Motocikel Zero SR/F

Matjaž Kuček, Blaž Hrovat in Andrej Pečjak. Pred prvo jutranjo kavo

Navdušenci e-mobilnosti smo končno dočakali registracijo prvega pravega električnega motocikla v Sloveniji in tako v testiranje, od slovenskega uvoznika Metron Institut, dobili e-motocikel ameriškega proizvajalca Zero Motorcycles, model Zero SR/F.

Ob pol devetih zjutraj prispem do električne polnilnice pred hotelom Nox v Ljubljani in tam me že čaka moja spremljevalna ekipa in direktor instituta Andrej Pečjak s testnim motociklom atraktivnega videza. Po kratkih osnovnih navodilih, spoznanjem z malo zverinico in dopolnjenju baterije na 100 % svoje zmogljivosti, nam komaj še ostane dovolj časa za prvo jutranjo kavico.

Motocikel že čaka, »prižgan« in pripravljen na vožnjo. Hm, nič se ne sliši? Čuden občutek za ljubitelja in lastnika bencinskih motorjev, vendar tudi voznika e-avtomobila, ki mu je poznana tišina pri vožnji. Sprašujem se, me bo uspel prepričati, da je to, to? Motor, namreč. Na prvi pogled se e-motocikel Zero SR/F ne razlikuje od primerljivega bencinsko gnanega. Pred krmilom je ekran TFT, na katerem motorist vidi vse in še več, kaj se z motorjem dogaja. Rezervoar za gorivo, ki to ni, je na običajnem mestu, a pod pokrovom le tega se skrivata predal za dokumente in vtičnica za polnjenje baterije.

Pod rezervoarjem je skrita vsa potrebna elektronika, ki služi, da vse skupaj deluje optimalno. Namesto klasičnega motorja je v lepo izdelan cevast okvir nameščen baterijski sklop kapacitete 14,4kW/h, ki naj bi, pri umirjeni vožnji, zadostoval za doseg čez 200 km. Sredinsko nameščeni sinhroni motor s permamentnim magnetom, preko zobatega jermena, sprošča moč na zadnje kolo.

Po opozorilu Andreja naj pazim na pospeške, zajaham motocikel, si namestim varnostno čelado in odpeljem prve metre. Kot je običaj pri električnih vozilih je tudi naš e-motocikel brez klasičnega menjalnika. Občutek lebdeče preproge me popelje v svet nostalgije. Kaj pa brum, brum? Zapeljem v Šentviški predor s hitrostjo 80 km/h in komaj brzdam zapestje. Naš test namreč predvideva vožnjo brez polnjenja baterije od hotela Nox do Pirana. A ne morem iz svoje kože. Po prenehanju omejitve hitrosti privijem ročico za plin do konca. S kar 190 N/m navora in močjo 110 CV novega električnega agregata ZF75-10, me motocikel v sekundi izstreli krepko čez omejitev hitrosti na naših avtocestah. Je to sploh mogoče, se vprašam in takoj spustim ročico za plin na predpisano omejitev 130 km/h. Hitrost je serijsko omejena na 200 km/h. Spremljevalnega vozila Tesle 3 ne vidim več v vzvratnih ogledalih. Motocikel je opremljen s tempomatom, zato sem sklenil, naj ostane nastavljena hitrost na 124 km/h kar do Kopra. Pogrešal sem ročno spreminjanje hitrosti tempomata v plus in minus, a nič zato. Marsikateri motor tempomata ne premore in je za vsakodnevno vožnjo po običajni cesti tudi nepotreben, avtocesta pa je nekaj povsem drugega in tukaj pride zelo prav.

Na počivališču Ravbarkomanda pri Postojni s preostankom baterije 49 % celotne kapacitete, smo opravili kratek tehnični postanek za premislek o nadaljevanju poti. Dopolniti baterijo ali tvegati vožnjo do Kopra?

