Priprava: dva meseca za kartice in aplikacije

Odločila sva se za najinga BMWčka, na podlagi prejšnjega dopusta in prevožene razdalje v enem dnevu. Ker je vožnja z EV razdeljena na etape, se nisva počutila utrujeno na taki daljši razdalji. Seveda sva postavila Pando na preizkušnjo: zaporedna hitra DC polnjenja, ter prenočevanje na AC.

Raziskava na Plugshare-u in funkcija TripPlanner je bistvena, saj omogoča shranjevanje polnilnic na določeni poti in filtrira polnilnice z oddaljenostjo od glavne poti, tako nisva delala prevelikih krogov.

Dobiti vse RFID kartice in aplikacije in ”ključke” je trajala dva meseca, prvo raziskava kateri ponudniki so na poti, nato pogooglat vse ponudnike, izločit tiste z ”naročnino”, se registrirat, poslat zahtevke za kartice/ključke, naložit aplikacije, EV zemljevide, počakat da kartice prispejo po pošti, Deutche Telekomu je ravno takrat zmanjkalo kartic, tako so poslali, da je račun sicer aktiven in lahko uporabljam z aplikacijo, kartica pa pride z zamudo ko dobijo nove.

Vse skupaj je prišlo na številko 24:

1. Gremo na elektriko – Elektro Ljubljana (SLO) *RFID+app
2. e-mobilnost Petrol (SLO)  *RFID
3. Smatrics (AUT) *RFID+app
4. Lebensland (AUT) *RFID
5. EVN (AUT) *RFID+app
6. Energie Steiermark (AUT) *RFID+app
7. Tanke Wien Energie (AUT) *app
8. New Motion (NL) *RFID+app
9. Plugsurfing (NEM) *key+app
10. Einfach strom laden – Maingau (NEM) *RFID+app
11. Deutche Telekom (NEM) *RFID+app
12. Clever/BEE (SWE) *key   + RFID predplačniška na bencinskih/hotelu
13. Charge&Drive – Fortum (SWE) *key+app
14. Charge&Drive – Umea Energi(SWE) *key+app
15. VIRTA (FIN) *RFID+key+app
16. Charge&Drive – Fortum (FIN)  *key+app
17. VoimaPiste (FIN) *key+app
18. EasyPark – Zeleno mesto (SLO) *app   za aktivacijo danskega e.On
19. InCharge/Vattenfall (SWE) *app
20. Parking Energy (Parkkisähkö) (FIN) *app
21. Fastned (NL) *app
22. Chargemap ( ? ) *app
23. intercharge ( ? ) *app
24. eCharge (   ?)*app
25. možnost plačevanja s plačilnimi karticami preko POS terminalov direktno na polnilnici – NE DELA – ena polnilnica še brezplačna, drugo uspelo aktivirat z aplikacijo Plugsurfing po izgubi 1 ure ravnanja po original navodilih dveh plačilih dragega pavšala, in neodziva polnilnice, klicanja AMZS in njihovega posredovanja pri ADAC – dejansko nimajo pravega supporta za polnilnice ampak samo prevoz do naslednje točke…

Načrt: pet dni do Rovaniemija

Za prvi dan sem planirala enako razdaljo kot jeseni, do Leipzig-a. Ker sva 14 dni prej imela podaljšan vikend v Moravskih Toplicah, sva preizkusila zimsko vožnjo po avtocesti, tako sem računala na 100-130km dosega pri temperaturi 0°C pri hitrosti 110km/h.

1. 1. DAN do Leipziga NEMČIJA čez SLOVENIJO in AVSTRIJO
2. 2. DAN do Malmö ŠVEDSKA via Rostock NEMČIJA – Gedser DANSKA  s trajektom.
3. 3. DAN do Stockholma ŠVEDSKA
4. 4. DAN  do Umea ŠVEDSKA
5. 5. DAN do Rovaniemi FINSKA

Splanirano s Plugshare, nato preverjeno z Google maps in skopirano na USB v BMW ROUTES datotekah razdeljeno po dnevih.

