V soboto, 13. 10. 2018 se je zgodilo odlično srečanje Eko vozil na Kongresnem trgu v Ljubljani. Srečanja se je udeležilo kar nekaj podjetij, ki prodajajo električna vozila. Renault – Nissan s svojima Zoe in Leafom, Hyundai z novo Kono in dobro znanim Ioniqom, Avantcar s svojo floto, Toyota s hibridi, podjetje katera se ukvarja z uvozom fiat 500 ev, nekaj znanih podjetij z e-skiroji in kolesi ter seveda društvo DEMS s svojo stojnico.
Udeleženi člani so bili Franc Babnik s svojim predelanim Fiat Punto, Nejc Končan z Ioniqom, David Ipavec z Zoe, Peter Pikl s C-Zero in moja malenkost Blaž Hrovat s Soul EV. Ker se je srečanje dogajalo v samem središču Ljubljane, je bilo zelo pestro in dobro obiskano. Mene osebno je najbolj navdušila »Kona electric«, še posebno s svojo zelo privlačno svetlo notranjostjo. Ne pozabimo, da je to prvo »long range« vozilo z dosegom 500 km, ampak dejstvo pa je, da je to malo vozilo in verjetno z baterijo 64 kWh zelo drago vozilo. Pa da ne pozabim na Teslo X, katerega je predstavilo podjetje Avantcar, to pa je EV, ampak seveda predrago za povprečnega Slovenca. Obiskal nas je tudi g. župan Zoran Jankovič in poklepetal s člani.
Skratka, zadeva je bila zelo lepo organizirana in namenjena klepetu in širjenju znanja o eMobilnosti vsem obiskovalcem. Upam in si želim, da bi lahko bil ta dogodek možnost srečanja vseh nas članov in da nas bo vsako leto več.
Evropski teden trajnostne mobilnosti je za člane Društva eMobilnost Slovenija potekal v znamenju druženja z mladimi in obiska različnih lokacij.
V sredo, 19. septembra 2018, smo se v okviru projekta celostne prometne strategije, zbrali v Sežani na prireditvi »Naše ceste so lahko prijazne«. Prireditev se je začela na parkirišču pred OŠ Srečko Kosovel v Sežani, v bližini hitre polnilne postaje, ki jo mnogi izmed nas že poznajo. Obisk mladine in bližnje osnovne šole je popestrila dogodek.
‘Na mladih svet stoji’, je rek, ki je na tem dogodku zaživel v spretnostni vožnji z električnimi skiroji in kolesi. Obiskal nas je tudi župan občine Sežana, g. Davorin Trčona, ki smo mu med drugim izrekli pohvalo za našega člana Aleša Vodičarja, ki je v občini Sežana zaslužen za tako hiter razvoj na področju eMobilnosti.
Preizkusili smo se tudi v vožnji z električnimi kolesi, ki postajajo lažja in obenem močnejša. Z električnimi vozili smo predstavili delovanje društva DeMS na področju naše države in seveda tudi sosednjih držav. Omeniti je treba, da članstvo ne prihaja zgolj iz Slovenije.
V petek 21. Septembra 2018 smo se na povabilo g. Andreja Klemenca udeležili prireditve v občini Borovnica. Obisk članstva društva DeMS je presenetil vse, še zlasti organizatorja. Prireditev se je začela na parkirišču pri OŠ dr. Ivana Korošca. Vreme je bilo na začetku megleno in mrzlo, potem pa se je razjasnilo in tudi vzdušje je bilo temu primerno. Spoznali nekaj domačinov, ki so navdušeni uporabniki električnih vozil. Vse smo povabili v društvo DeMS, nekaj se jih je včlanilo na sami prireditvi.
Mladi iz bližnje osnovne šole so bili deležni predstavitve električnega vozila Tesla S. Najbolj zanimiva je bila vožnja brez voznika. Električno vozilo se je odzivalo na ime Belka. Naša sedanjost, ki postaja njihova prihodnost.
Poleg demonstracije samovozečega vozila so glavni hit med mladino in mladino po srcu, električna kolesa, električni skiroji, ki so bili na voljo za testne vožnje.
Druženje smo zaključili s skupinskim fotografiranjem pred ostanki viadukta v Borovnici. Organizatorju smo obljubili, pridemo še drugo leto v še v večjem številu.
