Kategorija: BMW

Road to Leipzig – Great Electrip
Dopust je bil splaniran že par mescev prej. Tekom čakanja na končno zaslužen dopust se mi je ponudila priložnost za brezplačno polnjenje v tujini od nizozemskega ponudnika New Motion. Seveda sem se prijavila na njihov natečaj in dobila brezplačna polnjenja po celi Evropi. Ves plačljiv štrom je sponzoriran s strani New Motion.
Načrtovanje z aplikacijami in možne poti so prešle v začrtan plan. V enem dnevu gor do Leipziga, nato 3 dni v mestu: nedelja čas za počitek, ponedeljek ogled tovarne BMW Leipzig, torek prost dan, sreda pot do Landshuta, prespiva tam, v četrtek ogled starega mestnega jedra in ogled tovarne BMW Landshut, pot v Munchen, večerja v centru, prespiva v hotelu, nato pot čez Grosglockner če bo vreme vredu (rezervacije za petek še nisva imela, ker sva čakala na vreme).
Na pot sva se odpravila že zgodaj, ob 6. uri.
1. polnjenje sva opravila z obveznim kava postankom, in nakupom avstrijske vinjete (9EUR) na OMV Spodnje Dobrenje – smer Šentilj. SODO polnilnica – aktivacija z RFID kartico NewMotion

2. postanek Sankt Michael am Obersteiermark – polnilnico sem aktivirala z aplikacijo NewMotion in tudi prekinila polnjenje z aplikacijo.

3. postanek BP Tankstelle Klaus an der Pyrnautobahn, aktivacija z NewMotion kartico. Pavza za kavico.

4. postanek Eni Tankstelle St. Marienkirchen, Sharding Parking malo pred nemško mejo. Aktivacija z NewMotion kartico.

5. postanek Euro Rastpark Regensburg – Ost, odmor za kosilo. Aktivacija z NewMotion kartico.
6. postanek Raststätte Waldnaabtal – Ost, kratek postanek; zaenkrat še brezplačno polnjenje E.ON kasneje plačilo možno tudi z kreditno kartico.
7. postanek Brückenrasthouse Frankenwald – Ost; zaenkrat še brezplačno polnjenje E.ON kasneje plačilo možno tudi z kreditno kartico.
8. Prispela v Hotel Marriott Leipzig.

Pot dolga 891km je trajala 14 ur in 15minut, od tega same vožnje 10 ur in 7 minut, postankov pa za 4 ure in 8 minut. Ker sva se ustvljala na približno eno urco se nama pot ni vlekla zaradi same avtoceste. Večinoma sva vozila umirjeno, 110km/h na tempomatu, prehitevala tovornjake in avtobuse, veliko je bilo tudi dela na cetsi tako je bila omejitev še nižja, 80km/h, 60km/h… poraba je bila kar visoka s povprečjem 16,4kWh/100km tako sva porabila preračunano dobrih 146kWh, več kot 5 celih ”tankov” (28kWh kappa max). Ker polnilnice niso najbolj optimalno razporejene – so na vsakih približno 100km, se moraš ustavit kar na vsaki, saj do druge oddaljene 200km z visoko porabo po avtocesti ne prideš sigurno,ker ne poznava terena (gor, dol) ali pa bližje 4km ali 70km in se ne splača ustavljat na vsaki, tako moraš malce pogledat kje so in izbrat optimalno razdaljo med eno in drugo. Poleg tega pa še dež zvišuje porabo ter nizke temperature okrog 15°C niso najboljše za daljši domet.
Pot nama je minila kar hitro, nobenih večjih zastojev na avtocesti, garmin me je peljal enkrat celo po kratki bližnjici počez, zaradi zastoja ob delu na cesti. Me pa moti pri garminu v BMWjčku, da ne kaže grafike za vse izvoze, samo za večje. To je predvsem moteče ob večji gužvi v centru mesta na obvoznicah, kjer so izvozi speljani vzporedno z obvoznico, da sploh ne opaziš, da jo moraš zapustiti. Je pa hiter s preračunavanjem poti.
V Leipzigu sva se zvečer sprehodila do glavnega trga, kjer prenavljajo mestno hišo, ter se v stranski ulici usedla na večerni drink. Čin čin!
Zjutraj je bilo deževno vreme, nič kaj spodbudno, tako sva se malce še spočila nato pa odpravila do Panometra, 360° 32metrov velike panorame razbitine Titanika fotografa Yadegarja Asisija. Sama razstava ne temelji na sami tragediji Titanika ampak na meji med človeškim dosežkom tistega časa in tehnologiji in kljubovanju neizmerne moči narave. Res je izjemen občutek sprehoditi se med zgodovino odkritij in napredka v 20. stoletju, ko se je gradbena industrija razvijala s pomočjo novih tehnologij in materijalov.

