Dan 17: Slovo od Maroka

Zadnji dan v Maroku. Zajtrk ob 7.00, ob 7.20 pa smo že zapeljali iz Chefchaouena – s 45 % baterije in naravnost v meglo.

Gore Rifa so nas pospremile v gosti megli, ob cesti pa so opozarjali znaki za spolzko cestišče. Na prvih 25 kilometrih je bilo zunaj le okoli 14 °C, avto pa je porabil 163 Wh/km. Ko smo se spustili nižje, se je megla razkadila in razkrila jutro kot z razglednice: bele minarete, oljčne nasade in skalnate grebene v soncu.

Pobočja ob cesti so prekrita z oljčnimi nasadi. Oljke v severnem Maroku gojijo že stoletja, oljčno olje pa je stalnica na vsaki mizi – tudi pri zajtrku, ko ga ponudijo k svežemu kruhu.

Skozi Tetuan

Pot nas je vodila skozi Tetuan, »belo golobico« severnega Maroka. Mesto so ob koncu 15. stoletja na novo pozidali begunci iz Granade, od leta 1913 do 1956 pa je bilo prestolnica španskega protektorata. Ob cesti stojijo borovci, ki jih je stalni veter z morja upognil v isto smer.

Ulice so bile okrašene z rdečimi maroškimi zastavami. Novembra Maroko praznuje dva državna praznika: obletnico Zelenega pohoda (6. novembra) in dan neodvisnosti (18. novembra).

Ob cesti so nas pozdravljali še zadnji kupi glinenih loncev za tažin – zadnja priložnost za spominek, ki ga v prtljažnik električnega avta med kable in podaljške sploh ni lahko spraviti.

Proti pristanišču

Zadnji del poti smo prevozili po avtocesti. Proti morju se je cesta večinoma spuščala, zato je avto na teh 100 kilometrih porabil le 115 Wh/km. Peljali smo mimo izvoza za Melloussa, kjer od leta 2012 deluje Renaultova tovarna, ena največjih tovarn avtomobilov v Afriki.

Smerokaz za Ksar Sghir nas je spomnil na drugačne čase: Portugalci so to obmorsko utrdbo osvojili leta 1458 in jo zapustili šele leta 1550. Zadnje kilometre smo vozili pod viaduktom železniške proge do pristanišča, nato pa so se pred nami pokazali žerjavi Tanger Meda. Pristanišče so odprli leta 2007, danes pa je največje v Afriki in Sredozemlju.

V pristanišču

V pristanišče Tanger Med smo prispeli ob 9.28 z 21 % baterije. Polnjenje ni bilo potrebno, saj je energije dovolj tudi za čakanje in vkrcanje.

Pred vkrcanjem je sledil še pregled. Avtomobile so najprej pregledali z mobilnim skenerjem, nato je svoje delo opravil še pes. Pri električnem avtu je imel dvojno delo, saj je moral povohati zadnji in sprednji prtljažnik.

Dan smo začeli v megli v gorah Rifa, končali pa ob morju tam, kjer se Atlantik sreča s Sredozemljem. Maroko, hvala za vse!

To je hkrati zadnji zapis s poti. Hvala vsem, ki ste nas spremljali!

• 130km
• 2 h 8 minvožnje
• 128Wh/km
• 45 → 21% baterije

Vsi zapisi s poti ›

׋

›