Kategorija: Polnilna infrastruktura

BMW iX3 proti AUDI Q4 e-tron
DEMS TEST
AUDI Q4 e-tron
Na tokratnem primerjalnem testu smo primerjali dve vozili SUV iz srednjega razreda, srednjega razreda po velikosti, cene so že segle v premijski razred. Primerjali smo BMW iX3 in Audi Q4 E-tron.
Gre za vozili srednjega razreda, ki sta že lahko spodobna družinska avtomobila, to velja za velikost, število sedežev in tudi domet obeh vozil. Cena ix3 se začne s preko 70.000 evri Q4 pri spodobnih 46.000 evrih, vendar za precej podhranjeno verzijo.
BMW iX3 je zgrajen na obstoječi platformi BMW X3, torej ne gre za električno platformo, temveč gre za obstoječi X3, ki so mu nadeli električni pogonski sklop. Klasično zgradbo vozila opazimo pri dveh detajlih, tunelu za 5 potnika na zadnjem sedežu, kjer bo moral noge držati narazen, saj je v tunelu pri vozilu na notranje zgorevanje, sprednja in zadnja os povezana z mehanskim kardanom, česar pri električni platformi ni potrebno, saj sta prednji in zadnji električni motor povezana samo z električnimi kabli. Drugi detajl pa so dimenzije vozila. BMW kljub konkretno večjim zunanjim dimenzijam z dolžino 4,73 m, ponuja skoraj enako prostora kot precej krajši Q4 z dolžino 4,58 metra. Seveda je BMW znotraj nekoliko višji in širši, vendar ne bistveno glede na zunanje mere.
BMW iX3 navduši v več pogledih. Ne glede na klasično zasnovo vozila gre za dobro uravnoteženo električno vozilo, predvsem pa je vozila zelo skladno in premijsko. Vse, kar je v vozilu, je nekako na nivoju srednje prestižnega razreda, in noben detajl posebej ne izstopa, kar pa ne moremo trditi za AUDI Q4, kjer so nekateri detajli vrhunski, drugi pa žal primerni za vozila nižjega razreda.
Takoj ko odpreš vrata iX3 se usedeš za volan, je začutiti prestižno notranjost, prestižno izdelavo in harmonijo materialov ter oblikovanja. Ko pritisneš tipko start in zaigra Harmon Kardon ozvočenje, pa se ti naježijo čuti. Po pritisku tipke START, ki je žal obvezna, pred zagonom menjalnika v D, z veseljem pritisnemo pedal plina do konca in nasmešek na obrazu je obvezen. Pogon na zadnji osi z 286 KM in 400 Nm navora je naravnost odličen in iX3 pospeši iz mesta do 100 km/h v 6,8 sekunde in se ustavi pri elektronsko omejenih 180 km/h. Podvozje je dobro uravnoteženo in zelo športno, vozna dinamika odlična in veselje v vožnji kot vsi BMW. Neto kapaciteta baterija znaša 74 kWh, kar pomeni nekje 300 km avtocestnega dosega in nekje 350 km mestno do primestnega dosega.
Odpravimo se na test iz Ljubljane do Pirana, da preverimo porabo iX3, ki je pri avtocestnih hitrostih porabil do Kopra v povprečju 22,86 kWh, kar je spodoben podatek, za tako veliko vozilo. Med vožnjo do Kopra testiramo tudi radarski tempomat in zadrževanje avtomobila na voznem pasu. Oboje iX3 opravi z odliko, saj tako zanesljive pol samodejne vožnje skoraj ni v nobenem vozilu predvsem pa ne tega razreda. Pri pol samodejni vožnji navduši kapacitivni volan, ki ne zahteva obteževanja, temveč le rahel dotik volana. iX3 je opremljen s “one pedal drive”, kjer lahko v meniju nastavljamo, koliko regeneracije, bo v voznem režimu D, vozni režim B pa ponuja maksimalno regeneracijo. V meniju lahko nastavimo maksimalno regeneracijo že za režim D in tako prestavljanje v režim B sploh ni potrebno.
Testno vozilo je bilo izdatno opremljeno, saj je bilo opremljeno poleg osnovne opreme s ceno vozila 70.750 evrov z dodatnim paketom IMPRESIVEN v vrednosti 7.668 evrov, kar pomeni dodatnih 26 postavk, kot so “head up” zaslon, usnjena notranjost z električno nastavljivimi sedeži, panoramsko streho z odpiranjem, asistenčni sistemi, Harman Kardon ozvočenje, kamere z nadzorom okolice, upravljanje radia s kretnjami. Majhna izbira paketov ne preseneča, saj je avto izdelan na Kitajskem (enako kot Tesle 3, ki so na voljo na Slovenskem trgu), prav majhno število možnosti paketov, poenostavi izbiro vozila, kar pa sicer ni v navadi pri avtomobilih nemškega porekla, kjer je na razpolago po 100 in več dodatnih možnosti.
Uporabniški vmesnik v slovenskem jeziku je zalo preprost in uporabnik se hitro znajde med vsemi meniji in najde, kar potrebuje. To velja za nastavitev navigacije, DAB radia ali pa vremena, če želite. Vmesnik je zanimivo opremljen z upravljanjem s kretnjami, tako da s kretnjami levo, desno, gor dol ali kroženjem, lahko upravljate kar precej menijev brez dotikanja zaslona občutljivega na dotik.

AUDI Q4 e-tron je povsem novo vozilo, razvito ne MEB namenski električni platformi iz skupine Volkswagen. Gre za zelo všečno in sveže oblikovano vozilo, ki kljub majhnim dimenzijam vozila z dolžino 4,58 m ponuja veliko prostora v notranjosti. Če primerjam večji e-tron 55, je zanimivo Q4 le malenkostno manjši po notranjih dimenzijah in precej manjših zunanjih dimenzijah, seveda pa po opremi precej daleč od večjega brata. Audi Q4 je čistokrvni avtomobil nemške izdelave, kjer je na voljo kar predlog cenik opcij in verzij. Začne se se z modelom Q35 nato Q40, Q45 in najmočnejši model Q50. Razlike so v dveh verzijah baterije, ki lahko znaša 52 kWh netto ali 77 kWh neto in pogonom na zadnji par koles z močjo 170 ali 204 KM, ter Quatro pogon z močjo 265 oziroma 299 KM.
Testni model, ki smo ga vozili, je AUDI Q4 40 e-tron in je opremljen z baterijo neto kapacitete 77 kWh in pogonom na zadnja kolesa z močjo 204 KM. Pohvalimo obračani krog pri samo zadnjem pogonu, ki je najmanjši od vseh vozil s 4 krogci, celo od Audi A1.
Prvi vtis avtomobila je zelo všečno in skladno oblikovanje. Ko smo se usedli za volan, pa je prvo navdušenje zbledelo. Sedeži iz S-line notranjosti so odlični, generalno pa je notranjost avantgardno oblikovana, vendar precej plastična na otip, predvsem vrata. Izbira voznega načina je mogoča brez pritiska na tipko Start/Stop, ker je pohvalno. Najprej razočara zvočni sistem SONOS, ki sicer ni drag na plačilu dodatne opreme, je pa daleč od premijskega Harman Kardona v iX3. Ob pritisku na plin se avto medlo odziva kljub 204 KM in ni pričaral navdušenj, ki smo jih vajeni iz električnih avtomobilov. Zgornja hitrost je omejena elektronsko na 160 km/h, kar je dovolj za upoštevanje zakonskih predpisov v Sloveniji, v Nemčiji pa se raje umaknite na avtocesti. Audi Q4 žal še danes ni opremljen z “one pedal drive” sistemom. V voznem načinu D regeneracije ni (lahko jo vsakič znova povečamo s pritiskanjem obvolanskih ročic) v voznem načinu B je regeneracija približno 30 do 40-%, celotne regeneracije. Če želite regeneracije več, potem morate pritisniti pedal za zavoro, kjer najprej deluje regeneracija šele nato klasični zavorni sistem. Audi prosim, zgledujte se po BMW ali Tesli, kjer se regeneracija nastavi v meniju vmesnika in se uporabnik odloči sam ali želi “one pedal drive” ali ne. Audi ima celo zelo zanimivo idejo, avtomatske regeneracije. Če avta ni spredaj, regeneracije ni, če je avto spredaj, se regeneracija povečuje, a žal je to le ideja, v praksi neuporabno.
Na poti od Ljubljane do Kopra je po avtocesti porabil zglednih 21,6 kWh/100 km električne energije, kar pomeni pri neto 77 kWh veliki bateriji okoli 350 km dosega, v mestu in okolici pa 400 km in še nekaj zraven. Na poti do Kopra smo preizkušali asistenčne sisteme, ki v Audiju ne navdušijo. Pol samodejna vožnja ne prepriča, avto neprepričljivo tava levo in desno in se ne drži sredine voznega pasu. Audi tudi žal vztraja na dodatni ročici tempomata, spodaj levo, ki potrebuje privajanje, ni osvetljena in ni preveč intuitivna. Razočara in vznemirja predvsem dejstvo, da je treba ob vklopu radarskega tempomata najprej tempomat vključiti, ponovni pritisk pa pomeni aktivacijo, vožnje po sredini voznega pasu. Tak način aktivacije je nekoč uporabljala Tesla, kar je pomenilo več sto milijonske tožbe in smrtne izide na cesti, ker ljudje ob vklopu pol samodejne vožnje pričakujejo, usmerjanje avtomobila na sredini voznega pasu.
Namesto ročice bi lahko kot v ID4 dodali tipke na volan, ki so osvetljene in intuitivne. Radarski tempomat ne upošteva znakov, jih le izpisuje, tako da se človek vpraša ali je premijsko vozilo VW ID4 ali AUDI Q4. VW ID4 in ID3 namreč znata prilagajati hitrost tempomata glede na prebrane znake. Radarski tempomat je mogoče v Q4 nastavljati z ročico le v korakih po 10 km/h, pod hitrostjo 70 km/h pa v korakih po 5 km/h. Torej če želite nastaviti tempomat na varnih 135 km/h, je to edino mogoče, da se peljete 135 km/h in šele takrat vključite tempomat. Naknadno spreminjanje hitrosti vas omeji na korake po 10 km/h.
Uporabniški sistem MMI je žal zelo neintuitiven in tudi neodziven. Iskanje nastavitev zelo komplicirano, hkrati pa se napake ponavljajo še iz dve leti starega e-trona 55. Mape se samodejno obarvajo modro, zaslon pred volanom se kar sam spreminja, jezik govorne navigacije se občasno spreminja v skandinavske jezike, skratka zelo neprepričljiv vmesnik in predvsem zelo počasen. Včasih boste mogli ob zagonu avta počakati kako minuto ali dve, preden boste lahko vnesli v navigacijo, kam se želite peljati.
AUDI Q4 je iz VW MEB platforme prevzel nekatere dobre lastnosti, kot sta nizka poraba in dobra izkoriščenost prostora. Prevzel je odličen “head up” zaslon, žal testni primerek ni bil opremljen z njim, predvsem pa ja prevzel tudi precej nelogične lastnosti, kot je upravljanje klimatizacije. Zračne reže v Audi Q4 nimajo funkcije regulacije pretoka zraka, zračna reža je odprta, s premikom v stran, jo je mogoče zapreti, ne pa regulirati. Tu je klimatizacij v iX3 na povsem drugem nivoju. Predvsem v BMW-jih lahko spreminjate moč ventilatorja, avtomatska klimatizacija pa bo še vedno ostala vključena.
Na koncu testa lahko zapišemo, še dejstvo, da avta nista povsem primerljiva glede opreme, saj je bil BMW iX3 na testu z maksimalno opremo, Audi pa s srednjim pogonskim sklopom z 204 KM in na spisku je precej dodatne opreme mogoče še doplačati. Dinamičnost Audija, bi se pri verziji z 265 ali 299 KM precej povečala, “head up”, usnjena notranjost in panorama, pa bi pričarala več premijskega pridiha. Vsekakor pa ostaja dejstvo pri AUDI Q4, da je uporabniški vmesnik MMI povsem podpovprečen, počasen in neintuitiven z veliko vsebinskimi napakami in nelogičnostmi. Pri električnih avtomobilih je ena bolj uporabnih funkcij vklop klimatizacije na mestu. Pri audiju morate v šest menijev, če boste funkcijo sploh našli, kljub temu da je na volanu tipka, zvezdica, ki jo je mogoče programirati po lastni želji, ne ponujenih željah, ki pa so neuporabne in ne vključujejo klimatizacije na mestu. Pri BMW so se lotili tega bolj prefinjeno, dodali tipko na daljinec, kjer je mogoče tipko nastaviti za klimatizacijo na mestu. Tako lahko npr. ko se parkirate pred supermarket in stopite iz avta in ugotovite, da je zunaj vroče ali hladno, enostavno pritisnete tipko na daljincu in klimatizacija avtomobila na mestu se nadaljuje in po nakupu, vas pričaka ogreto ali ohlajeno vozilo.