1. dan · sobota

Trbovlje (SLO) – Leipzig (NEM)

Že prvi dan ni šlo po planu, a nisva obupala; na prvi polnilnici SODO (Hitro polnjenje=HP #1) je polnilo z zmanjšano močjo kot bi moralo, zato je bil daljši postanek od načrtovanjega. Na drugi polnilnici v St. Michaelu(HP #2), je bila napaka na strežniku in se je vklopilo šele po tretjem poskusu in klicu na helpline – prijazna gospa je pogledala v računalnik, na njeni strani ni bilo zabeležene napake, a se je med pogovorom polnilnica le zagnala s kartico, izguba 5 min. Nato je šlo po planu do polnilnice na postajališču Raststätte Waldnaabtal Ost. Ker je dostop do polnilnice speljan čez celotno parkirišče sva že na uvozu zagledala 2 Golfa parkirana pri polnilnici. Na najino srečo je eden ravnokar odpeljal, drugi se je medtem priklopil na CSS. BMWjčka sva priklopila na AC, polnilnica je bila še zmeraj brezplačna. Zamuda 20min in sva se malce poklepetala z novim lastnikom eGolfa. Ko je odklopil sva preklopila na CSS in napolnila le toliko da prideva do naslednje polnilnice, ki je zadnja na planu pred hotelom. Ko sva pripeljala na zadnjo polnilnico na Raststätte Frankenwald Ost (HP #9) se je zakompliciralo…

Polnilnica zahteva aktivacijo z aplikacijo E.on (DE), ki je ni na voljo v Sloveniji ker je google lokacijsko ”zaščitil”. Kartice RFID ni možno naročiti oz. je nimajo, ampak je mogoče plačilo s kreditno kartico.  OK, po original navodilih s skenom QR kode se odpre spletna stran E.on  kjer vneseš podatke za plačilo pavšala 10EUR in še nekaj drobiža… Vredu, saj mava skoraj prazno baterijo bova nafilala do full in maximalno izkoristila plačilo pavšala. NE DELA, na polnilnici se prižge modra lučka – znak da se nekaj dogaja, na spletni strani se mi prikaže začetek polnjenja, na avtu pa še zmeraj komunicira in komunicira in NIČ… in tako še enkrat… NIČ. Medtem pripelje isti par z e-Golfom, in vprašata kako pa ta dela je tudi brezplačna in poveva da imava težave z aktivacijo pa sta najbrž preračunala in šla naprej. Mal velik sva se ustrašla, ker polnilnica ni in ni začela polnit, kljub plačilu, zato klic na helpline; NIČ takoj ven vrže. Klic na AMZS kaj zdej? Najbližja DC polnilnica na drugi strani počivališča ampak je precej velik obvoz, naslednja pa 16 km naprej, od katere nimava prave kartice za aktivacijo oz. če bi tu napolnila je naslednja postaja že cilj v hotelu. AMZS posreduje številko ADAC-a, kjer nimajo druge podpore kot prevoz vozila na naslednjo polnilnico – nimajo nič kontakta z dobavitelji/skrbniki polnilnic, hočejo pa zagotovilo za plačilo oz. posredovanje zahtevka iz baze AMZSja, spet klic na AMZS naj sprožijo pomoč naprej na ADAC. Nasplošno razočarana s  ponudeno pomočjo organov, kateri bi morali poskrbeti za voznike v težavah. Načeloma je bilo kot da bi bila s fosilcom na avtomatični 24/7 bencinski črpalki in da ne bi delovala, midva pa bi ostala brez goriva. ADAC bi prnesu kantico in problem rešen… Na srečo sem šla čez vse aplikacije in na Plugsurfingu je bil možen vklop preko aplikacije in je zalaufal v prvo. Po eni uri in pol zmrzovanja, in spraševanja mimoidočih če se jim sanja kaj o tej polnilnici oz. če bi nama kateri priskočil na pomoč z original aplikacijo na njihovem telefonu – jim tudi plačam stroške polnjenja ni problema, a brez uspeha – sva le napolnila in šla naprej. Še prej takoj po začetku polnjenja sem spet klicala na AMZS, da prekličejo zahtevek za pomoč. Po nekih 20km dobim klic najbrž voznika avtovleke. Hvala, ampak ne, sva rešila problem in se peljeva dalje. V hotel Marriott Leipzig. Ker sva že bila tukaj, se prijaviva, dobiva RFID kartico in zapeljeva v garažo h polnilnici – neki ne dela prav, loputa je odklenjena avto se ne poveže. Reset varovalk in dela tako kot mora. Polnjenje čez noč in naštiman odhod, ker bova natempirana, da popoldne ujameva trajekt.