Osupne tudi model premca Titanika in se vživiš v takratno obdobje, kako so ljudje za tiste čase doživljali takšne podvige modernizacije od tunelov, visečih mostov, nebotičnikov do gromozanskih strojev in čezoceanskih ladij.
Fotk iz razstave ne bom objavljala, ker si morate to sami pogledat in doživet vse detajle fotografije in atmosfero samega dogodka. Ni samo fotografska razstava ampak doživetje. Sama sva se zadržala več kot 2 ure.
V Ponedeljek sva šla na ogled proizvodnje BMW Plant Leipzig – Exclusive Guided Tour BMW i. Tam sva vidla še bolj podrobno kako je sestavljen najin i3, in kakšni materijali so uporabljeni ter proces združitve podvozja in kabine. V Leipzigu se ”rodijo” elektrificirani i3, i3s in i8 coupé in i8 roadster.
Velika večina sestavljanja je še zmeraj ročno delo zaposlenih, roboti se uporabljajo predvsem pri procesu izdelave posameznih delov. Tudi sama tovarna je naravnana zeleno, proizvajajo 70% elektrike s štirimi veternicami, ostalo jemljejo iz omrežja, velika večina prostora ob že zgrajeni tovarni je zelena, poraščena z drevesi – tam ne smejo graditi, tam kjer je pa provizorij parkirišče ali pa prazna parcela, tam pa lahko v prihodnje še dogradijo tovarno oz. skladišče.
Ker je fotografiranje prepovedano: ni ni slikc iz prozivodnje.
Pri recepciji me je gospodična prijazno vprašala če potrebujeva polnjenje, da nama z veseljem posodi rfid kartico za ponjenje med časom ogleda, a ker sva imela polnilnico v hotelu tovarna pa le malo ven iz mesta to ni bilo potrebno. Nekaj mest je bilo še praznih pri polnilnicah, bilo je vsaj 6 mest z Type 2, in 2x CSS hitro polnjenje. Parkirani pa i3, i8, Hyundai ionic in BMW hibridi. Tudi znotraj tovarne imajo zaposleni na voljo prve modele i3, ki ne dosegajo cestnih standardov, registrirane samo za vožnjo znotraj tovarne (do 30km/h) – niso street legal, tako so jih obdržali v tovarni za prevoz med posameznimi deli tovarne. Presenetilo naju je tudi uporaba vodikovih celic za pogon skladiščnih robotiziranih samovozečih vozičkov in črpalka za vodik sredi proizvodnje hale.


Sem pa mogoče pričakovala, da bo vodil ogled kakšen zaposleni iz BMW i programa, meni se je zdelo da je gospodič, ki naju je vodil po tovarni, samo študent. Ni imel nobenih informacij o prihodnih modelih serije i, glede na to da je takrat ravno izšla možnost prednaročila ix3 na Norveškem, nič o novi 120Ah bateriji, nedelovanju i remota v Sloveniji,…
Sicer pa oba navdušena nad videnim kako je nastal najin BMWjček.
V torek po zajtrku premišljujeva kaj pa danes? Ogled panorama towerja, sprehod po centru? Pejva v Berlin, ko sva že tako blizu… sej je samo 150km… enkrat na polnilnico pa sva gor! Polnilnica Linthe pri McDonalcu se ni in ni hotela vklopit, aplikacija ne sprejme mojga paypala, probam z mastercard opcijo prek aplikacije, ne in ne… ker sva bila predaleč od naslednje hitre polnilnice z zalogo baterije sva poiskala najbližji Type 2 v vasi pri B&B Linther Hof. Najprej težave z zaparkirano polnilnico, pred polnilnico pa skladovnica lesa za nadstrešek… motava naprej nazaj in končno uspeva priklopit kabel. Približno urco polnjenja da sva zasigurno prišla do naslednje hitre polnilnice Autobahnraststätte Grunewald West zravn BurgerKinga. Postanek za malico in naprej v center Berlina po osempasovnici, mimo stebra zmage, do Bradenburških vrat.

Tam sva iskala bližnje polnilnice, prva zaklenjena, firma očitno ne obstaja več, druga ne dela sploh, v tretje gre rado, parkirala pred nakupovalnem centrom in se priklučila, dela z NewMotion in Plugsurfing rfid. Peš šla nazaj mimo obeležja umorjenih judov evrope, ki je kot nekakšen labirint, mimo ameriške ambasade do Brandenburških vrat. Lep prizor ob popoldanskem soncu zaluštala se nama je ledena kavica, nekaj osvežilnega, saj je bil kar vroč dan. Znotraj trga zagledam Starbucks. Cold brew je odlična izbira za malce ohladitve in malce kofeina za nadaljno pot. Obvezen postanek za spominke takoj pri vratih – magnetki, šnekugle, kartice,…
Drugi postanek v Berlinu – the Wall – zid. Ura štiri/pet popoldne gužva, kolesarji, delo na cesti, zaprte ceste, obvozi,kaos… Naslednjič parkirava kje na obrobju centra in nato s podzemno v sam center mesta. Več kot eno uro sva rabila za 9km in 29 min dolgo pot po Googlu. Parkirala v parkirni hiši zraven Mercedezbenz Arene, kjer se je začel koncertni spektakel Helene Fisher, itak cela gužva okol parkirne hiše, sva prišla še ravno prav zgodaj da sva dobila parking in pred glavnim navalom.

Ob reki je ostanek zidu poslikan v sklopu East Side Gallery. Zanimivo je, da je dvojni zid, in tudi to da je bil na nekaterih odsekih zid, nekje pa samo žičnata ograja.
Pot nazaj je bila že v večernih urah, najprej skozi predmestje Berlina, nato pa sva zavila na avtocesto. Večinoma mestna vožnja nama je podaljšala domet do Tank & Rast Köckern West že dokaj blizu Leipziga. Tudi ta je ena od E.ON polnilnic ki je še brezplačna, kasneje pa plačnljiva preko aplikacije ali s kreditno kartico.
V sredo sva se sprehodila po centru Leipziga, do Panorama Towerja, kjer se lahko povzpneš na 29. nadstropje kjer so 3 restavracije in nato še par nadstropij višje na razgledno ploščad stolpnice za 3 EUR na osebo. Res je čudovit razgled na okolico mesta, na železniško postajo, vetrnice in tovarno BMW na severu, mestno središče in nogometni stadion Red Bull Arena na zahod (cena vstopnice od 55EUR naprej), termo elektrarna na jug,… Malce okrepčila v Peter Pane (res je dober pol literski ubijalec žeje  ). Nato pa pot nazaj do Regensburga in naprej do Landshuta.

V Landshut sva prišla že v večernih urah, malce zmatrana in že se je znočilo. V hotelu imajo v garaži Tesla destination charger, a se nama ni hotel povezat z najinim BMWjčkom tako da ga nisva napolnila…
V četrtek sva se po check-outu odpravila na sprehod po starem centru. Čudovit in slikovit stari center velik kot center Ljubljane ob Ljubljanici. Očarljive stare hiše obnovljene v stilu gotike, in na vsakem vogalu cerkvica. Lepo urejena mestna hiša na glavnem trgu, obdana z rožami v tegelcih na oknih, res pričara duh malega mesta.



