Zjutraj smo vsi odšli gledat sončni vzhod nad sipinami. Nato smo se odpravili na sladek zajtrk in pospravili prtljago. Med čakanjem na prevoz smo se poslovili tudi od Mubaraka.

Prevoz po afriško

Prevoz smo uredili po afriško: preprosto in brez zapletov. Najprej so nas s prtljago vred naložili v keson pikapa, nato pa smo nadaljnji prevoz čakali v senci drevesa sredi puščave.

Peskovnik za odrasle

Naslednji cilj so bile sipine pri mestu, tokrat z našimi avtomobili. Vožnja po pesku je kot igra v peskovniku: dlje ko se voziš, bolj ti je vseeno. Vmes je Boštjan podil kamele, lokalni beduin se je vozil z električnim kolesom, po sipinah pa je divjal električni motocikel. Vse električno, seveda.

Proti Dadèsu

Nato smo se odpravili proti Dadèsu, z vmesnimi postanki. Team #01 se je na dolgo pot odpravil ob 11.33 s 95 % baterije. Peljali smo se skozi Rissani, Jorf in Tinejdad. Ob cesti so se pasle kamele, ob vhodih v mesta pa so stale ulične svetilke na sončno energijo.

V Tinejdadu smo se ustavili na kavi. Mesto leži v oazi Ferkla, kjer so domačini stoletja živeli v utrjenih vaseh iz ilovice, ksarih. Kosilo smo nato pojedli v Tinghirju.

Po deževju so se ulice v mestih ponekod spremenile v velike luže. V njih so nas čakali otroci, ki so usmerjali promet in pri tem upali na kakšen drobiž.

Soteska Todra

Po kosilu smo zavili še v stransko dolino, v sotesko Todra. Ob Tinghirju se razteza palmova oaza, od mesta naprej pa se vije okoli 20 kilometrov dolga soteska. Na najožjem delu je široka le 10 metrov, stene pa se tam dvigajo do 300 metrov visoko.

Presenečenje v hotelu

Dolino Dadès imenujejo tudi dolina tisočerih kasb, saj so domačini v njej zaradi zaščite, ki jo daje dolina, zgradili veliko utrjenih hiš iz ilovice. Team #01 je v hotel prispel ob 20.08 s 23 % baterije. Tam nas je čakalo presenečenje: napetost v omrežju je bila prenizka in originalni Teslin polnilnik ni deloval. Rešitev? Boštjan je avto odpeljal k sosedu, kjer je bila napetost višja, in polnjenje je steklo.

Deveti dan je za nami: 290 kilometrov, sipine, oaze in dve dolini. Jutri ostanemo v dolini Dadès.

• 290km
• 6 hvožnje
• 160Wh/km
• 0l goriva

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Nekateri so dan začeli s sončnim vzhodom, drugi malo kasneje z zajtrkom. Zaspanci so prišli zadnji, a so dobili obilnejši zajtrk kot tisti, ki so vstali za sončni vzhod.

Saharsko jezero

Za drugi dan v Sahari smo imeli v načrtu obisk saharskega jezera in tako je tudi bilo. Po kapučinu v kavarni Desert Coffee so sledile obvezne fotografije flamingov.

Jezero je sezonsko. V suhih letih ga skoraj ni, po izjemnem deževju jeseni 2024, kakršnega tu niso pomnili desetletja, pa se je znova napolnilo. Sredi peska in kamnite puščave so tako nastali voda, trstičje in prostor za ptice.

Gnava v Khamlii

Nato smo se po lokalnih cestah odpeljali do vasi Khamlia, kjer temnopolti Maročani ohranjajo svojo tradicionalno glasbo gnava. Leta 2019 jo je Unesco vpisal na seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Predniki prebivalcev Khamlie so v Tafilalt prišli iz podsaharske Afrike po karavanskih poteh čez Saharo, nekateri kot sužnji, drugi prostovoljno. Sčasoma so prevzeli berberski jezik, ohranili pa svojo glasbo. Ta s ponavljajočimi se ritmi kovinskih kastanjet in bobnov pripoveduje o trpljenju in upanju skupnosti.

Čez sipine do starega rudnika

Čez sipine smo se zapeljali naravnost do ostankov francoskega rudnika. Tam smo opazili tudi simbol lokalnega prebivalstva: črko jaz (ⵣ) iz berberske abecede, ki simbolizira svobodnega človeka. Berberi sami sebe imenujejo Imazighen, kar pomeni »svobodni ljudje«.

