Kategorija: Potopisi

  • Raziskovanje polnilnic do Makedonije

    Raziskovanje polnilnic do Makedonije

    Dne 5.6. 2019 ob 5:48, s 100 % napolnjeno baterijo sva se odpravila iz Rač. Računskih km kaže 281, dejanskih postavimo na nič. V Zagreb prispeva ob 8:20 z 59 % in še 153 računskimi km. Kljub temu, da imava kartico Puni.hr, s katero bi naj polnila, ni šlo, ker ni bila aktivirana. Vsaj tako mi izpiše na zaslonu. Po telefonu je bilo zagotovljeno, da bodo kartico aktivirali in poklicali nazaj. Vendar tega niso storili, po ponovnem poskusu sva ob 8.50 lahko napolnila na 92 % in 243 računskih km.

    Naslednje polnjenje je bilo v Slavonskem brodu ob 11.05 in s 14 % na kabel typ 2 in ob 14.35 s 77 % baterijo nadaljevala pot. Na mejo s Srbijo v bližini mesta Šid, kjer je na cestninski postaji polnilnica »putevi Srbije«, sva prispela ob 16:08 s 25 % baterijo in napolnila s 18 kwh do 16:45 ure. Nato sva krenila proti BG in s 79% prispela do Bg, kjer sva prenočila. Soba 35 € + 5,- polnjenje na vtičnici v garaži.

    6.6. 2019 ob 9. uri s 100 % in 256 računskimi km nadaljujeva proti Makedoniji. Ob 10.25 prispeva do Velike Plane, s 67 %, kjer na BS Gasprom dopolniva na 96 % in ob 11 uri nadaljujeva. Pripomba: ta polnilnica ima prekratek kabel!!! Potrebna telovadba, da parkiraš vzvratno in rahlo poševno. V Niš sva prispela ob 13:22 s 32 % in pri hotelu Zeleni vir napolnila do 91 % in za 229 računskih  km. Tukaj je bilo časa do 16.35, zato sva s taxijem šla v mesto Niš in si ga tudi bolje ogledala. Prednosti potovanja z EV. Nadaljujeva proti Makedoniji. Ob 18.50 je baterija že na 20 % in zato v Preševu na koncu AC dopolniva. Pozor, polnilnica je na drugi strani AC. Pri nas bi se vsi čudili takšnemu postopku. Torej plačaš cestnino, na drugi strani se obrneš nazaj proti Beogradu, plačaš cestnino in si že ob polnilnici. Ko napolniš, pokličeš mojstra v hiški ob cestninski postaji, ki ti umakne vmesne prepreke na AC in se obrneš proti Skopju. Seveda sva morala plačati cestnino pri vsakem prehodu. Sicer ni veliko 3X80 din. Napolnila sva na 79 % in ob 19.45 nadaljujeva pot . V Skopje prispeva ob 21:16 s 52% in dejanskimi 956 km , do hotela Living, kjer tudi prenočiva in dopolniva. Po dogovoru na šuko vtičnico in dogovorjenih 5 €. Želela sva polniti v centru Skopja, pa nisva mogla brez njihove kartice.

    Čez dva dni se vračava domov ob 8:15, s 90 % in 237 računskimi km, po isti poti in polniva na istih polnilnicah. V Kumanovem sva želela napolniti in nisva mogla brez njihove kartice. Nadaljujeva do AC Preševo, kjer sva dopolnila na 94 % oz. 11.5 kwh.

    Ob 14. uri sva polnila v Nišu pri hotelu Zeleni vir in spet morala v mesto s taxijem, ker je počasna polnilnica, tako sva ob 17. uri z 92 % zapustila Niš in ob 20:35 s 21 % prišla v Veliko Plano. Seveda je polnilnica na drugi strani AC. Do cestnega priključka, preko katerega bi se vrnila po drugi strani AC je bilo 40 km. Torej 40 km tja in nazaj, je bilo več kot je bilo energije v naši bateriji. S pomočjo hotela, ki je na tej BS in njihovo elektriko sva napolnila baterijo, da sva se pripeljala v Beograd, kjer sva si rezervirala sobo v centru BG, katero priporočam vsem, ki potujejo v tej smeri. Apartmaji so tik ob glavni beograjski ulici, ki vodi direktno na Terazije. Možnost parkiranje ob »hiši«, zraven je večnadstropna garaža s 5 polnilnicami typ 2. V kolikor polniš, je parkiranje 20 % ceneje in možnost brezplačne izposoje kolesa.
    Po krajšem ogledu centra in polnjenja Ev nadaljujeva pot proti Hrvaški. Tik pred mejo je polnilnica ob cestninski postaji Šid. Seveda je na drugi strani ceste. Ta postopek seveda poznamo in takoj po tem ko plačamo cestnino, se za cestninsko postajo obrnemo na drugo stran in nadaljujemo pot proti Beogradu. Seveda je polnilnica takoj na desni ob CP. Napolniva, se peljeva cca km nazaj, kjer je izvoz in nas po plačilo cestnine, ki je zopet minimalna 40 din, prijazen uslužbenec pouči da dvakrat zavijemo levo, se peljeva cca 400 m po nasprotni strani cestnega priključka in sva zopet obrnjena v smer Zagreb, plačava cestnino in sva že na poti do meje.
    V Slavonskem Brodu v garažni hiši Supernovi, kamor sva prispela ob 16:35 in 47 %. Naju pričaka ioniq z ZG registracijo. Ker pri njih ne poznajo kakšne urce s katero bi označili kako dolgo bodo polnili, ter mogoče dodali kakšno telefonsko, sva morala poiskati drugo na Vukovarski 1 A, kjer sva ob 20.40 napolnila na 100 % s 19 kwh.

    V Zg. Pri Kauflandu, Jaruščica 16 polnilnica ni delala oz. ni delovala kartica Puni.hr, zato sva s 16 % polnila ob 23:38 pri dvorani Vatroslav Lisinski in napolnila ob 0:25 na 68 %. Na tej lokaciji sta sicer dve polnilnici. Ena od HEP, na kateri je obvestilo, da ne deluje, ter druga od mesta Zagreb, ki deluje brez kartice. Tako sva prispela do doma v Račah ob 1:50 s 15 % baterijo in 37 računskimi km, ter skupnimi km 1.913.

     

    Zapisala Mojca, dne 16.6.2019

    Korigiral in dopolnil Miran, dne 17.6.2019

    Povzetek!

    Takšna pot ni nemogoča, vendar moraš imeti malo več časa in ne moreš natančno določiti kdaj prispeš. Imela sva manj težav s karticami in aplikacijami, kot lani v Nemčiji. Polnilnice vedno delovale, ni še veliko obiskovalcev, tako da se običajno ne čaka. So brezplačne. Moraš pa biti iznajdljiv, posebej pri obračanju na AC. Za Makedonijo in pot dalje si je potrebno urediti kartico od EVN Makedonija, imajo že nekaj polnilnic typ 2. DC še ne poznajo. Mogoče je potrebno izbrati primernejši čas, kajti naju je že našla temperatura preko 32 st. kar ni najboljše za EV. Sicer klima ne porabi veliko. Razdalje med polnilnicami po Srbiji so primerno daleč, tako da lahko prijetno planiraš. Hitro iz Beograda v smeri Niša je še ena polnilnica od »putevi Srbije«. Ja tudi ta je samo na desni strani AC, so pa blizu priključki, tako, da se lahko hitro »obrneš«. Je na lokaciji, kjer je bila prej cestninska postaja.
    Aktivacija polnilnic na AC se da s »charge map«, verjetno gre tudi s kakšnimi podobnimi. Če vam ne uspe, vam uslužbenci pomagajo s svojo.