Dan sva nadaljevala z ogledom tovarne BMW Landshut, kjer delajo električne motorje, karbonsko ogrodje, sestav armaturne plošče ter zunanje plastične dele iz posebne modre mase za i program. Na parkirišču pred tovarno so bile vse polnilnice zasedene spet sva ostala brez polnjenja. Tako sva po končanem ogledu šla do bencinskega servisa OMV in se prilkopila na Smatrics hitro polnilnico in aktivirala z NewMotion kartico. Vmes sva skočila čez cesto v Lidl po malico in krenila proti Münchenu.
V Münchenu je bil plan malce pogledat BMW Welt če je kaj novega na i oddelku, ter obisk prodajalne Tesle, ki je blizu Marienplatza. V BMW Weltu je nov koncept iVision, brezćično polnjenje ter koncept čisto električnega Mini-ja. In prva hitra polnilnica spet deluje.


V Tesli pa sva se usedla v Teslo X in si skonfigurirala svojo. Razstavljene imajo tudi Tesline sončne panele in hranilnik energije Tesla Wall. Glede na to da imajo sami samo prodajo vozil, ne pa tudi prodajo ostalih zadev, so posredovali najin kontakt na Nizozemsko, kjer je oddelek za prodajo energetskih rešitev.

Iz Münchena sva štratala s polno baterijo, in šla proti vznožju Grosglocknerja. Ker je bila nesreča na avtocesti, naju je navigacija peljala čez vasi, in tako sva prihranila na porabi in povečal se je tudi doseg. Tako sva polnila na hitri polnilnici pred Merkurjem eno vas pred Zell am See v Saalfeldnu.
V Kaprunu kjer sva prespala, sva v Hotelu Sonnblick dobila prijetno dobrodošlico – rezervirano parkirno mesto pred teslinim destination polnilcem za ”vsa” ev vozila – a je bilo zaparkirano s strani nizozemcev. Še dobro da so kabli od destination chargerjev dovolj dolgi, da sva parkirala zraven in se priklopila ter polnila čez noč.

V ceno hotela je vključena tudi Zell am See-Kaprun Summer card, s katero imaš veliko popustov ali brezplačnih vstopnin v bližnje atrakcije. Šla sva si ogledat Vötter’s muzej starodobnikov, kjer je na ogled več kot 200 starih in redkih vozil na več kot 1400m2.
Pri vstopu na Alpsko cesto imajo električna vozila znižano ceno 26EUR (ICE 36EUR). Na poti gor je veliko razglednih točk, kjer se lahko ustaviš in poslikaš, ter malce sprehodiš naokrog. Ustavila sva se na Seidlwinkel, ter pri predoru Passheiligtum Hochtor kjer je najvišje ležeča polnilnica.

Šla sva še naprej do Kaiser-Franz-Josefs-Höhe razgledne ploščadi. Kelag polnilnica je bila zasedena (Kia Soul in Zoe), Tesla destination ”za vse ev” pa se spet ni hotela povezati z najinim i3. Čeprav bova nekaj % zregenerirala navzdol, bi še vedno tistih par % polnjenja v času obiska pomagalo da bi prišla vsaj do Radovljice.


