Pišeta: Janez in Suzana Toplak
Iz Ptuja do Debrecena in nazaj je nekaj manj kot 1500 kilometrov.
Če si zelo lačen, se pot kar vleče …
Najin cilj je mesto, kjer se avtoceste končajo in začnejo pristne vasi, ki so skorajda odrezane od civilizacije. Z nemščino in angleščino si tukaj težko pomagaš, madžarsko in romunsko pa še zmeraj ne znam. Z ženo, ki gleda turške telenovele, pa si tudi ne morem kaj dosti pomagati.
Jesensko potovanje sva, preko Budimpešte, začela že v sredo ponoči, malce prej kot sva prvotno nameravala. Kot običajno sva se tudi tokrat odločila za podaljšan vikend, vračava se namreč šele v ponedeljek. Načrtovanje daljše poti ni enostavno, a ob zanašanju na srečo, da bodo polnilne postaje delovale in bodo točno tam, kjer so prikazane na zemljevidu, kar gre. Tokrat imava večjo baterijo kot takrat, ko sva jo mahnila do Hamburga, zato upava, da ne bo večjih težav. Najin ZOE je z nama že 3 leta, sedaj se že kar dobro poznamo in v večjemu delu kar zaupamo.
Sva že nekaj deset kilometrov za madžarsko mejo, ko prispeva do prve polnilnice. V mestu Velika Kaniža bi naj obstajale kar tri. S kartico, ki jo dvignem pri vratarju, uspešno aktiviram polnilnico pri podjetju E-mobi, a je okolica precej neobljudena in se kmalu odpeljeva naprej. Nekam na kavo. Najprej naletiva na mestno polnilnico v okvari, nato pa na srečo še eno delujočo. Končno lahko uživava ob dobri kavi, medtem ko se zaspani Zoe počasi napolni. Oddahnila sva si. V krajih, kamor sva namenjena, se število polnilnic nevarno zredči. In če katera ne deluje, je verjetnost, da bova z zalogo prišla do naslednje, zelo majhna, morda kar nemogoča.
Najin domet sicer znaša nekaj manj kot 300 kilometrov, a se lahko ob drvenju po avtocestah občutno zmanjša. Ustaviva se v mestu Balatonföldvár. A obrneva se takoj, ko se nama polnilnica nekajkrat brez razlage izklopi! Nadaljujeva pot proti deset kilometrov oddaljenem kraju Zamardi, kjer naju le pričaka delujoča mašina.
Ko prispeva do Budimpešte, ugotoviva, da so polnilnice na najlepših lokacijah, a to nama ne pomaga kaj dosti – večina jih sploh ne deluje. Še kako je bilo dobrodošlo, da sva se napolnila že med potjo. A kljub temu so nama polnilnice služile kot prikladna parkirna mesta. Zmeraj so bila prosta, za kar so skrbeli pridni redarji. V miru sva se razgledala, brez da bi morala skrbeti, ali naju bo na koncu dneva čakala kazen za nepravilno parkiranje. Po dolgotrajni menjavi parkirnih mest v največjem madžarskem mestu, kjer sva dodobra začutila njegov utrip, sva končno našla delujočo polnilnico. Po kakšni uri polnjenja sva nadaljevala pot, tokrat s polno baterijo.
Kljub nedelovanju polnilnih postaj, so parkirna mesta ostala rezervirana za električne avtomobile.
Tako sva si lahko v miru ogledala znamenitosti mesta, saj sva do vseh točk prišla do »praga« in ni bilo problema z parkiranjem.