2. dan · nedelja

Leipzig – Rostock – trajekt Scandlines – Gedser – Kopenhagen – most Øresund – Malmö

Drugi dan je šlo vse po planu, na prvi polnilnici Rasthof Fläming Ost (HP#10) je bila baterija že ogreta zaradi prednastavljenega časa odhoda ob odhodu iz hotela. Še zaenkrat brezplačno polnjenje, napolnila skoraj do konca, da bo na naslednji točki manj za dopolnit. Naslednja polnilnica ob nekakšnem zabaviščnem parku, odlično sicer za navadno polnilnico, ne toliko za hitro polnilnico. A lepo označeno s tablo in zelenimi pikami na tleh in tako prazni polnilni mesti.

Hiter 15 minutni postanek in že sva šibala naprej po zunanji obvoznici mimo Berlina do Rostocka. Še pred pristaniščem sva se ustavila na polnilnici (HP#13) aktivirala preko aplikacije že v avtu, nato skočila ven in prilopila kabel in spet nazaj v avto na toplo. V Rostock prišla po planu v času za vkrcanje na hibridni trajekt Scandlines M/V Berlin.

Mirno prečkanje v uri in petinštirideset, malce čakanja na meji zaradi kontrole vstopa, nato pa spet naprej čez Dansko. Ustavila sva se že malce prej kot pa zaradi čisto prazne baterije zaradi razgleda na otoku Far∅ tik pod mostom.

Lahko bi šla čez celo Dansko a sva se odločila ustaviti še pred Kopenhagnom na večerji, Fish&Chips je bil neverjetno sočen in okusen. Spet naprej čez most na Švedsko. Pri hotelu na obrobju Malma, je kar 6 AC priključkov na parkingu, a v hotelu nimajo na voljo ”hotelske” kartice, prodajajo pa katice Clever (oz. BEE) za 150SEK z naloženimi 100SEK in z registracijo kartice na spletni strani bonus 50SEK. Lahko pa kartico registriraš iz ”predplačniške” v naročniško navoljo v  treh paketih.

Zaradi dolge poti in spremenljivega vremena, se je plan po Švedski kar konkretno spremenil, a bi se morala večinoma polniti na njihovih hitrih polnilnicah, tako sem vzela malce preveč teh predplačniških kartic, ker naj bi preračunano napolnile samo 20kWh po njihovem ceniku na plugsheru…

3. dan · ponedeljek

Malmö (ŠVE) – Stockholm (ŠVE)

Avto je se čez noč napolnil 100% plus ogreta kabina in baterija ob odhodu. Na poti do Štokholma sva se ustavila tudi pri Lidlu, kjer je postavljena solarna streha nad hitro polnilnico, ter na hitro pofirbcala njihovo ponudbo, ki je res večinoma lokalna.