Če na kratko strnemo vtise obeh primerjanih vozil lahko zapišemo naslednje, gre za odločitev oblika pred vsebino ali vsebina pred obliko. BMW je precej bolj premijski in dinamičen avtomobil, ki žal ni izdelan na električni platformi. AUDI je všečno oblikovan avtomobil velikih nasprotij, izdelan na električni platformi, do premijskega občutka in vsebine pa mu žal še veliko manjka.

Hvalimo:
- Premijska notranjost
- Vozna dinamika
- Zvočniški sistem
- Prepričljiva pol samodejna vožnja
- Odličen uporabniški vmesnik z upravljanjem s kretnjami
Grajamo:
- Velike zunanje mere, ni izdelan na električni platformi
- Visoka osnovna cena
AUDI Q4 e-tron

Hvalimo
- Zelo dolg spisek dodatne opreme in motorizacije
- Oblikovno izredno prepričljiv
- Možnost 4 kolesnega pogona
- Dostopna osnovna cena
Grajamo
- Avantgardna a hkrati plastična notranjost
- Ventilacija brez nastavitve pretoka zraka na režah
- Neprepričljiv zvočniški sistem SONOS
- Neintuitiven MMI uporabniški vmesnik
- Neprepričljiva (NEVARNA) pol samodejna vožnja
Zapisal
Simon Zgonc
31. oktobra 2021
DeMS in AaCTA Split 2021
Mednarodno sodelovanje DeMS
Dobro sodelovanje Društva e-Mobilnost Slovenija, »Območne razvojne agencije Krasa in Brkinov« in »Regionalnega razvojnega centra Koper« na področju dokumenta »Podpora ¨od spodaj navzgor¨ lokalnim odločevalcem pri razogljičenju cestnega prometa: bela knjiga« se je nadaljevala v sodelovanju DeMS predstavnikov na dogodku AaCTA (Alpe – Adria Clean Transport Alliance) v Splitu z dne 22. 10. 2021. Delavnica je bila financirana s strani »The European Climate Initiative (EUKI)«.
Dobili smo možnost predstavitve svojega dela v društvu in prenos dobrih praks iz Slovenije na območja Avstrije, Hrvaške in Črne Gore.
Delavnica »Dobre prakse v razogljičenju lokalnega cestnega prometa in priložnosti za lokalne skupnosti« v Hotelu Cornaro.
Osebno spoznati osebe, kot so npr. Martin Bućan iz »Splitsko-dalmatinske županije«, Antuna Pfefifer ter Duško Stajića iz SDEWES Centra je zagotovilo za uspešno sodelovanje tudi v prihodnje. Na obeh straneh obstaja interes in izvedbe novih projektov sledijo.
Martin Bućan, B.Sc. (Splitsko-dalmatinska županija)
Antun Pfeifer, mag. ing. mech. (SDEWES Centre)
DeMS (Marko Logonder in Ignac Završnik) se je predstavil z naslovom »AaCTA tehnička pomoć pri izradi strateških dokumenata za donošenje mjera dekarbonizacije lokalnog cestovnog prometa«. Vsekakor se pri razogljičenju cestnega prometa, ne glede na državo, soočamo s podobnimi problemi. Dobre prakse in izmenjava le teh so osnova za hitrejši prehod. Predstavila sva zgodovino stanja emobilnosti v Sloveniji s smernicami, ki jih predlagamo lokalnim skupnostim. Trajnostni energetski krog je možen tudi v lokalnih skupnostih. Ključno je imeti neodvisne strokovne centre za prenos znanj in izkušenj, ob dolgoročni stabilni pomoči države. Celoten dokument je v angleščini na spletnem naslovu.
Pri predstavitvi načrtov za razogljičenje morskega prometa se nismo mogli izogniti vprašanju, kaj je treba narediti prej, polnilne postaje za električna plovila ali počakati na električna plovila. V Splitu so že pripravili projekt za postavitev hitre polnilne postaje, namenjene električnim vozilom in plovilom. Žal do izvedbe ni prišlo zaradi zakonodajnih omejitev, ki predpisujejo obvezne koncesije. Podobne zakonodajne ovire so bile tudi pri prvih polnilnicah za električna vozila. Sprememba zakonodaje je torej nujna in mora biti v skladu s smernicam EU, ki ta področja pokrivajo.
Idejna fotografija za dvonamensko polnilno postajo
Neuradni pogovori po delavnici so odkrili, da je pozitivno razmišljanje skupno, ne glede na državo, od koder prihajamo. Fotovoltaika, hranilniki električne energije, električna vozila, električna plovila, vse to bodo teme naslednjih delavnic. Na tej fazi razvoja pa so ključne analize in uskladitev zakonodajnih ovir.
Test polnilne infrastrukture (Ljubljana – Split)
Vsako pot na dogodke v DeMSu izkoristimo za test obstoječe polnilne infrastrukture, ki je ključna za razogljičenje cestnega prometa. Tako je bilo tudi tokrat. Izven turistične sezone gneče na polnilni infrastrukturi nisva pričakovala. Od Ljubljane do Splita je 474 kilometrov, kar pomeni ob avtocestni hitrosti vsaj eno polnjenje za Teslo Model 3. Prvi postanek za spoznavanje ELEN polnilne infrastrukture sva naredila na »Brinje zahod«.
Aplikacija naložena, polnjenje aktivirano
Polnilnico sva skušala aktivirati z ELEN kartico, Shell Recharge kartico… Nič. Na telefon sva naložila aplikacijo »Elen« in po registraciji le aktivirala polnilno postajo. Na tej polnilni postaji je najvišja hitrost polnjenja le 50 kW, torej sva se odpravila naprej. Po izkušnjah najbolje do »Macola – odmorište Zir«, kjer imajo 2x 175kW plus 50 kW. Zanimivo, pri prvi polnilni postaji je pokazalo »Punjač privremeno van pogona«, druga pa je delala.
Do 125 kW na TM3
Moč polnjenja je dosegla 125 kW. V praksi je vedno tako, da je hitrejša polnilna postaja vedno prva izbira. V tem konkretnem primeru pa so polnilne postaje še brezplačne.
Na poti proti Splitu
Nadaljevala sva pot do Splita, kjer sva tudi želela napolniti vozilo, saj naju je drug dan čakala pot do doma. Split ima kar nekaj hitrih polnilnih postaj, vendar večje mesto pomeni tudi več električnih vozil ter iskanje proste polnilne postaje. Končno sva našla prosto 50 kW polnilnico na Varaždinski ulici in za 30 sekund prehitela domačina z modro Škodo Citigo e iV. Slabe volje ni bilo, saj smo si izmenjali CCS in Tip2 ročko, v času polnjenja pa še informacije o stanju emobilnosti pri nas in v Splitu. Ste vedeli, da bodo ELEN polnilnice tri leta brezplačne? Zakaj je treba se prijavljati in aktivirati polnjenje električnega vozila preko aplikacije Elen? Zaradi taksista, ki je imel pred tem navado odklapljati druge in priklapljati svoje električno vozilo.
Test polnilne infrastrukture (Split – Ljubljana)
Pot nazaj proti Ljubljani sva začela s polnimi baterijami. Planiran postanek je bil »Odmorište Zir« v smeri proti Zagrebu. 50 kW polnilnica je dosegala moč zgolj 36 kW, kar je pomenilo, da sva se odpravila proti »Otočec Supercharger«, saj kakšne druge ultra hitre polnilnice v smeri proti Vinici ni. Ob prihodu na Supercharger sta tam bili že dve Tesli, polnjenje je potekalo brez problema, s povprečno močjo 100 kW.
Moč do 100 kW
Tesla ima, glede na ostala električna vozila, še vedno prednost v zanesljivi in hitri polnilni infrastrukturi, ki potnikom skrajšuje čas potovanja. Za ostala vozila bi bilo na tej relaciji treba nadgraditi polnilno infrastrukturo na vsaj 150 kW ter zagotoviti več polnilnih mest na isti lokaciji, kajti drugače bodo turisti poleg čakanja na meji deležni še čakanja na prosto mesto na polnilni postaji.
Zapisal
Ignac Završnik
24. oktobra 2021
Dobro jutro sonce z Nissanom na Vir
Moja izkušnje z električnim avtomobilom NISSAN Leaf iz Maribora na otok Vir pri Zadru in nazaj v Maribor.
Dne 23. 9. 2021 sem ob 8.30, skupaj s sestro Vlasto, startala iz Maribora z 99 % baterijo proti morju. Prvi postanek sva si privoščili ob 11.20 na postajališču Draganić, na črpalki MOL, kjer sem kupila kartico za 20 kWh in zanjo plačala 90 HRK. Stanje baterije ob začetnem polnjenju je bilo 30 %, samo polnjenje je trajalo 1 uro in 10 minut. Baterija je bila napolnjena 94 %. Pot sva nadaljevali ob 12.10.
Naslednji postanek je bil ob 13.30 na postajališču Janjče, polnilnica Elen, stanje baterije je bilo 17 %. Polnilnica Elen je bila brezplačna, polnjenje bi bilo možno z aplikacijo, a ker moja aplikacija še ni bila registrirana, sem po telefonu, ki je bil zapisan na polnilni postaji, poklicala pomoč. Prijazen možakar mi je na daljavo priklopil polnjenje in ko je bila baterija napolnjena do 99 %, sem ponovno poklicala in so mi izklopili polnjenje. Ob 14.50 sva tako nadaljevali pot in ob 16.30 prispela na otok Vir s 44-% baterijo. Povedati moram, da telefonska pomoč (vklop in izklop polnjenja), ni predstavljala težav.
Čez dva dni sva se vračali s 100 % polno baterijo zjutraj ob 9.50 z Vira ter se ponovno ustavila na polnilnici Ellen, postajališče Janjče. Na razpolago sta bila dve parkirni mesti in ena polnilna postaja. Na polnilnici je ravno takrat polnil drugi avto, sicer na drugi priklop, ki sem ga potrebovala jaz. Tokrat sem večkrat klicala pomoč, kar je trajalo pribl. 40 minut. Ko se je oglasila operaterka, je povedala, da že en avto polni na enako moč in zato moram počakati, da se napolni. Ko se je priključek sprostil, mi je operaterka uredila priklop Nissana. Tega, da se na enako moč, na teh polnilnicah, lahko polni samo eno vozilo, prej nisem vedela. V pogovoru z operaterko sem tudi izvedela, da so za zdaj vse polnilnice Elen na Hrvaškem, brezplačne. (slika):-))).
Počitek
Ko je bila baterija napolnjeno z 99 %, sva ob 13.20 nadaljevali pot ter ob 15. uri in s 25-% baterijo prispela do Motela Plitvice.
Tam sta bili dve polnilnici Elen, vsa štiri mesta pa prazna. Ponovno sem poklicala pomoč kot prejšnjikrat in tako baterijo napolnila do 95 %. V zvezi s polnjenjem je teklo vse gladko. Vendar moram pripomniti, da je postajališče Plitvice deležno velike kritike.
Smeti
Po parkirišču polno smeti, okoli košev, ki so bili polni, odprti in pokvarjeni, prav tako razmetane smeti. Restavracija oz. bife je v razpadajočem stanju, WC umazan in zanemarjen do skrajnosti, stane pa 0,50 € oz. 3 HRK. Na parkirišču je bilo kakšnih 30 – 40 tovornjakov in vozniki tovornjakov, ki bi nujno potrebovali vsaj kakšno klopco in vodo, so pred tovornjaki sedeli na tleh ali na pločnikih. No, tudi midve sva ob polnjenju lahko sedela le na pločniku. Bili sva tako zelo razočarani, da ne morem niti povedati! Plitvice, ki so bile včasih simbol evropskega formata in naš nacionalni ponos, so danes v tako razpadajočem stanju in delajo sramoto celi Hrvaški … O tem bom pisala še na Ministrstvo za turizem na Hrvaškem in še kam.
Naslednja stvar, ki je prav tako vredna vsega obsojanja, je bila meja s Slovenijo (Gruškovje). Kolona se je ustavila že pri kakšnih 5 km pred cestninsko postajo, potem pa nepopisno vrivanje avtomobilov, hupanje nervoznih voznikov, seveda, saj je vsak iskal možnost hitrejšega cilja. Za prehod meje sva potrebovala 4 ure, brez vsake informacije o stanju na cesti od Policije ali redarjev, vozniki in sopotniki smo se morali znajti za biološke potrebe …, skratka, v teh kolonah smo se bili prisiljeni pomikati do slovenske meje. Mimogrede, hrvaška meja je bila odprta. Informacije sva iskali na prometnih portalih, kjer so bili podatki različni, nekje čakalna doba 2 uri, spet drugje 1,5 ure, v resnici pa je bilo treba čakati 4 ure. To je zame nepojmljivo, nikakršna skrb za potnike, ki pridejo v Slovenijo oz. so v tranzitu. Pisala bom na razna Ministrstva, saj si tudi v času Covida-19, zaslužimo biti ljudje!
V Maribor sva prispeli ob 21. uri s 26- % baterijo in prevozili vsega skupaj 946 km.
Za konec naj povem, da mi tudi te opisane “packe” niso vzele veselja do vožnje, v kateri sem neizmerno uživala. Avtocesta je zelo prijetna, lepo speljana, avto je potreboval le gorivo in verjemite, na podobno pot se bom ponovno odpravila.
Vsem vam pa želim veliko veselja ob vožnji s “čisto energijo”!
Mojca
7. oktobra 2021
3.300 km do Švedske in nazaj
DEMS gre povsod, Pod Švedskim soncem
Malmö