Sipine Erg Chebbi se ob alžirski meji raztezajo okoli 28 kilometrov od severa proti jugu in 5 do 7 kilometrov v širino. Ponekod se dvignejo do 150 metrov nad okoliško kamnito puščavo.

Oaza sredi puščave

Pot nas je nato vodila do oaze, kjer z vodo namakajo vrtove. Zelenjava, palme, začimbe, datlji, mandlji – vse to sredi puščave.

Tajin in polnjenje

Po takem dnevu smo šli naravnost v gostilno na tradicionalni tajin, nato pa pregledali še vozila. Eno se je nehalo polniti, polna baterija pa je tukaj nuja. Kaj se je zgodilo? Mama je izklopila polnjenje, ker je morala skuhati kosilo. No, tudi to smo uredili. Team #01 je baterijo čez noč napolnil s 84 na 98 %.

Z desko po sipinah

Nato smo se vrnili v naš puščavski kamp. Tu se je obrestovala vztrajnost: po dolgih klicih sem in tja je Andrej končno priskrbel desko. Tik pred sončnim zahodom sta se Mateja (Team #02) in Boštjan (Team #03) z njo spustila po sipinah v dolino. Uspešno, kot se spodobi za deželo, kjer so zimski športi doma.

Še en berberski večer

Zvečer je sledila še ena večerja in še en večer berberske glasbe v živo.

Osmi dan je za nami: avtomobili so ves dan mirovali, mi pa smo med flamingi, gnavo, oazo in sipinami doživeli Saharo od blizu. Jutri nadaljujemo proti soteski Dadès.

• 0km z avtomobili
• 1polnjenje
• 2večera berberske glasbe
• 0l goriva

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Pot od Midelta do saharskih sipin je bila tako pestra kot vreme, ki nas je spremljalo. Lepše rečeno: dinamična. Team #01 je iz Midelta odpeljal ob 10.45 z 99 % baterije, saj je čez noč polnil pri hotelu.

Čez kamelje prelaze

Najprej so nas čakali gorski prelazi, ki jim pravimo tudi kamelji prelazi. Ob cesti so se vrstile stojnice z jabolki, po katerih slovi okolica Midelta, nato pa nas je ujela ploha sredi kamnite puščave. Zunanja temperatura je čez dan narasla s 15 na 27 °C.

Dolina Ziz

Nato se je odprla dolina reke Ziz, kjer datljeve palme rastejo v številu, ki presega vsako štetje. Grobo ocenjeno: več milijonov.

Ob takšnem pogledu na dolino je bil čas tudi za barantanje z Berberom v modrem turbanu. Cilj: datlji po znižani ceni. Napoved: ne bo uspelo. Najprej res ni šlo. Ko smo že odšli, pa je nenadoma šlo. Po ceni, ki smo jo predlagali.

Skozi Arfoud smo se peljali proti Rissaniju. Le kilometer severno od Rissanija ležijo ruševine Sidžilmase, ustanovljene leta 757. Sidžilmasa je bila severni konec karavanske poti čez Saharo in do 14. stoletja eno najpomembnejših trgovskih središč v Magrebu.

Polnjenje z improvizacijo

Team #01 je do sipin prispel ob 17.38 z 51 % baterije. Javnih polnilnic na poti ni bilo, zato smo polnili v gostišču, kjer smo pustili avtomobile. Najprej so se delali nevedne, potem pa je z malo improvizacije steklo. Kabel tu, podaljšek tam – in na koncu so bila priključena vsa vozila.

Med sipinami Erg Chebbi

Zvečer je sledil berberski večer ob ognju. Zbralo se je več kot 50 turistov iz Francije, Nove Zelandije, Italije in Slovenije in skoraj vsi smo plesali. Mlade Francozinje so celo prišle pohvalit Boštjana, da je najboljši plesalec, kar so jih kdaj videle.

Za konec še presenečenje. Boštjanov nekdanji poslovni partner, ki je včasih vozil Teslo, zdaj pa vozi kitajski električni avto, nam je sporočil, da nas je danes srečal nekje na cesti. Tukaj, v Maroku.

Sedmi dan je za nami: 253 kilometrov, poraba le 115 Wh/km in niti kapljice goriva. Jutri ostanemo med sipinami.

