Dan, ki sem ga preživel kot »normalni« uporabnik električnega avta na slovenskih polnilnicah

Dan, ki sem ga preživel kot »normalni« uporabnik električnega avta na slovenskih polnilnicah

Picture
Smartki na koncu Slovenije

Začenjam zgodbo o vožnji na srečanje Smartov, ki ga je organiziral »Crazy Smart« v Špičniku na Štajerskem, oddaljenem 175 km od naše »baze«. Vsi, ki nas poznate, pa tudi tisti, ki nas ne, veste, da imamo električni avto z dometom preko 600 km in še dva z dometom okrog 300 km, če ravno ne pretiravaš s hitrostjo na svtocesti. Ta vozni park, ki ga nadgrajujeta še dve električni vozili z dometom do 200 km in en BMW i3, katerega domet je odvisen od teže  noge na pedalu za plin, si deli 5 voznikov in voznic po sistemu, da vsak vzame tak avto, ki mu je najbolj primeren glede na dolžino poti in potreben prostor (osebe in tovor).

Tako že nekaj let nismo odvisni od polnilne infrastrukture, polnimo v glavnem doma iz 100 kWh »storage« sistema, ki se podnevi napolni iz fotovoltaike, pri daljših vožnjah pa v kempih, penzionih, gostilnah in hotelih, kjer prenočimo.

Pa se je naredilo, da sva se z Majo odločila, da greva na srečanje Smartov z našim novim »Powerpikijem«, da lastnikom Smartov pokaževa, kaj je možno iz avta narediti, ko njihov bencinski trovaljnik »spusti dušo«.  Powerpiki je predvsem močan, končna hitrost je elektronsko omejena na 160 km/h, pospešek je skoraj neomejen, kar je še ostalo prostora, pa smo napolnili z baterijami in polnilci. 24 kWh mu omogoča domet od 150 do 240 km, odvisno od tega, ali ga vozimo kot »Powerpiki« ali pa samo kot »Piki«. Skupna moč polnilcev je 15 kW, kar pomeni, da lahko avto skoraj napolnimo v eni uri, zadnjih 25% polnjenja namreč poteka počasneje, da se ne obremenjuje preveč celic.


Picture
Smarti v Mariboru
Vendar pa je pri tej vožnji nastopil en dodaten faktor, ki ga pri nas nismo vajeni, to je dejstvo, da akcijski radij Powerpikija nikakor ni 350 km in da bo vmes treba polniti. Ker srečanje Smartov ni srečanje električnih vozil, na točkah postankov ni bilo predvidenih električnih priključkov. Ostanejo torej javne polnilnice, tisti kamen spotike med rezličnnimi dobavitelji, upravljalci in uporabniki.

Vožnja do Maribora je potekala dokaj hitro z enim 20 minutnim postankom na postajališču Lopata, kjer so Smartarji pili kavo, Powerpiki pa poleg tega še elektriko. V Maribor smo prispeli ob 11h s stanjem baterije 45%, žal pa na Lentu, kjer smo »bivakirali« ni druge polnilnice kot hotelska. Ta pa ni odprtega tipa, ampak je treba na recepciji dobiti kartico ob plačilu 5 EUR /uro.  Tudi to bi človek plačal, pa sta bili rezervirani parkirišči zasedeni z dvema dizelskima terencema. Pa se nisem dal, poklical sem Tea Bunto, ki mi je poveedal za ne zelo oddaljeno polnilnico Zavoda zadihaj pri železniški postaji. Tam se je Powerpiki polnil dobre pol ure s tremi fazami in maksimalno močjo 9 kW in čerpav polnilnica na prvi pogled ne deluje zelo »fancy«, pa zato zares DELUJE in to brez kartic, ključev in podobne navlake. Treba je le poklicati določeno številko, pa se zadeva aktivira in te preko SMS celo obvesti, če bi kdo avto izklopil ali bi zmanjkalo elektrike.

Picture
edina res delujoča polnilnica
Treba je bilo iti dalje proti 25 km oddaljenemu Špičniku v goricah ob avstrijski meji, kazalec je kazal ohrabrujočih 68 %.  Dan smo preživeli na turistični kmetiji na vrhu hriba zasajenega z vinogradi, uživali ob domačih jedeh in kramljali o problemih Smarta in nabavi rezervnih delov pri »zlatarju« (Autocommerce). Ker so me opozorili, da je Petrol začel zaračunavati tisti svoj minimalni prispevek 20 centov na minuto in mi je računica pokazala, da bom za polnjenje porabil 12 €, kar je bistveno več, kot pa bi porabil za bencin ali nafto, sem se odločil, da bom polnil izven avtoceste, na črpalki v Slovenski Bistrici, ki ima manjšo priključno moč in naj bi bila brezplačna. Do tja sva z Majo prispela z dobrimi 30 % SOC, samo kaj, ko me je polnilnica vztrajno zavračala. Dobro, da nisem imel pri roki kladiva, ker bi verjetno razbil ekranček, ki me je vljudno pozival, naj približam Petrolovo kartico, potem je »identificiral«, potem vklopil in sekundo zatem izklopil. Postopek sem na vse možne načine ponovil (n+1) krat in po 15 minutah obupal, ko me je ekranček obvestil, da moje kartice ne more več identificirati.

