6. junija 2025 sem ob zgodnji jutranji svetlobi ob 7.47 krenil na preizkus maksimalnega dometa z električnim SUV-jem Voyah Courage. Startna točka: počivališče Barje sever, kjer sem pred odhodom v 45 minutah napolnil baterijo z 59  na 100 %. V tem času sem natočil 32,05 kWh elektrike – pri prijetnih 19 °C.

Če to številko primerjamo z oglaševano neto kapaciteto baterije (80 kWh bruto, ca. 72 kWh uporabne), znaša energijska izguba zgolj 2,8 %, kar je pri hitrem polnjenju skorajda rekorden rezultat. Na podlagi prejšnjih testov, kjer sem zabeležil povprečno porabo okoli 10,2 kWh/100 km, sem tiho upal, da bi Courage zmogel celo blizu 700 kilometrov. A bo držalo?

Etapa 1: Ljubljanska obvoznica, dolina Save in semaforji potrpežljivosti

Prva etapa je bila urbana: čez Vrhniko, mimo Borovnice, nato nazaj čez Ljubljano in dol po dolini Save – vse do Krškega. Ob 10.10, v bližini Zagorja, sem dosegel 100 prevoženih kilometrov. Temperatura je medtem poskočila na 24 °C, povprečna poraba pa je znašala 10,7 kWh/100 km.

Dolina Save je sicer slikovita, a tudi vozniško neizprosna: množica semaforjev, enopasovnih odsekov in zastojev pomeni veliko zaustavljanj in počasnih zagonov – kar se seveda pozna pri povprečni hitrosti in izkoristku.

Etapa 2: Druženje, preizkus infrastrukture in prve napake

Po kratkem postanku v Brežicah sem nadaljeval do Kostanjevice na Krki, kjer se mi je pridružil Boštjan – sopotnik, sogovornik in za nekaj časa tudi voznik. Testiranje je vedno prijetnejše v dobri družbi.

Na lokalnem parkirišču sva želela na javni polnilnici napolniti Boštjanovo električno vozilo – a brez uspeha. Ne samo, da ni delovala, tudi uporabniška podpora je odpovedala. Tako sva izgubila dobrih 30 minut, kar je še en opomnik, da EV prehod ne pomeni le vozila, ampak celoten ekosistem.

 

Etapa 3: Med gradovi in vinogradi

Pot naju je vodila mimo Otočca, kjer sva ob 13.08 dosegla 200 kilometrov. Termometer je kazal že 29 °C, poraba pa se ni dala: 10,6 kWh/100 km. Nadaljevanje čez Bizeljsko in Kozjansko je postreglo z razgibano pokrajino, a Courage se ni ustrašil vzponov.

Ob 15.21 sva v Rogaški Slatini presegla 300 kilometrov – in to brez spremembe porabe. Tudi železniški prehodi, ki so naju skoraj ritualno ustavljali, niso bistveno vplivali na učinkovitost.

Etapa 4: Prvi znaki realnosti

Nekaj kilometrov po Rogaški je sledila prva pomembna informacija: pri 327 km in porabi 10,7 kWh/100 km je vozilo prikazovalo 50 % baterije. Račun je jasen: porabljenih cca. 35,99 kWh, kar potrjuje, da je realna uporabna kapaciteta baterije okoli 72 kWh – v skladu s pričakovanji.

 

Etapa 5: Prekmurje – električna oaza

Ravne ceste, konstantne hitrosti, brez klancev in brez mestnega vrveža – Prekmurje je električnim vozilom pisan na kožo. Ob 17.40 sva pri Črenšovcih presegla 400 km, poraba je ostala odlična: 10,6 kWh/100 km, baterija pa še pri 40 %. Termometer vztrajno na 31 °C.

 

Etapa 6: Zasluženi finale in … realnost

500 kilometrov je padlo ob 20.13, tik pred Ptujem, ko se je temperatura spustila na 27 °C, baterija na 25 %, poraba pa še vedno ni premaknila z 10,6 kWh/100 km.

Zadnji pomembni mejnik – 600 kilometrov – sva dosegla ob 22.17, tik pred Čatežem ob Savi, na 4 % preostanka baterije. Temperatura je bila 22 °C, poraba pa se je do zaključka rahlo povišala na 10,7 kWh/100 km. Test sva zaključila ob 22.22 na počivališču Grič, kjer je bila na voljo hitra polnilnica.

 

Zaključek: Realni svet, realna številka

602 kilometra. Toliko je zmogel Voyah Courage pri zmerni, umirjeni vožnji – z nekaj postanki, potniki, nekaj zastoji in nekaj nepričakovanimi postanki, kjer sva se ukvarjala z infrastrukturo. 10,7 kWh/100 km je končna številka, ki za SUV dolžine 4,9 metra in mase 2,2 tone ni zgolj dobra – je izjemna.

Polnjenje? Od 4 % do 54 % v 15 minutah, pri 36,28 kWh natočene energije in 147 kW povprečne moči.

Voyah Courage je dokaz, da lahko tudi večji električni avtomobili ponujajo dolg doseg, udobje in učinkovitost, če jim damo priložnost – in če jim z evropskimi dajatvami ne odščipnemo konkurenčnosti že pred startno črto.

Zapisal
Ignac Završnik

 

Boštjanov pogled na Voyah Courage

Tokrat me je Ignac povabil na test dometa s kitajskim električnim SUV-jem, ki sodi v razred vozil, kot so Tesla Model Y, VW ID.5, Škoda Enyaq in podobni. Vozilo me je presenetilo z obilico opreme in privlačno obliko.

Z voznikovega sedeža je preglednost zelo dobra, športno-terenska zasnova pa omogoča tudi solidno vidljivost nazaj. Kakovost notranjosti je na visoki ravni – številne mehke površine in okusno izbrani detajli pričarajo občutek premijskosti. Na voljo je več barvnih kombinacij notranjosti: poleg umirjene temne tudi bela/svetlo siva in celo svetlo modra za bolj drzne okuse.

Tako zunanja kot notranja barva sta vključeni v osnovno ceno vozila, kar je pri konkurenci pogosto predmet doplačila.

Sprednja sedeža, oblazinjena z umetnim usnjem EcoTex, ponujata veliko udobja: ogrevanje in prezračevanje v treh stopnjah ter celo masažno funkcijo. Osrednji 15-palčni OLED-zaslon z zaobljenimi robovi je premikljiv tudi proti sopotniku, ki lahko med vožnjo (seveda kot potnik) spremlja filme. Pred voznikom se nahaja kompaktna digitalna instrumentna plošča, dopolnjena s projekcijskim zaslonom (head-up display), ki prikazuje vse ključne informacije.

Vzmetenje je dobro nastavljeno – učinkovito blaži neravnine in zagotavlja udobno vožnjo. Zadnja klop je prostorna, prtljažnik pa dovolj velik za vsakodnevne ali družinske potrebe. Courage tako ponuja veliko – predvsem pa kup opreme, ki je pri konkurenci pogosto na voljo le z doplačilom.

Seveda pa je še prostor za izboljšave, predvsem na področju programske opreme – a te so načeloma rešljive z nadgradnjami.

Voyah Courage je zelo dober izdelek in solidna alternativa za vse, ki iz kakršnega koli razloga ne želijo Tesle Model Y. Ne izstopa izrazito na posameznih področjih, a prav kombinacija cene, bogate opreme in kakovostne izdelave mu daje konkurenčno prednost. Nedvomno gre za zanimivo izbiro v razredu električnih družinskih SUV-jev.