V mestu Husqvarna pa nisva zasledila trgovine Husqvarna 😦 … V Štokholm sva prišla še pred šesto uro zvečer zato je bila še v veljavi taksa na ”gužvo” ti. Congestion taxes.V hotelu so sicer imeli v času bookiranja in na bookingu še zmeraj zabeleženo polnilnico oz. možnost polnjenja, v hotelu so receptorke povedale, da so polnilnice v garaži v privatni lasti drugih partnerjev in dejansko niso hotelske in ker so označene z napisom da lahko parkirajo samo imetniki z dovolilnico in da tvegava obvestilo redarstva z nagradno položnico, ter jeznega lastnika/najemnika parkirnega prostora. Priklopila sva do pol enih zjutraj, ter preparkirala.

4. dan · torek

Stockholm (ŠVE) – Umeå (ŠVE)

V razdalji treh ulic je bila hitra polnilnica in parkirišče z AC polnilnicami, a ker sva že plačala garažo, nisva komplicirala in napolnila nekaj malega, da sva se zjutraj odpravila na pot, medtem pa poiskala hito polnilnico v najinem maximalnem dosegu. Pripeljeva na polnilnico Max Uppsala (Vattenfall/InCharge) v času ko se je okrepil sneg, veter in minus. Polnilnica je kazala na ekranu, da je še zmeraj nekdo priklopljen in da še zmeraj polni. V aplikaciji pa mi je kazal Server error in težava da se polnilnica ne poveže z aplikacijo. Pokličem na help line, in povem, da nimam RFID ampak samo InCharge aplikacijo, katera mi kaže tako napako in ne aktivira polnilnice. Gospa je polnilnico najbrž resetirala, saj se je ekran spremenil, nato pa vklopila na daljavo. To polnjenje je bilo brezplačno zaradi napake na njihovi strani.

Kasneje sem pred odločitvijo na katero polnilnico bova šla, na srečo sta bile dve zelo blizu, še enkrat poizkusila s ponovnim vpisom kreditne kartice v aplikacijo in aktiviranje polnilnice kateri sva se bližala a je aplikacija še zmeraj kazala isto napako. Tako sva polnila na drugi polnilnici katere sem imela ključek za aktivacjio in aplikacijo, naslednji dan je bila aplikacija že posodobljena, a ker ni bilo več njihovih polnilnic gor na severu je potem nisem sprobala ponovno. Nekih 20 km pred hotelom se je konkretno ohladilo na -20°C in so kilometri na GOMu kar kopneli, za 1 km so šli 3je. Pred hotel sva prišla že na rezervi. Čez cesto javna garažna hiša s tremi AC polnilnicami Umea Energi s kablom in ročko ter Plug&Charge brez aktivacije. Na levi in desni polnilnici sta že bila parkirana dva Volva XC40 hibrida, na srednjem pa je bil kabel ravno prav dolg da se je raztegnil do konca in priklopil v BMWjčka.

5. dan · sreda

Umeå (ŠVE) – Rovaniemi (FIN)

Ob štartu pri -15°C je bila lepo ogreta baterija in kabina pravi luksuz. Res, da imajo na severu Švedske na voljo več schuko 16A vtičnic na vsakem parkirišču za potrebe gretja avtov – ventilatorček ali vebasto varianta za gretje akumulatorja, kabine, motorja, filtra goriva ali pa hladinle tekočine. Najina pot se je nadaljevala kar hitro in na polnilnici pri Solbacken Restaurang och Cafe (Charge&Drive) (HP#29) je že bila priklopljena Kia Niro a na srečo na AC. Na žalost pa je bila polnilnica zaparkirana s prikolicami za izposojo, tako je že Niro grdo parkiral na počez, midva sva pa zaparkirala njega, da sva se lahko sploh priklopila, ter sva bila nato v bližini avta, če bi bilo potrebno umaknit. Zaradi priklopljenega Nira, in nizkih temperatur je bilo polnjenje tu kar počasno. 50 minut za 80% baterije (iz 8% na 88%).

Vmes sva eno polnilnico zgrešila, za obrnit ni bilo, ker je bila ”avtocesta” in sva peljala naprej na Finsko v mesto Kemi kamor sva prišla tudi z rezervo 12,5% baterije in 15km na GOM-u. Polnilnica pri bencinski Neste Tupasvilla finskega Fortum Charge&Drive (HP#32) je označena z veternico – 100% zelena energija in v tistem okolišu sva res opazila 4 vetrnice, ki so se aktivno vrtele.