Na sever smo se že odpravljali, vendar smo običajno za pot uporabili vozilo z večjo baterijo in hitrejšim polnjenjem baterije. Npr. https://dems.si/2-282-kilometrov-do-osla/ Odločitev za malo električno vozilo Škoda Citigo iV z majhno neto baterijo 32,3 kWh je dozorela na podlagi izjave, da s tako majhnim vozilom pač ne moreš na dolge poti. Uporabno je zgolj za mestne vožnje. Seveda temu ni tako, ker tudi pot do Slovaške ali Švice ni problem.
Na pot sva se odpravila Boštjan Završnik in jaz Ignac Završnik. Čeprav se isto piševa, nisva v sorodu. Naju pa druži skupen interes glede e-mobilnosti. Osebno sem odpeljal nekaj več kilometrov, ker sem moral iz Ljubljane do Ptuja, tam pa se mi je pridružil še Boštjan. Uradni start je bil na počivališču Dobrenje pri 50 kW DC polnilni postaji. Pred časom se nam je želelo priključiti še nekaj ekip, vendar sva na koncu ostala sama. Morda bo drugače na daljši poti, ki jo načrtujemo za naslednje leto.
Na poti proti Ptuju
Za spremljanje v živo smo uporabili dodaten GPS v vozilu in aplikacijo Ruhavik. Da naju budno spremljajo, sva ugotovila iz komentarjev in čestitk ob prečkanju Švedske meje. Start je bil ob 9.20 na počivališču Dobrenje pri 50 kW polnilni postaji. Še spominska fotografija polnjenja in jutranja kava v bližnjem KFC. Vreme toplo in sončno.
Jutranja kava
Počivališče Dobrenje
Naslednji postanek je bil planiran v avstrijskem kraju Trofaiach natanko po 120 kilometrih avtoceste. Pri pregledu spletne strani www.goingelectric.de sva opazila brezplačno DC polnilno postajo, zato sva se seveda odločila obiskati to lokacijo. Zanimivo, postavil jo je naš član DeMSa iz Slovaške, Martin Demin.
Mikrolokacijo DC polnilnice sva našla v bližini pokopališča
Ko sva se s pomočjo navigacije približevala želeni DC polnilnici, ki sva jo našla na aplikaciji, sva imela težavo, saj je nisva takoj našla. Ni bilo možno določiti mikrolokacije. Zato sva se malo vozila po mestu in spraševala domačine. Ko sva končno našla DC polnilnico, sva pa ugotovila, da aktivacija ne deluje brez določene kartice. Izvedela sva, da imajo kartico v mestnem turističnem uradu – ok, greva tja.
Po obisku na turističnem uradu izveva, da imajo kartico v podjetju, oddaljenem 100 metrov od polnilne postaje. Ponovni premik do tega podjetja in kartica je v naših rokah. Aktivirava in končno polniva. Pot do aktivacijske kartice je zgodba zase. Za širšo uporabo pri običajnih uporabnikih se ne bi smeli iti takšnih skrivalnic. In še to, da lahko do kartice prideš zgolj v delovnem času podjetja. Prvo polnjenje torej brezplačno, če odštejemo tisto na počivališču Dobrenje. Sledilci najine poti so se čudili, kaj kroživa po mestu in okolici, midva pa sva zgolj iskala kartico za aktivacijo.
Najti pravo kartico je pravi izziv
Naslednji cilj in nova možnost za brezplačno polnjenje: Lidl, Linzer Str. 45, 4780 Schärding Vorstadt, Avstrija oddaljen 221 kilometrov od kraja Trofaiach. Zapisi v komentarjih so omenjali nedelujočo polnilno postajo vendar je bila sreča na strani drznih. To je bila tudi zadnja možnost za brezplačno polnjenje v Avstriji. Na polnilno postajo sva prispela ob 15.03 in vozilo priključila. Deluje. Ob tem sva preverila še statistične podatke o dosedanji vožnji. Prevozila 370 kilometrov, čas potovanja 5:05 h, povprečna hitrost 73 km/h in poraba 9,5 kWh/100 km. Se pravi varčna vožnja v toplem vremenu za električno vozilo. Ob tem sva spremljala tudi temperaturo baterije, ki je imela na začetku polnjenja 34,58 stopinj, po 30 minutah pa je narasla na 43,66 stopinj in posledično se je kasneje zmanjšala hitrost polnjenja. V 30 minutah je prenesel za 15,09 kWh energije, kar pomeni povprečno moč polnjenja 30,18 kW. Po končanem polnjenju se odpraviva v Nemčijo. Obmejna kontrola sicer obstaja, vendar niso pregledovali nikogar.
Zadnje polnjenje v Avstriji
Statistika
Po prevoženih 138 kilometrih sva naredila prvi postanek v Nemčiji, Aldi-Sud, Johann-Hösl-Straße 1, Regensburg. Prispela sva s 13 % in napolnila do 61 %. Problem pa je nastal s hitrostjo polnjenja, saj se je zaradi prevelike temperature baterije hitrost polnjenja upočasnila do te mere, da sva se morala z 61 % odpeljati naprej. V času polnjenja sva obiskala še bližnje trgovce z vozili. Nekaj električnih vozil sicer imajo v ponudbi, vendar je vse skupaj še na začetku prehoda.
Za navigacijo sva uporabljala Ipad
Regensburg
Za naslednji postanek sva skušala ujeti še zadnjo odprto brezplačno polnilno postajo. Takšne polnilne postaje običajno delujejo zgolj v času obratovanja trgovine. Cilj Karl-Büttner-Ring 11, Röthenbach an der Pegnitz 91207, Nürnberger Land doseževa ob 19.31. Vendar je polnilnica zasedena z električnim avtom Dacia Spring. Počakala sva lastnika, vendar je ob 99 % napolnjenosti trdil, da mora še polniti. Ob malce nejevoljenem lastniku Dacie Spring nama je le uspelo priklopiti vozilo. Ob točno 20.00 pa izklop polnilne postaje. Očitno programska funkcija, ki deluje. Kot zanimivost, kasneje smo v Ikei naleteli na polnilno postajo, ki je izven delovnega časa fizično zaklenjena in tako onemogoča polnjenje.
Prijazni lastnik Kone, ki nama je odstopil polnjenje
Ob tem pa morava omeniti še to, da nekateri uporabniki električnih vozil nimajo razumevanja za probleme drugih, vendar sva na poti nazaj srečala v okolici Berlina tudi prijaznega uporabnika, kjer nama je odstopil polnilno postajo za 10 minut. Ljudje smo si različni.
Dacia Spring polni do 100 %
Naslednji cilj je bil oddaljen 100 kilometrov, August-Horch-Straße 12, Münchberg 95213, Hof, Germany. Prvotni cilj je bila brezplačna polnilna postaja Kaufland v centru mesta, vendar sva ob obisku spoznala, da izven delovnega časa polnilna postaja ne obratuje. Med vožnjo iz mesta do Allego polnilne postaje naju je ustavila tudi policija. Ob čudenju policistov, preverjanju dokumentov in najini zgodbi so se odločili, da nas za vsak primer pospremijo do bližnje polnilne postaje. Tam sva prispela z ocenjenim dometom 7 kilometrov. Manj nisva imela nikoli. Prav tako je bila to prva plačljiva polnilna postaja. Shell Recharge pa je bila kartica, ki je sprožila polnjenje. Cena 0,64 €/kWh pa ni ravno poceni. Ob tem pa sva naletela na delo na cesti, obvoze, zastoje ipd. Vse to nama je časovno podaljšalo pot in hkrati zniževalo povprečno hitrost vožnje.
Allego polnjenje
Zaradi visoke temperature baterije, ki se je učinkovito polnila zgolj do 60 %, sva morala skoke med polnilnimi postajami prilagoditi trenutnemu položaju. Iz tega razloga je bil naslednji cilj oddaljen 111 kilometrov. Eisenberger Straße, Osterfeld 06722, Burgenlandkreis. Klasičen “Autohof”, tri ultra hitre polnilne postaje,dve nista delali, ena pa takoj ob prvem poskusu “vrže ven”. Ponovimo vajo in na srečo polnjenje deluje. Ta polnilnica ni bila brezplačna.
Od treh deluje samo ena
Ker je bila Boštjanova ideja ta, da na poti iščeva predvsem brezplačne polnilnice, sva bila stalno na preži za njimi. Naslednjo polnilnico sva po 107 kilometrih tako uspela najti in avto brezplačno polnila Kalistraße, Bernburg (Saale) 06406, Salzlandkreis. Brez prijave, po sistemu “priključi in polni”. Financirano s strani mestne občine. Ob tem pa še statistični pogled na Škoda aplikacijo. Prevoženih 932 kilometrov, čas potovanja 13:34 h, povprečna hitrost 69 km/h in poraba 10,1 kWh/100 km.
Mestna DC polnilnica
Škodina statistika
Dela na cesti in obvoz sva izkoristila za postanek na počivališču Aral v Ingersleben. Polnilna postaja z močjo 300 kW presega zmožnosti Škode za 10x. Vendar polni brez problema.
Polnilna postaja, velika kot naša Škoda
Naslednji postanek je bil planiran v bližini Hannovra na Ikea polnilni postaji. Za čuda imajo izven delovnega časa polnilno postajo fizično zaklenjeno. Zaklenjena je varnostna tipka za izklop. Pa nič, gremo naprej. V bližini obstaja REWE, K113, Isernhagen 30916, Hannover. Polniva brez problema, tukaj očitno ne izklapljajo.
Jutranje polnjenje
Naslednji cilj je bil malce bolj oddaljen, in sicer 133 kilometrov iz Hannovra. Lidl Georg-Wilhelm-Straße 139, Wilhelmsburg 21107, Hamburg. V bližini velikih mest je tudi veliko električnih vozil in takšna mesta so precej zasedena. Zato sva morala počakati na Teslo Model 3, ki se je polnila in šele nato sva priključila vozilo. V vmesnem času pa je bil čas za zajtrk, kupljen v Lidlu.
V bližini Hamburga
V Hamburgu in čas za zajtrk
Sedaj pa naju je čakal samo še trajekt in pot preko Danske. Zaradi preteklih izkušenj sva se odločila, da bova “do-polnila” malo prej, in sicer v kraju Sundweg 107, Heiligenhafen 23774, Ostholstein. Bila sva deležna občudovanja od lastnika električnega vozila, ki ni mogel verjeti, od kod prihaja. Njegova beseda, ki pove bistvo: »Respect!« V vmesnem času sva obiskala še bližnjo kavarno, kjer sva videla, kako poteka preverjanje pogojev PCT tam. Ti postopki so malo drugačni. Prvo se moraš preko kode QR prijaviti z imenom in priimkom, nato vstopiti, zopet pokazati svojo QR kodo, da izpolnjuješ pogoje PCT, in šele nato se lahko usedeš, snameš masko in spiješ kavo. Če ne veš, si malce presenečen nad vsemi omejitvami, ki so v primerjavi s Slovenijo strožji.
Zadnje polnjenje pred trajektom
V trajektnem pristanišču Puttgarden je poleg prodajalne z alkoholnimi pijačami tudi brezplačna polnilna postaja. Zaradi cen alkohola na Danskem in Švedskem je to oblegana točka za Skandinavce. Na Švedskem imajo pravilo, da lahko natovoriš vozilo z neomejeno količino alkohola, vendar ne smeš presegati, dovoljene obremenitev vozila. Pa si predstavljajte, koliko piva je to za žejne Švede, če imate, dovoljeno obremenitev še za 300 kilogramov. Midva nisva obiskala prodajalne z alkoholnimi pijačami, ampak sva zgolj preizkusila polnilno postajo na naslovu An der Mole, Fehmarn 23769, Ostholstein. Po principu “priključi in polni”, seveda.
Škoda statistika
Izhodišče za sprehode
V vrsti za trajekt
Vstop na trajekt in mirna ter kratka vožnja. Ob 13.33 sva prispela na E 47, 4970 Rødbyhavn, Sjælland, Denmark. Običajna kontrola dokumentov, nikogar ne zanimajo pogoji PCT za vstop. Očitno je res, da na Danskem ukrepov ni več. Vreme pa se je spremenilo. Tu je bilo deževno in vetrovno, kar je seveda vplivalo tudi na porabo in domet vozila. Postanek na polnilni postaji Grønsundvej, Sjælland, Denmark sicer ni bil potreben, vendar je nastala ena izmed lepših fotografij s poti.
Pogled na most
Na Danskem naju je čakal še zadnji postanek pred glavnim mestom Kopenhagen, in sicer polnilna postaja Karlslunde Rasteplads, Sjælland. Tukaj sva srečala tudi novopečenega lastnika Ford Mustang Mach-E, ki se je seznanjal z različnimi načini aktivacije. Najprej je poskusil s kreditno kartico – ni delovalo. V drugo je poskusil z RFID kartico – ni delovalo. Skratka, ni več vedel, v čemu je težava. Svetovala sva mu, da lahko za aktivacijo uporabi tudi EasyPark aplikacijo. Bil je izjemno vesel saj se je polnilna postaja aktivirala. Preprosta delujoča polnilna postaja je pogoj za splošno vpeljavo emobilnosti, drugače se bodo uporabniki naveličali stalnih stresov pred polnilnimi postajami ali pa bodo uporabljali zgolj Tesle, kjer teh stresov ni.
Pomoč novemu uporabniku EV
Tri v vrsto
Prehod Øresundski mostu med Dansko in Švedsko je vedno znova impresiven. Prve čestitke za prihod na Švedsko ob 16.45 ravno po prehodu meje. Obmejna kontrola je bila klasično skandinavska. Preverjali so samo osebne dokumente in nič PCT pogojev. Se pravi, brez težav.
Øresundsbroen / Öresundsbron
Še malo in prispela sva do mesta Malmo! Prevozila sva 1607 kilometrov, povprečna poraba je bila 10,9 kWh/100 km in za plačljive polnilnice sva skupno porabila 38 €. Za preostala polnjenja pa sva uporabljala brezplačne polnilne postaje.
Celotna pot

