31. 8. 2026 sem prevozil relacijo od mejnega prehoda Macelj do Zadra in preizkusil vseh devet polnilnih lokacij na avtocestnih počivališčih. Rezultat: dve lokaciji delujeta brezhibno (Petrol Desinec je zgled), štiri delujejo le z omejitvami (počasneje ali le z eno kartico), dve pa sta bili ob obisku popolnoma mrtvi. Kdor se odpravi na pot, naj s seboj vzame vsaj dve različni RFID-kartici, tri aplikacije in solidno mero potrpežljivosti.

Metodologija

Preveril sem polnilnice na relaciji Macelj–Zagreb–Zadar, pri čemer sem upošteval izključno postaje na avtocestnih počivališčih – izvozi z avtoceste namreč zaradi hrvaškega cestninskega sistema vzamejo dodaten čas, ki ga na poti raje ne izgubljam. Na vsaki lokaciji sem preveril dostopnost (aplikacija/kartica), dejansko polnilno moč, splošno delovanje opreme in čakalne dobe.

Za začetek slaba novica: med Macljem in Zagrebom polnilnice na avtocesti sploh ne najdete – ker je preprosto ni.

Pregled po lokacijah

Zgodba za tabelo

Stupnik – dobrodošel začetek. Prvo počivališče s polnilnico je takoj za cestninsko postajo Lučko. Na Croduxovi črpalki je Petrol pred kratkim postavil dve novi Alpitronicovi polnilnici, vsako z dvema priključkoma po 200 kW. Polnjenje je steklo brez težav – tako s Petrolovo kartico kot z aplikacijo OneCharge. Plačilo z bančno kartico prek POS-terminala, ki bi pri takšni infrastrukturi moralo biti samoumevno, seveda ni bilo mogoče. Je pa bil na voljo koš za smeti in voda za čiščenje vetrobranskega stekla – tudi nekaj.

Desinec – mali polnilni park, kakršnega si želimo. Deset kilometrov naprej me je pričakal pravi mali polnilni park: pet postaj, osem priključkov, moči od 160 do 300 kW. Polnjenje je delovalo brezhibno, na voljo pa je bil tudi POS-terminal. Bravo, Petrol. Obremenjenost lokacije je sicer velika – k temu gotovo pripomore tudi bližnji McDonald’s. S tem se dobra zgodba, žal, konča.

Draganić in Dobra – MOL-ove težave. Na Tifonu Draganić stoji MOL-ova 50-kW polnilnica s priključkom CHAdeMO. Aplikacija MOL Plugee ni delovala, prav tako ne nekaj kartic, ki sem jih preizkusil. Šele po resetiranju polnilnice in ponovnem poskusu je polnjenje steklo s kartico Gremo na elektriko. Enaka zgodba se je ponovila na Tifonu Dobra, kjer sem naletel na dva starejša Mariborčana, ki sta se že nekaj časa neuspešno trudila aktivirati polnilnico – kljub klicu na podporo. V aplikaciji sta imela oba priključka ves čas obarvana rdeče, zato ju ni bilo mogoče izbrati. Ko sem poskusil s kartico Gremo na elektriko, je polnjenje steklo. Gospodoma sem svetoval, naj si priskrbita še kakšno kartico – pri tako nezanesljivi infrastrukturi aplikacija sama preprosto ni dovolj.

Vukova Gorica – nedopustna gneča. Tu stojijo dve 50-kW polnilnici in ena 175-kW, slednja nedelujoča že približno pol leta. Ker delujeta le počasnejši in še ti polnita z največ okoli 37 kW, se je čakalna vrsta zavlekla tudi do ure. Samo počivališče je bilo neurejeno in umazano – enako stanje sem opazil že pred mesecem dni.

Brinje/Sokolac – presenetljivo delujoča, a počasna. Tu stoji 50-kW polnilnica s tremi priključki (Type 2 je bil uničen). Polnjenje je, začuda, delovalo – tako z aplikacijo kot s kartico. Hitrost pa je bila astronomska: 39 kW.

Novo Petrolovo počivališče – obljuba in Teslin presežek. Tu me je čakala mešanica starega in novega. Petrol je postavil dve Alpitronicovi polnilnici s po dvema priključkoma in skupno 300 kW – žal še ne delujeta. Poleg stoji stara, delujoča Elenova 50-kW polnilnica, največje presenečenje pa je bil na novo odprt Teslin Supercharger s štirimi mesti, odprt za vse znamke. Gneča je bila zato nepopisna, ob polni zasedenosti pa moč na posamezen priključek pade na 30–60 kW, kar polnjenje precej podaljša. Ker je v vrsti čakalo najmanj osem vozil, sem pot nadaljeval brez polnjenja.

