Vsak dizelski avto v Sloveniji vozi z računom, ki ga nihče ne vidi. Enak račun ima marsikatera stara peč na drva – slednja, kot bomo videli, celo večji. Noben od njiju ne pride po pošti. Plača ga nekdo drug.

Koliko življenj

Onesnažen zrak je v Sloveniji povezan z med 1.200 in 1.300 prezgodnjimi smrtmi letno, ^[1] po podatkih Evropske agencije za okolje za leto 2021 natančneje 1.280 zaradi delcev PM2,5 (ločeno k temu še 140 zaradi dušikovega dioksida in 340 zaradi ozona – teh številk ni pravilno preprosto seštevati). ^[12] Ameriški inštitut IHME je za leto 2023 ocenil 1.159 smrti zaradi celotnega onesnaženega zraka – druga metodologija, drugo leto, a podoben velikostni razred. ^[12] Vse to pomeni, da zaradi bolezni, ki jih povzroča onesnažen zrak, vsak dan v povprečju umrejo več kot trije Slovenci. Promet – predvsem dizelska vozila – in individualna kurišča na drva sta glavna vira teh delcev; kateri prevladuje, je odvisno od tega, katere delce merimo in kdaj. To so uradne ocene Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Evropske agencije za okolje. ^[1]

Ta strošek se ne pojavi na nobenem računu za gorivo. Ne gre skozi proračun, ne skozi trošarino, ne skozi noben davčni mehanizem. Plača ga zdravstveni sistem. Plačajo ga ljudje, ki dihajo ta zrak – ne glede na to, ali vozijo dizel vozilo ali ne.

Za primerjavo: v prometnih nesrečah je na slovenskih cestah leta 2024 umrlo 71 ljudi – najmanj, odkar se sploh vodi uradna statistika, petletno povprečje (2020–2024) pa znaša 86,6 na leto. ^[2] Onesnažen zrak torej vsako leto zahteva približno 14- do 18-krat več življenj kot vse prometne nesreče skupaj. Gre seveda za dve različni vrsti smrti – akutne nesreče na eni strani, posledice dolgotrajne izpostavljenosti kroničnim boleznim na drugi – zato številk ne gre preprosto seštevati ali enačiti. A razlika v velikostnem razredu ostaja osupljiva. Razlika je tudi v vidnosti: vsaka prometna smrt postane novica, s krajem, uro in fotografijo razbitega vozila. Smrti zaradi dolgotrajne izpostavljenosti delcem nimajo kraja nesreče, nimajo ure, nimajo novinarja na terenu – imajo samo statistiko, ki jo je treba iti iskat.

Koliko evrov

Za dve največji slovenski mesti obstaja tudi denarna ocena. Po raziskavi Evropske zveze za javno zdravje (EPHA) in svetovalne hiše CE Delft, ki je zajela 432 evropskih mest, onesnažen zrak prebivalce Ljubljane in Maribora skupaj stane več kot 541 milijonov evrov letno – strošek zdravstvenih storitev, povezanih z delci, ozonom in dušikovim dioksidom. ^[13] Poročilo je izšlo oktobra 2020, temelji pa na podatkih za leto 2018 – gre torej za nekaj let staro oceno, ki bi zaslužila posodobitev; novejše, denarno izražene ocene posebej za Slovenijo nismo našli, čeprav smo jo iskali. Avtorji študije sami tudi opozarjajo, da je negotovost njihovih številk okoli 30 do 40 odstotkov v obe smeri. ^[13] Za primerjavo: tudi ob upoštevanju te negotovosti gre za približno 10- do 23-kratnik letošnje celotne slovenske subvencije za nakup e-vozil.