Malmö
Turning Torso
V Malmu sva malce naokoli preverila še njihovo polnilno infrastrukturo in načine aktivacije ter ali je polnjenje plačljivo ali brezplačno. V bližini kraja bivanja je bil nakupovalni center, ki ima preko 20 polnilnih postaj po sistemu “priključi in polni” s časovno omejitvijo parkiranja. Podobno velja tudi tudi na drugih lokacijah. Ogromno je polnilnih postaj, ki omogočajo počasno brezplačno polnjenje obiskovalcem nakupovalnega centra. Morda bo to pozitivna zgodba za slovenske nakupovalne centre, kjer bi lahko skopirali Švedski pristop.
Počasno polnjenje 3,6 kW
Sistem “priključi in polni”
Obstajajo tudi hitre polnilne postaje, nekatere so bile plačljive, druge pa brezplačne. Ob obisku ene izmed lokacij, smo imeli možnost spremljati običajne prizore na delno delujoči polnilni infrastrukturi. Ena je bila na servisu, druge pa tudi s podporo osebja na bencinskem servisu ni bilo možno aktivirati.
ena v okvari, pri drugi pa težave z aktivacijo
Pa še ena značilnost Švedske, ki jo spoznaš ob obisku notranjih prostorov ter restavracij in podobno. V Sloveniji običajno nosim zaščitno masko v desnem žepu, v levem pa potrdilo o PCT pogoju. Se pravi, ob vstopu sem pripravljen na vse mogoče PCT izzive. Jasno tako sem bil pripravljen tudi za Švedsko. Tukaj pa šok, nikjer pogojev, nikjer mask, nič. Do konca meseca bodo na Švedskem odpravili vse ukrepe. Meni se zdi, da jih že sedaj nimajo več.
Pogled proti mostu
Ob vrnitvi se je ta sprememba obnašanja ljudi dobro videla na trajektu. Na Švedskem smo vsi vstopili na trajekt brez zaščitnih mask, ob izstopu iz trajekta v Nemčiji so jih nosili vsi. Druga država drugačna pravila, vendar isti ljudje.
Zapisal: Ignac Završnik

22. septembra 2021

Nove Zamky 3.0

Po dveh uspešnih udeležbah na dogodku na Slovaškem je bilo jasno, da se bomo ponovno odpravili na pot. Opisi prvih dveh poti.

*Nové Zámky 1.0 https://dems.si/dan-e-mobilnoti-in-zelene-energije-v-noveh-zamkyih/

*Nové Zámky 2.0 https://dems.si/nove-zamky-2-0/

Na pot se je odpravilo pet ekip. Največji izziv pa je bila pot električnega motorja Zero Motorcycle iz Slovenije do Slovaške brez vmesnega polnjenja. V vlogi spremljevalnega električnega vozila sta bila Lucija in Marjan Božič.

Ekipe

1. Zero Motorcycle, Marin Vardin
2. Nisssan Leaf 40 kWh, Lucija in Marjan Božič
3. Tesla Model Y, Matjaž Potrč
4. Tesla Model 3 LR AWD, Marko Logonder in Ignac Zaršnik
5. Hyundai Kona 64 kWh, Milena in Danijel Terglav

Ekipa Hyundai Kona se je na Slovaško odpravila že nekaj dni pred dogodkom, ekipa Tesla Model Y je ubrala svojo pot, drugi pa smo se dobili v občini Hodoš pri polnilni postaji. Pri odhodu nas je pozdravil tudi župan Hodoša Ludvik Orban, ki nam je zaželel srečno pot. Zanimivo, do polnilne postaje se je pripeljal z električnim skirojem. Prav tako smo doživeli obisk lokalne novinarske ekipe.

Električni motocikel se je napolnil do 100% z elektriko Hodoške občine in izziv je bil pred nami. Prevoziti 235 kilometrov brez vmesnega polnjenja.

Nove Zamky 3.0, pot na slovaško — No charging stop for electric motorcycles fom Slovenia to Slovakia

Ob 15:45 odhod proti Slovaški iz Slovenije

Na Madžarsko Slovenski meji ni kontrol in zato se tudi nismo ustavljali. Na Madžarskem pa gneča, saj se je festival buč odvijal brez omejitev. Oziroma vsaj zaznali jih nismo.

Po nekaj desetih kilometrih sva zapustila ekipo, ki je zaradi nižje porabe uporabljala lokalne poti. Midva s Teslo Model 3 sva zavila na avtocesto.

In kje se srečujejo uporabniki električnih vozil? Na polnilnih postaja. Na superchargerju v bližini Gyora srečamo še Matjaža.

Napolnili smo vozili v skladu solidarnostnim načelom, da v Patincah prepustimo prva polnjenja drugim električnim vozilom in motociklu seveda.