• 253km
• 115Wh/km
• 27 °Cnajvišja temperatura
• 0l goriva

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Zjutraj smo se odpravili na pot v dveh skupinah. Prva, Team #01 in Team #03, se je odpeljala na Teslin supercharger na robu Fesa, druga, Team #02, pa kar naprej proti Ifranu.

Dve skupini, dve izkušnji

Team #01 je na superchargerju baterijo napolnil z 21 na 98 % in za 53,3 kWh plačal 10,88 € (0,20 €/kWh).

Drugo skupino je ustavila policijska kontrola. Red mora biti: policisti so za prehitro vožnjo na licu mesta izrekli kazen v višini 15 evrov.

Švica v Atlasu

Ifrane so Francozi zgradili leta 1929 kot letovišče za kolonialne družine. Domačini mu pravijo »mala Švica«, saj ima hladne in zasnežene zime, zgradbe pa spominjajo na alpske kraje. Mesto leži na 1665 metrih nadmorske višine in ima afriški rekord v mrazu: 11. februarja 1935 so tu izmerili −23,9 °C.

Kona (Team #02) je v Ifrane prispela prva in se priključila na hitro polnilnico FastVolt pri hotelu Michlifen. Aktivacija ji je uspela že v prvem poskusu.

Prva skupina je v Ifrane prispela ob 14.08 in tu jo je čakal izziv. Hotel Michlifen je odličen, kot bi bil res v Švici, aktivacija pa ni pustila tako dobrega vtisa: Team #01 in Team #03 sta potrebovala več poskusov. Team #03 je začel polniti po pol ure, Team #01 pa šele ob 15.19. Vztrajnost je bila poplačana: aktivacija je uspela obema, Team #01 pa je baterijo napolnil do 100 %.

Čez prelaze Srednjega Atlasa

Nadaljevali smo čez prelaze na višini 2100 metrov, mimo smučarskih središč, jezer in cedrovih gozdov, v katerih živijo avtohtone opice, berberski makaki. Na obzorju so se pokazali zasneženi vrhovi Visokega Atlasa.

Midelt

Team #01 je v Midelt prispel ob 18.56 s 74 % baterije. Mesto leži na približno 1500 metrih nadmorske višine in je zraslo v prvi polovici 20. stoletja okoli francoske upravne postojanke ob rudnikih svinca v bližnjih krajih Ahouli in Mibladen. Ime izhaja iz berberske besede timidelt (pokrov za posodo), kot so domačini imenovali bližnji grič. Danes okolica slovi po jabolkih.

Po prihodu v hotel smo se oskrbeli še v bližnjem marketu, večer pa sklenili z vtisi današnjega dne in s posvetom o jutrišnjem dnevu, ki ga bomo preživeli v puščavi.

Šesti dan je za nami: 212 kilometrov, dve polnjenji in niti kapljice goriva. Jutri nadaljujemo proti Merzougi in sipinam Erg Chebbi.

• 212km
• 2polnjenji
• 10,88 €Supercharger Team #01
• 0l goriva

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Po prečkanju Gibraltarske ožine smo s tremi ekipami prispeli v Fes, našo prvo večjo postajo na afriških tleh. Sredo, 21. 10., edini dan brez vožnje v prvem delu poti, smo izkoristili za zasebni vodeni ogled stare medine Fes el Bali.

Medina je od leta 1981 na Unescovem seznamu svetovne dediščine in velja za eno največjih mestnih območij brez avtomobilov na svetu. Za ekipe, ki so do sem z električnimi avtomobili prevozile približno 3000 kilometrov, je bil to zanimiv kontrast: hoja med osli, ročnimi vozički in vonjem začimb.

Na ogledu so bili Ignac Završnik in Vesna Dobovišek (Team #01, bela Tesla Model Y), Mateja in Andrej Jesenovec (Team #02, bela Hyundai Kona Electric) ter Boštjan Marolt (Team #03, modra Tesla Model Y). Vodil nas je Mohammed Habram, licencirani vodnik za regijo Fès-Meknès.

Štiri ure v labirintu medine

Ogled je trajal od 10. do 14. ure. Začeli smo kar pred hotelom, saj smo prenočili v sami medini.

Prvi postanek je bila medresa Bou Inania iz 14. stoletja. Nekdanja koranska šola nas je navdušila z rezbarijami v cedrovem lesu, štukaturo in barvnimi mozaiki zellige. Vodnik je razložil, da je vsak mozaik sestavljen iz tisočev ročno klesanih ploščic.