Na žalost je planiran dogodek, ECOmeet v Ljubljani, v soboto zaradi slabega vremena odpadel. Prestavljen je na 13. 10. 2018. Če bi se želeli dogodka ECOmeet udeležiti z lastnim električnim vozilom, nam zaradi zagotovitve dovolilnice, sporočite registrsko številko vozila na naš elektronski naslov drustvodems@gmail.com.
Dopust je bil splaniran že par mescev prej. Tekom čakanja na končno zaslužen dopust se mi je ponudila priložnost za brezplačno polnjenje v tujini od nizozemskega ponudnika New Motion. Seveda sem se prijavila na njihov natečaj in dobila brezplačna polnjenja po celi Evropi. Ves plačljiv štrom je sponzoriran s strani New Motion.
Načrtovanje z aplikacijami in možne poti so prešle v začrtan plan. V enem dnevu gor do Leipziga, nato 3 dni v mestu: nedelja čas za počitek, ponedeljek ogled tovarne BMW Leipzig, torek prost dan, sreda pot do Landshuta, prespiva tam, v četrtek ogled starega mestnega jedra in ogled tovarne BMW Landshut, pot v Munchen, večerja v centru, prespiva v hotelu, nato pot čez Grosglockner če bo vreme vredu (rezervacije za petek še nisva imela, ker sva čakala na vreme).
Na pot sva se odpravila že zgodaj, ob 6. uri.
1. polnjenje sva opravila z obveznim kava postankom, in nakupom avstrijske vinjete (9EUR) na OMV Spodnje Dobrenje – smer Šentilj. SODO polnilnica – aktivacija z RFID kartico NewMotion
2. postanek Sankt Michael am Obersteiermark – polnilnico sem aktivirala z aplikacijo NewMotion in tudi prekinila polnjenje z aplikacijo.
3. postanek BP Tankstelle Klaus an der Pyrnautobahn, aktivacija z NewMotion kartico. Pavza za kavico.
4. postanek Eni Tankstelle St. Marienkirchen, Sharding Parking malo pred nemško mejo. Aktivacija z NewMotion kartico.
5. postanek Euro Rastpark Regensburg – Ost, odmor za kosilo. Aktivacija z NewMotion kartico.
6. postanek Raststätte Waldnaabtal – Ost, kratek postanek; zaenkrat še brezplačno polnjenje E.ON kasneje plačilo možno tudi z kreditno kartico.
7. postanek Brückenrasthouse Frankenwald – Ost; zaenkrat še brezplačno polnjenje E.ON kasneje plačilo možno tudi z kreditno kartico.
8. Prispela v Hotel Marriott Leipzig.
Pot dolga 891km je trajala 14 ur in 15minut, od tega same vožnje 10 ur in 7 minut, postankov pa za 4 ure in 8 minut. Ker sva se ustvljala na približno eno urco se nama pot ni vlekla zaradi same avtoceste. Večinoma sva vozila umirjeno, 110km/h na tempomatu, prehitevala tovornjake in avtobuse, veliko je bilo tudi dela na cetsi tako je bila omejitev še nižja, 80km/h, 60km/h… poraba je bila kar visoka s povprečjem 16,4kWh/100km tako sva porabila preračunano dobrih 146kWh, več kot 5 celih ”tankov” (28kWh kappa max). Ker polnilnice niso najbolj optimalno razporejene – so na vsakih približno 100km, se moraš ustavit kar na vsaki, saj do druge oddaljene 200km z visoko porabo po avtocesti ne prideš sigurno,ker ne poznava terena (gor, dol) ali pa bližje 4km ali 70km in se ne splača ustavljat na vsaki, tako moraš malce pogledat kje so in izbrat optimalno razdaljo med eno in drugo. Poleg tega pa še dež zvišuje porabo ter nizke temperature okrog 15°C niso najboljše za daljši domet.
Pot nama je minila kar hitro, nobenih večjih zastojev na avtocesti, garmin me je peljal enkrat celo po kratki bližnjici počez, zaradi zastoja ob delu na cesti. Me pa moti pri garminu v BMWjčku, da ne kaže grafike za vse izvoze, samo za večje. To je predvsem moteče ob večji gužvi v centru mesta na obvoznicah, kjer so izvozi speljani vzporedno z obvoznico, da sploh ne opaziš, da jo moraš zapustiti. Je pa hiter s preračunavanjem poti.
V Leipzigu sva se zvečer sprehodila do glavnega trga, kjer prenavljajo mestno hišo, ter se v stranski ulici usedla na večerni drink. Čin čin!