Še 110km vožnje do cilja in se nama je naslikal prelep sončni zahod v ogledalih, a sva hotela čim prej priti do hotela, še po svetlem zato se nisva ustavljala. Na srečo na celotni poti nisva srečala divjadi na cesti, le na travnikih ob gozdu za ograjo.

6. dan · četrtek

Lehtojärvi: Aurora Emotion

Lep sončen dan, pri samo -9°C sva se šla vozit z električnimi sankami eSLED finskega proizvajalca Aurora Powertrains. Ponudnik elektrinega safarija je Aurora Emotion, z vodičema Frodo in Ossi.  Sanke so nas že čakale napolnjene, medtem pa smo se oblekli v kombinezone in posebne čevlje ter dobili na glavo čelade.  Za lažjo komunikacijo smo se razdelili v dve skupini po 5 sank = vodič + 4 sanke. Ker sva oba hotela izkusit vožnjo z električnimi sankami sem vzela malce dražji paket doživetja in sva peljala vsak svoje sanke, ostali so bili pa po 2 na sankah. Na žalost je bila proga zelo ledena, sanke pa sledijo že pripravljeni poti, ki je bila takrat ledena in v slabšem stanju zato me je malce premetavalo levo in desno. Tomaž je uspel sanke zvozit ven iz ledene proge, tako je imel mirnejšo vožnjo. V ledenih pogojih se pa gosenica slabo hladi in zna zaštekat zaradi pregretja metalnih sponk med posameznimi deli, takrat jih je treba ohladiti v svežem snegu izven poti ali pa nametat sneg gor z lopato. Enostavna vožnja s stikalom, safety linijo/zajlo če padeš dol, gumbek za kontakt, balanco in nagibanjem kot pri motorju, signali z rokami za opozaranje, da gremo, na ustavitev kolone, oster ovinek / prečkanje ceste,… in že smo peljali čez zaledenelo jezero Lehtojarvi. Nato naprej v gozd in na razgledno točko. Prelep pogled na zasneženo pokrajino in priložnost za fotkanje ter selfije. Na polovici poti smo se ustavili pri njihovi okrogli leseni koči kot jo poimejujejo Kota. Lesen tipi, s kuriščem na sredini in klopjo okoli in okoli ob steni. Na strehi strešna okna obrnjena na sever – če se ponoči vidi severni sij, ga lahko opazujejo na toplem. Malico sta vodiča prinesla s seboj, tako sta nam pripravila palačinke, ter jelenovo klobaso na ognju. Vožnjo smo nadaljevali po klancu navzdol, in s primerno varnostno razdaljo ni bilo potrebno zavirat, samo manj štroma, tako kot pri avtu z e-pedalom. Nato pa s polno hitrostjo (programsko omejena na 45km/h, vodičev do 90km/h), čez jezero nazaj do izhodiščne točke. Program je trajal dobre tri ure. Trenutno imajo 20 eSled-ov, cena enega je okoli 40k evrov, vodič ima aplikacijo s katero sledi vsem sankam, kje so, koliko so napolnjene, s kakšno hitrostjo se pelje… Pred kratkim so peljali 10 sank na svetovno smučarsko prvestvo v Are na Švedsko, saj promovirajo emobilnost, tam pa so prevažali smučarje, osebje in obiskovalce po območju tekmovanja.