Tako sva se morala ustaviti v Villachu v Lidlu, kjer nama je ravno pred nosom priklopil e-golf, tako sva 11minutk polnila na AC in šla v Lidl po malico (ujela še zadnje minutke ko je bila trgovina odprta), preostalih 20 minutk pa DC, da sva prišla do Kranja in nato domov v Trbovlje.
Prevoženih 2426km v dobrih 36ih urah v 7ih dneh. Povprečna poraba 14,6kWh/100km, povprečna hitrost 69,6km/h.
Dopust uspel, šofer je malce zmatran, navigator tudi, tako paše imeti še malce dopusta po dpoustu
Vir. https://gostromblog.wordpress.com/2018/09/11/road-to-leipzig-great-electrip/
13. septembra 2018
2. MAHLE Eco Rally
Rally na alternativna goriva
Dne 6.-7. 9. 2018 je v Novi Gorici in okolici potekal 2. MAHLE Eco Rally v organizaciji AMD Gorica. Organizatorje smo že spoznali na našem tradicionalnem 5. mednarodnem srečanju društva DeMS v Gozd Martuljku. Skupna pozitivna zgodba naelektrena z električnimi vozili se je iz Gozda Martuljka preselila v Novo Gorico. Rallya se je udeležilo 24 ekip, od tega je bilo 6 ekip povezanih z našim društvom DeMS. Večina članov društva se je prvič srečala s pravim rallyem, na katerem so veljala FIA pravila, zato smo se učili pravil in čudili uvrstitvam, ki smo jih dosegali. Nikakor nam ni bilo jasno od kod dobra oziroma slaba uvrstitev, resnici na ljubo pa ob profesionalnih rally voznikih tudi nismo upali na prva mesta.
Prvi dan je bil namenjen ogrevanju vozil in voznikov. Proga v skupni dolžini malo pod 90 kilometrov je vsebovala dva točnostna preizkusa in postanek v Vili Vipolže s kulinaričnim presežkom. Združitev ceremonialnega starta izpred hotela Perla je bil dogodek za vse udeležence in tudi gledalce ob startu. Teh pa ni bilo malo. Prava promocija e-mobilnosti v živo, primerjava tihih in hitrih električnih vozil s hrupnim športnimi vozili za rally. Udeležencem MAHLE eco Rally se nam zdelo, da smo priča prehodu v trajnostno obliko transporta, tudi na področju avtomobilskega športa. Dan se je zaključil s pogostitvijo v hotelu Perla.
Drugi dan se je začel zgodaj, proga je bila bolj zahteva, vsebovala je pet točnostnih preizkusov.Tekmovalni duh je bil prisoten pri vseh udeležencih. Pogovori so v glavnem potekali, kako ujeti pravo hitrost in pravi čas. Vmesni postanek v Postojni in Štanjelu je bil turistično obarvan, debate pa v glavnem ne.
Pot smo zaključili s podelitvijo pokalov in nagrad. Najbolje uvrščen član našega društva je bil Adrian, ki se je z vozilom Tesla S uvrstil na šesto mesto v svoji kategoriji. Čestitke.
Zahvala tudi organizatorju, ki se je uspešno držal FIA pravil, o čemer se je prepričal tudi tehnični delegat, ki je bil stalno prisoten na prizoriščih dogodka. Eno izmed teh pravil je tudi, da smo morali čez noč pustiti vozila na zaprtem parkirišču. Organizator je poskrbel za prevoze do hotelov, tako da diskvalifikacij zaradi tega ni bilo.
Zapisal
Ignac Završnik
Uradni rezultati: http://ecorally-mahle.si/wp-content/uploads/2018/09/tp6cat.pdf
18624|https://dems.si/wp-content/uploads/2018/09/EcoMahle_low.mp4
8. septembra 2018
Preverjanje 60 polnilnih postaj za električna vozila
Društvo e-Mobilnost Slovenija je v sodelovanju z Eko skladom izvedlo preverjanje 60 polnilnih postaj za električna vozila po Sloveniji. Večina polnilnih postaj za električna vozila ni v skladu z razpisnimi pogoji po javnem pozivu 44SUB-EVPOL16 (Uradni list RS, št. 72/16 in 9/17). Komisijski zapisniki o preverjanju tehnične ustreznosti ter zaključno poročilo so bili v skladu s pogodbo predani Eko skladu.
Verjamemo, da bo Eko sklad na podlagi naših ugotovitev ukrepal za izboljšanje stanja in omogočil nove rešitve na področju polnilne infrastrukture, ki bodo zagotovile uporabnikom električnih vozil nemoteno uporabo javne polnilne infrastrukture financirane iz javnih sredstev.
Zapisal:
Ignac Završnik
20. junija 2018
Storimo nekaj dobrega za prihodnost
V Gozdu Martuljku je v organizaciji društva DeMS (Društvo e-Mobilnost Slovenija) od 18. do 20. maja potekalo 5. mednarodno srečanje poznavalcev in ljubiteljev električnih vozil. Vozniki električnih avtomobilov, bilo jih je več kot 60, so se na srečanje pripeljali iz Slovenije, Hrvaške, Slovaške, Italije in Avstrije. V Sloveniji, kjer je trenutno registriranih več kot 800 električnih vozil, od tega je 300 lastnikov fizičnih oseb, je električna mobilnost v vzponu. Za primerjavo, pred slabimi štirimi leti je bilo prodanih samo 20 električnih vozil.
Srečanja so se poleg poznavalcev z različnih področij udeležili tudi svetovni rekorderji. Andrej Pečjak iz podjetja Metron inštitut, eden od pokroviteljev srečanja, je leta 2014 s svojim električnim avtomobilom brez vmesnega polnjenja baterij z Bleda pripeljal v 726 kilometrov oddaljeni Dubrovnik in s tem postavil rekordni električni doseg v odprtem prometu. Dve leti kasneje je Tone Gorup iz podjetja NGV predstavil najhitrejšo električno gnano rolko, ki s pomočjo električnega agregata zmore več kot 100 kilometrov na uro. Irena Raymond je z možem Američanom Ericom z dvosedežnim letalom na solarni pogon lastne izdelave preletela Alpe in tako postala druga ženska na svetu, ki je pilotirala solarno letalo. Leta 2015 pa sta z možem opravila še najdaljši prelet Alp s svojim letalom Sunseeker DUO in postavila nov svetovni rekord. Louis Palmer, prvi človek, ki je naš planet prevozil na sončno energijo, se srečanja ni mogel udeležiti, zato je njegovo poslanstvo predstavil Andrej Pečjak. »Palmer je veliko naredil za razvoj trajnostnega bivanja na zemlji. Leta 2014 postavil svetovni rekord z udeležbo 481 električnih vozil na reliju WAVE v Stuttgartu. Njegov zadnji projekt je SWITCHbus – predelan turistični avtobus na električni pogon za trajnostne turistične ture po Švici.« Tehnologija električnih avtomobilov je zrela že več let, treba je le še prepričati ljudi, je prepričan Pečjak.