Zjutraj je bilo deževno vreme, nič kaj spodbudno, tako sva se malce še spočila nato pa odpravila do Panometra, 360° 32metrov velike panorame razbitine Titanika fotografa Yadegarja Asisija. Sama razstava ne temelji na sami tragediji Titanika ampak na meji med človeškim dosežkom tistega časa in tehnologiji in kljubovanju neizmerne moči narave. Res je izjemen občutek sprehoditi se med zgodovino odkritij in napredka v 20. stoletju, ko se je gradbena industrija razvijala s pomočjo novih tehnologij in materijalov.
Osupne tudi model premca Titanika in se vživiš v takratno obdobje, kako so ljudje za tiste čase doživljali takšne podvige modernizacije od tunelov, visečih mostov, nebotičnikov do gromozanskih strojev in čezoceanskih ladij.
Fotk iz razstave ne bom objavljala, ker si morate to sami pogledat in doživet vse detajle fotografije in atmosfero samega dogodka. Ni samo fotografska razstava ampak doživetje. Sama sva se zadržala več kot 2 ure.
V Ponedeljek sva šla na ogled proizvodnje BMW Plant Leipzig – Exclusive Guided Tour BMW i. Tam sva vidla še bolj podrobno kako je sestavljen najin i3, in kakšni materijali so uporabljeni ter proces združitve podvozja in kabine. V Leipzigu se ”rodijo” elektrificirani i3, i3s in i8 coupé in i8 roadster.
Velika večina sestavljanja je še zmeraj ročno delo zaposlenih, roboti se uporabljajo predvsem pri procesu izdelave posameznih delov. Tudi sama tovarna je naravnana zeleno, proizvajajo 70% elektrike s štirimi veternicami, ostalo jemljejo iz omrežja, velika večina prostora ob že zgrajeni tovarni je zelena, poraščena z drevesi – tam ne smejo graditi, tam kjer je pa provizorij parkirišče ali pa prazna parcela, tam pa lahko v prihodnje še dogradijo tovarno oz. skladišče.
Ker je fotografiranje prepovedano: ni ni slikc iz prozivodnje.
Pri recepciji me je gospodična prijazno vprašala če potrebujeva polnjenje, da nama z veseljem posodi rfid kartico za ponjenje med časom ogleda, a ker sva imela polnilnico v hotelu tovarna pa le malo ven iz mesta to ni bilo potrebno. Nekaj mest je bilo še praznih pri polnilnicah, bilo je vsaj 6 mest z Type 2, in 2x CSS hitro polnjenje. Parkirani pa i3, i8, Hyundai ionic in BMW hibridi. Tudi znotraj tovarne imajo zaposleni na voljo prve modele i3, ki ne dosegajo cestnih standardov, registrirane samo za vožnjo znotraj tovarne (do 30km/h) – niso street legal, tako so jih obdržali v tovarni za prevoz med posameznimi deli tovarne. Presenetilo naju je tudi uporaba vodikovih celic za pogon skladiščnih robotiziranih samovozečih vozičkov in črpalka za vodik sredi proizvodnje hale.
Sem pa mogoče pričakovala, da bo vodil ogled kakšen zaposleni iz BMW i programa, meni se je zdelo da je gospodič, ki naju je vodil po tovarni, samo študent. Ni imel nobenih informacij o prihodnih modelih serije i, glede na to da je takrat ravno izšla možnost prednaročila ix3 na Norveškem, nič o novi 120Ah bateriji, nedelovanju i remota v Sloveniji,…
Sicer pa oba navdušena nad videnim kako je nastal najin BMWjček.
V torek po zajtrku premišljujeva kaj pa danes? Ogled panorama towerja, sprehod po centru? Pejva v Berlin, ko sva že tako blizu… sej je samo 150km… enkrat na polnilnico pa sva gor! Polnilnica Linthe pri McDonalcu se ni in ni hotela vklopit, aplikacija ne sprejme mojga paypala, probam z mastercard opcijo prek aplikacije, ne in ne… ker sva bila predaleč od naslednje hitre polnilnice z zalogo baterije sva poiskala najbližji Type 2 v vasi pri B&B Linther Hof. Najprej težave z zaparkirano polnilnico, pred polnilnico pa skladovnica lesa za nadstrešek… motava naprej nazaj in končno uspeva priklopit kabel. Približno urco polnjenja da sva zasigurno prišla do naslednje hitre polnilnice Autobahnraststätte Grunewald West zravn BurgerKinga. Postanek za malico in naprej v center Berlina po osempasovnici, mimo stebra zmage, do Bradenburških vrat.