Po glavni ulici Talaa Kebira smo se spustili v središče medine. Ulice so mestoma ožje od enega metra, zato blago še danes prevažajo z osli in mulami. Ob poti so se vrstile stojnice z začimbami, datlji, olivami, sladicami in tekstilom.

Najprej smo se ustavili v prodajalni z arganovim oljem, nato v prodajalni s turbani in nazadnje v prodajalni preprog. Tam sta prišli do izraza vztrajnost trgovca in dobre pogajalske sposobnosti kupca: z začetnih 470 evrov se je cena spustila na 175 evrov. V prvih dveh prodajalnah se kaj takega seveda ni zgodilo, baje zato, ker so prodajalci povezani z vodnikom. Ali to drži, preverite sami ob naslednjem obisku. Nauk zgodbe: pogajajte se, da dobite boljšo ceno.

Na trgu Nejjarine smo si ogledali nekdanji karavanseraj, ki je danes muzej lesa, in delavnice rezbarjev.

Nato smo šli mimo mavzoleja Moulay Idrissa II., zavetnika mesta. Nemuslimanom vstop ni dovoljen, zato smo ga videli le skozi vrata.

Sledila je Al Qarawiyyin, mošeja in univerza, ki jo je leta 859 ustanovila Fatima al Fihri. Velja za najstarejšo še delujočo univerzo na svetu. Tudi v mošejo nemuslimani ne smejo vstopiti, zato smo na dvorišče pokukali skozi vrata. Pravila so stroga tudi za muslimane: videli smo, da vstopa ni dobil niti vernik v kratkih hlačah.

Tik ob njej je trg Seffarine, kjer bakrarji še vedno ročno kujejo kotle in pladnje. Zvok kladiv odmeva po vsem trgu.

Vrhunec ogleda je bila usnjarna Chouara, ena najstarejših v Fesu. S terase smo gledali kadi z naravnimi barvili, v katerih delavci ročno obdelujejo kože tako kot pred stoletji.

Ob vstopu smo dobili vejico mete, ki omili močan vonj.

Ogled smo končali s kosilom. Žal hrana ni bila tako dobra kot dan prej. Nasvet: če v gostilni vidite samo turiste, raje pojdite drugam. Drugje bo ceneje in boljše.

Električno po Maroku

Team #01 je v Fes prispel v torek zvečer z 42 % baterije. Prvič smo v Maroku polnili že na poti, na polnilnici FastVolt pri Moulay Bousselhamu, kjer je aktivacija polnilnice trajala eno uro (več v zapisu za 4. dan). V Fesu avtomobilov nismo polnili, smo pa napolnili svoje znanje o kulturi in zgodovini mesta.

Medtem ko so avtomobili mirovali, smo v medini spoznali mobilnost, ki deluje povsem drugače. Tu ni ne izpušnih plinov ne hrupa motorjev, le koraki, osli in ročni vozički.

Naslednja postaja: Midelt

V četrtek, 22. 10., nas čaka vožnja čez Srednji Atlas do Midelta. Mesto leži na približno 1500 metrih nadmorske višine med Srednjim in Visokim Atlasom. Pot vodi skozi cedrove gozdove in čez visoke planote, kar bo dober preizkus porabe na dolgih vzponih. O vožnji in polnjenju bomo poročali v naslednjem zapisu.

Ekspedicijo lahko spremljate tudi na družbenih omrežjih DeMS.

• 0km z avtomobili
• 0polnjenj
• 4 hpeš po medini
• 0l goriva

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Zjutraj smo vstali v temi in preverili, kako priti do pristanišča v Algecirasu. Pred nami je bil dan, ko bomo iz Evrope zapeljali v Afriko. Pot nas seveda ni vodila naravnost do prodaje vozovnic, ampak malo naokoli, tako da smo spoznali še pristanišče. Ob 7.30 smo kupili vozovnice za trajekt z odhodom ob 9.00.

Čez ožino v Maroko

Plovba čez Gibraltarsko ožino, ki loči Evropo od Afrike, je minila brez težav. Na ladji smo izpolnili prijave za vstop v Maroko.

Prvo polnjenje v Maroku

Iz pristanišča Tanger Med smo se po avtocesti odpeljali do hitre polnilnice FastVolt pri Moulay Bousselhamu. Team #01 je za 26,5 kWh plačal 10 € in baterijo napolnil z 49 na 88 %.

Aktivacija polnilnice nam je vzela eno uro, samo polnjenje pa dobre pol ure.