  • V Črno goro na kavo z električnim vozilom

    V Črno goro na kavo z električnim vozilom

    Razbijanje mitov o eMobilnost je eno izmed poslanstev  današnjih uporabnikov električnih vozil. V lanskem letu sva se z Marjanom odpravila na kavo v Dubrovnik.  Letos pa sva si zadala novo nalogo, brez polnjenja na jug Jadrana. Točen cilj ni bil določen, ker je bil skrajni domet Tesle 3 Long Range AWD še neznanka.  Računala sva na porabo od 100-120 Wh za kilometer.

    sva se zjutraj ob polnilni postaji v Postojni. Poskušal sem polniti, ampak se je polnjenje po prvem poskusu prekinilo. Šla sva naprej do Ilirske Bistrice in  tam želela napolniti do 100%. Priključila sva se v Petrol sistem in zopet nič. Napaka na polnilnici. Ponovila sva vajo na drugi vtičnici in imela srečo, polnilna postaja je delovala. Odšla sva na kavo in stalno preverjala, če se je morda prekinilo polnjenje. Po kakšni uri sva se vrnila, vozilo je bilo 100% napolnjeno in odpravila sva se na pot proti jugu Jadrana. Enostavnost planiranja in najine želje sva posnela tudi na video posnetek.

    Temperatura ozračja je bila že zjutraj idealna za delanje rekordov. Po prevoženih 200 kilometrih,  je bila povprečna poraba 92 Wh/km. Neverjetno, lani sva z Lefom imela na isti relaciji porabo čez 100Wh /km.  Boljša aerodinamika in izkoristki imajo boljši rezultat. Kaj se bo zgodilo naslednje leto, pa bomo še videli.

    Na poti po Jadranski magistrali sva se ustavila zgolj za nekaj posnetkov iz zraka, nato pa sva nadaljevala do Obrovca, kjer sva v prijetni senci  imela odmor za malico. Pri Šibeniku sva začela z avtocestno vožnjo, poraba je naraščala in najin cilj, Albanska meja, se je odmikal. Padla je odločitev, cilj bo v Črni Gori in hotel naj ima možnost polnjenja. Prvi tak motel se imenuje Motel Jugoslavija.

    Prečkanje mej s Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Črno goro je potekalo praktično brez problemov, kar  si lahko ogledate tudi v video posnetku. Ležerno preverjanje dokumentov.

    Končno ob 21. uri prispeva na cilj, motel Jugoslavija. Poraba neverjetna 103 Wh/km. Resnici na ljubo, je bila par 100 metrov nazaj 102 Wh/km pa je žal narasla na 103 Wh/km. Ostalo nama je še 72 kilometrov oziroma 12 %. Če bila ura bolj zgodna, bi verjetno nadaljevala do Budve.

    Ponoči se ob Tesli dogaja marsikaj, »Sentry mode« pa posname vse nočne prijatelje in prijateljice. Tukaj diskriminacije ni.

    Prespala sva po ceni 15 € na osebo, doplačala še 10 € za uporabo polnilnice (priključni hibridi imajo nižjo ceno) in se zjutraj odpravila proti Kotorju. Obvezna kava v restavraciji Veriga. Skrajna južna točka je dosežena in obrnila sva se nazaj proti domu.

    Na poti nazaj nisva vozila varčno, ampak po omejitvah 130 km/h, kar je pomenilo povprečje porabe 160 Wh/km.  Obisk rojstnega kraja Nikole Tesle je bil obvezen postanek na poti nazaj.  Prispela sva ob 17:30 in organiziranih obiskovalcev ni bilo več. Kraj ima svoj čar in cilj Nikole Tesle naj bo cilj vseh nas. Brezplačna energija za vse.

    Problem javno delujoče polnilne infrastrukture je med najinim potovanjem do Črne Gore po poročilih uporabnikov povzročal težave mnogim uporabnikom. Pot do hrvaškega morja zagrenijo mnogi dogodki, ki so povezani s polnjenjem. Med vožnjo do Črne Gore in nazaj sva dobivala klice, srečala uporabnike, … vsi so imeli isti problem. Nedelovanje hitrih polnilnih postaj v Otočcu, Zadru in Šibeniku. Pomagala sva jim z nasveti oziroma z alternativnimi mesti za polnjenje.  Preprosta pot je trenutno žal možna edino z uporabo Tesla hitrih polnilnih postaj, vse ostalo je čedalje bolj nezanesljivo. Primer lanske poti do Dubrovnika, letos ne bi bil možen, ker polnilna postaja v NP Krka ne deluje več.

    Zapisal

    Ignac Završnik

    Brezplačni Tesla Supercharger za 1.500 kilometrov

  • Prvih 500 kilometrov brez polnjenja

    Prvih 500 kilometrov brez polnjenja

    Na poslovne poti se vozim z različnimi električnimi vozili. Od Leafa obeh generacij, eGolfa, Zoe, Tesle S in končno z zadnjo pridobitvijo Tesle 3.  Pregovor o Tesli 3 pravi, dalj jo imaš, večje možnosti ti ponuja. To se nekako sovpada z nadgradnjami programske opreme, ki sproti izboljšujejo sposobnost vozila. Npr. ob nakupu je bilo možnost DC polnjenja 120 kW, po programski nadgradnji pa 200 kW. In to se je zgodilo v 10 dnevih po prevzemu vozila.

    Po WLTP nudi Tesla Model 3 LR AWD domet 560 kilometrov. Za odpravo dvoma se je najbolje odpeljati na daljšo pot in v praksi preveriti domet.

    Vnesem cilj (Tilburg, Nizozemska) počakam minuto in celotna pot z ustreznimi postanki na polnilnih postajah je začrtana. Pri Tesli velja sistem priključi in polni. Brez aplikacije, brez RFID kartic, telefonskega klica, … ali pa tretje rešitve, do katere bomo še prišli z EU sredstvi.  Preprost model javne polnilne infrastrukture je ključ do splošne vpeljave e-mobilnosti.  Tesla to ima, kaj pa čakajo drugi, pa ne vem.

    19939|https://dems.si/wp-content/uploads/2019/06/Tilburg04.jpg|fullIzračun se je izkazal za pesimističen, saj sem v praksi izpeljal pot dolžine 491,2 kilometrov in ostalo je še 14% energije. Hitrost  okoli 110 km/h, poraba 12,8 kWh/100 km

    navada je železna srajca. Na prvem cilju Köschinger Forst Ost [E.ON] je postavljena Ionity polnilna postaja moči 350 kW, kjer lahko neomejeno polniš za 7,6 €. Sliši se dobro, za ta denar dobiš cca 65 kWh energije (0,11 € kWh). Problem pa je nastal, ker se  je, iz meni neznanih razlogov, polnjenje predčasno prekinilo. Nisem še enkrat za 7,6 € preveril kako bi polnilnica delovala, časa za brezplodne pogovore s podporo pa tudi nisem imel. Skok do naslednjega SC Tesla in zadrega z EU javno polnilno infrastrukturo je rešena. V prihodnje sem se odpovedal preverjanju Ionity, saj če si v stiski s časom, se s tem nimaš časa ukvarjat. Planiram pa test polnilne postaje Ionity v Ilirski Bistrici, baje sedaj dela z 200 kW.  Poročam v naslednjih dneh.

    je pot potekala hitreje, nemške avtoceste nimajo omejitve. Torej so tudi hitrosti preko 200 kilometrov na uro dovoljene hitrosti. Tesla pa omogoča te hitrosti, problem je edino pri avtopilotu, ki deluje do 150 km/h.

    je bil dosežen po 1173 kilometrih. Povprečna poraba 14,8 kWh / 100 km je posledica avtocestne hitrosti 130-150 km/h in občasnih pospeškov preko 200 km/h. Maksimalne hitrosti nisem dosegal, žal preveč prometa.  Na cilju pa Teslina destinacijska polnilna postaja, priključi in polni. Zopet brez nepotrebnih komplikacij.