Tam sva iskala bližnje polnilnice, prva zaklenjena, firma očitno ne obstaja več, druga ne dela sploh, v tretje gre rado, parkirala pred nakupovalnem centrom in se priklučila, dela z NewMotion in Plugsurfing rfid. Peš šla nazaj mimo obeležja umorjenih judov evrope, ki je kot nekakšen labirint, mimo ameriške ambasade do Brandenburških vrat. Lep prizor ob popoldanskem soncu zaluštala se nama je ledena kavica, nekaj osvežilnega, saj je bil kar vroč dan. Znotraj trga zagledam Starbucks. Cold brew je odlična izbira za malce ohladitve in malce kofeina za nadaljno pot. Obvezen postanek za spominke takoj pri vratih – magnetki, šnekugle, kartice,…
Drugi postanek v Berlinu – the Wall – zid. Ura štiri/pet popoldne gužva, kolesarji, delo na cesti, zaprte ceste, obvozi,kaos… Naslednjič parkirava kje na obrobju centra in nato s podzemno v sam center mesta. Več kot eno uro sva rabila za 9km in 29 min dolgo pot po Googlu. Parkirala v parkirni hiši zraven Mercedezbenz Arene, kjer se je začel koncertni spektakel Helene Fisher, itak cela gužva okol parkirne hiše, sva prišla še ravno prav zgodaj da sva dobila parking in pred glavnim navalom.
Ob reki je ostanek zidu poslikan v sklopu East Side Gallery. Zanimivo je, da je dvojni zid, in tudi to da je bil na nekaterih odsekih zid, nekje pa samo žičnata ograja.
Pot nazaj je bila že v večernih urah, najprej skozi predmestje Berlina, nato pa sva zavila na avtocesto. Večinoma mestna vožnja nama je podaljšala domet do Tank & Rast Köckern West že dokaj blizu Leipziga. Tudi ta je ena od E.ON polnilnic ki je še brezplačna, kasneje pa plačnljiva preko aplikacije ali s kreditno kartico.
V sredo sva se sprehodila po centru Leipziga, do Panorama Towerja, kjer se lahko povzpneš na 29. nadstropje kjer so 3 restavracije in nato še par nadstropij višje na razgledno ploščad stolpnice za 3 EUR na osebo. Res je čudovit razgled na okolico mesta, na železniško postajo, vetrnice in tovarno BMW na severu, mestno središče in nogometni stadion Red Bull Arena na zahod (cena vstopnice od 55EUR naprej), termo elektrarna na jug,… Malce okrepčila v Peter Pane (res je dober pol literski ubijalec žeje ). Nato pa pot nazaj do Regensburga in naprej do Landshuta.
V Landshut sva prišla že v večernih urah, malce zmatrana in že se je znočilo. V hotelu imajo v garaži Tesla destination charger, a se nama ni hotel povezat z najinim BMWjčkom tako da ga nisva napolnila…
V četrtek sva se po check-outu odpravila na sprehod po starem centru. Čudovit in slikovit stari center velik kot center Ljubljane ob Ljubljanici. Očarljive stare hiše obnovljene v stilu gotike, in na vsakem vogalu cerkvica. Lepo urejena mestna hiša na glavnem trgu, obdana z rožami v tegelcih na oknih, res pričara duh malega mesta.
Dan sva nadaljevala z ogledom tovarne BMW Landshut, kjer delajo električne motorje, karbonsko ogrodje, sestav armaturne plošče ter zunanje plastične dele iz posebne modre mase za i program. Na parkirišču pred tovarno so bile vse polnilnice zasedene spet sva ostala brez polnjenja. Tako sva po končanem ogledu šla do bencinskega servisa OMV in se prilkopila na Smatrics hitro polnilnico in aktivirala z NewMotion kartico. Vmes sva skočila čez cesto v Lidl po malico in krenila proti Münchenu.
V Münchenu je bil plan malce pogledat BMW Welt če je kaj novega na i oddelku, ter obisk prodajalne Tesle, ki je blizu Marienplatza. V BMW Weltu je nov koncept iVision, brezćično polnjenje ter koncept čisto električnega Mini-ja. In prva hitra polnilnica spet deluje.