Za celotno Slovenijo uradne, objavljene številke ni. Previdna ocena je vseeno mogoča: ista raziskava za vseh 432 mest izračuna povprečni strošek 1.276 € na prebivalca mesta letno, kar se ujema s številko za Ljubljano in Maribor (skupaj približno 1.330 € na prebivalca). ^[13] Ker gre za dve najbolj prometno obremenjeni slovenski mesti, je strošek na prebivalca tam verjetno nadpovprečen, zato enostavne ekstrapolacije po deležu prebivalstva ne gre jemati dobesedno. Tudi če bi bil strošek na prebivalca v preostali Sloveniji precej nižji – recimo tretjina do polovica mestne ravni, glede na to, da tam k onesnaženju bolj prispevajo kurišča kot promet – bi seštevek za preostalih 1,7 milijona prebivalcev verjetno presegel 600 milijonov evrov, kar bi skupni znesek za državo dvignilo nad milijardo evrov letno. To ostaja ocena, ne uradna številka. ^[14] Za primerjavo z nečim znanim: skupni tekoči izdatki za zdravstveno varstvo v Sloveniji so leta 2024 znašali 6,26 milijarde evrov. ^[14] Če bi ocenjeni strošek onesnaženega zraka dejansko presegel milijardo evrov, bi to pomenilo približno 15 do 16 odstotkov celotnih letnih zdravstvenih izdatkov v državi – strošek brez lastne proračunske vrstice, ki ga nihče eksplicitno ne primerja s preostalim zdravstvenim proračunom.

Kaj so ti delci in zakaj štejejo

Govorimo o delcih PM10 in PM2,5 – drobcih, tako majhnih, da jih merimo v mikronih. Nastanejo pri izgorevanju – v motorju, v peči, v vsakem plamenu. Manjši kot je delec, globlje prodre: PM2,5 gre mimo nosu in grla naravnost v pljučna mešička, od tam pa v krvni obtok. Povezujejo jih s srčno-žilnimi boleznimi, kapjo, kronično obstruktivno pljučno boleznijo in poslabšanjem astme.

To ni nova znanost. Novo je le to, kako natančno danes znamo prevesti izpostavljenost v število – in kako malo od tega števila konča na kakršnemkoli javnem računu.

Kako NIJZ pride do te številke

Nihče na mrliškem listu ne zapiše „umrl zaradi PM2,5“. Namesto tega epidemiologi uporabljajo funkcije odziva na koncentracijo – iz velikih kohortnih študij vedo, za koliko se poveča tveganje smrti zaradi srčno-žilnih in pljučnih bolezni na vsak dodaten mikrogram delcev v zraku, ki mu je populacija izpostavljena.

Iz tega izračunajo delež smrti, ki bi ga bilo mogoče pripisati onesnaženju – razliko med dejansko izmerjeno koncentracijo in hipotetičnim scenarijem, kjer bi zrak ustrezal priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije. Ta delež nato pomnožijo z dejanskim številom smrti v populaciji tistega leta. Rezultat ni ime na seznamu. Je statistična ocena – a ne manj resnična zaradi tega.

Starejša ocena, pred posodobitvijo metodologije po smernicah SZO iz leta 2021, je govorila o približno 1.700 smrti letno. Novejša, nekoliko konzervativnejša metodologija pristane pri številki, ki jo navajamo zgoraj – še vedno več kot tisoč vsako leto, v državi z dva milijona prebivalcev. ^[1]

Dva vira, a ne enakovredna

Za delce PM10 na splošno NIJZ pravi, da „precej enakomerno prispevajo kurjenje lesa, promet, resuspenzija in sekundarni delci.“ ^[3] A ta enakomernost izgine, ko pogledamo natančneje. Za manjše, nevarnejše delce PM2,5 – tiste, ki gredo globlje v pljuča in v kri – je po podatkih ARSO daleč najpomembnejši vir mala kurišča, ki prispevajo približno 74 odstotkov primarnih izpustov. Cestni promet k istim delcem prispeva približno 9 odstotkov. ^[4] Podatek je sicer iz leta 2016; podoben delež (skoraj 69 %) je za mala kurišča pri PM2,5 sicer beležila že ocena za leto 2014, kar je šibek, a resničen znak, da razmerje vsaj tisto obdobje ni bilo enkratno. Novejše, posodobljene celovite razčlenitve virov nismo našli, zato ne moremo trditi, da je stanje danes enako – smer pa je bila skozi tisti čas jasna: pri najnevarnejši frakciji delcev kurišča precej prevladujejo nad prometom. Meteorologinja Tanja Cegnar z ARSO je isto ugotovitev strnila enostavneje: delež malih kurilnih naprav v skupnih izpustih delcev PM10 v Sloveniji znaša „kar dve tretjini“, najbolj pa onesnažujejo zastarele peči na les, kurjene s premalo suhimi drvmi. ^[11]