    Video posnetek prometne nesreče je bil narejen z »DashCam«. Ta funkcija je bila dodana z programsko nadgradnjo.  Na srečo je bila zgolj materialna škoda.

    Zapisal

    Ignac Završnik

    Brezplačni Tesla Supercharger za 1.500 kilometrov

  • BERLIN ENERGY TRANSITION DIALOGUE 2019

    BERLIN ENERGY TRANSITION DIALOGUE 2019

    Na povabilo nemškega zvezne vlade smo obiskali dogodek v Berlinu, kjer se je vse vrtelo okoli energetskega prehoda iz fosilnih virov v večji delež obnovljivih virov energije. Statistika udeležencev  govori sama zase. Več kot 2.000 udeležencev iz 90 držav, med drugim tudi 50 ministrov in državnih sekretarjev in več kot 100 uglednih predavateljev so številke, ki so nam dale vpogled kakšna prihodnost nas čaka. Glavne teme pa so bile naslednje; integriran energetski prehod, geopolitika, digitalizacija, strukturne spremembe. Dogodek so podprli in gostili:

    Na 1000 kilometrsko pot od Ljubljane do Berlina smo se odpravili z električnim vozilom, saj je pomemben tudi lastni zgled za širšo javnost. Enostavna uporaba Teslinih hitrih polnilnih postaj naredi pot uporabniku prijazno. Nekaj kar se morajo ostali ponudniki naučiti, če želimo široko vpeljavo  eMobilnosti v Evropi. EU pa vpeljati jasna pravila, ki bodo omogočala enostavno uporabo. O tem smo že pisali pred časom v zapisu »Kakšna polnilna infrastruktura je primerna za široko vpeljavo e-Mobilnosti«.

    Pred samim uradnim začetkom 9-10.4.2019 smo bili s strani  “Nemškega zveznega ministrstva za ekonomijo in energijo” z dnem 8.4.2019 povabljeni na kratke predstavite in mreženje. Dogodek je bil zanimiv, vzpostavljeni stiki prav tako. Nastala  je spominska fotografija za govorniškim odrom. Andrej Pečjak, Jasna Pečjak in Ignac Završnik. Naslednji dan pa se je začelo še uradno.

    Dogodek se je odvijal v zgradbi, ki ima zanimivo zgodovino. Zgrajena je bila v letih 1934-38 kot banka tretjega rajha (Reichsbank), preživela je propad tretjega rajha, kasneje služila socializmu v DDR,  sedaj pa je postala del zunanjega ministrstva Nemške zvezne vlade.

    Po čakanju na temeljit varnostni pregled, končno v dvorani in uradna otvoritev. Dogodek sta uradno začela  Heiko Maas (Nemški zunanji minister) in Peter Altmaier  (Nemški minister za ekonomijo in energijo).

    Energetski prehod ne pomeni zgolj prehoda iz fosilnih goriv na obnovljive vire energije. Z uporabo obnovljivih virov energije lahko države izboljšajo svojo energetsko varnost. Torej energija ne bo več geopolitični inštrument, ki smo ga poznali desetletja. S prehodom na obnovljive vire energije bodo države bolj neodvisne v doseganju lastnih strateških ciljev. Sama kombinacija ekologije in ekonomije je trajnostno naravnana in obnovljivi viri so ključ do prehoda. In del tega prehoda je tudi širša vpeljava eMobilnosti. Ob tem velja poudariti dejstvo, da ima več kot polovica članov Društva e-Mobilnost Slovenija doma že fotovoltaično elektrarno, kar pomeni da vse omenjeno vidimo že v praksi.

    Problem predstavlja tudi subvencioniranje fosilnega energetskega sektorja, ki predstavlja 6,5 svetovnega BDPja. Za energetski prehod v čistejše tehnologije bo potrebno zagotoviti večja vlaganja. Oceno so, da bi morali letno vložiti 3.5000 milijard. Upam, da nisem pozabil kakšne ničle, ker je številka  prav neverjetna.

     

    Predavanja so z različnimi temami eno izmed njih je  PTX »Power to X«. Točno kaj pomeni je opisano v povezavi. https://en.wikipedia.org/wiki/Power-to-X

    Nemčija se sooča z viški energije iz OVE, ki se morajo uporabiti ali shraniti. Shranjevanje te energije s primeri, pa je bila tema zgoraj navedenega omizja. Za nekaj dnevno shranjevanje so baterijski zalogovniki primerni, kaj pa če moramo energijo shraniti za daljši čas ?  Tehnologija je fazi razvoja, projektov je veliko, vendar zaostajajo v primerjavi z razvojem OVE.

    Zanimivo dejstvo je bilo podano s strani g.Lin Shanqing. Cena kWh iz OVE je že sedaj cenajša v primerjavi z drugimi viri energije. V praksi pa to pomeni, da Kitajska ne bo več s subvencijami podpirali OVE, ker to ni več potrebno.

    Pri vseh različnih dogodkov sem pogrešal vprašanje električnih vozil in uporaba le teh, kot hranilnikov energije. Ob dejstvu, da imajo v Nemčiji 1.700.000 proizvajalcev električne energije, bo vprašanje shranjevanja te energije več kot aktualno. Že sedaj se ocenjuje, da je v uporabi preko 100.000 hišnih zalogovnikov električne energije. Naslednji logičen korak bo uporaba električnih vozil v ta namen.

    Zapisal

    Ignac Završnik

  • NIO ES8

    NIO ES8

    Pozdravljeni vsi DEMSovci. Žal se nisem mogel udeležiti letnega srečanja v Moravskih Toplicah, saj sem moral službeno na Kitajsko, sem pa imel zato priložnost testirati električno vozilo NIO ES8.

    Torej znamka NIO je Kitajska znamka, ki proizvaja tri električne avtomobile. EP9 šprotni roadster, ki je 12 maja 2017 celo podrl rekord proge na sloviti stezi Nirburgring.  Gre za šprotni avtomobil v majhnih serijah.

    NIO proizvaja dva SUV in sicer modela ES6 in ES8. Najprej je na trg prišel ES8, ki jih je že precej videti po Kitajskih cestah, pred kratkim, pa so začeli proizvajati, še nekoliko manjšo različico ES6. ES8 je z dolžino preko 5 metrov, verjetno eden največjih, če na kar največji električen avto, saj je konkretno večji tudi od Tesle X.

    NIO ima po Kitajskem že kar nekaj salonov za svoja vozila, tokrat sem obiskal salon v mestu Ningbo.

    Salon se nahaja v trgovskem kompleksu poleg PORSCHE salona. Salon je zastavljen kot kopija Tesla salonov, minimalstičem, preprost in povsem enako minimalistično logiko izbire vozila.

    smo si najprej zelo podrobno ogledali. Najprej preseneti velikost avtomobila, ki je skoraj 5,1 metra. Pripeljali smo se z BMW X5 in ko smo se presedli v ES8 smo ugotovili da je BMW X5 zelo majhen avtomobil. Velikost je na ravni kakšnega Range Roverja, na kar spominja tudi s svojo črno streho. ES8 je na voljo v samo eni izvedbi, v kateri je vključeno skoraj vse, kar vam srce poželi, je pa mogoče nekaj malega dodatkov še vedno doplačati.