Proti Fesu

Od polnilnice smo nadaljevali proti Fesu, našemu cilju tega dne. Pot nas je vodila skozi mesta s tržnicami ob cesti, med tovornimi tricikli, traktorji, kombiji, konjskimi vpregami in osli. Vsepovsod so pozdravljali naša električna vozila, saj smo pokazali prihodnost, ne preteklosti. Za mesti so se odprla požeta polja na gričih, ob cesti pa nas je pozdravil konj.

Na križišču s tablo »Fes 99« nas je ujel sončni zahod. Team #01 je v Fes prispel ob 20.52 z 42 % baterije.

Četrti dan je za nami: 345 kilometrov, dve celini, eno polnjenje in niti kapljice goriva. Jutri ostanemo v Fesu, v četrtek nadaljujemo proti Mideltu.

• 345km
• 1polnjenje
• 10 €polnjenje Team #01
• 0l goriva

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Ob 8.10 so na telefonih zatulila opozorila civilne zaščite, tako glasno, da smo za trenutek pomislili, da se je pokvaril avto. Tretji dan smo začeli v Valenciji, še v temi in v dežju. Pred odhodom je Team #01 polnil na superchargerju v Paterni, po 0,22 €/kWh. To je bilo doslej najcenejše polnjenje na poti. Ob 7.40 smo se odpravili proti jugu.

Jutranji nalivi

Prve ure smo vozili v nalivih. Na avtocesti A-7 proti Xàtivi in Alicanteju so tovornjaki pred nami dvigovali oblake pršca. Opozorilo je svarilo pred poplavami in odsvetovalo vožnjo.

»Zaradi vztrajnega močnega dežja in poplav, ki jih povzročajo prestopljene reke in zastajanje vode, se izogibajte vožnji in potovanjem. Ostanite v zaprtih prostorih. Ne približujte se rekam, grapam, vodotokom in obali.«Opozorilo španske civilne zaščite (Alerta de Protección Civil), prevod iz angleščine

Skozi Murcio

Med vožnjo smo prvič polnili na superchargerju v Totani, kamor smo pripeljali z 11 % baterije. Za Totano je pokrajina postala suha in gola. Pri Lorci smo zapeljali v predor pod grajskim gričem, ob avtocesti pa so se vrstili izprani griči. Malo naprej so bile table s smerjo do pristanišč v Almeríi in Algecirasu napisane tudi v arabščini.

Med oljkami Andaluzije

V Andaluziji smo polnili še dvakrat, v Cúllarju in v Moraledi de Zafayona. Avtocesta A-92 se je vila med griči, posejanimi z oljkami. V Cúllarju se nam je prvič zgodilo, da Teslina polnilnica ni delovala, kot bi morala: od osmih polnilnih mest so delovala le štiri, skupna moč pa je bila le 74 kW. Polnjenje je zato trajalo dlje, mi pa smo si v kavarni ob polnilnici privoščili empanade z različnimi nadevi, mnoge z oznako halal.

Za štiri polnjenja smo tega dne plačali 43,25 €.

Ronda

Popoldne smo se za dve uri ustavili v Rondi, mestu, ki ga na dva dela deli skalna soteska El Tajo. Ulice so bile mokre od dežja, nad dolino pod mestom pa se je vlekla megla.

Do Algecirasa

Iz Ronde smo se čez hribe spustili proti obali. Pot nas je vodila skozi požgan gozd z rjavimi borovci. Na poti nas je ujel sončni zahod, v Algeciras pa smo prispeli z 10 % baterije. Kljub dežju, poplavnim opozorilom in nedelujočim polnilnim mestom ni bilo nobenega trenutka skrbi, ali bomo prišli do cilja.

Tretji dan je za nami: 788 kilometrov, štiri polnjenja in niti kapljice goriva. Jutri prečkamo Gibraltarsko ožino in nadaljujemo proti Fesu.

• 788km
• 4polnjenja
• 43,25 €Superchargerji
• 0l goriva

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Drugi dan smo začeli v Valenceu. Team #01 se je čez noč polnil na hotelski polnilnici in baterijo napolnil z 10 na 79 %. V nedeljo, 18. 10. 2026, smo se ob 7.35 pri 14 °C odpravili proti jugu. Navigacija je za 891 kilometrov do Valencie predvidela 9 ur in 8 minut vožnje ter pet postankov za polnjenje.