Ob 19:06 smo preko mostu prišli do Slovaške. Obmejna policijska kontrola obstaja in v teh časih potrebujete “Covid pasoš” drugih dokumentov niso zahtevali.

CIlj Patinci dosežen ob 19:29. Pri našem slovaškem članu Martinu Deminu so bili že zbrani DeMS “early birds” Najbolj nestrpno pa smo čakali ekipi, kateri del je bil električni motocikel. Jim bo uspelo brez polnjenja ali ne. Nismo dolgo čakali. Ob 20:00 stopi skozi vrata Lucija. Prispeli smo in šlo je brez vmesnega polnjenja z minimalno rezervo. Bravo čestiTke ekipi! Še posebej pa našemu hrvaškemu članu Marinu. Seveda smo nazdravili na uspeh ekipe in hkrati tudi novo izvoljene člane temeljnih organov društva DeMS. Hvala Danijelu za šampanjec.

Pri Martinu pa smo spoznali še zanesenjaka iz področja e-mobilnosti, Milana iz Češke. Ni trajalo dolgo in odločil se je postati član društva DeMS. Sedaj imamo člane iz Češke, Slovaške, Hrvaške, Italije in seveda večinoma iz Slovenije. Postajamo mednarodna ekipa s področja e-mobilnosti.

Nedelja 12. 9.2021. Po zajtrku preverimo stanje baterij. Vsa električna vozila so se napolnila. Še skupna fotografija električnih vozil, pred odhodom do Hurbanovega.

Pred samim dogodkom v smo obiskali še “Planetarium in Hurbanovo” ( https://www.suh.sk/). Poučni video posnetki za starejšo in tudi mlajše občinstvo. Ogled delujočega observatorija, kjer preko teleskopa vidiš marsikaj zanimivega. Tudi preko dneva. Ob tem pa smo dobili še povabilo za večerno druženje ob zvezdah.

Ste kdaj prijeli meteorit v roke? Vsi smo bili deležni te izkušnje, celo več lahko ga tudi kupite. Zanimiva izkušnja, ki se vtisne v spomin.

Po vodenem ogledu smo se odpravili proti prizorišču dogodka v Nova Zamky. Zanimivost, hitrost v centru mesta je omejena na 20 km/h in ravno takrat je v bližini policija merila hitrost. Nas so prehitevali tudi električni skiroji, ker smo se držali omejitve.

DeMS se je v angleškem jeziku tudi predstavil obiskovalcem dogodka. Najbolj zanimiv je bil opis poti z električnim motociklom.

V zadovoljstvo obiskovalcev smo opravili, kar nekaj testnih voženj in pri razlagi delovanja električnih vozil ni prihajalo do komunikacijskih šumov.

Ob 17 uri se je dogodek zaključil. Poslovili smo se od Klaudie in Martina in se jim obenem zahvalili za gostoljubje. Dve ekipi sta se odpravili proti domu ostali pa so še prespali pri Martinu v Patincah.

Na poti domov smo prešli vse državne meje brez problemov, samo v Sloveniji so nas povprašali, ali imamo vse potrebne dokumente. Seveda jih imamo, se je glasil odgovor in smo se odpeljali proti domu.

Zapisal

Ignac Završnik

Več novic pa lahko najdete na naši FB strani

13. septembra 2021

Tesla Model Y ali Volkswagen ID.4 ali Škoda Enyaq iV, kateri je TOP?

Primerjali smo tri električna športna terenska vozila oz. SUV

Tesla Model Y, Volkswagen ID.4 77 kWh in Škoda Enyaq iV 80 – druži jih velikost, teža in seveda pogon na električno energijo. Kako pa se obnesejo na standardnem DeMS testu?

V DeMS-ovi ekipi za testiranje vozil smo bili (iz desne proti levi) Dubravka Gramc (Škoda Enyaq iV 80), Blaž Hrovat (VW ID.4), Matjaž Potrč (Tesla Model Y) in Ignac Završnik (spremljevalno vozilo Tesla Model 3).

Naj najprej navedemo nekaj tehničnih podatkov o vozilih:

Škoda Enyaq iV 80	77 kWh, domet 420 km, pospešek 0-100 km/h 8,6 sec, teža 2216 kg, dolžina 4659 mm
VW ID.4	77 kWh, domet 410 km, pospešek 0-100 km/h 8,5 sec, teža 2124 kg, dolžina 4584 mm
Tesla Model Y	70 kWh, domet 410 km, pospešek 0-100 km/h 5 sec, teža 2056 kg, dolžina 4751 mm

(vir:https://ev-database.org/)

Test smo izvedli v nedeljo, 5. septembra 2021. Dan je bil sončen, najvišje dnevne temperature so bile od 21 do 25, na Primorskem do 28 stopinj C. Startali smo izpred hotela NOX v Ljubljani.

Stanje baterije v vozilih pred odhodom je bilo naslednje:

Škoda Enyaq iV 80	100 %
VW ID.4	100 %
Tesla Model Y	96 % (ob priklopu vozila na CCS oziroma Tip 2 vtičnico na polnilni postaji pri hotelu NOX se ta ne polni in javlja, da je napolnjeno).

V tem času, ki smo ga porabili za polnjenje vozil, smo spili jutranjo kavo ter uskladili komunikacijski kanal za izmenjavo informacij in rezultatov. Pred odhodom je sledilo še fotografiranje pred vozili in Dubravka nam je podala nasvete, kako najbolje pozirati pred fotoaparatom. 😃 Mislim, da smo se kar dobro odrezali na prvi fotografiji.

Tesla Y ali Volkawagen ID.4 ali Škoda Enyaq iV — Pogled naprej

Odhod ob 10.35.

Na poti proti postajališču Ravbarkomanda smo na relaciji Ljubljana–Vrhnika naleteli na zastoje, ki so vplivali na kasnejši čas prihoda. Posledica zastoja se pri električnih vozilih kaže seveda v manjši porabi električne energije.

Prihod na postajališče Ravbarkomanda ob 11.10.

Postanek za fotografiranje, izmenjavo voznikov ter popis števcev na vmesni postaji do Kopra. Poraba je bila nizka, na kar je vplival zastoj pri Vrhniki.

Odhod proti Kopru ob 11.24.

Zastojev v nadaljevanju poti ni bilo, promet je potekal tekoče, a zgoščeno. Na avtocesti smo se razpršili in se našli šele kasneje na Ionity polnilni postaji v Kopru.

Prihod na Ionity Koper ob 11.54.

Od štirih Ionity polnilnih postaj sta delovali le dve, zasedala pa so jih štiri električna vozila. Dve vozili sta se polnili, drugi dve pa ne, saj so njihovi vozniki preizkušali svoje poznavanje dela z aplikacijami, RFID karticami, polnilnicami … Nič od tega ni prineslo rezultatov, ki bi omogočali polnjenje. Enostavno počakati so morali, da sta se delujoči polnilni postaji sprostili. Poudariti je še treba, da je naš Blaž pomagal gostoma iz Avstrije s tem, da jim je omogočil polnjenje na svojo RFID kartico. V zameno pa je dobil ogled njunega vozila Hyundai Ioniq 5. Tudi Dubravka ni zamudila priložnosti za ogled vozila.

Rezultati 6-minutnega testa hitrosti polnjenja:

Škoda Enyaq iV 80

(prihod 76 %), 6-minutni test hitrosti 50 kW (napolnjeno 5,029 kWh)

(Malce večjo hitrost polnjenja je možno pripisati višji temperaturi baterije zaradi daljše vožnje na start v Ljubljano.)

VW ID.4

(prihod 76 %), 6-minutni test hitrosti 47 kW (napolnjeno 4,656 kWh)

Tesla Model Y

(prihod 72 %), 6-minutni test hitrosti 47 kW (napolnjeno 4,693 kWh)

Odhod proti Piranu ob 12.35.

Na cesti proti Piranu se je promet odvijal počasi, posledično smo morali peljati počasi in to je vplivalo tudi na čas prihoda v Piran.

Prihod v Piran ob 12.55.

Ker smo v Kopru imeli gnečo na polnilnicah, smo pričakovali, da bo v Piranu še večja gneča na polnilnicah in da ne bomo mogli polniti. Pa vendar na naše pozitivno presenečenje ni bilo tako. Vsa vozila smo lahko priklopili na polnilnice in vse so delovale. Polnjenje baterij vozil do 100 % na 11 kW AC polnilnicah je trajalo dve uri. Tesla Model Y je imela ob startu baterijo napolnjeno na 96 %, zato ocenjujemo, da je ob tem polnjenju prenesla 3 kWh več energije.

Podatki polnjenja v Piranu na AC polnilnicah in izračun končne porabe:

	Polnjenje v Piranu na AC polnilnicah	Seštevki	Poraba za 124 km iz Ljubljane do Pirana	Povprečje
Škoda Enyaq iV 80	18,4 kWh	18,4 + 5,029	23,43 kWh	18,90 kWh
VW ID.4	18 kWh	18 + 4,656	22,66 kWh	18,27 kWh
Tesla Model Y	21,8 kWh	21,8 + 4,693 – 3*	23,49 kWh	18,95 kWh

*odšteli smo ocenjeno razliko

Poziranje ob vozilih v Piranu:

Medtem, ko smo polnili vozila, smo se sprehodili v center Pirana in šli napolnit tudi naše želodčke. Ob takšnem krasnem vremenu in močnem soncu priporočamo izbiro poti po notranjosti Pirana in ne ob obali. Je bolj prijetno. Pri izbiri restavracije smo sicer želeli obiskati klasično lokacijo, vendar zaradi gneče to ni bilo možno. Rezervna izbira pa nam je dokazala trditev, da je tam, kjer je veliko ljudi, ponudba odlična.

Po odmoru za kosilo smo vozila fotografirali še na klasičnem mestu: na Tartinijevem trgu.

In ker kar nismo želeli zaključiti takega čudovitega dne v družbi treh odličnih električnih SUV vozil, je padla ideja o nadaljevanju testa. Piran–Zg. Dobrenje v dolžini 256 kilometrov! In tako je tudi bilo. Odhod ob 15.25 iz Pirana proti Dobrenju (postanek na postajališčih Ravbarkomanda in Barje). Test vozil, porabe … o tem bomo pisali v drugem članku.

Osebni vtisi sodelujočih:

Ignac Završnik

Škoda Enyaq iV 80: Dovolj prostora v notranjosti, klasična konzervativna oblika v notranjosti in zunanjosti. Premajhna moč motorja brez pospeškov, ki jih npr. Tesla Y omogoča. Vsekakor pa je notranjost vozila izdelana v boljših materialih, kot npr. ID.4, kar daje prednost Škodi pred ID.4.

VW ID.4: Velik avto z dovolj prostora. Vendar premajhna moč motorja, ki ne nudi kakšnega užitkarskega pospeševanja. Običajen voznik bo zadovoljen, saj so pospeški boljši od večine fosilnih vozil. Prodajne številke bodo možne z ugodnejšo prodajno ceno.

Tesla Model Y: Za evropske standarde veliko vozilo s pravimi pospeški in preprosto notranjostjo. Prostor v sprednjem in zadnjem prtljažniku je ogromen in optimizacija zlaganja prtljage skoraj ni več potrebna. Ob ceni, ki trenutno velja v Nemčiji za Teslo Y, bi to bila izbira zame, a trenutno pač ne, ker je cena v Sloveniji še vedno previsoka.