    žalost je avto opremljen z izvlečnimi kljukami, ki zahtevajo navodilo kako jo odpreti. Ko odpreš eno kljuko, se odprejo vse in ostanejo odprte do 30 km na uro, nato pa se z glasnim tleskom zaprejo.

    zadnjih sedežih je prostora ogromno, noge lahko povsem stegneš. Ob uporabi 3 sedežne vrste pa je potrebno drugo sedežno vrsto pomakniti naprej, pa vendar je prostora ogromno.

    V ceni avta dopite tudi digitalno pomočnico NOMI, ki je nameščena na vrhu armaturne plošče in se odziva na Kitajske ukaze. Zna narediti in premakniti vse v avtu in se celo obrne proti vam, ker sledi glasu, ki ji ukazuje.

    NIO ES 8 stane s skoraj vso opremo, ki jo vidite na sliki 448.000 juanov, kar je preračunanih 59.000 evrov. Za ta denar dobite avto dolžine 502 cm, 4 kolesni pogon s 650 konjiči in kamionskih 840 Nm navora. Avto pa se izstreli v 4.4 sekundah do 100km/h, kar vas postavlja ob bok BMW i8, med njima je le kaka tona teža razlike.

    Avto ima serijsko 70kw baterijo, kar je precj malo za tak avto in 100kw hitro polnjene, za doplačilo pa je na voljo 84 kw baterija, prihaja pe že nova večja baterija.

    Ob naročilu lahko izberete tri barve usnja, ki je serijsko in 4 platišča, od 19 do 21 col. Vsekakor se avtu najbolj podajo platišča z 21 colami, saj je avto res velik.

    Avto lahko naročite v 7 različnih barvah a barva strehe bo vedno v črni barvi.

    ES8 ia podobno kot tesla že vgrajeno vse sisteme in tudi avtopilot, ki pa ga je potrebno doplačati cca 5.000 evrov, lahko tudi kasneje saj gre le za programski odklep avtomobila.

    Po ogledu detajlov v salonu, se končno odpravimo v garažo, kjer nas čaka avto za testiranje. Najprej nas na test odpelje predstavnik NIOa, in nam razkaže funkcije avtomobila.

    Na žalost so vsi zaloni na voljo le v Kitajskem jeziku, in Agleščine sploh ni mogoče izbrati, zato težko kaj veliko zapišem o zaslonu pred voznikom in na sredinski konzoli.

    Po uvodni predstavitvi, je končno čas da sedem za volan tega ogromnega vozila. Nappa usnje je mehko, masažni sedež deluje odlično, glasba se predvaja preko 13 zvočnikov v koncertni kvaliteti.

    Upravljanje avta lahkotno, regeneracijo pedala sem nastavil na največ, in že lahko avto vozimo z ONE PEDAL DRIVE funkcijo, ki deluje odlično.

    Seveda sem najprej našel raven odsek, da preverim kaj 650 konjev zmore na cesti. Pospešek je ob normalni vožnji 6.5, ob preklopu na sport mode, pa 4.4 s do 100 km/h, kar je res impresiven podatek ob masi 2.460 kg.

    Zračno vzmetenje, ki je serijsko je udobno, mogoče ne na ravni Mercede S clase, s katero smo preživeli kar nekaj vožnje dan poprej.

    Ergonomija je odlična, sedeži odlični, vse pri roki, upravljanje enostavno (v kitajščini).

    Avto je opremljen tudi s kamero za selfije, tako da smo naredili enega, žal pa avto ni bil priključen na internet, tako da slike iz avta nismo mogli dobiti, zato smo jo preslikali iz sredinskega zaslona kar s telefonom.

    Ura testne vožnje je minila zalo hitro. Kaj naj zapišem za zaključek.

    Avto je ogromen, mogoče celo prevelik za evropske ceste, zato grem naslednjič na test z ES6, ki je manjši brat ES8, s 485 cm dolžine. ES 8 je Izjemno udoben in z vso opremo, ki jo srce poželi. Porabo nisem mogel izmeriti, ker je kazala povprečna poraba naše vožnje 26kw/100 km, vendar smo nekajkrat divje pospeševali. Trgovec pravi, da se stranke vozijo s pod 20kw / 100 km kar težko potrdim ali zanikam, je pa mogoče, saj so kolone na Kitajskem ogromne, kar pomeni, da so povprečne hitrosti precej nizke. Mogoče se zdi celo veliko 60.000 evrov za Kitajski električen avto, vendar gre za izjemno velik avto in tako velikega avta električnega ne morete kupiti, pa tudi z izpuhom, jih ni prav veliko z dolžino preko 5 metrov. Izdelava je kakovostna, čričkov ni v ceni avta.

    Trgovec se tudi pohvali da tedensko prodajo 10 do 20 avtomobilov, in dobavni rok okoli 40 dni, razen zaloge.

    Simon Zgonc

  • Nov mejnik za zgodovino

    Nov mejnik za zgodovino

    Najbolj aktivni člani društva DeMS smo Prekmurje dodobra spoznali že jeseni na ekološkem rallyju e-Via v okviru avstrijsko-slovenskega čezmejnega sodelovanja. Odločitev, da se kmalu spet vrnemo in tudi svoj osrednji letni dogodek, že 6. mednarodno srečanje ljubiteljev električnih vozil, organiziramo prav tu, tako ni bila težka. Ponovno se je z odličnim sodelovanjem izkazal Razvojni center Murska Sobota, ki je srečanje tudi izdatno podprl. 

    Glede na rastoče zanimanje za e-mobilnost vedno številčnejša udeležba na srečanjih ni nobeno presenečenje. Tokrat pa je še posebej izstopalo, da je bilo na shodu moč videti tudi nekaj dražjih ter najnovejših modelov električnih avtomobilov in precejšnjo zasedbo prejšnja leta redko zastopanih ameriških Tesl. Zgodovinski mejnik tega srečanja, ki pa je vreden največ, pa je v tem, da se je zanesenjakom in inovatorjem, zbranim v društvu, kot gonilo razvoja pridružil nabor vseh ključnih deležnikov: občina, regijska razvojna agencija, javni sklad in seveda predstavniki gospodarstva, ki so prepoznali izzive prihodnosti in na pravilen način razumejo trajnostno mobilnost. 

    6. mednarodno srečanje Društva elektro-mobilnost Slovenija, pod delovnim geslom “Skupaj za prihodnost” se je uradno pričelo v soboto, 13. aprila, z do sedaj največjo skupinsko fotografijo članov pred hotelom Livada. 

    Konvoj udeležencev v 60 vozilih je krožno vožnjo po Pomurju pričel z obiskom regijskega promocijskega centra Expano. Župan Mestne občine Murske Sobote, dr. Aleksander Jevšek in predsednik DeMS Ignac Završnik sta svečano odprla Tesla destinacijske polnilnice pred prav tako ravnokar uradno odprtim Expanom. Župan je v kratkem nagovoru odlično strnil vsa prizadevanja mestne občine in regije na področjih turizma, varovanja okolja, trajnostnega razvoja in kakovosti življenja, kjer električno mobilnost vidi kot enega ključnih dejavnikov, opaža veliko zanimanja ter spodbuja napredek, tako da je pogumno napovedal prihodnost: “Danes vas je tu sto petdeset, čez pet let nas bo milijon!” 

    Danes odprte tri destinacijske polnilnice in polnilni mesti Avant2Go pred Expanom so posebej pomembne kot primer dobre prakse, saj so odprte, torej namenjene vsem uporabnikom različnih električnih avtomobilov. Še več. Tesla polnilnice je občina prejela brezplačno! 