Dejan Skrivalnik, eden od ustanovnih članov društva in zunanji sodelavec Metron Inštituta na področju raziskav, je udeležencem srečanja predstavil, kako je njegova družina s kombiniranjem fotovoltaike in električnega vozila postala skoraj samooskrbna z električno energijo.
Andrej Škerlak iz podjetja GEN-I Sonce, enega od pokroviteljev srečanja, je predstavil mikro sončne elektrarne na ključ. Samooskrba s sončno energijo (za gospodinjske in male poslovne odjemalce) je v Sloveniji omogočena od začetka leta 2016, ko je bila sprejeta Uredba o samooskrbi. Pred dobrim letom je GEN-I oz. GEN-I Sonce kot prvi dobavitelj energije predstavil celovito rešitev za samooskrbo s sončno energijo – mikro sončne elektrarne na ključ. »Z lastno mikro sončno elektrarno investirate v čisto okolje, si zagotovite dolgoročno energetsko neodvisnost in hkrati realizirate takojšnje prihranke pri mesečnih računih za dobavo elektrike. GEN-I Sonce svojim strankam ponuja vrhunsko kakovost sestavnih komponent, dolgoročne garancije, različne načine odplačila investicije, za brezskrbnost na dolgi rok pa podjetje poskrbi tudi z vzdrževanjem vaše mikro sončne elektrarne.« Povpraševanje po njihovi storitvi je izjemno, posledično jim je v dokaj kratkem času uspelo zgraditi že več kot 400 domačih elektrarn. Na predstavitvi je Škerlak poudaril, da ima Slovenija na tem področju še velik primanjkljaj. »Ogromno sončne energije je še neizkoriščene. V Sloveniji samo 2 % električne energije pridobivamo iz sončne energije, čeprav je Slovenija dokaj enakomerno osončena. Manj kot 10 % je razlike med osončenostjo v Ljubljani in Portorožu.« Naložba v lastno sončno elektrarno, pove Škerlak, se povrne v 10 letih. Elektrarna za štiričlansko družino s povprečno porabo stane približno 7.000 evrov. »Življenjska doba pa je okoli 30 let, ob tem, da na leto prihranite od 1.200 do 1.300 evrov.«
Letošnje srečanje je bilo poleg ozaveščanja na temo trajnostne mobilnosti tudi v znamenju velikega preboja na področju električnih avtomobilov, saj v zadnjem času beležimo ne le veliko zanimanja, marveč tudi skokovito rast prodaje. Predsednik Društva Ignac Završnik, 15 let voznik električnega vozila, ki je začel z uporabo vozila City EL s tremi kolesi na poti od Ljubljane do Kranja, zdaj pa se vozi na štirih kolesih od Lendave do Kopra, je poudaril, da meje premikajo z lastnim zgledom in delom. »Tako meje o dometu, nevarnostih, do praktične uporabnosti električnih vozil. Naloga društva je ozaveščanje, svetovanje, izobraževanje in seveda tudi druženje ljubiteljev e-mobilnosti. Pri e-mobilnosti ni mej. Na naše prvo srečanje so prišli gostje iz Hrvaške, danes tudi iz Italije, Avstrije, Slovaške in Hrvaške.« Največja težava, pove Završnik, so polnilnice. »Problem je register polnilnic ter informacije o delovanju in nedelovanju. Vsako polnilnico je treba preveriti iz nekaj virov, ne samo iz enega.« Društvo svoje delovanje širi še na pridobivanje čiste energije. »Treba je povezati fotovoltaiko, hranilnike energije in e-mobilnost. To so tri ključne točke, ki so pomembne za uspeh. Na ta način namreč postanemo neodvisni od virov energije.«
Jasna Pečjak iz Metron inštituta, ki je bila na petem srečanju vodja organizacijskega odbora, je izpostavila še problem financiranja električnih vozil. »Pogosto se dogaja, da si ljudje, ki bi si tak avto želeli, tega stroška ne morejo privoščiti. Dobro je, da se je na tem področju začela vključevati tudi država z Eko skladom in ugodnimi krediti.«
Energetski svetovalec mag. Samo Cotelj, že 22 let član mreže ENSVET, ki deluje v sklopu Eko sklada, je udeležencem predstavil Eko sklad, finančne spodbude in kredite. »Lani je bilo iz Eko sklada financirano 630 električnih vozil. Poleg nepovratnih sredstev ljudje lahko dobijo tudi kredit z obrestno mero euribor + 1,3 %. Višina kredita z odplačilno dobo 10 let znaša od 1.500 do 40.000 evrov.«
Srečanje je zaključil Janez Hrovat, župan občine Kranjska Gora. »Počaščen sem, da ste za svoje srečanje izbrali našo občino, tudi zato, ker sem tudi sam zelo naklonjen e-mobilnosti.«
Avtorica Biba Jamnik Vidic
18211|https://dems.si/wp-content/uploads/2018/05/20180520_100641-1-1024×576.jpg|largePGlmcmFtZSB3aWR0aD0iMzE1IiBoZWlnaHQ9IjMxNSIgc3JjPSJodHRwczovL3d3dy55b3V0dWJlLmNvbS9lbWJlZC9hN1FLeHIzd3MtRSIgZnJhbWVib3JkZXI9IjAiIGFsbG93PSJhdXRvcGxheTsgZW5jcnlwdGVkLW1lZGlhIiBhbGxvd2Z1bGxzY3JlZW4+PC9pZnJhbWU+
23. maja 2018
Ljubljana – Kočevje, uporabnost električnega vozila pri -18,5 stopinj
Hladno vreme znižuje domet električnega vozila. Resnica ali mit. Najbolje je preveriti v praksi, saj trenutne razmere v Sloveniji omogočajo teste električnih vozil, ki jih običajno ni mogoče narediti.
Temperatura je nihala od -14 do -18,5 stopinj. Vozilo ni bilo deležno predgretja, tako da je šla poraba na začetku večinoma na račun ogrevanja kabine na ugodnih 20 stopinj, kar pomeni 38,5 stopinj razlike med zunanjo in notranjo temperaturo.