Slika se dodatno nagne pozimi. Ob dnevih, ko so mejne vrednosti presežene, se delež prispevka kurjenja lesa v povprečju dvigne s 30 na 50 odstotkov ^[5] – natanko takrat, ko se v neprevetrenih dolinah in kotlinah nabira tudi promet iz večerne konice. Do preseganj v krajih, kot je Celje, praviloma prihaja samo pozimi, ko se prometu pridružijo še kurišča za ogrevanje. ^[6]

Slovenija ima pri tem nekaj nesreče v geografiji. Kotline in doline – Celje, Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Novo mesto – pozimi pogosto ujamejo temperaturno inverzijo: topel zrak se ustavi nad hladnim in dim ne uide navzgor, ampak obtiči tik nad strehami, natanko tam, kjer dihamo. To ni argument, da je dizel nedolžen – k istim epizodam prispeva tudi promet, in delci iz izpuha imajo svoj lasten, dobro dokumentiran zdravstveni učinek. Je pa argument za natančnost: kdor bi rad zares zmanjšal število prezgodnjih smrti, mora nasloviti oba vira, ne le tistega, ki ga je politično lažje kritizirati.

Ozon: drugi onesnaževalec, drug letni čas

Delci niso edini problem. Poleti, ob vročem in sončnem vremenu, se v ozračju tvori prizemni ozon – in Slovenija, zlasti Primorska, pri tem redno presega opozorilne vrednosti. NIJZ navaja, da ozon škoduje delovanju srca, pospešuje aterosklerozo in povečuje obolevnost ter umrljivost zaradi dihalnih in srčno-žilnih bolezni. ^[7] Gre za povsem drug mehanizem in drug letni čas kot pri delcih pozimi – a isti zaključek: zrak, ki ga dihamo, ima ceno, ki je na nobenem računu ne vidimo.

Kdo dejansko plača

Ekonomisti temu rečejo eksternalija – strošek, ki ga povzroči ena stran, plača pa ga nekdo drug, ki v prvotni odločitvi ni sodeloval. Voznik, ki se odloči za dizel vozilo namesto za e-avto, primerja ceni na nalepki: nakupno ceno in ceno goriva na kilometer. Redko kdo v ta izračun doda strošek, ki ga bo nosil zdravstveni sistem, ali dodatno tveganje za soseda, ki živi ob prometni cesti.

Cena na črpalki zato nikoli ni bila prava cena. Kot smo podrobneje opisali v ločenem pregledu, Slovenija uporablja devet različnih davčnih in fiskalnih mehanizmov za zniževanje cene nafte in njenih derivatov – od trošarine na minimumu do vračil za kmete in industrijo. Ta jo umetno znižuje, hkrati pa javni zdravstveni sistem nosi stroške onesnaževanja, ki na računu za gorivo niso vidni. Gre za dvojno javnofinančno obremenitev: najprej izgubimo prihodke z nižjimi trošarinami, nato pa plačamo zdravljenje posledic.

To ni argument, da mora vsak posameznik osebno plačati za to škodo, niti da bi moral jutri zamenjati vozilo. Je pa argument, zakaj cena na črpalki nikoli ni bila cela zgodba. Del računa preprosto pošljemo nekomu drugemu. Samo zato, ker ga ne vidimo, ne pomeni, da ga nihče ne plača.

Zbral, uredil in zapisal Ignac Završnik