Zaradi izkušenj, ki sem jih pridobil pri vožnji z električnim vozilom, sem se odločil, da nadaljujemo vožnjo proti Kopru. Odstotki pri hitrosti nad 120 km/h zaradi »naked« konstrukcije motorja in slabe aerodinamike hitro padajo. Prilagoditi hitrost porabi baterije je bilo neizbežno, kajti tveganje ostati s prazno baterijo na avtocesti bi bilo preveliko. Po Kozini sem zmanjšal hitrost na 100 km/h in to hitrost držal skoraj do Kopra. Z motociklom se lahko tudi »jadra« oziroma vozi v prostem teku, a kako to početi sem ugotovil šele v naslednjih dneh. Številni programi in načini vožnje, ki jih nudi motocikel, zahtevajo daljšo poglobitev v navodila za uporabo in seveda praktični preizkus.

Za najzahtevnejše uporabnike motocikel preko mobilne aplikacije omogoča povsem prilagojeno nastavitev elektronike in s tem način vožnje. Podobno, kot pri klasičnih motorjih, kjer serviser s pomočjo “čip tuning” prilagodi nastavitve potrebam voznika.

Z dvema odstotkoma baterije smo po dobri uri prispeli na destinacijsko polnilnico pri železniški postaji v Kopru. S polnilnim kablom, ki ga, za prvo vgradnjo dobavlja proizvajalcu motocikla prav Metron Institut, smo motocikel uspešno priključili na polnilno postajo. Na ekranu se nam je izpisala moč in dolžina polnjenja. Med tem časom smo si privoščili osvežitev v bližnjem lokalu. A ne za dolgo, kajti končni cilj je bil Piran, ki bi ga zlahka dosegli brez vmesnega polnjenja, če bi le za malenkost zmanjšal povprečno hitrost in seveda izvzel nekaj sunkovitih pospeškov. Le tem se nisem mogel upreti, sem pač motorist. Upam, da mi je to oproščeno.

Vožnja do Pirana je potekala gladko in brez presenečenj. V mestni vožnji se počutiš opazovanega, da o parkiranju niti ne govorimo. Zaplet že takoj na polnilni postaji nasproti piranske rampe. Prijazen delavec podjetja Okolje me je vljudno naprosil, naj sprostim polnilno mesto in se parkiram nekam drugam, kajti mesto je rezervirano za električna vozila. Z velikim veseljem sem izvlekel kabel in ponovno priključil motocikel na polnilno postajo. Pogled na presenečene oči in odprta usta delavca so nepopisni. Obraz ob videnem pospešku pa kar za na TV

Po kratki okrepitvi v bližnji restavraciji in nekaj opravljenih fotografijah ter 100 % napolnjeni bateriji se odpravimo nazaj proti Ljubljani. Pred Postojno nas je ujela ploha tako, da sem lahko preizkusil še program »Rain«, ki seveda deluje brezhibno.

Po tej testni vožnji sem čisto »gotof«. Samo še o e-motociklu razmišljam. Takšne pospeške, ki jih ima motocikel Zero SR/F, se upam trditi, da jih nima noben serijski običajni motocikel, da o pojemkih oziroma »rekuperaciji« niti ne govorimo. Počutil sem se, kot da sedim na moji dvovaljni Hondi VTR 1000, ki ima izjemne pojemke. A tale jih prekaša. Tisti brum, brum, če sem čisto iskren, motoristi prosim ne me popljuvat, nanj sem čisto pozabil. Še več, sploh ga ne pogrešam. Sam imam ‘Akrapoviča’ in bojim se, da bo v bližnji prihodnosti podjetje postalo najboljši izdelovalec zvočnih sistemov za motocikle na svetu, kajti e-mobilnost je s tem motociklom postala sedanjost tudi v tem segmentu.

Motocikel seveda ni skonstruiran samo za pospeške in pojemke. Se odlično pelje predvsem pri umirjeni vožnji. Masa praznega motocikla se ustavi pri 210 kg in pri zelo nizkem težišču ni opazna niti na mestu. Skozi ovinke je vožnja kolesarsko lahkotna, a iz ovinka »JUHUUU«. Za vse motoriste, ki mi ne verjamete, imate v kratkem možnost najema motocikla pri podjetju Metron.

Zahvalil bi se društvu DeMS z odličnim fotografom in seveda Andreju Pečjaku, ki sta mi omogočila sanjsko doživetje, a hkrati neprespane noči. Da ne pozabim. Predvsem bi se zahvalil še naši policiji, ki je takrat ni bilo na Planinskih »ridah«?