Pot nas je vodila po razmeroma kopni cesti do Kočevja, kjer se je sneg začel oprijemati cestišča. Pri polnilnici ob Kulturnem domu smo se srečali s Frenkom, ki je s pomočjo policije sprostil parkirišča pred polnilno postajo. So bili pa uvidevni in so podali zgolj opozorila. Na žalost se talna označba zaradi snega ni videla, tako da kazni za kršitelje ni bilo mogoče izreči.
Malo s podaljškom, ki je namenjen za merjenje tokov, malo pa s prenosno hitro polnilno postajo, smo dopolnili svoja električna vozila s potrebno električno energijo.
V primeru BMW i3 94 Ah, ki smo ga uporabili za pot od Ljubljane do Kočevja, naj bi takšno vozilo imelo domet do 300 kilometrov.
Vendar ekstremne razmere zahtevajo svoje. V eno smer smo prevozili 73 kilometrov in porabili 46 % energije. Ocenjen domet je bil v našem primeru 160 kilometrov.
Zaključek
V primeru nizkih temperatur in snega na cestišču računajte na 50 % domet glede na proizvajalčeve obljube. Res pa je, da do takšnih razmer v naših krajih prihaja bolj redko.
1. marca 2018
Z električnim vozilom BMW i3 v Sarajevo
razgled na Sarajevo iz Žute tabije tik po sončnem zahodu
Za prvi podaljšan vikend, z najinim novim BMW i3-jem, sva se odpravila v Sarajevo. Z načrtovanjem poti sva začela že februarja, saj na aplikacijah za polnilnice v območju Bosne kar zeva praznina. Po več dopisovanjih z morebitnimi hoteli na poti, od hrvaškega Slavonskega broda do Sarajeva, kjer sva rezervirala sobo v hotelu Marriott Residence Inn z lastno polnilno postajo, sva čakala na odgovore ali je možno polnenje kje na poti, saj je razdalja med Slavonskim brodom, kjer je zadnja polnilnica, in Sarajevom kar 214km. S svežimi izkušnjami vožnje na relacijskih poteh, sva prevozila kvečjemu 180-190km zaradi nizkih temperatur. Čakanje na toplejše temperature je presenetilo tudi to, da morava ostati na zimskih gumah, saj je v Bosni rok za menjavo šele 15ti april. Marca sva dobila odgovor iz restavracije Ukus, Tešanj, od g. Mulalića, da se bo že nekaj zrihtalo, da se bova lahko priklopila na štrom. Tako je padel plan: Trbovlje – Grič – Zagreb – Dragalić jug – Slavonski Brod – Tešanj – Sarajevo – na ”zihr”.
SODO polnilnica, počivališče Grič