V Tesli pa sva se usedla v Teslo X in si skonfigurirala svojo. Razstavljene imajo tudi Tesline sončne panele in hranilnik energije Tesla Wall. Glede na to da imajo sami samo prodajo vozil, ne pa tudi prodajo ostalih zadev, so posredovali najin kontakt na Nizozemsko, kjer je oddelek za prodajo energetskih rešitev.
Iz Münchena sva štratala s polno baterijo, in šla proti vznožju Grosglocknerja. Ker je bila nesreča na avtocesti, naju je navigacija peljala čez vasi, in tako sva prihranila na porabi in povečal se je tudi doseg. Tako sva polnila na hitri polnilnici pred Merkurjem eno vas pred Zell am See v Saalfeldnu.
V Kaprunu kjer sva prespala, sva v Hotelu Sonnblick dobila prijetno dobrodošlico – rezervirano parkirno mesto pred teslinim destination polnilcem za ”vsa” ev vozila – a je bilo zaparkirano s strani nizozemcev. Še dobro da so kabli od destination chargerjev dovolj dolgi, da sva parkirala zraven in se priklopila ter polnila čez noč.
V ceno hotela je vključena tudi Zell am See-Kaprun Summer card, s katero imaš veliko popustov ali brezplačnih vstopnin v bližnje atrakcije. Šla sva si ogledat Vötter’s muzej starodobnikov, kjer je na ogled več kot 200 starih in redkih vozil na več kot 1400m2.
Pri vstopu na Alpsko cesto imajo električna vozila znižano ceno 26EUR (ICE 36EUR). Na poti gor je veliko razglednih točk, kjer se lahko ustaviš in poslikaš, ter malce sprehodiš naokrog. Ustavila sva se na Seidlwinkel, ter pri predoru Passheiligtum Hochtor kjer je najvišje ležeča polnilnica.
Šla sva še naprej do Kaiser-Franz-Josefs-Höhe razgledne ploščadi. Kelag polnilnica je bila zasedena (Kia Soul in Zoe), Tesla destination ”za vse ev” pa se spet ni hotela povezati z najinim i3. Čeprav bova nekaj % zregenerirala navzdol, bi še vedno tistih par % polnjenja v času obiska pomagalo da bi prišla vsaj do Radovljice.
Tako sva se morala ustaviti v Villachu v Lidlu, kjer nama je ravno pred nosom priklopil e-golf, tako sva 11minutk polnila na AC in šla v Lidl po malico (ujela še zadnje minutke ko je bila trgovina odprta), preostalih 20 minutk pa DC, da sva prišla do Kranja in nato domov v Trbovlje.
Prevoženih 2426km v dobrih 36ih urah v 7ih dneh. Povprečna poraba 14,6kWh/100km, povprečna hitrost 69,6km/h.
Dopust uspel, šofer je malce zmatran, navigator tudi, tako paše imeti še malce dopusta po dpoustu
Vozni park Pošte Slovenije porabi skupaj nekaj več kot štiri milijone litrov naftnih derivatov na leto. Velika mesta zapirajo svoja središča, zato ta način poslovanja ni več vzdržen. Investitorji in širša javnost stavi na električna vozila, naj si bo električno kolo, dron ali samovozeče vozilo. V podjetju Trilogic, ki stoji za znamko ehrana.si, so dobro leto nazaj pričeli z razvojem lastnega algoritma za razporejanje dostavne flote, ne glede na tip vozila. Cilj je namreč ponuditi najhitrejšo zeleno dostavo znotraj mest v tem delu Evrope.
Upravljanje z dostavno floto prihodnosti
Podjetje Trilogic se je v zdnjem letu usmerilo v razvoj algortima za razporejanje dostavnih vozil, najprej za potrebe lastne storitve, pod imenom ehrana live. Ehrana Live omogoča dostavo iz restavracij, ki nimajo lastne dostave preko skupne dostavne flote podjetja Trilogic.
Algoritem, ki je plod lastnega razvoja podjetja, razporedi dostavo dostavljavcu z najkrajšim dostavnim časom (glede na oddaljenost, hitrost kolesarjenja, promet in ostale parametre). Dostavna flota trenutno uporablja električna kolesa slovenske znamke S-bikes in navadna kolesa za dostavo obrokov v centru Ljubljane. Podjetje ne uporablja dispečerskega centra, saj program samostojno razporeja prejete dostave.
Dostavni algoritem omogoča:
Razporejanje različnih vrst vozil, od kolesa do drona (v bližnji prihodnosti)
Restrikcije glede na tip vozila (z avtomobilom ne moremo v center mesta)
Pobiranje več naročil hkrati
Optimizacija glede na promet, vreme in ostale parametre
Kako razporejanje dostavne flote izgleda v praksi.