    Nato pa so se voznice in vozniki električnih vozil besede o prekmurskem gostoljubju in prizadevanjih za nadaljnji razvoj turizma preizkusili v praksi. Od kratkega spoznavanja Expana so se podali v Panonsko vas na bograč. Po kosilu se je neslišna, a zelo opazna povorka električnih vozil, od domačih izvirnikov in predelav, s številnimi BMWji, Volkswagni, Nissani, Teslami, Kiami, Renaulti, Hyundai, vse tja do najnovejšega modela, Kone, odpeljala do razglednega stolpa Vinarium nad Lendavo. Tudi tu so udeleženci seveda dobro pregledali ponudbo lokalnih in tradicionalnih izdelkov na stojnicah, veliko zanimanja pa je požela razstava velikonočnih pirhov štirih dežel. 

    Najbolj pomemben del srečanja pa je sledil v soboto zvečer. Peter Pikl je predstavil zgodovino elektromobilnosti v Sloveniji, Andrej Pečjak izkušnje z evropsko javno polnilno infrastrukturo, Martin Demin pa tehnične rešitve za izboljšanje samooskrbe z elektriko iz sončne energije. Poleg naštetih tem, ki so jih predstavili člani društva, pa je bilo veliko, predvsem o prihodnosti, moč izvedeti ob nastopih častnih gostov in pokroviteljev, ki so imeli svoje krajše predstavitve: EKO sklad (Mojca Vendramin) , MOP (dr. Darja Piciga), AvantCar (Matej Čer), MOL Slovenija (Boštjan Bertalanič), Gen-I Sonce (Dejan Paravan), GreenLine Yachts (Armand Zavec). 

    Prisotni smo tokrat izvedeli res veliko. Slovenci smo bili na področju elektromobilnosti pionirji v kar nekaj pogledih, slišali smo tudi,  da so v danes najbolj razširjenih ter atraktivnih vozilih tudi gradniki, ki jim je botrovala slovenska pamet. Po dveh desetletjih redkih primerov, odkar so že prisotna na naših cestah, najprej predvsem predelana električna vozila, v zadnjih nekaj letih pa stopajo na trg velikoserijska, ravno letos prihaja do vrtoglave rasti.  Uporabniki električnih vozil smo posebej pozorno prisluhnili g. Bertalaniču iz MOL Slovenija, ki ambiciozno nastopa s celostno ponudbo na področju trajnostne mobilnosti, se veseli dialoga z uporabniki – člani DeMS in želi dati poudarek tudi kakovostni uporabniški izkušnji ter primerni cenovni politiki. 

    Šesto mednarodno srečanje kot osrednji letni dogodek si bomo zapomnili kot prelomen trenutek, ko so prizadevanja za prodor električne mobilnosti postala jasen cilj javnega in zasebnega sektorja, društvo DeMS pa kot ključen predstavnik civilne družbe in resen sogovornik oz. partner institucijam ter ponudnikom storitev

    Druženje članov se je zaključilo v nedeljo, z vožnjo do Dobrovnika in obiskom Tropskega vrta. 

    Zapisal

    Stanislav Rozman

  • Vožnja Tesle 3

    Vožnja Tesle 3

    Tokrat se javljam iz Chicaga, vetrovnega mesta, kjer se vozim Teslo 3 pri -20 C. Pa pojdimo od začetka. Kot EV ljubitelj  sem akontacijo za Teslo 3 vplačal 1 Aprila 2016, in to ni prvo aprilska šala, avta do danes nisem nikoli videl v živo.

    je nastopila priložnost, saj sem moral službeno na sejem v Chicago, kjer pa se v centru mesta nahaja TESLA salon. Tesla salon viden od daleč, notranjost minimalistična.

    salonu je poleg treh avtov le še info pulta z razstavljenimi barvami in notranjosti in ničesar drugega. Tokrat me zanima le Tesla 3, in zato Tesle S in Tesle X ne bom niti omenjal.

    salonu stojijo trije avtomobili, kot jih ima Tesla v ponudbi, no v resnici ima v ponudbi 4 modele, le da je eden namenjen otrokom, ki lahko malo teslo preizkusijo kar v salonu pri 7 km na uro.

    Namen obiska je namreč oceniti, ali je avto primeren za moje potrebe, predvsem družinske. V treh letih odkar sem vplačal akontacijo, se je družina povečala iz 4 na 5 članov, kar pogled na nakup avtomobila precej spremeni.

    SEDEŽI: V Tesli 3 se sedi izjemno nizko, predvsem presenetljivo ker je celotno dno avtomobila prekrito z baterijami. Vsekakor izdatno nižje kot Nissan Leaf ali BMW i3 in verjetno podobno kot v Hyundai Ioniqu.

    Sedeži, predvsem v črni barvi delujejo precej plastični na otip, saj gre ze EKO umetno usnje. Dotik pravega usnja je sicer precej bolj prestižen. Sedenje v notranjosti izjemno nizko, sedeža pa ni mogoče nastaviti višje, ker si z glavo potem z mojimi 180 cm že v stekleni strehi. Še dobro da so na sedežih ostali gumbi za električno upravljanje sedežev, in niso tudi ti na zaslonu.

    VELIKOST: Avto glede na zunanje mere v notranjosti ni velik, pohvaliti pa moram prtljažni prostor, ki je zgledno velik. Nima največje odprtine za nakladanje, je pa zelo dolg in globok, pa še spredaj je na voljo nekaj prostora.

    19522|https://dems.si/wp-content/uploads/2019/03/Tesla_07.jpg|fullSedež spredaj nastavim na svojo velikost in se odpravim preverit zadnjo klop, kamor se že težko spravim. Vsekakor pa na zadnji klopi zmanjka širine za vožnjo treh potnikov, tako je zadnja klop namenjena le dvema potnikoma, ne glede na 3 varnostne pasove.

    STEKLENA STREHA: Zadnje steklo, ki se nadaljuje v streho je impresivno, čeprav se porajajo dvomi, predvsem poleti, ko je sonce zelo močno. Vsi avtomobili imajo namreč po steklom senčenje, Tesla pa trdi, da je steklo topolotno odbojno. Žal steklene strehe ni mogoče odpirati kot pri Tesli S

    KLJUKE:  Vratne kljuke so nekaj posebnega, vsekakor pa nič praktične in potrebujejo privajanje, vsekakor bi raje imel navadne kljuke.

    SREDINSKI ZASLON: Sredinski zaslon brez težav obvladaš v nekaj minutah, ko se privadiš logiki in tako hitro nastaviš volan po višini in globini, pa klimatizacijo, pa glasbo itd. Pri vožnji pa sredinski naslon moti, saj je nameščen precej blizu voznika, in tako ves čas gledaš desno, ker so na zaslonu zapisani podatki o avtopilotu, hitrosti, itd. Kdor je izkusil pravi head up zaslon, ki projecira na steklo, mu je takoj jasno, da bi bila edino to prava rešitev za pogled na cesto med vožnjo.

    PRESTIŽ: Avto vsekakor ne deluje zelo prestižno, predvsem zaradi minimalizma in na izgled in otip precej plastičnih črnih sedežev. Težko sodim o belih sedežih, ki jih nisem imel možnosti videti v živo.

    VOŽNJA: Vožja je boljši del avtomobila. Avto se pelje suvereno in v Dual motor izvedbi tudi neverjetno hitro in stabilno. Avto je okreten in vodljiv.

    SAMODEJNA VOŽNJA: Uporaba samodejne vožnje zahteva malo privajanja in nenehnega pogledovanja na zaslon na desni strani. Deluje suvereno in prepričljivo. Brez težav je zaznaval označbe na cesti, kljub nizkim temperaturam -20C in precej beli cesti, brez težav menjaval pasove in odpeljal izvoz iz avtoceste, kjer je potrebno prevzeti nadzor nad vožnjo. Konec leta obljubljajo update, ki bo omogočil avtonomno vožnjo po mestu.