Severni sij

Rovaniemi – Sodankylä – pa še mal naprej

Z lokalnim novinarjem in fotografom Alexom sem bila na vezi že kakšen mesec pred odhodom. Z njim sva se dogovorila, da če bo vreme dopuščalo, gremo skupaj iskat pogled na severni sij. Ker je Alex uspešen pri tem in ima profesionalno kamero in video kamero sem se ob takih in drugačnih ponudbah odločila za njega. Redno spremlja napoved in podatke iz raznih spletnih strani med drugim tudi od Nase, ve in pozna dinamiko zakaj se to pojavi in kje se bo najbolje videlo. Ker so se bližali oblaki iz juga, za naslednje dni pa napovedane snežne plohe, smo se na hitro odpravli z njegovim avtom na sever preden bi oblaki zakrili nebo. Na prvem postanku se še ni dobro zmračilo in na prvi pogled še ni bilo nič za videt. Alex je pograbil njegov fotoaparat in preklopil v live view in že je bila bleda zelena sled na obzorju. Neki pa bo za videt, ampak je še zgodnja ura in gremo naprej na sever. Šli smo nekje 150km severno od mesta Rovaniemi, mimo mesta Sodankylä. Za hrbtom je bilo še videti luči od mesta na sever pa čista tema. V tistem se je na nebu začela pojavljati zelena svetloba v loku daleč stran proti horizontu. In nato še drugi lok in tretji lok. Na tretjem loku so se začele pojavljati rebra, pokončne črte… waw in je počasi svetloba začela plesati, barve spreminjat, zelena, rumena, plava, malce temno vijolične… Prčudovit severni sij, se je počasi razijal pred najinimi očmi, Alex je pa slikal, snemal, naju usmerjal v katero stran naj gledava močnješe sunke svetlobe. Ker so na isto postajališče prišli še drugi ”turisti” smo ravno med pavzo spakirali in šli še kakšnih 10km naprej in se ustavili v manj prometnem križišču. Temperatura se je spustila na -25°C in sva  bila oblečena v kombinezone čez to pa še najine bunde, tako sva lažje zdržala v polarnem mrazu. Ker je bila ravno pavza med sunki je Alex pričel pripravljat malico ter čaj. V tistem se je pa začelo. In kolikor hitro je prišlo na nebo tudi izginilo, pravi ognjemet na nebu, še močna roza barva na robu je bila dobro vidna. Po eksploziji barv, se je vse umirilo in smo lahko šli domov ob pol enih zjutraj.

7. dan · petek

Snežna nevihta

Po napornem dnevu sva malce poležala in komaj še ujela zajtrk. Zaradi snežne nevihte sva obstala v sobi in počivala. Le na pozno kosilo.

8. dan · sobota

Arktikum in Božičkova dežela

Do Arktikuma sva se kar zapeljala. Arktikum je med drugim projekt za ohranjanje naravne in kulturne dediščine v polarnem krogu.

Nato je le napočil čas da sva z BMWjčkom zapeljala čez polarni krog 66°32’35” v Božičkovi deželi. Vožnja z severnimi jeleni in malce sprehoda naokoli in že je bila ura 17 ko se vse zapira.

Zapeljala sva se nazaj do hotela in parkirala v garažo. V mesto sva se odpravila na večerjo v lokalno high-end restavracijo Nili. Brez rezervacije težko dobiš mizo, a sva le dobila majhno mizico na prehodu. Podprla sva se z okusi Laponske lokalnega izvora, pozdrav iz kuhinje, lososova juha z dnevnim ulovom, medved (Tender Bear Roast Ursus Arctos, overnight braised Savukoski bear roast, parsnip purée and sautéed porcini) na Tomaževem krožniku in jelenov steak na dva načina (Fell Reindeer Prepared in Two Ways, grilled reindeer sirloin roast, overnight braised reindeer loin, nettle potatoes and rich smoked game sauce. A Nili classic since 2006) na mojem. Za sladico pa Saaga’s Chocolate Cake za njega in Sea buckthorn crème brûlée, cloudberry sorbet and white chocolate rice zame. Res sva si privoščila odlično večerjo.