Učinkovitost elektrifikacije
Pri 70 kilometrih dnevne razdalje, ki jih v povprečju prevozi kolesar storitve ehrana live, nastane velika razlika ali jih je prevozil s pomočjo elektromotorja ali samo s svojo energijo. Predvsem v slabših vremenskih pogojih se dostavni časi močno razlikujejo.
Podatki za junij kažejo, da z električnim kolesom dostavijo 15% hitreje od navadnih koles.
Hitrost ni edini razlog za izbor električnih vozil. Tu so še varčnost ter ekološki vidik. Električni vozni park postaja nujni pogoj za poslovanje na trgu dostavnih storitev nove generacije. Avtonomna vozila, droni, robotika. Vsa vozila prihodnosti se bodo napajala z elektriko, zato je cilj podjetja izgradnja dostavne flote na električni pogon.
Avtonomno vozilo je bližje kot si mislite
Zadnje poročilo svetovalnega podjetja McKinsey ugotavlja, da se na področju dostav v zadnji milji ali t.i. “Last mile delivery” segmentu inovacije in razvoj dogajajo še hitreje, kot so ocenjevali v letu 2016. Električna vozila so že dovolj zmogljiva, da zamenjajo vozila na fosilna goriva. Tako bodo električna vozila kmalu postala osnovna zahteva pri dostavnih storitvah.
Podjetje Starship je s svojimi prototipi že prisotno v nekaterih Ameriških in Evropskih kampusih. Droidi so verjetno smer v katero se bo razvijala masovna komercializacija avtonomnih vozil na področju dostave hrane. Droni so zaradi regulacije in visoke cene prevoza težjih paketov omejeni na ruralna področja in majhne pakete. Mnenje strokovnjakov je, da bodo v bližnji prihodnosti pokrili nišni trg nujnih dostav v težko dostopnih področjih (zdravila, dokumenti).
Slovenski razvoj
“Vizija podjetja Trilogic je postati vodilni ponudnik enourne dostave, na področju Vzhodne in Jugovzhodne Evrope.”
Ni vprašanje ali se bodo avtonomna vozila pojavila, vendar le kdaj se bodo pojavila in kdo jih bo lahko najbolje umestil v poslovanje. Prav na področju managementa dostavne flote avtonomnih vozil, lahko podjetje Trilogic nudi visoko dodano vrednost. Dostave z električnimi kolesi so le prvi korak, k popolni elektrifikaciji in optimizaciji poslovanja. Pri tem jim Slovenski trg služi kot idealen trg za testiranje poslovnega modela in IT sistemov. V bližnji prihodnosti bodo tako razširili poslovanje na bližnje tuje trge in ponudili enourno zeleno dostavo tudi v drugih evropskih prestolnicah. Za namen vzpostavitve celovitega sistema, je podjetje aktivno vpeto v iskanje investicije.
Dne 6.-7. 9. 2018 je v Novi Gorici in okolici potekal 2. MAHLE Eco Rally v organizaciji AMD Gorica. Organizatorje smo že spoznali na našem tradicionalnem 5. mednarodnem srečanju društva DeMS v Gozd Martuljku. Skupna pozitivna zgodba naelektrena z električnimi vozili se je iz Gozda Martuljka preselila v Novo Gorico. Rallya se je udeležilo 24 ekip, od tega je bilo 6 ekip povezanih z našim društvom DeMS. Večina članov društva se je prvič srečala s pravim rallyem, na katerem so veljala FIA pravila, zato smo se učili pravil in čudili uvrstitvam, ki smo jih dosegali. Nikakor nam ni bilo jasno od kod dobra oziroma slaba uvrstitev, resnici na ljubo pa ob profesionalnih rally voznikih tudi nismo upali na prva mesta.
Prvi dan je bil namenjen ogrevanju vozil in voznikov. Proga v skupni dolžini malo pod 90 kilometrov je vsebovala dva točnostna preizkusa in postanek v Vili Vipolže s kulinaričnim presežkom. Združitev ceremonialnega starta izpred hotela Perla je bil dogodek za vse udeležence in tudi gledalce ob startu. Teh pa ni bilo malo. Prava promocija e-mobilnosti v živo, primerjava tihih in hitrih električnih vozil s hrupnim športnimi vozili za rally. Udeležencem MAHLE eco Rally se nam zdelo, da smo priča prehodu v trajnostno obliko transporta, tudi na področju avtomobilskega športa. Dan se je zaključil s pogostitvijo v hotelu Perla.