    CENA in DOBAVLJIVOST: Avto je po naročilu v Ameriki dobavljiv v 6 do 8 tednih, imajo pa zalogo avtomobilov in če izbereš iz zaloge v Chicagu, bi avto lahko dobil kar isti dan.

    Najcenejše tesle za 35.000 dolarjev ni bilo na razpolago, naj pa bi jo kmalu dobili tudi v Ameriki. Najcenejša na voljo je midrange s premium interier notranjostjo, kar pomeni 62 kwh ur baterija, motor zadaj in premium notranjost za ceno 40.000 dolarjev, to je z Aero 18 kolesi in črno barvo. Sprememba barve in 19 inchna kolesa podražijo avto za 3.000 dolarjev.

    Cene v Evropi so precej višje, nekaj na račun davka, ostalo pa na račun tega, da smo Evropejci pripravljeni plačati več. Za primerjavo long range dual motor stane v Ameriki 47.00 dolarjev, kar je 42.000 evrov, enak avto v Nemčiji stane 52.300 evrov.

    DRUŽINSKA UPORABNOST: Osebno mnenje je, da zame to ni družinsko uporaben avto. Enostavno je premajhen za prvi družinski avto, za drug avto pa precej drag. Vsekakor ni primeren za prevažanje treh otrok zadaj, sploh če je še kak otrok v stolčku, ker je prostora premalu, kljub izdatnemu prtljažniku. Osebno me najbolj zmotita še ekstremno nizko sedenje in pa plastičen videz sedežnih prevlek.

    Bi pa tak avto imel z veseljem preden sem si ustvaril družino, ko velikost ni pomembna temveč bolj performanse avta. Avto meji na športnika in pri 30 letih bi si tak avto najbolj želel. Na električni družinski avto, s kakšno družinsko ceno pa bo očitno potrebno počakati še nekaj let.

    Žal bom moral Tesli sporočiti, da avta ne bom kupil, kljub vplačani akontaciji pred tremi leti. Če si kdo želi Tesle 3 mu z veseljem odstopim vrstni red, saj bo tako avto dobil že do poletja.

     

    Chicago 5 marec 2019

    Simon Zgonc

  • Kam? Po debrecensko klobaso.

    Kam? Po debrecensko klobaso.

    Pišeta: Janez in Suzana Toplak

    Iz Ptuja do Debrecena in nazaj je nekaj manj kot 1500 kilometrov.

    Če si zelo lačen, se pot kar vleče …

    Najin cilj je mesto, kjer se avtoceste končajo in začnejo pristne vasi, ki so skorajda odrezane od civilizacije. Z nemščino in angleščino si tukaj težko pomagaš, madžarsko in romunsko pa še zmeraj ne znam. Z ženo, ki gleda turške telenovele, pa si tudi ne morem kaj dosti pomagati.

    Jesensko potovanje sva, preko Budimpešte, začela že v sredo ponoči, malce prej kot sva prvotno nameravala. Kot običajno sva se tudi tokrat odločila za podaljšan vikend, vračava se namreč šele v ponedeljek. Načrtovanje daljše poti ni enostavno, a ob zanašanju na srečo, da bodo polnilne postaje delovale in bodo točno tam, kjer so prikazane na zemljevidu, kar gre. Tokrat imava večjo baterijo kot takrat, ko sva jo mahnila do Hamburga, zato upava, da ne bo večjih težav. Najin ZOE je z nama že 3 leta, sedaj se že kar dobro poznamo in v večjemu delu kar zaupamo.

    Sva že nekaj deset kilometrov za madžarsko mejo, ko prispeva do prve polnilnice. V mestu Velika Kaniža bi naj obstajale kar tri. S kartico, ki jo dvignem pri vratarju, uspešno aktiviram polnilnico pri podjetju  E-mobi, a je okolica precej neobljudena in se kmalu odpeljeva naprej. Nekam na kavo. Najprej naletiva na mestno polnilnico v okvari, nato pa na srečo še eno delujočo. Končno lahko uživava ob dobri kavi, medtem ko se zaspani Zoe počasi napolni. Oddahnila sva si. V krajih, kamor sva namenjena, se število polnilnic nevarno zredči. In če katera ne deluje, je verjetnost, da bova z zalogo prišla do naslednje, zelo majhna, morda kar nemogoča.

    Najin domet sicer znaša nekaj manj kot 300 kilometrov, a se lahko ob drvenju po avtocestah občutno zmanjša. Ustaviva se v mestu Balatonföldvár. A obrneva se takoj, ko se nama polnilnica nekajkrat brez razlage izklopi! Nadaljujeva pot proti deset kilometrov oddaljenem kraju Zamardi, kjer naju le pričaka delujoča mašina.

    Ko prispeva do Budimpešte, ugotoviva, da so polnilnice na najlepših lokacijah, a to nama ne pomaga kaj dosti – večina jih sploh ne deluje. Še kako je bilo dobrodošlo, da sva se napolnila že med potjo. A kljub temu so nama polnilnice služile kot prikladna parkirna mesta. Zmeraj so bila prosta, za kar so skrbeli pridni redarji. V miru sva se razgledala, brez da bi morala skrbeti, ali naju bo na koncu dneva čakala kazen za nepravilno parkiranje. Po dolgotrajni menjavi parkirnih mest v največjem madžarskem mestu, kjer sva dodobra začutila njegov utrip, sva končno našla delujočo polnilnico. Po kakšni uri polnjenja sva nadaljevala pot, tokrat s polno baterijo.

     

     

     

     

     

    Kljub nedelovanju polnilnih postaj, so parkirna mesta ostala rezervirana za električne avtomobile.

     

    Tako sva si lahko v miru ogledala znamenitosti mesta, saj sva do vseh točk prišla do »praga« in ni bilo problema z parkiranjem.

     

     

     

    Cesta naju vodi preko Tiszafureda in Hortobagya, proti Balmazujvarošu, pa vse do Debrecena, kjer imava rezervirano prenočišče. Tukaj so razdalje med polnilnimi mesti tudi do 40 kilometrov! Ko naju je do stanovanja ločilo nekaj čez 200 kilometrov, sva zaradi dvomov dopolnila še v Tiszafuredu in Hortobagyu. Kraj Hortobagy, le 25 kilometrov oddaljen najinega cilja, se nama je zdel prav prisrčen. Ravno prav sva prišla – na praznovanje okraja in tako končno poskusila tisto pravo debrecensko klobaso. Mesto sva, tudi zaradi edine delujoče polnilnice v okolici, obiskala večkrat.

     

     

     

     

    Preizkusila sva tudi polnilnico v mestu Balmazujvaroš, a bojda iz neznanega razloga ta sploh ni nikoli delovala. Nova, edina AC polnilnica v Debrecenu, pa tudi ni dala elektrike od sebe, a sva jo, podobno kot v Budimpešti, izkoristila za udobno parkiranje. Eno sva odkrila še v kletni garaži pod športnim parkom sredi mesta, vendar je bila tipa DC in kot taka ne pride v poštev za polnjenje ZOE-ta. Odprta je sicer 24 ur na dan, a ima zgolj eno vtičnico in je zmeraj zasedena

     

     

     

     

     

    Postopala sva po neznanih ulicah, iskala nove poti po skrivnostnih mestih, jedla iz rok lokalnih tržnic, prijazni domačini pa so naju usmerjali kljub nerazumevanju jezika. Madžarska je pravi užitek za pozornega raziskovalca. A, čeprav bi želela ostati, je po nekaj dnevih čas, da se odpeketava domov.