Štart je bil v petek planiran ob 7:00, jutranja ura in pakiranje ni šlo po planu, tako da je bil štart ob 7:12 zunaj pa mrzlih 8,5°C. Napokala v avto mali kovček ter še vsak svojo torbico, ter krenila čez Zidani most, do Krškega in na avtocesto do postajališča Grič (BS PETROL), kjer sva se na hitrico priklopila na hitro SODO polnilnico – CSS priključek do 95% napolnjenih 8,90kWh v 17min. Hvala BMW Avtoaktiv, da subvencionirajo prvo leto uporabe Petrol klub kartico za elektro mobilnost, tako je bilo za naju polnenje brezplačno.
Park Stara Trešnjevka Zagreb
Švignila čez mejo na Hrvaško, cestnina Bregana 6HRK(0,80€) do Zagreba in takoj našla Park Stara Trešnjevka, kjer je parking za EV lepo označen s tablo da se vidi že iz glavne ulice, na tleh pa tudi označen z eko zeleno barvo. Zraven je še eno parkirno mesto za vozila carsheringa. Sicer je polnilnica označena kot hitra polnilnica in je bila sofinancirana s strani EU za projekt zeleni koridorji centralne evrope (CEGC). Sicer je nazivna moč polnilnice zadaj na etiketi zapisana kot DC 500V 110A, AC 400V 50Hz 63A, se je na DC priključku CSS, BMW polnil po podatkih na ekranu le z 28A in na zadnji strani polnilnice na ”info ekranu za električarje” s 5,29kWh. Ob priklopu na DC je možno polnenje le enega EVja. Čakanje na ”polno” baterijo sva si skrajšala s sprehodom po parku in se usedla na klopco (v parku je tudi lepo otroško igrišče, ter kavarnica v bližini), malce se priklopla na brezplačni mestni wifi in sva že bila na poti z 98% baterije.
CRODUX Dragalić Jug
Pot je iz centra Zagreba peljala le še po avtocesti proti jugu. Cestnina takoj za Zagrebom – Zagreb Istok vzameš samo listek. Z rekordno nizko porabo sva pri hitrosti 100-105km/h na tempomatu in nastavljeno varnostno razdaljo in tudi prehitevanju tovornjakov prišla do postajališča Dragalić Jug pri Novi Gradiški. Na aplikaciji ChargeShare je tu vtičnica ”Red 3-phase CE 400V 16A plug on the wall of the building behind the Water&Air service booth’’. Že pred potovanjem, si je moj dragi pri Metron Inštitutu kupil prenosno polnilno postajo z 8 meterskim kablom 3x16A CEE to Type 2. Pri postaji za vodo in zrak je bilo potrebno parkirati čisto ob robniku, poravnati vtičnico na avtu z vtičnico na steni, tako je kabel bil ravno prav(lih komi) dolg za priključitev in polnenje. Malo počitka na sončku in kavica z rogljičkom in pomarančni sok za osvežitev 62HRK(8,23€), ter brezplačne sanitarije.
Vila Ukus Tešanj, vtičnica na stebru pod nadstreškom
Naprej, skoraj do meje, je bila sama avtocesta. Z zmerno hitrostjo in tempomatom na 105-110km/h sva prišla do prvega izvoza za Slavonski Brod in cestnina 77HRK(10,22€). Edino križišče na glavni cesti pred mejo sva zavila desno do City Colosseum nakupovalnega središča. Dva parkirna mesta (z ETREL polnilnicama) v garaži sta lepo označena na levi strani tik ob vhodu v garažo. Na stebru obvestilo za uporabo polnilnice, naj se pokliče na telefonsko številko (hišnik). Ker na polnilnici ni bilo nobenih podrobnosti katera RFID kartica je potrebna in nekje v spominu, da se kartico dobi na info pultu, sva poklicala na št. Čez minutko je prišel hišnik s kartico Hrvaškega Telekoma oz puni.hr, katero imava tudi sama, tako sva se prijavila z najino kartico in je potegnilo brez problema (nekateri jo po prejetju pozabijo aktivirati preko portala ali kratke e-pošte in zato ne dela). En krog po nakupovalnem središču, 15 minutk pavze na kavču pri kinu in še 15 minutk v DM-u (iskanje taprave kremce).
S skoraj napolnjeno baterijo sva se odpravila na most do meje, kjer sva imela očitno malce smole oz. je bila taka ura ravno v glavni prometni konici, tako sva slabo uro izgubila samo za dober kilometer na meji. Pregled potnih listov in sva že peljala proti Doboju. Tople temperature so dvignile kilometre dosega, tako se nisva bala da bi ostala nekje sredi poti. V Tešanj sva prispela malce pozno, se pozna regionalna cesta, veliki tovornjaki, promet v nasprotno smer,… V restavraciji naju napotijo do hotela – Vile Ukus (lokacija dodana v aplikacii PlugShare), da je tam že vse prištimano da se priključiva. Pod nadstreškom rezerviran boks, ob strani na levi (enako kot ima tudi avto vtičnico) vtičnica IEC 60309
((CEE 17) 3P+N+E 200–240/346–415 V AC (red)). Direktor hotela je po najinem povpraševanju ‘’potegnil kabl’’ iz skladišča do nadstreška. Zraven mu je električar dal še adapter 3x32A v 3x16A za vsak slučaj (katerega sva potrebovala tudi midva, da se je priključil s prenosno polnilnico Metron inštituta 3x16A – Type 2). Se nama je oddahnilo saj po prvem poskusu vtikanja kabla v preveliko vtičnico te pa malce zaskrbi… tole pa ne gre skupi… A po priključitvi adapterja se je že prižgala modra utripajoča lučka na BMW-ju in se je že polnil. Odšla sva do restavracije na pozno kosilo in malce počitka. V kompleksu prodajnega centra Ukus na drugi strani restavracije je malo večja trgovina Bingo, bankomat Unikredit Banke in veliko parkirišče. Sicer je Tešanj malce ven iz poti, se lahko planira za prespat in se naslednji dan nadaljuje pot, do Sarajeva je dobre 2 ure poti. Po dveh urah in pol pavze, ki je minila kt keks, je bila baterija na 99%. Naprej po regionalni cesti mimo Zenice na avtocesto, cestnina Zenica jug – Sarajevo Sever 6KM(3,02€) do drugega izvoza za Sarajevo, in do centra po šest pasovnici samo naravnost do hotela.
EV parking pri vhodu v garažo, dostop po dogovoru z osebjem hotela
Marriott Residence Inn hotel v mirnem (čez vikend, čez teden kar pestro zaradi fakultet in šole) predelu Skenderija. Pri vhodu v garažo imajo rezervirano parkirno mesto za električna vozila pod ‘’ketno’’, na škarpi pa Etrelova polnilnica priključi in polni. Zaradi AC konverterja v avtu je navečja moč polnenja 11kWh, četudi je polnilnica 22kWh (v hotelu nama niso znal povedat koliko je močna polnilnica). Še ena posebnost hotela je garaža, v drugi kleti (-2). Vhod je, kot navadna avtomatska vrata, v tovorno dvigalo. Ja dvigalo! Zapelješ notri in pritisneš na gumb -2 za garažo, dvigalo je tako nežno, da se ne občuti premikanja dol ali gor, tako da ni bojazni za kakšen strah. Vrata se odprejo in je 10 parkirnih mest, znotraj pa bi bilo možno tudi zasilno polnenje na industrijski vtičnici ki jo imajo pri izhodu za goste v hotel.
Najina izkušnja s potovanjem je bila pozitivna, saj sva si vzela celoten dan samo za pot. Tako sva računala dodaten dan tudi za vrnitev domov. V dveh dneh v Sarajevu sva naredila še dodatnih 75km, izlet na razgledno točko Žuta tabija (morala bi iti še bolj naprej na razgledno točko, a nisva vedela) od kjer se vidi celo Sarajevo, posebej pa ima čar ob sončnem zahodu in ko se prižgejo vse luči v mestu.