Drugi dan se je začel zgodaj, proga je bila bolj zahteva, vsebovala je pet točnostnih preizkusov.Tekmovalni duh je bil prisoten pri vseh udeležencih. Pogovori so v glavnem potekali, kako ujeti pravo hitrost in pravi čas. Vmesni postanek v Postojni in Štanjelu je bil turistično obarvan, debate pa v glavnem ne.
Pot smo zaključili s podelitvijo pokalov in nagrad. Najbolje uvrščen član našega društva je bil Adrian, ki se je z vozilom Tesla S uvrstil na šesto mesto v svoji kategoriji. Čestitke.
Zahvala tudi organizatorju, ki se je uspešno držal FIA pravil, o čemer se je prepričal tudi tehnični delegat, ki je bil stalno prisoten na prizoriščih dogodka. Eno izmed teh pravil je tudi, da smo morali čez noč pustiti vozila na zaprtem parkirišču. Organizator je poskrbel za prevoze do hotelov, tako da diskvalifikacij zaradi tega ni bilo.
V jesenskem času bo precej dogodkov na temo eMobilnosti, ki se jih bomo udeležili tudi člani Društva e-Mobilnost Slovenija. Spodaj je spisek dogodkov, ki se bo še ustrezno ažuriral.
Od 15.00 – 18.00 na parkirišču pri OŠ dr. Ivana Korošca Borovnica: predstavitev električnih in hibridnih avtomobilov ter električnih koles občanom z možnostjo krajših preizkusnih voženj.
Že dolgo sem razmišljal, da bi poizkusil s Twizyjem narediti eno daljšo turo iz same radovednosti kako izgleda potovanje z vozilom, ki je namenjeno zgolj mestni voznji in ima realnega dometa 70km pri povprečni hitrosti 60km/h.
Odločitev je padla. Planiranje poti sem se lotil z omejitev dometa na 50 km. Do 1. polnjenja v LJ P+R Dolgi most je dobrih 50 km. 2. polnjenje je bilo planirano v Postojni, ki je malo manj kot 50 km. Med Postojno in Koprom je bila razdalja okoli 65 km zato sem planiral 3. polnjenje v Divači. V Kopru pri Sparu pa je planirano polnjenje za nazaj. Polnilnice so morale biti tik ob poti.
Start 04. 08. 2018 iz domačega kraja Gornji Grad ob 07:00 s SOC 100% polno baterijo. Vreme je bilo čudovito. Najbližja pot do LJ je bila čez prelaz Črnivec (nmv 902). Že po nekaj km iz Gornjega Grada, skozi vas Nova Štifta se je začela pot vzpenjati na Črnivec. Hitrost sem imel med 50 in 60 km/h, da prihranim cim več elektronov. Pri spustu z vrha Črnivca proti Stranju sem regeneriral za 7km. Na cilju v P+R Dolgi most sem prispel ob 08:08 s SOC 24,5%. Priklopim Twizyja na polnilno postajo nakar ugotovim, da imam polnilne kartice doma v Kia Soulu EV. Edino kartico, ki sem imel s sabo je Petrol kartica, ki je vedno z mano v denarnici. Uuhhhh, Hvala bogu, da ima Elektro Ljubljana zelo dobro urejeno mobilno aplikacijo in sem tako vklopil polnjenje.
Ljubljana
Iz Dolgega mostu sem se ob 10:25 s SOC 99% odpravil proti Postojni. Pot je potekala brez posebnosti. V Postojno sem prispel ob 11:25 s SOC 26,5%. V Postojni je plug&charge polnilnica in rfid kartica za vklop polnilnice ni potrebna. V Postojni v hotelu Kras sem si privoščil kavo in pojedel sendvič. Dobil sem tudi obisk člana DEMS Hrovat Blaža, ki je bil s prijatelji namenjen na plažo v Italiji. Prišlo je tudi nekaj firbcev, ki so želeli dobiti razne informacije o vozilu in o EV nasplošno.