    »Zakaj bi potovala po isti poti, ko pa lahko greva tako,« potegne s prstom po zemljevidu. Moja žena ima včasih kar dobre ideje, priznam. Ubrala sva ga čez Szolnok in Cegled, kjer sva si uredila tudi prenočišče, da raziščeva še ta del. Šibala sva ga kar po bližnjici, polni gramoznih cest in prekopov – naravnost čez narodni park. V Karcagu, kraju na poti, sva naletela na nedelujočo polnilno postajo. Na srečo je nisva planirala, zato udarec ni bolel (podobno priporočava tudi vam, če boste kdaj v tistih koncih).

    Čudovite razrite poti so naju vodile čez narodni park.

     

    Želodčke in avto sva napolnila v mestu Szolnok ter se odpeljala naprej proti Cegledu, kjer se nama je že postiljala postelja.

     

     

     

     

     

    Cegled je čudovito mestece, ki se s čistočo in urejenostjo lahko primerja z večino evropskih mest – in tudi polnilnica v središču mesta deluje. Kljub temu, da nimava zelenih registrskih tablic, kot Madžari, ni bilo pri parkiranju na brezplačnih mestih za električne avtomobile nobenih zapletov. Naslednje jutro sva krenila proti domu. Obiskala sva že znano polnilnico v kraju Zamardi, kjer sva se ob enournem počitku in občudovanju lepot Balatona, napolnila do konca.

     

     

     

     

     

     

     

    Pa je za nama še ena popotniška dogodivščina … Morda bova opogumila še koga, da se poda na kaj daljši spust s »tokom«. Najinega raziskovanja pa s tem še ni konec.

     

    Se oglasiva po naslednjem potovanju.

     

     

  • 1000 kilometrov z električnim vozilom v zimskih razmerah

    1000 kilometrov z električnim vozilom v zimskih razmerah

    … in uporaba EU javne polnilne infrastrukture. 

    Vir: Nissan “Plan my route”

    V primeru planiranja poti smo uporabili Nissanov »Plan my route«. Razdalje med posameznimi polnilnimi postajami smo določili do 200 kilometrov, razen v prvem primeru, kjer smo, zaradi premagovanja višine in vremenskih razlogov, dodali varnostni faktor. Višina snežne odeje je bila v Avstriji rekordna in realnost je bila takšna, da so bile hitre polnilne postaje zasute s snegom.

    Večina hitrih polnilnih postaj ob avtocesti plačljivih. Kljub plačljivosti pa še vedno niso v cenovnem razredu, ki ga imamo na voljo na domačem omrežju hitrih polnilnih postaj. Uporabili smo dve možnosti Maingau (0,05 € na minuto) in Deutsche Telekom (0,02 € na minuto).

    V praksi je pot potekala seveda malo drugače, saj smo sproti preverjali, kako lahko polnimo in s kakšno močjo.

    Vir: Nissan “Plan my route”

    19302|https://dems.si/wp-content/uploads/2019/01/20190117_175928.mp4

    Nevihta s sodro, upočasni vožnjo in poveča porabo EV

    Postanki:

    ASFINAG Raststation Eisentratten (breplačno)
    Bar Hochfelln – Nord (0,02 € minuta)
    Rasthof Köschinger Forst Ost (brezplačno)
    Rasthaus Würzburg Nord (0,02 € minuta)
    Rastanlage Medenbach Ost (0,02 € minuta)

    + zaradi nevihte s sodro se je poraba povečala in zato dodaten postanek

    Tank and Rastanlage Heiligenroth (0,02 € minuta)

    Zunanje temperature so se gibale od -10 °C do 4 °C. V idealnem vremenu bi uporaben domet znašala okoli 250 kilometrov. Temperatura baterije je bila od 13,4 °C na začetku poti do 50,9 °C po koncu tretjega hitrega polnjenja. Na koncu poti po 1047 kilometrih se je temperatura baterije spustila na 44,6 °C.  Prvo opazno znižanje polnilne moči se je  zgodilo po tretjem polnjenju (495 kilometrov), na koncu pa se je hitrost ustalila na 25 kW polnilne moči. Povprečna poraba je bila 15 kWh/100 kilometrov.

    V Nemčiji gneče še ni.

    Leaf ima omejitve glede polnjenja, vendar te težave pridejo na plano po daljši poti in večkratnih zaporednih hitrih polnitvah. Ob vožnji na avtocesti med 95-100 km/h se po cca. 200 kilometrov baterija tudi ohladi. Na vidiku je rešitev te težave in sicer, glede na spletne novice,  bo/je na voljo  programska nadgradnja, ki težavo odpravi.

    Še eno stvar moram poudariti, kar se bo v prihodnosti izkazalo za obvezno opremo vseh električnih vozil. V primeru Leafa se to imenuje ProPilot, pri kakšnem drugem vozilu pa ima drugačno komercialno ime. Vožnjo po avtocesti bo v glavnem opravljal avtopilot in razbremenitev voznika je velika. V mojem primeru so praktično vse razdalje po avtocesti opravljene s pomočjo ProPilota.

    Na cilju pred hotelom stoji polnilna postaja. Destinacijsko polnjenje omogoča, da nas zjutraj pričaka polna baterija in ogreto vozilo.

    Polna baterija in ogreto vozilo
    Landhotel Laudersbach, ročke zamedene s snegom
    ASFINAG Raststation Eben Sud, ne deluje spletna povezava in posledično ni možno polnjenje

    Na poti nazaj  smo preizkusili tudi nedelovanje polnilne infrastrukture. Nedelujoča spletna povezava do DC polnilnice ASFINAG Raststation Eben Sud, nam je onemogočila DC polnjenje. Aktivacija namreč ni bila možna. Druga alternativa je bila  DC polnilnica poleg Landhotel Laudersbach, ki pa tudi ni delovala. Ročke so bile polne snega in ob zunanji temperaturi -13 °C ni bilo druge možnosti kot nadaljevati pot čez prelaz do DC polnilnice na ASFINAG Raststation Eisentratten. Na srečo je ta delovala.

    Električno vozilo je tudi v zimskih razmerah sposobno odpeljati omenjeno razdaljo. V treh dneh smo prevozili 2.600 kilometrov. Javna polnilna infrastruktura načeloma deluje, vendar je še vedno treba imeti rezervni načrt. V Nemčiji je gostota polnilne infrastrukture ob avtocesti sedaj že tako dobra, da tudi ob spremembi načrta poti ni problema za hitro polnilno postajo.

    Zapisal

    Ignac Završnik

  • Kitajski EV trg skozi oči Evropskega EV opazovalca

    Kitajski EV trg skozi oči Evropskega EV opazovalca

    Kot uporabnik električnega avtomobila v Sloveniji in član DEMSa, sem pripravil kratek povzetek videnega trga električnih avtomobilov na Kitajskem. Na Kitajskem sem poslovno večkrat letno že zadnjih deset let, tako da lahko spremljam napredek, ki se na Kitajskem odvija neverjetno hitro.

    Električnih avtomobilov, ki so nam poznani in jih vozimo člani DEMSa, na Kitajskem praktično ne bomo našli. Prvi razlog je, da so skoraj vsi električni avtomobili, ki jih vozimo v Sloveniji ali pa Evropi oblike hatchback, kar v Aziji ni preveč priljubljeno, saj mora avto imeti limuzinski zadek ali pa biti SUV. Tako kar takoj odpadejo razni Zoe, Golfi, i3, Leafi, Ioniqi, ki so najbolj priljubljeni v Evropi. Drug razlog, zakaj teh avtomobilov ni na Kitajskem pa je cena. Avtomobil, ki ni izdelan na Kitajskem je zaradi zaščite Kitajskega trga obdavčen s skoraj 100 % davka, kar je popolnoma nerealno, glede na cene avtomobilov, izdelanih na Kitajskem.