Baklava shop
Ogled mesta sva bolj kot ne prepešačila, saj ne poznava skritih garaž pod mestom. Sprehod čez Trg osvobođenja – Alija Izetbegović, mimo mestne tržnice, Vječna vatra, kavica v kavarni in slaščičarni Vatra, sprehod po ulici Fehadija do Sarajevo Meeting of Cultures kjer se novi moderni del Sarajeva prestopi v stari turški del in se začne Baščaršija, trg golobov, Sebilj, Kazandžiluk ali bakrena ulica – tu lahko kupite znamenite džezvice za bosansko kafu – morajo pa imeti tri žige: eco, unesco in manufaktura. Baker in ostale kovine kupujejo v tujini, saj ga v lokalnem okolju ni več. Kvalitetni seti za kafu so od 30eur naprej, je pa res kvaliteta in ne samo za prah nabirat. Je dobra ideja za kakšno darilo za tiste, ki pijejo črno kavo. Kvaliteto lahko sami občutite, saj je pladenjček lepo zarobljen in ni oster, džezvica lepo pocinkana znotraj kot tudi posodica za sladkor in skodelice, džezvica pa se ne zvije ob močnejšem stisku, prodajalec je celo stopil nanjo in se ni nič zvila, cenejša roba se zvije že ob stisku roke, posodica za sladkor ni pocinkana znotraj kot tudi ne džezvica in skodelica. To sva naslednje jutro lepo videla v hotelu ko so nama postregli s cenenim setom in bosansko kavo. Presenetljivo da hotel s 4* postreže kavo v cenenem kompletu brez pečatov. Na Baščaršiji sva si privoščila Bosansko kafu, črni turški čaj, in orehovo ter pistavijevo baklavo v Baklava shop. Popoldne sva ekipo tekomvalcev v dvigovanju uteži peljala na čevape v čevabžinico Željo 2, 11 lačnih in sestradanih po vaganju, vsak svoje čevape s kajmakom in čebulo, še nekaj pijače – voda, fanta, mineralna in jogurt, za vse skupaj 115KM(57EUR). Zjutraj nazaj na Baščaršijo po baklavo v Baklava shop po en paketek orehove in pistacijeve baklave za domov, še enega pa za tekmovalce za mal cukr dvignit med tekmo.
Pomlad in višje temperature so naju pričakale v Sarajevu
Za vogalom pa še skok v Badem butik po ratluk ruža in vanilija. V nedeljo so padali rekordi in zmage za naše tekmovalce, kot mednarodna sodnica pa nisem imela dela, saj je bilo dovolj drugih sodnikov tako sem lahko navijala in spodbujala naše svetovne prvake in prvakinje. Po tekmi smo se prestavili 15 nadstropij više v panoramsko restavracijo Radon Plaza hotela, kjer se celotna platforma vrti krog hotela, tako imaš med večerjo razgled na vse smeri neba v enem krogu. Nato mučno čakanje na podelitev zlatih in srebrnih medalj za naše zmagovalce ter obvezno slikanje top ekipe Powerlifting Slovenija. Zjutraj pa hotelski zajtrk s bosansko kafo in pakiranje v avto.
Avto sva zvečer priključila na polnilnico in naštimala čas odhoda 7:00 da bo avto pripravljen in kabina ogreta. Čez Sarajevo do avtoceste na sever proti Zenici 50 km avtoceste, cestnina Sarajevo Sever – Zenica Jug 6KM(3,02€), ”polako” sva šla s tempomatom na 95km/h saj naju je malo skrbelo zaradi naklona ceste – ”da gre večinoma navzgor”. Z zmerno vožnjo nisva ovirala prometa in tekoče šla do konca avtoceste in cestnina, nato pa malo prehitevanja tovornjakov; je pa lepo označeno kje se ne sme prehitevat in kje lahko, seveda če promet to dopušča. Regionalna cesta poteka vzdolž doline reke
IKEA Zagreb
Bosne, cesta se je zdela podobna najini dnevni relaciji – cesti od Litije to Trbovelj po dolini reke Save, obdana z gozdom na pobočju in reko ter železnico na drugi strani. Do Vile Ukus v Tešnju sva prišla z rekordno nizko porabo 10,3kWh in prevoženimi 162km. Parkirno mesto je bilo rezervirano (ni bila zimska gajbica, kar celo stol) za naju tako sva se prkuplala na štrom in se šla razvajat v Wellness Vile Ukus. 2 ure masažnega bazena, finska savna in turška parna savna ter osvežitev z domačo limonado/oranžado 80KM(40,30€) za dva. Poleg wellnessa je polno opremljen fitnes, v restavraciji pa dve otroške igralnice tako zunaj kot znotraj, wifi pa kar soliden. Z 99% baterije sva po juhici, čevapih, baklavi in jabukovači krenila proti hrvaški meji, na srečo ni bilo za čakat je kar šlo skozi do City Colosseum spet nafilat baterijo, da bova za zihr prišla čez avtocesto do Zagreba. Ker je na poti proti Zagrebu samo ena polnilnica ob Avtocesti se nisva ustavljala, ker je bila poraba dokaj nizka + šofer se je šlepu za tovornjaki in avtobusom na minimalni razdalji. Nekajkrat je moral tudi prehiteti tovornjak, saj se je peljal res počasi ali pa sumljivo sem in tja po pasu. Cestnina Slavonski Brod Zapad – Zagreb Istok 82HRK(10,88€) – so že podražil čez vikend, je že sezona. Na izvozi SOP Zagreb istok poslovna zona sva šla do IKEA polnilnic, kjer so polnilnice na koncu parkirišča, polnilnice se pa ne da drugače aktivirat kot z IKEA RFID kartico za polnenje. Ko si prvič v Ikei greš najprej na vhod – poiščeš informacije, počakaš da se kdo spomni pridt na informacijski pult, nato te usmerijo na oddelek službe za kupce na drugi strani pri izhodu. Tam stoji avtomat za prevzem čakalne številke (tako kot na lpp ali pa na upravni enoti) nato čakaš da te pokličejo, če imaš srečo da je kateri od osebja prost da ne čakaš in zapravljaš časa v čakalnici. V zameno za osebno izkaznico ali kak drug dokument izdajo ikeino etrel RFID kartico za polnenje EV. Skozi izhod odkorakaš preko celega parkirišča do polnilnice in približaš kartico polnilnici da se vpiše in začne polnjenje. V približno 30min je napolnilo 5,3kWh energije ravno dovolj z rezervo, da sva se po vrnitvi kartice nazaj na službo za kupce in vrnitvi osebne izkaznice odpravila po dolgem obvozu cone nazaj na avtocesto in po obvoznici mimo Zagreba, cestninske postaje Bregana 7HRK(0,93€), nardila gužvo za 3min se začvekala z našimi mejnimi policisti o avtu (kolk dometa ima, a se pride do dol, kolk časa se fila,…), prečkala mejo in na Počivališče Grič do SODO hitre polnilnice. Tam sva se spet začvekala s parom, ki je bil ravno namenjen v bližino Sarajeva, glede avta in potovanj, tako da je tisto polnenje res hitro mim, še čas za wc in kak sendvič pa je baterija 100%. Do doma brez problemov je pa poraba začela naraščat; čim je temperatura padla pod 15°C je bila poraba 14-15kWh.
Po prevoženih 14842 kilometrih in 4ih mescih uporabe (prevoženih 3.985km samo v mesecu marcu) z BMW i3 sva navdušena, še bolj pa čakava poletno sezono in višje temperature in letne gume s katerimi upava, da se bo poraba res približala tovarniški NEDC 300km z enim polnjenem, kot je kazalo na najini poti s prevoženimi 125km pri 50% baterije tako da kaže poraba nekje 260km trenutnega realnega dometa pri zunanji temperaturi nekje 20°C.
Več info o sami porabi na poti pa v prilogi v excel tabeli.
4. novembra 2016