Blaž Hrovat

VW ID.4 77 kWh: Eno izmed prvih družinskih vozil na električni pogon ter o njem lahko povem največ, ker sem ga uporabljal na tem testu največ. Baterija je vodno hlajena v velikosti 77 kWh ter motor z 208 konji na zadnji pogon. Zelo prostorno v kabini ter na zadnjih sedežih tudi. Prostor za prtljago meri 540 litrov, ampak prostora za prtljago spredaj ni. Minimalistično notranjost z veliko trde plastike najbolj grajam. Če je uporabno, da je vse na LCD-ju ter brez gumbov, je OK če je to dobro izpeljano, ampak v ID.4 ali ID.3 ni tako, vsako stvar, ki jo želiš nastaviti, iščeš v menijih ali če želiš preprosto povečati temperaturo klime, je to kar naporno, da se sploh kaj zgodi.Na trenutke sem imel občutek da bom prej povzročil prometno nesrečo preden bom klimo nastavil iz 21 °C na 22 °C.Tako da počutje v kabini ter uporabnost na samem dnu. Pohvalil bi obračalni krog, ki je zelo majhen proti tako velikem vozilu. Kot električno vozilo pa bi ID.4 zelo pohvalil, z njim lahko normalno voziš po avtocesti 130 km/h ter narediš dobrih 300 km brez problema. Tudi polnjenje tako velike baterije ne predstavlja problema, ker se zna polniti s 125 kW moči, večji problem nastane, da najdeš tako polnilnico. V Sloveniji z ID.4 ne bo problema polniti, za potovanje v tujini je pa hitra DC polnilnica vsaj 150 kW nujna. Tako da vse Ionity 350 kW polnilnice so nujne za tako vozilo za potovanje na daljših relacijah.

Škoda Enyaq iV 80: Kot električno vozilo čisto enako, kot sem zapisal za ID.4, to velja za polnjenja na hitrih polnilnicah in doseg ter prostornost in zelo dober obračalni krog. Ampak v primerjavi z ID.4 bi zelo zelo pohvalil kabino in počutje v kabini. Vse je na zelo visokem nivoju, mehki materiali na vsakem dotiku po armaturni plošči ali na vratih. Če ni multimedija tako uporabna, so dodani klasični gumbi za klimo, vozni programe, navi, media itd. Tudi prikazovalnik hitrosti je majhen LCD, v katerem so samo nujne stvari. Tudi obvolanske ročke za regeneracijo pridejo zelo prav. Skratka, če dodamo odličen doseg ter hitro polnjenje plus odlično počutje v kabini ter prostornost, dobimo odlično družinsko vozilo.

Tesla Model Y LR: Najnovejše vozilo od Tesle, zelo pričakovan pomanjšani Model X ali napihnjeni Model 3 za spodobno ceno, kar ponuja Tesla že v osnovi vso opremo. Vozilo na testu je bil long range s 70 kWh baterijo, t. i. MIC (Made in China). Občutki v kabini so neverjetni in zelo hitro zelo domači. Vse, kar potrebuješ, je vedno na enem mestu, to je vedno na enem LCD zaslonu ter uporabnost brez konkurence. V kabini sami mehki materiali na dotik ter minimalističnost uporabnosti na samem vrhu brez konkurence. Prostora za prtljago spredaj in zadaj v skupni velikosti dobrih 900 litrov. Vožnja je dinamična, bolje rečeno športna. Polnjenje Tesle s svojo mrežo polnilnic brezskrbno na samem vrhu brez konkurence.

Povzetek vseh treh vozil

ID.4 minimalističnost brez uporabnosti multimedije ter povsod trda plastika me žal zaradi počutja v kabini še zdaleč ni prepričala. Zato bi raje izbral Škodo Enyaq, kajti tukaj imaš v paketu čisto vse. Ko pa na koncu potegnemo črto ter dodamo piko na i s športno vožnjo ter vožnjo brez problema po celem svetu s svojo mrežo polnilnic ter odlično brez konkurence multimedijo, je zmagovalec Tesla Model Y.

Matjaž Potrč

Glede na to, da sem lastnik v tem testu uporabljene Tesle Model Y, zelo težko podam objektivno primerjavo. Ker me navdušuje najsodobnejša tehnologija, ker mi je všeč minimalizem in ker grem lahko na daljšo pot praktično brez načrtovanja zaradi omrežja superchargerjev, sem se tudi odločil za ta nakup. Če ne bi potreboval več prostora za prtljago (in psa), bi si že pred časom omislil Model 3, tako pa sem takoj, ko je bilo možno, naročil Model Y. Seveda imam rad tudi dobre pospeške in možnost visokega sedenja. Druga dva avtomobila na testu sem vozil ravno toliko časa, da sem nekje pred koncem ugotovil, kako prav nastaviti oz. kako deluje npr. tempomat, kakšnih pospeškov pa seveda niti ni smiselno primerjati, ker ima Model Y dva motorja oz. pogon na vsa štiri kolesa, Enyaq in ID.4 pa samo enega zadaj. O zmagovalcu mene torej nima smisla spraševati. 🙂

Dubravka Gramc

Škoda Enyaq iV 80

plus: videz armaturke, postavitev zaslonov, prostornost, zunanji videz vozila, detajli (dežnik v voznikovih in sovoznikovih vratih, strgalo za steklo v vratih prtljažnika, dober radius kroga

minus: sedeži za dolge poti niso najbolj ergonomski; določene nastavitve je precej težko najti oz. moraš za eno funkcijo pritisniti več različnih gumbov in pred tem še na zaslonu iskati izklop/vklop (iskanje gumba za izklop “lane assist”, sprememba rekuperacije iz avtomatske na ročno); tempomat ročka je na ne-najboljšem mestu (za volanom spodaj levo) in še moraš dati levo roko dol z volana, da ročko uporabiš; sovoznik nima električno nastavljivega sedeža; ročna nastavitev ventilatorjev; ni “P” pozicije na prestavni ročici – potrebno je vključiti ročno zavoro in to nadomesti funkcijo Parking; nima dobrih pospeškov; na notranji strani vrat so dizajnerske pikice, ki otežujejo čiščenje

nevtralno: pozicija prestavne ročice je med voznikovim in sovoznikovim sedežem spodaj, gumbek je izjemno majhen, vendar pa smo vozniki morda res bolj navajeni, da je pozicija menjalnika na tem mestu

VW ID.4

plus: preprosto navigiranje z gumbi in iskanje funkcij na zaslonu na dotik, udobje sedežev, dober radius kroga, prostornost, videz vozila, možnost digitalne nastavitve ventilatorjev

minus: oprema (v tem vozilu, ki smo ga testirali, je bila osnovna oprema vozila), ekrani bi lahko imeli boljšo postavitev; nima dobrih pospeškov, ta model z osnovno opremo ni imel vzvratne kamere, kar otežuje parkiranje

nevtralno: prestavna ročica je za volanom na desni strani in je kvadratasta – potrebno se je navaditi

Tesla Model Y

plus: ogromen prtljažni prostor; možnost digitalne nastavitve ventilatorjev; dobri pospeški, prostornost, zanimive vsebine na zaslonu; dobro omrežje Teslinih superchargerjev

minus: preveč minimalistična, vse oz. večino funkcij in info je potrebno iskati na zaslonu, kar odvrača fokus od vožnje; premalo fizičnih gumbov; skriti podatki o prevoženih km in o porabi na zaslonu, nima ročaja v avtu nad glavo potnika; nima dodelanih detajlov za boljšo uporabniško izkušnjo voznika in sopotnikov, kot imajo pa to dodelano že znamke vozil, ki že dolgo časa obstajajo na trgu

nevtralno: videz (kot napihnjena Tesla Model 3 – Tesla Model 3 mi je osebno nekoliko lepša kot Model Y), prestavna ročica je za volanom na desni strani in je podobna kot so ročice za brisanje vetrobranskega stekla, kar bi voznik hitro lahko zamenjal, če tega ni navajen; Tesla Model Y ne izstopa kaj posebno glede videza – hitro jo lahko, če jo na hitro pogledaš, zamenjaš za Teslo Model X

Povzetek vseh treh vozil

Če bi morala izbirati med temi tremi električnimi SUV, bi najverjetneje izbrala VW ID.4, vendar s polno opremo. Zakaj? Zaradi zaupanja v znamko, funkcionalnosti, lepega videza, je odlično električno vozilo, imajo razširjeno mrežo servisov in ker Volkswagnovim vozilom običajno cena ne pada toliko in jih je nekoliko lažje prodati naprej čez nekaj let. Imajo že izkušnje z izdelavo električnih vozil (e-Up!, e-Golf, ID.3). Takoj za tem bi bila moja izbira Škoda Enyaq, le da bi še malce bolj optimizirali funkcionalnost gumbov in nastavitev. Tesla pa je po mojem mišljenju predraga za to, kar dobiš in ni razširjenih servisnih centrov. Je statusni simbol. Imajo pa zelo dobro razvito omrežje Teslinih superchargerjev.

Izjemno se zahvaljujemo avtohiši Avto Slak Trebnje, avtohiši Pan-Jan Trebnje ter seveda našemu Matjažu Potrču, da so nam omogočili preizkus svojih električnih vozil.

Še več zanimivih zapisov lahko preberete na naši FaceBook strani. Klikni tule.

8. septembra 2021

Nemčija, cena DC do 0,44€ za kWh
Nemčija vlaga v polnilno omrežje. Zvezni minister za promet predstavlja 1000 lokacij za hitre polnilnice z več kot 10 000 priključki in transparentno zaračunavanje, kjer je zgornja meja 44 centov na kWh.
Nemčija bo za polnilno infrastrukturo namenila 2 milijardi evrov. To je v izjavi za javnost povedal minister za promet. Med drugim je predstavil tudi smernice in pogoje za črpanje teh sredstev. Vsaka naslednja polnillnica mora biti dosegljiva v desetih minutah. Polnjenje mora biti možno vedno in povsod, le tako se lahko ljudje navdušijo nad podnebno prijazno mobilnostjo in preusmerijo iz fosilnih goriv na električna. Drug pomemben dejavnik je cena polnjenja, zato so v razpisu določili zgornjo mejo, ki trenutno znaša 44 centov na kWh. Med drugim so določili, da je minimalno število polnilnih postaj na lokaciji 4 ter minimalna moč 150 kW – pa vse tja do 300 kw. Ena od bistvenih zahtev je tudi ta, da morajo biti polnilnice opremljene s terminalom za plačevanje s kreditnimi karticami, da postane polnjenje enostavno, priročno in hitro.
Ionity mreži se v Nemčiji obeta konkurenca
Ob vprašanju – kdaj bo začelo delovati teh 1000 polnilnic je povedal, da je namen tega čim prej oz. tako hitro kot je mogoče. Namreč to je tudi nujno, če želijo povečati število električnih vozil. Prav tako tudi zagotavlja, da bo teh 1000 polnilnic z več kot 10 000 polnilnimi postajami zgrajenih najkasneje v 18 mesecih.
Spodaj prilagam povezavo do originalne novice in povzetek, kaj bodo gradili:
- 156 polnilnic po 4 polnilnih postaj
- 255 polnilnic po 8 polnilnih postaj
- 426 polnilnic po 12 polnilnih postaj
- 63 polnilnic po 16 polnilnih postaj
https://www.now-gmbh.de/aktuelles/pressemitteilungen/deutschlandnetz-bundesverkehrsminister-scheuer-stellt-1-000-standorte-fuer-schnellladesaeulen-und-preismodell-vor/
https://www.electrive.net/2021/08/18/deutschlandnetz-wir-machen-das-laden-transparenter/

Se pa vprašam, kje in kako daleč je Slovenija. Res je, da smo dosti manjši kot Nemčija, ampak leta 2021 še vedno ne premoremo nobenih hitrih polnilnic z osmimi polnilnimi postajami, kaj šele s šestnajstimi. Da polnilne moči trenutne polnilne infrastrukture sploh ne omenjam. In tako je iluzorno pričakovat hitri in množični prehod na e mobilnost.

