Kolumna

Živimo v času, ko je razvoj začel prehitevati človeške zmogljivosti. Večina ljudi si želi udobnega in lenobnega vsakdana, zato se boji vsega novega. Vsaka nova stvar namreč od človeka zahteva nekaj angažmaja, nekaj učenja, skratka nekaj več kot lenobno čakanje, kdaj pride tetka Matilda s svojo metlo pospravit njihove pajčevine. Nekateri ljudje so kot športniki in ves čas držijo stik s hitrim razvojem, drugi se soočajo s pomanjkanjem tovrstne kondicije. Tokratna sobotna predavanja o e-mobilnosti na MOS 2026 so bila namenjena tem drugim, da premagajo strah pred odločitvijo za prehod na cenejšo in udobnejšo mobilnost.

Člani društva DeMS so običajni ljudje, ki so strah že pred leti vrgli čez ramo in osedlali električnega namesto naftnega žrebca. Večina jih danes ne želi niti videti vozila na fosilna goriva, kaj šele sedeti v njem. Tudi njihovi začetki so bili povezani s strahom, ki je bil v preteklosti morda še upravičen. Danes pa je vsak pomislek o prehodu mogoče z lahkoto ovreči, če je le zdrava pamet še v treznih glavah. Vsaka nova stvar ruši dotedanje ovire in hkrati prinaša pozitivne učinke. Z e-mobilnostjo ni nič drugače.

Na povabilo MOS-a so pripravili osem predavanj, s katerimi so obiskovalcem sejma predstavili lastne izkušnje. Nekateri se z električnimi vozili vozijo leto ali dve, drugi desetletje ali več. Informacij mrgoli in med njimi je veliko zavajajočih mitov, od predavateljev in prostovoljcev pa so obiskovalci slišali izkušnje iz prve roke. Komu verjeti, medijskim delavcem z nekaj testnimi vožnjami ali izkušenim uporabnikom, ki so na elektriko prevozili že več sto tisoč kilometrov?

Obiskovalci sejma so se lahko seznanili s prednostmi in slabostmi električnih vozil: kakšen avtomobil je primeren zanje, kaj so kWh in kaj kW, kolikšna baterija je smiselna, katere znamke imajo prednosti ali slabosti. Kakšna je polnilna infrastruktura v Sloveniji in okoliških državah, kar društvo vsako leto preverja in ocenjuje. Trenutni hit je avtonomna vožnja: kako se avto sam premika po prometnih pasovih in krožiščih, se izogiba pešcem ali kolesarjem, sam obrača volan in se na ozkih gozdnih poteh ritensko umika nasproti vozečim vozilom. Predvsem pa e-mobilnost in avtonomna vožnja prinašata veliko višjo stopnjo varnosti v cestnem prometu, in to bi moralo biti na prvem mestu.

V času umetne inteligence se marsikdo sprašuje, ali človek še drži vajeti v rokah tega podivjanega slona, ki z neverjetno hitrostjo ruši mite in navade prebivalcev tega planeta. Čeprav ta stvar ni mesojeda, se je človek boji kot hudič križa. Morda v nekaterih primerih upravičeno? Povprečen Slovenec pa je po svoje zanimiv osebek. Tujcu bo z veseljem plačal, kolikor je treba, da dobi njegove izdelke in storitve. Zanimiv primer je nakup smrdeče in umazane nafte: naj stane 1 €, 2 € ali tudi 3 € na liter, raje bo plačal nekemu šejku, vojnim dobičkarjem in preprodajalcem naftnih derivatov, kot da bi dal 0,2 € ali 0,4 € za kWh elektrike. Razlog je znan: elektriko je verjetno proizvedel njegov rojak.

Nekateri obiskovalci so iz pogovorov s prostovoljci spoznali, da plačujejo veliko preveč za vsak prevožen kilometer, spet drugi uživajo v rohnenju motorjev in se radi omamljajo z vonjavami vročih izpuhov. Pustimo času, da vozniki sami prepoznajo prednosti, nekateri prej, drugi pozneje. Ljudje so različni in vsak naj živi po svoje. Svoboda odločanja naj bo vodilo kot pred sto leti, ko niso prepovedali konjskih vpreg in se nekateri z njimi vozijo še danes.