Picture
nedelujoča polnilnica na Tepanju

Tako sva pot nadaljevala na Tepanje, pa naj stane, kolikor pač stane, sva pa iz previdnosti znižala avtocestno hitrost iz 130 na 100 km/h. Ravno, ko sva prispela tja, mi je »baza« od doma javila, da je postaja pokvarjena in naj grem naprej do Lopate. Na srečo ni vse tako črno, kot izgleda na prvi pogled in čeprav je barvasta ograja obveščala, da nekaj ne štima, sem Powerpikija priključil in glej čudo – AC polnjenje je delovalo. Malo naju je zjezilo, da poleg tega, da plačujemo 20 centov na minuto, plačamo še stranišče, ki je sicer brezplačno za lastnike Petrolove kartice, ampak ne »električne« temveč samo »fosilne«. Da se tudi na stranišču vidi, kakšna je Petrolova ljubezen do obnovljivih virov 

​Poleg tega sem na črpališču srečal še Avstrijko, ki je potožila, da Petrolove kartice nima, zato za vsako polnjenje plača 10 €, kolikor stane kartica na črpalki (največ, kar lahko napolni je 20 kWh, ker nikoli ne pride s povsem praznim avtom!). Po eni uporabi je kartica »prazna«, zgodilo se ji je celo to, da je po pomoti polnjenje prekinila, za ponovni zagon pa je potrebovala novo kartico za 10 €. Očitno tako vzpodbujamo turizem ljudi, ki so pripravljeni priti k nam z bolj ekološkimi vozili. Nasploh ta sistem po minutah ne »pije vode«, to je približno tako, kot če bi bencin zaračunavali po minutah polnjenja pri tem, da bi enim spuščali gorivo po kapljicah, drugim z večjo odprtino v tanku pa s curkom.


Picture
SOC v Kranju.
Polnila sva le 20 minut, da sva SOC spravila na 52% in sklenila nadaljevati pot do Kamnika, kjer je polnilna postaja postavljena v bližini slaščičarne in pekarne, ki sta odprti tudi v soboto popoldan, stranišče pa je brezplačno. Ta del poti sva vozila »po pameti« , po avtocesti z dobrimi 100 km/h, po navadni pa toliko, da nisva ovirala drugih vozil. V Kamniku sva veselo priklopila, samo na žalost sta delali le dve fazi tako, da je avto polnil le enofazno s 3 kW. Kupila sva kruh in tortice ter nadaljevala pot proti domu z željo po postavljanju novih meja v dometu Powerpikija, na eno fazo sva v tem času pridobila le 1%. V Kranju je števec padel na 2%, Powerpiki pa je še veselo vozil, tudi stanje celic ni bilo zaskrbljujoče. Kakih 10 km pred domom je SOC padel na 0%, ampak to naju ni motilo, brez problemov sva zmogla tudi zadnjih 120 m višinske razlike do »baze«.

Tako sva tega dne 13.maja ugotovila vsaj nekaj dejstev:

  1. Powerpiki pri pametni vožnji zmore preko 250 km ne da bi oviral promet ali vozil v senci tovornjakov, žal očitno ne vozim vedno »pametno«. Če bi, bi morda z Metronom že presegel prejšnje rekorde J
  2. Junaki ste vsi tisti, ki se z avtomobili z dometom krajšim od poti tistega dne upate spustiti v rusko ruleto z javnimi polnilnicami
  3. Vse te polnilnice s karticami in neko strašno »pametjo« so za nas uporabnike en navaden »bull…t« in stran metanje javnega denarja. Rabimo enostavne, poceni in DELUJOČE polnilnice, ki bodo pripomogle k širjenju električne mobilnosti, ne pa odvračale potencialnih kupcev elketričnih vozil od nakupa.
  4. Če daš za javni denar kupljene polnilnice v upravljanje nekomu, ki živi od fosilnih goriv, je to tako, kot če bi dal čuvati ovce volkovom…

Zapisal
Andrej Pečjak
​​​


Comments are closed.