Boštjan Završnik
20. avgusta 2021
1.350 km s Škodo
1.350 km s Škodo
Start potovanja: Ljubljana, Slovenija
Cilj potovanja: Arosa, Švica
10 h 21 min
Moje potovanje se je začelo 22. 7. 2021, doma, v Ljubljani. Izračunana pot s postanki je predvidevala vožnjo in polnjenje avta 10 ur in 21 minut, zato sem s potovanjem začela ob 9:30.
Pot je potekala skozi Novo Gorico, kjer naj bi polnila na polnilnici pri Petrolu, čez sever Italije, kjer bi uporabljala Enel polnilnice. Na končnem cilju pa bi napolnila avto pri samem hotelu, ki ima lastno polnilnico (arosaenergie).
CH, Scan Pay Charge
Vse je bilo planirano v piko, pri tem mi je velik del pomagal oziroma naredil moj oči, ki se na te stvari malo bolj spozna.
Uporabila se je aplikacija “A Better Routeplanner”, ki jo priporočam. Aplikacija glede na tvoj avto, tvojo povprečno porabo izračuna celotno pot s postanki za polnjenje, polnilnice si lahko tudi sam prilagodiš (tako sem si jaz Enel polnilnico). Tukaj je tudi potrebna opomba, da je seveda poleg vsakega načrta, treba imeti B plan in ne 100 % zaupati samo eni aplikaciji. To sem na tej poti občutila na lastni koži.
Pot sem, kot že prej rečeno začela ob 9.30 uri. Avto, s katerim sem potovala je Škoda CITIGOe iV. Ob startu mi je 100-% napolnjena baterija kazala dometa 268 km, povprečno porabo pa 12,2 kWh/100 km.
Za polnilnice sem uporabljala: Petrolovo kartico na Petrolovih polnilnicah (1x) in Shellovo kartico, na polnilnicah Enel x (7x), ponekod pa zaradi lažje uporabe tudi aplikacijo Juice pass (Enelove polnilnice).
Prvi postanek je pravzaprav bil šele čez mejo pri Enel polnilnici, “Ikea Gorizia Villese”, čeprav je bil planiran postanek pri Petrolu (Šempas). To pa zaradi mojega ‘jutranjega’ vnašanja podatkov v Googlovo mapo. Ampak nič zato, pri Ikei sem imela še 54-%, vendar sem avto za nekaj minut vseeno priključila.
Polnjenje
Ikea
Naprej sem se na pot podala z 71-%. Povprečna hitrost je bila pribl. 100 km/h, tempomat je bil skoraj vedno vključen, povprečna poraba pa je padala, gibala se je tam med 9,5 kWh/100 km -11,5 kWh/100 km. Naslednje polnjenje je bilo pri postajališču Bazzera Nord; v bližini Benetk.
Tja sem se pripeljala z 31-%, baterijo pa sem napolnila do 80-%. Na postajališču sem bila 35 minut, pojedla sem malico in se odpravila naprej na pot.
Benetke
Po skoraj dveh urah vožnje po ‘ravni’ avtocesti in 160 km sem imela postanek na naslednji Enelovi polnilnici, ki je bila na mojo srečo pri “McDonaldsu”. Tja sem prišla s 26-% baterije. Malo sem se okrepčala in ponovno odpravila na pot, ko je dosegel avto 76-% polno baterijo.
McDonalds stop
Potovanje je potekalo brez kakršnih koli težav, vožnja je bila odlična, avto je imel dokaj nizko porabo, polnilnice so delovale in vedno so bile ob mojem prihodu proste. Časovno sem bila po načrtu in vse je bilo tako kot mora biti.
Približevala sem se zadnji polnilnici pred mejo s Švico in tudi zadnji polnilnici, na kateri sem polnila pred svojim ciljem. Enel x polnilnica se nahaja na severu jezera Como, ki je eno izmed lepših turističnih točk v Italiji, seveda tudi eno dražjih. Ker cesta pelje ob samem jezeru, sem upala na lep razgled, a sem se uštela, saj je hitra cesta speljana predvsem po predorih. Na polnilnico sem zaradi rahlega zastoja pri jezeru prišla okoli 19:00, s 23-% baterije.
Como
Avto sem napolnila do 83-% in se odpravila na zadnjo razdaljo, ki me je čakala do cilja.
100 % sem zaupala aplikaciji, da imam slabe 3 ure do cilja, 147 km. Moje misli so se takrat vrtele okoli tega, da me počasi čaka meja, potem pa se malo povzpnem in bom pri cilju. Ne vem, zakaj, ampak nisem preverila, koliko se bom dejansko povzpela. Nadmorska višina jezera Como (kjer sem zadnjič napolnila avto) je 198 m, nadmorska višina kraja, kamor grem pa je 1775 m.
Vožnjo sem začela samozavestno, malo me je začelo stiskati, ko sem se začela vzpenjati že pred mejo. Gre za to, da je tudi meja nekje na 2.100 m nadmorske višine. Vendar mi je uspelo, cesta je lepa in vijugasta, vožnja pa zato mogoče malo bolj počasna in ‘varčna’. Na meji ni bilo nikogar, prav tako ni bilo nikogar na bencinskem servisu, jaz pa brez švicarske vinjete. Zato sem pot še podaljšala za dobrih 40 minut in vozila po stranskih cestah’. Kjer je šlo gor, je šlo tudi dol. Nekaj dometa sem pridobila z varčno vožnjo navzdol, vendar me je praviloma po vsakem spustu čakal naslednji vzpon.
Vse je bilo dobro, dokler nisem prišla do zadnjega vzpona. To je, iz kraja Chur (593 m nadmorske višine) do ciljnega kraja Arosa (1775 m). Še dobro, da takrat nisem niti pogledala višinskih razlik, saj je razdalja med krajema 31 km, imela pa sem dometa tam dobrih 65 km. Vsak, ki vozi električen avto, sploh mestni električen avto, ve kaj klanec navzgor naredi dometu.
Kakorkoli, optimistično sem se pognala v klanec, to se mi je kar poznalo, ko mi je kazalo dometa še 21 km, jaz pa sem jih imela do cilja še 19 km. Ker v bližino ni bilo nobene polnilnice, sem preklopila na najbolj možen varčen način (ECO+), ugasnila se je klima in vsi ostali pripomočki. Ko mi je ostalo še dobrih 15 km do cilja, je domet že kritično padel, mene pa je tako stiskalo da sem avto vozila 10-15 km/h, s prižganimi vsemi štirimi, tako da me je sredi noči na ovinkih prehitel tudi avtobus. Kljub temu da je bila ura že pozna; okoli 1:00 zjutraj, me je prehitelo kar nekaj vozil. Niti eden me ni vprašal, ali je vse dobro. Jaz vem, da če bi na cesti opazila avto s tujimi tablicami, ki se vozi 10 km/h, kjer je omejitev 80 km/h in ima prižgane ‘vse 4’, bi se ustavila in pozanimala, ali je dobro. Ampak dobro, vemo, da so Švicarji ‘bolj zadržani’.
Kljub težavam sem okoli 1:30 ure zjutraj, prišla do cilja, z dometom 10 km. Zdaj, ko sem doma, me res zanima, kakšna je bila takrat poraba, ampak izčrpana od vožnje nisem uspela pogledati in sem preprosto pozabila.
Ostalo je bolj malo energije
Povpreče od Ljubljane do Arose
V kraju Arosa sem spala 4 noči, avto pa sem polnila avto v javni garaži, kjer je počasno polnjenje, 22.2 kWh – 10 frankov. Vse je povezano preko spletni strani, kjer te usmerjajo, tako da je bilo vse jasno (arosaenergie).
Nekaj slik iz cilja: Arosa, Švica.
Arosa
Pogled na Aroso
Jezero
Čez nekaj dni, 26. 7., sem se odpravila nazaj proti domu. Vračala sem se po isti poti, po kateri sem prišla, potovanje je potekalo brez težav in kot po maslu. Tu se moram pohvaliti, da sem imela odlično porabo, prvih 300 km je bila poraba 6,5 kWh/100 km:).
Majhna poraba
Polnila sem na istih polnilnicah, sprememba je bila samo ta, da sem zadnje polnjenje imela na Petrolovi polnilnici, tik za mejo z Italijo, da sem brezskrbno prispela domov. Pot nazaj je bila časovno krajša, manj stresna, po tistem ‘klancu’, kjer sem se spustila za 1.900 m se mi je kar malo smejalo, ko sem gledala domet in povprečno porabo.
Povprečje od Arose do Ljubljane
Večino poti sem uživala v vožnji, kljub temu, da govorimo o bolj ‘mestnem’ avtomobilu je bila vožnja udobna, pripomočki kot je na primer tempomat, za to pa sem posebej hvaležna, na dolgi poti pride zelo prav.
Strošek Enel hitrih DC, gostovanje Shell
Zapisala
Pia Završnik