9. dan · nedelja

Rovaniemi – VR avtovlak

Po zajtrku sva avto v garaži prestavila na polnilnico da se napolni in pogreje medtem, ko pakirava. Imela sva še cel dan za pohajkovanje po mestu a je še vedno snežilo, zato se nisva odločila za kakšen daljši izlet ampak samo do Božičkove dežele, tokrat do Husky Parka. Počohat kužate in se peljati z vprego in dobiti uradni certifikat, da je BMWjček prečkal polarni krog. Nato pa kosilo in nakup spominkov.  Še malo časa za poslovilno pijačo v mestu, da se pogrejeva v Bullbaru, nato pa na vlak. Garmin sicer ni imel pravih podatkov glede na naslov, tako sva raje sledila tablam za železniško postajo. Tam je že bila vrsta za avto vlak. Ker sva bila prvič sem mogla s kufrom nazaj do čakalnice, saj mora le voznik z avtom zapeljat v vagon in ni prostora, da se še sopotniki gužvajo iz avta… Avte naložijo v zaprt vagon, potniki pa v potniški/spalni vagon. Ker je pot dolga, in traja 12h čez celo noč, sem rezervirala spalnik. Odhod je bil z malce zamude a je v celi noči nadoknadil in smo prišli pravočasno v Helsinke.

10. dan · ponedeljek

Helsinki – Finnlines

Po prihodu na železniško postajo Pasila v Helsinkih, so že prej odklopili vagone z avti in smo šli peš nazaj h postaji za avte. Odpreljala sva se do glavne železniške postaje pod katero je garaža P-Eliel Helsinki povezana s supermarketom Sokos, v kateri sta 2 AC polnilnice Charge & Drive  in vrsta schuko polnilnic – a za te potrebuješ kotni vtikač da pokriješ pokrovček in začne polnit po aktivaciji z aplikacijo/rfid/ključkom Parkkisähkö. V aplikaciji lahko povežeš Plugsurfing kluček za identifikacijo in uporabljaš pri polnilnicah, saj v garaži pod zemljo je malce težave s signalom za prenos podatkov.   Na žalost AC polnilnice zasedene s hibridi (Mitsubishi in BMW), na schuko pa ni šlo ker ni bil kotni vtikač in je zaradi teže zgubljal stik in nisva mogla zapret vratc od polnilnice. No ja, saj sva imela dovolj štroma do trajekta, nato je pa pri izkrcanju zelo blizu hitra polnilnica za naprej.

Peš sva se odpravila po centru, do stare pokrite tržnice na kavico in brunch. Na parkirišču pred tržnico je polnilnica Helen v sodelovanju z Virta. Kavico in nekaj sladkega sva si privoščila v Robert’s Coffee družinski kavarni, s pražarno in svežo kavo. Ker je bil že čas za malico sva nato šla do E. Eriksson Oy. s 135. letno tradicijo ribolova na seveda ribji brunch. Najboljši hladno dimljeni losos, lepo marmoriran z maščobo, da se stopi v ustih kot maslo v dveh različicah, naravni in z rdečim poprom. Zraven je tudi toplo dimljen/prekajen losos, vložen sled, kozice v majonezi in rezini rženega kruha.

Zaradi strogega protokola pri vkrcanju na trajekt sva odšla kar zgodaj iz mesta proti luki. Check -je že 3 ure pred izplutjem, vkrcanje na trajekt je v spramstvu čez luko v koloni vozil… Kartice za kabino in restavracijo sva dobila že pri check-inu. Čeprav je bil to najdražji strošek potovanja sva prihranila čas in se malce ”spočila”. Čeprav sva prvič potovala na taki veliki razdalji z ladjo, se nama je zdelo da, ko smo zvečer prišli na ”odprto” morje začelo kar precej premetavat, a je drug redni potnik naslednji dan rekel, da je bila plovba normalna in mirna. Čeprav je ”drag” all inclusive paket za 600EUR, je hrane v izobilju, finsko-nemški buffet, pri večerji pivo in vino vključena, pri zajtrku kozarec penine; Wifi je za doplačilo, TV v sobi, tudi s svojim programom poteka plovbe in reklamami vmes.