Cesta naju vodi preko Tiszafureda in Hortobagya, proti Balmazujvarošu, pa vse do Debrecena, kjer imava rezervirano prenočišče. Tukaj so razdalje med polnilnimi mesti tudi do 40 kilometrov! Ko naju je do stanovanja ločilo nekaj čez 200 kilometrov, sva zaradi dvomov dopolnila še v Tiszafuredu in Hortobagyu. Kraj Hortobagy, le 25 kilometrov oddaljen najinega cilja, se nama je zdel prav prisrčen. Ravno prav sva prišla – na praznovanje okraja in tako končno poskusila tisto pravo debrecensko klobaso. Mesto sva, tudi zaradi edine delujoče polnilnice v okolici, obiskala večkrat.
Preizkusila sva tudi polnilnico v mestu Balmazujvaroš, a bojda iz neznanega razloga ta sploh ni nikoli delovala. Nova, edina AC polnilnica v Debrecenu, pa tudi ni dala elektrike od sebe, a sva jo, podobno kot v Budimpešti, izkoristila za udobno parkiranje. Eno sva odkrila še v kletni garaži pod športnim parkom sredi mesta, vendar je bila tipa DC in kot taka ne pride v poštev za polnjenje ZOE-ta. Odprta je sicer 24 ur na dan, a ima zgolj eno vtičnico in je zmeraj zasedena
Postopala sva po neznanih ulicah, iskala nove poti po skrivnostnih mestih, jedla iz rok lokalnih tržnic, prijazni domačini pa so naju usmerjali kljub nerazumevanju jezika. Madžarska je pravi užitek za pozornega raziskovalca. A, čeprav bi želela ostati, je po nekaj dnevih čas, da se odpeketava domov.
»Zakaj bi potovala po isti poti, ko pa lahko greva tako,« potegne s prstom po zemljevidu. Moja žena ima včasih kar dobre ideje, priznam. Ubrala sva ga čez Szolnok in Cegled, kjer sva si uredila tudi prenočišče, da raziščeva še ta del. Šibala sva ga kar po bližnjici, polni gramoznih cest in prekopov – naravnost čez narodni park. V Karcagu, kraju na poti, sva naletela na nedelujočo polnilno postajo. Na srečo je nisva planirala, zato udarec ni bolel (podobno priporočava tudi vam, če boste kdaj v tistih koncih).
Čudovite razrite poti so naju vodile čez narodni park.
Želodčke in avto sva napolnila v mestu Szolnok ter se odpelj
ala naprej proti Cegledu, kjer se nama je že postiljala postelja.
Cegled je čudovito mestece, ki se s čistočo in urejenostjo lahko primerja z večino evropskih mest – in tudi polnilnica v središču mesta deluje. Kljub temu, da nimava zelenih registrskih tablic, kot Madžari, ni bilo pri parkiranju na brezplačnih mestih za električne avtomobile nobenih zapletov. Naslednje jutro sva krenila proti domu. Obiskala sva že znano polnilnico v kraju Zamardi, kjer sva se ob enournem počitku in občudovanju lepot Balatona, napolnila do konca.
Pa je za nama še ena popotniška dogodivščina … Morda bova opogumila še koga, da se poda na kaj daljši spust s »tokom«. Najinega raziskovanja pa s tem še ni konec.
Se oglasiva po naslednjem potovanju.
rca, saj sem si že predstavljala, kako obtičiva v neki majhni madžarski vasi, ko poskušava domačinom razložiti, kako izgleda polnilnica za električni avtomobil. Sprehodiva se po debelih tepihih, ki zadušijo najine korake, stoli in mize so kot iz kakšnega antikvariata, namesto prtov pa mize prekrivajo tanke, lične preproge, s katerih naju pozdravljajo rože, ki se bohotijo v starih čajnikih. Naročiva dišečo kavo postreženo v unikatnih skodelicah in takoj me spreleti, da tega prijetnega kotička brez najinega pustolovskega prijatelja Zoe ne bi verjetno nikoli odkrila. V tem udobnem okolju sva skorajda pozabila na čas, šele avtomatsko sporočilo na telefon, da se je avtomobil napolnil, naju je »prebudilo« iz odmaknjenega sanjarjenja.