Več informacij, lahko vidite tudi na naši Facebook Strani.
6. avgusta 2021
Adijo bencin in dizel
Prišel je novi Fiat 500e, ki ga je moč kupiti samo v električni izvedbi.
Kot vsako leto smo se tudi letos zbrali člani društva DEMS, da se popeljemo po Sloveniji. S startom pred stolpom Vinarium v Lendavi čez Slovenijo in ciljem v Kopru. Za ta namen sem v test od podjetja Avto Triglav Maribor d.o.o. dobil vozilo Fiat 500e v cabrio izvedbi.
Deležen pozornosti
Na prvi pogled je novi Fiat 500e očitna zapuščina klasike nam znanega »fičota« iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Seveda je zrastel v vse smeri, tako tehnološko kot po velikosti. Leta 2007 je Fiat predstavil prvega retro 500 z bencinskim motorjem. Izdelovali so ga tudi v električni izvedbi, a ga ni bilo možno kupiti na evropskih tleh. Imel je nekaj pomanjkljivosti, kot so počasno polnjenje AC (6.6 kw), prav tako ni imel možnosti hitrega DC polnjenja.
Sedaj je Fiat zavihal rokave in naredil popravni izpit z odliko. Vozilo je šik in premore karakteristike električno gnanih vozil višjega segmenta današnjega časa. Naj izpostavim polnjenje na AC polnilnici z močjo 11kW, ki malčka napolni v slabih 4 urah ali pa na hitri polnilnici DC do moči 85 kW, kjer se za polnjenje baterije do 80 % potrebuje samo 30 minut – to je hitreje od tekmecev, kot sta Honda in Mini. Od njegovega fosilnega predhodnika se razlikuje tudi po elegantnih oblikovalskih trikih, kot so okrogle sprednje led luči, ki so integrirane v pokrov motorja kot tudi skrite kljuke na vratih in še več oblikovalskih detajlov v notranjosti, kot so polička za indukcijsko polnjenje telefona, kjer je v gumi odlitek silhuete mesta Torino ali pa zadnje luči v obliki črke E.
Cabrio
Ko se usedeš za volan tega malčka, ki je med drugim nastavljiv tudi po višini in globini, se ti ob pogledu na lično oblikovano notranjost kar zasvetijo oči. Na sredini armaturne plošče je velik 10 palični zaslon na dotik z vsemi trenutnimi standardi za povezljivost, kot sta Apple Carplay in Android Avto, ki delujeta tudi brezžično z ličnim in preglednim vmesnikom zadnje generacije Uconnect 5. Kar se tiče pomagal, je Fiat 500e solidno opremljena mala raketa. Prilagodljiv radarski tempomat in sistem za zapustitev voznega pasu delujeta solidno prav tako prepoznava prometne znake in ob vključenem tempomatu s pritiskom na gumb sam prilagodi dovoljeno hitrost vožnje. Izbiramo lahko med tremi voznimi programi Normal, Range in Sharpa, kjer v programu Range vozimo samo s pedalom za plin »One Pedal Driving« ob tem pa regenerira, tudi če je baterija na 100 %.
Spredaj je dovolj prostora za dve odrasli osebi, zadaj je prostora bolj za otroke, vendar za odrasle normalne velikosti in na kratke razdalje so uporabni tudi zadnji sedeži. Prtljažnik je s 185 litri precej majhen, če pa mu poderemo zadnje sedeže pa dobimo 550 litrov uporabnega prostora. Električni motor Fiata 500e premore 118 KM. Kljub teži ene tone in pol je dovolj motoriziran in okreten. Zaradi nizkega težišča je občutek za volanom udoben. Po mestu in okolici se premika kot mali športnik saj v devetih sekundah doseže stotico na števcu. Pri 150 km/h se veselje konča kar pa je tudi dovolj saj takšen Fiat 500e ni namenjen za premagovanje dolgih avtocestnih poti.
Baterija tega malčka ima kapaciteto 42 kWh bruto oz. 37 kWh neto uporabne energije. To je dokaj solidna velikost baterije za tako majhno vozilo, kar omogoča tudi daljša brezskrbna potovanja, kot je bilo to iz Lendave do Kopra. Pred stolpom Vinarium v Lendavi in napolnjenosti baterije na 95 % začnem pot proti morju. Po prevoženih 187 km avtocestne hitrosti ostane energije še 10 % zato v BS Lukovica, dopolnim baterijo na 65 % oziroma 20 kWh v pol ure. Če bi osrednja Slovenija premogla kakšno hitrejšo polnilnico od 50 kW, bi bil ta čas postanka mnogo krajši, saj Fiat 500e zmore polniti tudi do 85 kW.
Hitro polnjenje
Vožnja tudi pri avtocestni hitrosti ni naporna. Res pa je, da je piš vetra slišen tudi v kabini, saj je bil 500e v cabrio izvedbi s platneno streho. Po postanku pot nadaljujem proti morju, kjer po prevoženih 129 km v uri in 6 minut s povprečno hitrostjo 118 km/h prispem na cilj v Koper na polnilnico Ionity, kjer naredimo test hitrosti polnjenja, povprečna moč je pokazala 70 kW. Po skupno prevoženih 317 km povprečni hitrosti 94 km/h v treh urah in pol (skupaj s polnjenjem) sem prevozil pot skozi Slovenijo. Ob malo manjši hitrosti bi pot prevozil tudi brez potrebnega postanka za polnjenje.
Pogled od spredaj
Sedaj še pa, cena. Zagotovo, če gledaš iz vidika racionalnega nakupa, si tega avta ne boš omislil. Ampak če finance dopuščajo, boš dobil avto, ki ima korenine globoko v zgodovino, kajti vozilo je polno čustev in oblikovalskih detajlov po vrhu pa še soliden električni avto. Zato premislite in ga testirajte, ker ko enkrat sediš v tem avtu dobiš občutek, da ga želiš imeti. Moram vas posvariti -bodite pripravljeni, če se boste z vozilom peljali, se lahko zgodi, da ga boste po vsej sili želeli imeti v garaži.

Boštjan Završnik
4. junija 2021

Od Lendave do Kopra v letu 2021

Zadnjo soboto v mesecu maju smo se sedaj že tradicionalno zbrali pred stolpom Vinarium v Lendavi. Nekateri so prišli za podporo, drugi so pomagali pri organizaciji, tretji pa smo imeli izziv prevoziti pot od Lendave do Kopra z električnimi vozili. Ideja o tem izhaja izpred nekaj let, ko sva si z Marjanom Božičem postavila cilj, prevoziti najdaljši avtocestni odsek v Sloveniji z električnim vozilom, brez vmesnega polnjenja. Ideja o druženju in izzivu se je prijela in postaja z novejšimi električnimi vozili preizkus, ki je zanimiv za člane društva DeMS. Pravilo je enostavno, prevoziti najdaljšo pot po avtocestnem križu od Lendave do Kopra z električnim vozilom.

V vlogi organizatorja se je letos dobro znašel Blaž Hrovat in odzivi so izjemno pozitivni. Hvala Blažu za trud. Prav tako gre zahvala direktorici Martini Bukovec iz Javnega zavoda za turizem Lendava, ki nam je na podlagi večletnega sodelovanja omogočila prostor za začetek izziva, jutranjo kavico in obisk stolpa Vinarium. Ob tem pa nas je že tradicionalno podprl župan Lendave Janez Magyar.

Blaž Hrovat, Janez Magyar, Ignac Završnik

Letos nas je pri izzivu podprlo tudi podjetje MOL Slovenija z brezplačno hrano in pijačo ter kuponom za brezplačno polnjenje. Večina je to ugodnost tudi izkoristila. Polnjenje na ultra hitri polnilnici MOL Pince sever je prišla prav mnogim izmed nas.

Early birds, polnjenje že dan pred dogodkom

Dubravka Gramc in Marjan Božič. Tudi tukaj je električna energija za polnjenje vozil. Dubravko Gramc smo tako letos prvič opazili v vlogi fotografinje dogodka.

Po zbranih podatkih se nas je na startu v Lendavi zbralo dvaintrideset (32) udeležencev z osemnajstimi vozili (18) vozili. Pestrost blagovnih znamk priča o tem, da električna vozila niso več izjeme v prometu – 3 x VW eUP, 2 x Tesla Model 3 LR, 2 x Hyundai Kona electric 64 kWh, 2 x Fiat 500 electric, 2 x Nissan Leaf 40 kWh, 1 x ZOE ZE 50, 1 x Hyundai Ioniq 28 kWh, 1x Hyundai Ioniq 38 kWh, 1x Hyundai Kona 38 kWh 1 x Nissan Leaf 62 kWh, 1 x Škoda Citigo e iV, 1 x Tesla S 100.

Dogodek z električnimi vozili še vedno predstavlja logistični izziv, zaradi polnilne infrastrukture in na start smo udeleženci prišli z različno napolnjenimi vozili. Zato se je start zavlekel iz planirane enajste ure na 11:20 do 11:30 odvisno od vozila.

Pri čakanju na start je pogovor tekel o različnih taktikah posameznih ekip. Hitrejša vožnja in morebitno polnjenje ali počasnejša vožnja brez vmesnega polnjenja do cilja. Dobro je treba deliti in bolj izkušeni člani so svoje dosedanje izkušnje delili z drugimi. Napoved vremena z občasnimi plohami ter zapora avtoceste med Vranskim in Blagovico je napovedovala izziv za udeležence. Fotografiranje pred vozili, snemanje vlogov, obisk stolpa Vinarium, kavica z vsem tem smo si udeleženci krajšali čas pred startom.

Končno start. Tudi za izpraznitev parkirišča pred stolpom Vinarium smo potrebovali nekaj minut, enostavno bilo nas je veliko. Za komunikacijo med udeleženimi smo ustvarili zasebno Viber skupino. Medsebojna solidarnost, nesebična pomoč z obveščanji o zastojih, a kljub temu zdrav tekmovalni duh, vse to je moč razbrati iz komunikacijskega kanala, ki smo ga uporabljali za medsebojno komunikacijo.

Sama izbira poti in spremenljivo vreme je določenim udeležencem prinesla prednost, drugim pa oviro, saj se poraba v primeru dežja precej poveča. Enako velja za zastoj pri Vranskem, zaradi zaprtja avtoceste, ki je bilo napovedano in se mu je dalo izogniti z vožnjo po lokalnih cestah. Nekaterim je to uspelo, drugim ne.

Zaradi popisa potovalnih računalnikov ter testa hitrosti polnjenja ostalih udeležencev sva se z Vesno potrudila ter z večjo potovalno hitrostjo prva prispela na cilj ob 14:22. Pred prihodom drugih ekip so se nama v podporo pridružili še trije člani.

Rezultati so zbrani v spodnji preglednici.

eVozilo	Poraba kWh na 100 kilometrov	Vmesna polnjenja	Čas prihoda	Test hitrosti polnjenja kW	Prevoženi kilometri
Fiat 500 electric	15,7	1	16:03	71	311
Fiat 500C electric	16,2	1	15:02	70	317
Hyundai Ioniq 28	12,5	1	15:59	62	319
Hyundai Ioniq 38	14,5	1	15:14	44	313
Hyundai Kona 39	14,9	1	16:18	46	305
Hyundai Kona 64	14,7	0	14:40	62	311
Hyundai Kona 64	14,8	0	15:12	71	307
Nissan Leaf 62	17,7	1	15:00	47	311
Renault Zoe ZE50	17,3	1	15:25	44	307
Tesla M3 LR	16,3	0	14:22	179	310
Tesla M3 LR	16,9	1	15:47	90	310
VW eUP	8,9	0	16:00	34	300
VW eUP	8,9	0	16:00	34	300

Utrujeni in zadovoljni obrazi na cilju v Kopru so dokaz, da bo izziv ostal tradicionalen tudi v prihodnosti. Prav tako moramo pohvaliti ostale člane, ki so nas prišli spodbujat že na startu oziroma cilju ter pri druženju v Takamaki.

V cilju v Kopru smo čakali še zadnjega udeleženca, pa ga žal nismo dočakali. Zaradi časovne stiske in dogovorjene ure pogostitve v Takamaki, smo morali druženje prestaviti v Sečo. Na koncu se je to izkazalo za pravilno odločitev, saj smo na koncu vsi našli pot do Takamake.

Za zaključek še moje osebno mnenje. Razlike v električnih vozilih so nepomembne. Druženje in skupni izzivi nas vodijo na poti k cilju, zapisanemu v poslanstvu društva. Promocija emobilnosti in ozaveščanje javnosti s ciljem pospešiti prehod v nizkoogljično družbo na področju prometa.

Opaženi v medijih:
https://www.rtvslo.si/mmr/hirek/terepjaro/elektromos-autoval-lendvarol-koperbe/582108

http://lendavainfo.com/foto-izpred-stolpa-vinarium-z-elektricnimi-vozili-krenili-na-pot-proti-kopru/

Zapisal

Ignac Završnik