Štiri mesece vozim novi Nissan Leaf. Naredil sem okoli 9000 km. Na forumih sem prebiral razmišljanja po občutkih večinoma dobronamerna. Večkrat pa se nisem mogel znebiti neprijetnih občutkov posebej še ob pisanju o t.i. »rapide gate«. Spraševal sem se ali sem naredil prav ali ne ob odločitvi za nakup tega vozila. Veliko mi je v pogovorih pomagal g. Ignac Završnik. Vsekakor sem električni avto kupil za moje vsakodnevne potrebe, ki pa so tudi potrebe večine šoferjev v naših slovenskih razmerah. Moje običajne vožnje potekajo v dosegu do 100 km na dan, vendar ne vsak dan. Živim na jugu ob Kolpi v Podzemlju. Opravim pa tudi kar nekaj voženj na Gorenjsko in nekaj občasnih dlje po Sloveniji. Vsekakor so bile dosedanje izkušnje pozitivne posebej še zaradi lepo razporejenih polnilnic ob avtocestnem križu po Sloveniji. Z enim hitrim polnjenjem je možno priti z enega na drugi konec Slovenije in nazaj. Tako, da o kakšnem pregrevanju baterije ni moč govoriti. Na Gorenjsko in nazaj (270 km), pa je možno ob zmerni vožnji priti celo brez polnjenja, kar sem tudi preizkusil.
Navadno sem prej opravil letno tudi več daljših voženj. Ena takšnih je pot v romarsko središče Međugorje v Bosni in Hercegovini. Zamikala me je vožnja z Leafom. Razdalja, ki sem jo s kombijem velikokrat prevozil pomeni sedaj po avtocesti okoli 450 km, skupaj pa nekaj manj kot 500 km. V kratkem je bilo po Dalmaciji postavljenih nekaj hitrih polnilnic, Zadar 2 Kaufland, 2 v Skradinu ob slapovih Krke in Kaufland v Šibeniku. Planiral sem dvakratno polnjenje v Zadru in Skradinu po potrebi. Na pot sem odšel v sredo 8. avgusta ob 5. zjutraj v času vročinskega vala in opozorila oziroma alarma, mislim, da rdečega za hrvaško obalo. Aplikacija Plugshare je kazala do Zadra 246 km. Odločil sem se za eko vožnjo med 95 in 100 km na uro. Ob spustu s Sv. Roka sem prišel v Zadar s kar lepo zalogo 45.km. To mi je prišlo zelo prav. Navigacija me je namreč pripeljala do ulice z nakupovalnim centrom, kjer pa nikakor nisem našel Kauflanda s polnilnico. Našel sem sicer drugi Kaufland, vendar pa po vztrajnem iskanju po parkirišču polnilnice nisem našel. Imajo pa tudi podzemna parkirišča, kamor nisem pogledal. Ob pomoči g. Završnika sem potem našel prvi Kaufland. Polnilnica je delovala odlično.
V 50. minutah sem napolnil na 97.%. Sam nimam natančnih merilnikov, polnilnica pa tudi ne kaže s kakšno močjo se polni. S tem, da sem planiral postanek v Skradinu, bi lahko odklopil prej. Ob vožnji mimo Skradina sem imel okoli 20 km dobropisa, kar me je spodbudilo k odločitvi, da naredim pot do cilja v enem kosu. Čeprav sem cesto dobro poznal, pa nisem predvideval, da bodo klanci naprej po Dalmaciji vzeli toliko elektrike. Menda se cesta povzpne na 600m n.v. Tako, da sem vozim ponekod tudi z minus 40 km. Razdalja od Zadra do Međugorja je namreč okoli 255km. Izklapljal sem klimo, se prilepil za kakšen kamion, ki jih je sicer po dalmatinski avtocesti zelo malo. Moje edino upanje je bil dolg spust pred Ravčo in še nekaj manjših naprej do cilja. Sicer sem pa že pomislil na rešitev na kakšni črpalki z navadno vtičnico. Res je dolg klanec navzdol potrdil moja predvidevanja in mi prinesel okoli 30 km dobropisa. Nekoliko skrbi mi je zopet povzročil dolg zastoj na meji in enourno čakanje. Vročina se je vseskozi od Zadra gibala med 35 in 36 stopinjami. Temperatura baterije se je konstantno držala blizu prve rdeče črtice, kar naj bi pomenilo blizu 50. stopinj. Avto na to ni reagiral s kakšnimi opozorili, niti se nič ni poznalo na vožnji. Po prehodu meje pa so se prižgali alarmi za polnjenje baterije. Vedel sem, da mi preostane še nekaj km avtoceste in 6 km navadne. Baterija je kazala 5 %, medtem, ko je doseg čisto izginil, kar me je zopet nekoliko zaskrbelo. Na cilj sem prišel z 2%. Ker pa sem zaradi gneče in zasedenosti parkirišča moral še krožiti in se izogibati pešcev, sem izgubil še en procent. Tako sem na cilj prišel z enim procentom. Tudi na te mejne vrednosti avto ni reagiral s kakšno upočasnitvijo in je vozil še normalno. Iz Podzemlja do Međugorja sem prevozil 506 km ob povprečni porabi 12,2 kW/100 km. O realnem času in povprečju km je težko govoriti, saj sem po Zadru prevozil kar nekaj km in na meji čakal s prižganim avtom uro ali več. Mislim pa, da je bilo povprečje 62km in okoli 8 ur vožnje.