11. dan · torek

Travemünde – Hamburg

V Travemunde smo prišli eno uro kasneje zaradi prometa, takoj sva našla hitro polnilnico na robu pristanišča v poslovni coni (HP#33), in aktivirala preko aplikacije. Na poti proti hotelu se nama je na razkrižju avtoceste zabliskala rumena luč, najbrž radar… 90km/h pri 60km/h zaradi ”križišča”. Ups… bo že po pošti pršla nagrada… Do hotela sva prišla v slabi uri,  in naju je že ob prihodu fasciniral. Obnovljeni vodni stolp. Od vhoda do recepcije vodi dolg hodnik s tekočim trakom za lažje potovanje s kovčkom kot preko stopnic v nadstropje višje. V hodniku se je slišalo kapljanje vode in odmevanje. V garaži Type 2 AC polnilnica Mennekes s kablom, parkirnina pa 15EUR z vnaprejšnjo rezervacijo in 25EUR brez rezervacije. Ker je bila večerja že na ladji, sva šla samo spat.

12. dan · sreda

Hamburg – Altona

Dopoldne sva si privoščila daljši počitek in pozen zajtrk. Nato sva šla s podzemno železnico v center mesta. Ker je pihalo in padal dež, nama velik dežnik ni kaj prida pomagal… Na srečo sva bila toplo oblečena še od Finske. Zanimiv sklop starega dela, z novejšimi zgradbami. Stare zgradbe so opečnate z manjšimi odprtinami za okna, novejše zgradbe pa vklučujejo moderne oblike in konstrukcije iz jekla ter prekrite s steklom. Na južnem delu centra je v starem kompleksu Miniatur Wunderland. Največja maketa železnice na svetu. Primerna vse starosti, saj je tudi interaktivna in ogromna razstava na 1490m2. Zadržala sva se kar preko 3 ure.

Nato šla nazaj v center, s podzemno do hotela, in z BMWjčkom na železniško postajo Altona, v vrsto za avtovlak. Na srečo/na žalost sva bila prva, eno uro pred začetkom vkrcanja. Tako sva opravila s chek-inom za avto in ga parkirala v prvo vrsto. Imela sva še čas za hitro večerjo, katero sva naročila v restavraciji nasproti železniške. Šnicl in steak na hitro, sicer pa zelo okusno, lepo pečeno. NIč se nisva zamudila, in bila še pravočasno nazaj pri avtu. Vlak je pripeljal točno na postajo za vkrcanje avtov, a se je malce zavleklo pri pripravi vagonov in odstranitvi vseh ovir, zatičev. BMWjček je tako pristal prvi na čelu na zgornjem štuku vagona… Saj temeljito ga je opralo čez noč. Vlak je odpeljal točno ob 20:14.

13. dan · četrtek

Dunaj – Trbovlje

Zelo nemirna noč, čisto drugačna vožnja kot pri finskem vlaku, premetavalo naju je po postelji v spalniku, vsak ovinek in kretnico se je čutilo, še to da je bila postelja v smeri vožnje in je ob zaviranju vlaka skoraj vrglo naprej iz postelje je bil čuden občutek, kljub varnostnemu pasu na koncu postelje. No ja preživeli smo vsi trije z BMWjčkom vred. Raztovarjanje je še eno postajo naprej od glavne Hbf Vienna, nato pa še 15 minut da vagone posebaj pripeljejo do mesta za izvoz.

Hitro sva se napakirala in šla naprej, garmin naju je vodil po najhitrejši poti domov, čez predmestje in direkt na avtocesto brez da bi videla kakšno bencinsko, saj nama je avstrijska vinjeta že pretekla. Čeprav sva se ustavila na prvi bencinski ob avtocesti in kupila vinjeto, je bilo mimo že 15km. Upam da ne bo še kakšne nagrade po pošti. En postanek v Avstriji (HP#34) in že je bila tu naša meja. Postanek na polnilnici Dobrenje Zahod (HP# 35) le toliko, da prideva zasigurno čez hrib v Trbovlje.