Zir in Tifon Jasenice – popoln razpad. Na Ziru sta bili obe 175-kW polnilnici ugasnjeni, na 50-kW pa polnjenja ni bilo mogoče aktivirati ne s kartico ne z aplikacijo. Lokacija je bila ob mojem obisku praktično stoodstotno nedelujoča – kar sta mi z jezo v glasu potrdila tudi dva tujca, ki sem ju tam srečal. Zadnja postaja na moji poti, Tifon Jasenice, ni bila nič boljša: MOL-ova polnilnica ni delovala ne z aplikacijo ne s karticami, zaslon pa je bil uničen. V bistvu samo še spomenik.

Ključne ugotovitve

1. Nezanesljivost upravljavcev. MOL-ove postaje (Draganić, Dobra, Jasenice) so kritično odvisne od RFID-kartic – aplikacija Plugee je v času testa na večini lokacij odpovedala. Priporočilo: imej vsaj dve različni kartici (npr. Gremo na elektriko in Petrol).
2. Zastarelost opreme. 50-kW polnilnice so za sodobne avtomobile z baterijami 60+ kWh prepočasne. Na Vukovi Gorici to pomeni polnjenje čez eno uro in posledično dolge vrste.
3. Napačna razporeditev zmogljivosti. Najmočnejše postaje stojijo prezgodaj (Desinec), medtem ko v južnejšem delu (Zir, Jasenice) infrastruktura praktično ne obstaja ali je okvarjena.
4. Tesla Supercharger – dvorezen meč. Odprtost za vse znamke je pohvalna, a ob veliki gneči moč na priključek pade pod 60 kW, kar odpravlja prednost hitrega polnjenja.

Cenovna primerjava

Ker hitrost ni edini dejavnik, velja pogledati tudi, koliko posamezno omrežje dejansko zaračuna. Cene v nadaljevanju veljajo za DC (hitro) polnjenje na avtocestnih lokacijah (stanje avgust 2026):

Zanimivo je, da je Petrol Desinec – edina lokacija na poti, ki je delovala brezhibno in s polno hitrostjo – hkrati tudi eno cenejših omrežij (0,50–0,73 €/kWh). Nasprotno pa MOL-ove postaje (Draganić, Dobra, Jasenice), ki so bile najbolj nezanesljive, zaračunavajo najvišjo ceno na tej relaciji (0,66–0,76 €/kWh) – kar pomeni, da plačaš največ tam, kjer je največ težav z delovanjem.

Pri Vukovi Gorici in Brinju/Sokolcu, kjer sem dejansko polnil s 37–39 kW namesto nazivnih 50 kW, se cena na prevoženi kilometer dodatno poviša – plačaš namreč po enaki tarifi, a za enak znesek dobiš manj energije v enakem času, ker postaja izgublja čas s počasnejšim polnjenjem.

Priporočila za potnike

• Pred odhodom namesti vsaj tri aplikacije (ELEN, MOL Plugee, Petrol OneCharge) in si zagotovi dve fizični kartici.
• Ne zaupaj nobeni posamezni lokaciji stoodstotno – vedno imej vsaj 20 % rezerve baterije za obvoz na naslednje počivališče.
• Ciljaj na Petrol Desinec, ki je edina lokacija z zanesljivim hitrim polnjenjem (160+ kW) in POS-terminalom.

Zaključek in poziv upravljavcem

Potovanje po hrvaški avtocesti z električnim avtomobilom in iskanje proste ter hkrati delujoče polnilnice je precej stresno opravilo, pri katerem je veliko odvisno od sreče in iznajdljivosti. Od devetih obiskanih lokacij sta bili le dve brezhibni, štiri uporabne le z omejitvami, dve pa popolnoma mrtvi. To ni dopustno.

Če želimo, da je potovanje z električnim avtomobilom res brezskrbno, mora biti polnilna infrastruktura predvsem zanesljiva, delujoča in dovolj zmogljiva. Hrvaška ima nekaj zelo dobrih primerov – Petrol Desinec dokazuje, da se da. A med njimi je še vedno preveč nedelujočih, zastarelih ali nezanesljivih polnilnic.

Poziv upravljavcem:

• MOL – nujno popravite aplikacijo ali namestite POS-terminale.
• HEP/Elen – popravite 175-kW postaje na Ziru in Vukovi Gorici, ki so okvarjene že pol leta.
• Petrol – pospešite zagon novih postaj pri Jančah.

Do takrat pa – srečno polnjenje in ne pozabite na kartice.

Za vas testiral in zbiral vtis
Boštjan Završnik