    Seveda boste na Kitajskem našli Tesle, saj je veliko premožnih (beri nesramno bogatih) Kitajcev, ki jim visoka cena predstavlja statusni simbol. Posebej tukaj izstopa Hongkong, kjer je verjetno blizu 10% Tesel S in X. Seveda je v Hongkongu tudi približno 10 % ekstremno prestižnih avtomobilov od Rolls Royce, Maybachov, McLarnov, Ferarijev itd. Z BMW sedmico ali Mercedes S klaso, tu pač ne boste opaženi.

    Kitajci so pred Evropo še v eni stvari. Vsi električni avtomobili imajo posebne prelivajoče belo/zelene tablice že od leta 2016, vse ostale tablice so modre za bencinske avtomobile ali dizelske tovornjake. Dizelske avtomobile so Kitajci preskočili in jih razen tovornega programa na Kitajskem sploh ne morete registrirati. Kdo bi si mislil, da so Kitajci že zdavnaj vedeli za dieselgate afero in vnaprej prepovedali dizelske avtomobile? Zelene tablice lahko trenutno dobijo le 100 % električni avtomobili, pred časom pa so vanje spadali še priključni hibridi z dometom vsaj 100 km, torej mehki hibridi se ne vozijo z zelenimi tablicami.

    Torej Evropa, dajmo nekaj skopirati od naših azijskih prijateljev.

    Po številkah prodanih avtomobilov je kitajski trg največji na svetu. Največji po proizvodnji in prodaji električnih avtomobilov. Kitajci vozijo kitajske električne avtomobile, ki jih je, ne boste verjeli, zelo veliko različnih modelov in cene niso zasoljene, kot so v Evropi. Preden gremo malo pogledat kaj vozijo, se dotaknimo še razloga, zakaj Kitajci vozijo električne avtomobile. Ne, Kitajci niso ekološko usmerjeni, kot bi človek pomislil iz naslanjača v Evropi, niti slučajno. V to so prisiljeni, dobesedno. Zakaj?

    V večjih kitajskih mestih Shanghai, Beiging (Peking), Wuxi, Jinan, Shenzen je skoraj nemogoče dobiti registrsko tablico za registracijo avtomobila. Država je za ta mesta že nekaj časa nazaj omejila izdajo tablic in na tablico morate trenutno čakati nekaj let. Tablico lahko dobite, če imate srečo pri žrebu, hkrati pa tablica stane 100.000 Juanov, kar je približno slabih 12.900 evrov. Ja, prav ste prebrali. Če želite imeti na Kitajskem v prej naštetih večjih mestih avto, morate odšteti slabih 12.900 evrov za tablico in še nanjo čakati nekaj let, da boste imeli srečo na žrebu … ali pa si izberete električen avtomobil. Tablico za električen avtomobil dobite takoj, skoraj brezplačno, približno tako kot v Evropi. Torej je nakup električnega avtomobila po večini ekonomski. Pred časom je bila politika odprta še do priključnih hibridov, kar pa sedaj večinoma ni več mogoče.

    Seveda bi iznajdljivi Kitajci takoj avtomobile registrirali izven mest in jih pripeljali v mesta, kar pa tudi ni mogoče. V določenih urah se sploh ni mogoče voziti, čez mesto po glavnih cestah s tablicami, ki niso registrirane v mestu, tako da ostanejo le stranske ceste, kar pa je z vidika prometa nerealno.

    Razlog za nakup je v večini primerov ekonomski in časovni, saj morate vedeti, da električen avto za Kitajsko ni tako primeren z vidika razdalj, kot je za Slovenijo ali Norveško. Razdalje na Kitajskem so ogromne. Samo z ene strani na drugo stran mesta Shanghaj je zračna razdalja 100 km, po obvoznici pa že 350 km. Kar pa je v korist električnim avtomobilom, pa je veliko stanja v kolonah, počasna vožnja, kar je v korist dometu. Tudi na avtocesti je hitrost višja od 120 km/h precejšnja redkost in zelo nevarno početje. Vedeti morate namreč, da tu tovornjaki vozijo po vseh pasovih, od skrajno levega prehitevalnega, do skrajno desnega in tudi sredinskega, tako vožnja z avtom predstavlja nekakšno slalomiranje po vseh pasovih. Brez troblje pa vožnja itak ni mogoča.

    Kitajska država oz. bolj mestni veljaki v večjih mestih razmišljajo tudi na javno infrastrukturo. Tako se v nekaterih mestih, tu prednjači Shenzen, vozi na tisoče električnih avtobusov. Samo v Shenzenu je po današnjih podatkih registriranih 16.000 električnih avtobusov. Na sliki parkirišče za mestne avtobuse v Shenzenu. Tako na prvi pogled se električni avtobusi sploh ne ločijo od drugih, le ko se jim približaš, so precej tiho in vozijo s seboj zelene tablice.

    Še ena zanimiva informacija iz Shenzena. Do konca leta morajo biti vsi taksiji v mestu električni, kar pomeni 13.000 električnih taksijev, ki ne onesnažujejo okolja s CO2.

    Tudi na Kitajskem največja težava polnilna infrastruktura, ki se razvija prepočasi. V zadnjih letih je opaziti cela ločena parkirišča za električne avtomobile, na katera sploh ne moreš vstopiti brez zelene tablice. Za vstop na parkirišča namreč skrbijo kamere, za prepoznavo registrskih tablic in tudi plačevanje ne poteka s parkirnimi listki, ampak enostavno preko telefona. Na taka parkirišča tako brez zelene tablice ne gre in tako ni težav z bencinskimi avti, ki bi zasedali električna parkirišča.

    Na Kitajskem pa je tudi razlika, da ne postavijo enega ali dveh polnilnih mest, ampak jih postavljajo po 10 in več skupaj, tako je npr. v garažnih hišah kar precej parkirnih mest skupaj na enem mestu.

    Kitajska premore tudi športne električne avtomobile. Tu je najbolj znan NEO EP9, ki je super športnik. Lasti si najboljše čas med vsemi EV na sloviti stezi v Nurburgringu in nekaj časa sploh najboljši čas med vsemi avtomobili, dokler si ga ni nazaj vzel McClaren. NEO EP9 premore cel Megavat 1340 konjev. S tem rekordom steze so Kitajci vrgli v obraz rokavico ostalim proizvajalcem tudi takim kot je Rimac.

    Na spodnji povezavi je dostop do električnih avtomobilov, ki jih je mogoče kupiti ta trenutek, se pravi niso v prototipni fazi, poleg avtomobilov pa so tudi cene, slike in vse specifikacije.

    http://car.diandong.com/search/1-0-0-1-1-0-0-0-0-ordercount-desc

    V iskalniku je mogoče izbrati vrsto avtomobila po velikosti in tudi po dometu.

    Cene pa je potrebno malo pomnožiti in deliti, da dobite evre. Cena 7.99 – 9.99 pomeni, da je cena med 79.900 in 99.900 yuanu, kar bi na današnji dan pomenilo ceno med 10.257 in 12.825 evri.

    Pa veliko veselja ob ogledu avtomobilov, ki so že danes dostopni širšim množicam po dostopnih cenah.

    Glede na vse videne kitajske avtomobile, mi je osebno najbolj pri srcu NIO ES8. Za 50 tisočakov v evrih dobite 5 m avtomobila, s 650 konji, 7 sedeži in veliko prestiža. https://www.nio.io/es8 . Avto je že na cestah po Kitajskem in bo bojda naslednje leto na voljo v Evropi. Dizajn ni prav nič kitajski.

    Kitajci imajo tudi nadomestek za Leafa. To je Nissan Leaf limuzina, ki se na Kitajskem imenuje Silphy in stane slabih 22.000 evrov z vso opremo in 40 kWh veliko baterijo.

    Simon Zgonc