Zvečer sem avto napolnil pri znancih v apartmaju samo nekaj procentov za okoliško vožnjo drugega dne. Drugi večer pa sem napolnil do konca.Pot nazaj do Zadra je bila normalna v podobni vročini z izključevanjem klime z namen, da bi pripeljal v enem kosu. Sicer pa je ob dobri ventilaciji dalmatinska vročina veliko lažje znosna kakor naša slovenska. Ta odsek poti je bil manj vznemirljiv z varnim ostankom baterije. Polnilnica v Zadru stoji tik pred vhodom v Kaufland. Če računamo, da smo ljudje velikokrat »komot« in bi se najraje pripeljali do vrat ali za šank, sem kar malo predvideval, da bo polnilnica zaparkirana. Res je bilo eno parkirišče zasedeno z motorjem, drugo pa na srečo prazno. Oznake so namreč premalo opazne. Polnilnica je zopet delala odlično. Napolnil sem na 98%. Nato se je začel vzpon na Velebit zopet v veliki vročini. Ob vzponu je kazalec temperature baterije kazal zopet kot običajno po hitrem polnjenju tik pred prvo rdečo črto.
Nakar je na vrhu v tunelu temperatura zrasla nekako na sredo polja med obema rdečima črtama. V svojem stilu sem vozil naprej kakšnih 50km, ko se je temperatura zmanjšala pod rdečo črto. Pričakoval sem kašen alarm in reakcijo avtomobila, ki pa se na srečo ni zgodila. Tako sem mirno pripeljal domov do Podzemlja tudi z nekaj pospeških in hitro vožnjo na zadnjem delu avtoceste. Ta odsek je kazal povprečno porabo 13km/100. Ostanek 7% baterije in 21 km dosega. Dva kilometra pred domom je sledilo še eno presenečenje oziroma hladen tuš. Ko sem se ustavil pred semaforjem za delo na cesti, se je razbesnela huda nevihta s točo v debelini lešnika. Neusmiljeno je klestilo po pločevini. Spomnil sem se na razbite avtomobile, ki sem jih videval po letošnji toči v Črnomlju. Še ena preizkušnja tik pred prihodom domov, sem si mislil.
Na srečo sem jo odnesel brez praske na avtomobilu. Tako, da je tudi pločevina Leafa dokaj trdna. Povzetek celotne vožnje ob prihodu domov: okoli 1000 km, poraba 12,7kw, povprečje 62 km na 100, čas 16,42h.
Za zaključek bi izrazil še nekaj sklepnih misli. Moja odločitev za nakup novega Leafa je bila prava. Vse domače vožnje opravim brez pretresov in zmerno, kar botruje tudi večji sproščenosti ali spočitosti npr. ob daljših vožnjah po Sloveniji, da o udobju ne govorimo. Z malo dobre volje ali bolje rečeno dobrih živcev pa se da narediti tudi daljša pot v eventualnih ekstremnih pogojih. Vsekakor je bila vročina ekstremna in je avto odreagiral nanjo sicer z opozorili na kazalnikih, vendar ne alarmantnimi. Težko pa si seveda predstavljam ob sebi pri takšni vožnji sodobnega človeka, ki je tempiran na čas, na dinamiko dogajanja, na stoprocentno udobje ali »ziheraštvo«, kot rečemo po domače. Takšna vožnja je dober izziv in preizkus obvladovanja nepredvidljivih ali stresnih situacij, ki jih sicer v vsakodnevnem življenju ni malo.
Ps. Nimam specifičnih merilnikov v avtomobilu in se ne spoznam na strokovne izraze. Uporabljam obstoječe, ki jih avto ima. Zato podatki mogoče niso tako strokovno izraženi ali obdelani.
Peter Miroslavič, Podzemelj