Ob Roni proti jugu

Prvi del poti nas je vodil po dolini Rone. Pri Avignonu nas je pozdravila jutranja svetloba. Na avtocesti A9 smo nadaljevali mimo Montpelliera proti Béziersu in Barceloni.

Tri polnjenja namesto petih

Prvič smo polnili na Superchargerju v Gallargues-le-Montueuxu, kjer smo baterijo napolnili s 27 na 97 %. Na obzorju so se pokazali Pireneji s prvim snegom na vrhovih, na zadnji francoski cestninski postaji pred mejo pa nas je ujel dež. V Španiji smo polnili še dvakrat: v Caldes de Malavelli pri Gironi z 10 na 88 % in v L’Aldei pri Tarragoni s 17 na 90 %.

Namesto petih krajših postankov, ki jih je predlagala navigacija, smo se za polnjenje ustavili trikrat in polnili dlje. Na treh Superchargerjih smo za 152,7 kWh plačali 55,42 €: v Franciji 0,40 €/kWh, v Španiji 0,34 €/kWh.

Po španskih cestah

Na katalonski avtocesti so nas svetlobne table opozarjale, naj pazimo na svoje stvari. Supercharger v Caldes de Malavelli stoji za zapornico pri hotelu Camiral, med dvema igriščema za golf, kjer bo leta 2031 potekal Ryder Cup. Med polnjenjem smo si v avli privoščili cappuccino.

Pri Martorellu so bile table s smerjo Alicante in Algeciras napisane tudi v arabščini. Po tej cesti se vsako poletje vozijo družine domov v Maroko. Zanje je Valencia šele polovica poti.

Prihod v Valencio

Zadnji del poti smo prevozili skozi pokrajino Castellón, deželo keramičnih ploščic. Ob cesti stojijo velike tovarne, ploščice pa tukaj izdelujejo že od 18. stoletja, ko je v l’Alcori začela delovati Kraljeva tovarna keramike. Med tovarnami so se vrstili nasadi mandarin. V Valencijo smo prispeli ob 18.18 s 36 % baterije.

Drugi dan je za nami: 881 kilometrov v 8 urah in 6 minutah vožnje, tri polnjenja in niti kapljice goriva. Jutri nadaljujemo proti Algecirasu.

• 881km
• 3polnjenja
• 55,42 €Superchargerji
• 191Wh/km

Vsi zapisi s poti ›

׋

›

Beduinska avantura se je začela. V soboto, 17. 10. 2026, so se še pred sončnim vzhodom zbrale tri ekipe Društva e-Mobilnost Slovenija. V temi smo napolnili baterije, preverili opremo in se odpravili proti jugu. Pred nami je bilo približno 8000 kilometrov poti do Sahare in nazaj.

Na startu in prvem delu poti so nas pospremili tudi naši člani. Mojca in Tone sta se nam pridružila s Teslo Model S, Uroš pa s Teslo Model 3. Skupaj smo prevozili prve kilometre, nato pa so nam zaželeli srečno pot.

Prelaz Mont-Cenis, vrhunec dneva

Vrhunec prvega dne je bilo prečkanje Alp. Vzpon in spust čez prelaz Mont-Cenis na 2083 metrih, ki leži v Grajskih Alpah na meji s Kotijskimi, ostaneta v spominu vsake ekipe. Pod prelazom se razprostira jezero, na vrhovih je ležal zadnji sneg, pobočja pa so žarela v jesenskih barvah. Strma in vijugasta cesta je bila vredna vsakega ovinka. Za nami je ostala modra tabla z napisom FRANCE.

Polnili smo sproti

Polnili smo na javnih polnilnicah, pred vzponom v Alpe in po njem. Vsaka ekipa je natočila toliko, kolikor je potrebovala za udobno vožnjo do cilja. V tem je bistvo potovanja na elektriko: ne polniš na zalogo, ampak toliko, kolikor te pripelje do naslednjega postanka.

Topel sprejem v Valenceu

V Valence smo prispeli zvečer. Pričakali in pogostili so nas francoski prijatelji, ki so se nam pridružili z lastnimi električnimi vozili. Topel sprejem po dolgem dnevu je bil najlepši dokaz, da elektromobilnost povezuje ljudi čez meje.

Prvi dan je za nami: tri ekipe, trije električni avtomobili, natanko 988 kilometrov in niti kapljice goriva. Jutri nadaljujemo proti Valencii v Španiji.

• 988km
• 3ekipe
• 0l goriva
• 2083 mMont-Cenis

Vsi zapisi s poti ›

׋

›