniva vozilo pri Zalaegerszegu, da se hitro in varno pripeljeva v domačo garažo.

Hvaležna sem, da je mož natančno načrtoval najino pot, saj Madžarom ni za zaupati, predvsem glede informacij o tipu polnilne postaje. Vtičnica je vtičnica, si morda misli ta, ki kreira vsebino na internetni strani (a midva potrebujeva polnilno postajo Type2 z vsaj 22 kw moči). Tako kot avto ni avto, tudi vtičnica ni vtičnica, bi mu rada rekla!

Res je lepo potovati na tak način. Avto te ustavi, ko ima svojo potrebo po polnjenju, naju pa prisili, da si vzameva čas za odmor, kavico, sprehod, ali pa zgolj za spoznavanje novih krajev in kultur. Na takšnih potovanjih skupaj preživiva kvaliteten čas ter si nabereva izkušnje, ki jih lahko deliva naprej. Verjamem, da bova imela še več takšnih in drugačnih potovanj, zato se v prihodnosti še beremo …

Suzana Toplak

 

 

Leave a Reply