Postojna
Čas je hitro minil in ob 13:00 s SOC 75,5% sem se odpeljal proti Divači. Ob 13:35 sem prispel v Divačo s SOC 39,5%. Med blokovskim naseljem v bližini železniške postaje stoji Petrolova polnilnica. Tu sem lahko uporabil edino polnilno kartico, ki je vedno z mano. Glede na ostanek SOC sem se odločil, da ne bom dolgo polnil. Ob 14:18, ko je SOC dosegel 65% sem se odpravil proti Kopru. Pot je bila zaradi ovinkov zelo zanimiva. Hkrati sem razmišljal, kako bo nazaj, ker je cesta poleg ovinkov tudi zelo strma. Ob 14:57 sem prispel v Koper s SOC 17%, kjer sva bila dogovorjena s hčerko Nino, ki v šolskem času študira v Kopru. Med počitnicam pa si je našla delo, da zasluži kakšen dinar. Pri Sparu sem avto priklopil na polnilnico, ki je plug&charge in rfid polnilna kartica ni potrebna. Nino povabim na kosilo. Na to sva šla v njeno stanovanje, da se malo osvežim in spočijem. Prvoten dogovor je bil, da pri njej prespim in se naslednji dan vrnem domov. V trenutku sem si premislil in se odločil, da takoj ko bo Twizy dosegel 100% “odvihram” proti domu in poizkusim narediti maraton. Ker imam v Twizy montiran OVMS modul lahko preko aplikacije, spremljam napolnjenost baterije in lokacijo vozila. V modulu je tudi sim kartica, ki me s sms obvešča za vsako aktivnost in podatke poti.
Polnilni postanki za pot nazaj domov so planirani enako, saj Twizy naredi z lahkoto (če je 100% poln) 50 km. Dobim sms od Twizy da je 100% napolnjen in se ob 18:10 odpravim proti Divači. 37 km poti, ki je bila pretežno strma navzgor sem s SOC 35% ob 18:56 prispel v Divačo. Se priklopim na polnilnico in že pridejo firbci in sprašujejo razna vprašanja o EV. Čas je hitro minil. Napolnil sem do 63% in se odpravil naprej proti Postojni. Na poti ni bilo nobene posebnosti. Ob 20:25 sem prispel v Postojno, kjer sem se priklopil na polnilnico. V bliznjem hotelu Kras sem si privoščil eno mrzlo točeno. Naredil sem tudi en manjši sprehod skozi Postojno in opazoval nočno življenje v tem kraju. Opazil sem, da je v Postojni ogromno tujih turistov. Slišal sem italijanščino, nemščino, španščino, angleščino, … Ko je Twizy dosegel 86 % sem ga odklopil in se ob 22:30 odpravil proti Ljubljani. Pot je bila mirna in tekoča. Po 48km poti sem ob 23:30 prispel v P+R Dolgi most s SOC 32% in se priklopil na polnilnico. Zraven mene se je polnil bel Fiat 500e s California registrsko tablico. Mislil sem si: “Ta je pa frajer. Iz Californije v Ljubljano s Fiatom, ki se DC polnjenja nima”
EV Fiat
Ker nisem imel kaj počet sem navezal kontakt z EV prijatelji in sem izvedel, da nekdo uvaža Fiatove 500e avtomobile in jih prodaja v SLO. Na tem parkirišču so bili tudi turisti z avtodomi. En par je pristopil k meni in smo klepetali o izkušnjah avtodomarstva in EV vozili.
Ljubljana
Spet je čas hitro minil. Pri 90 % sem se odločil, da bi moralo zadostovati do doma in sem se ob 01:10 odpravil proti Gornjemu Gradu. Do Kamnika je bilo se vse OK. V Stranju se pa je pot začela strmo dvigovati proti vrhu Črnivca. Hitrost vozila sem zmanjšal na 50 km/h. Bolj, ko sem se bližal vrhu hriba manj GOMa sem imel. Hitrost zmanjšam na 40 km/h. Pri zadnji serpentini mi GOM predlaga, da imam se samo za 3 km energije. Tako vroče mi že dolgo ni bilo. Tukaj mi je bilo zal, da nisem v Ljubljani napolnil do 100 %. Začel sem razmišljati, kaj narediti, če mi zmanjka soka. Ura je bila okoli 02:00. Kje naj najdem pomoč? V najslabšem primeru bi potiskal avto do vrha. Hvala bogu ni težak za potiskanje, ampak navzgor? Hmm! Na vrh prispem z GOM 2 km in se oddahnil. S Kia Soul imam izkušnje, da se da iz vrh Črnivca pa do doma pripeljati brez da enkrat pritisnem na stopalko za gas in sem si rekel, da isto poizkusim s Twizyjem. Na mojo srečo se je izteklo, kot sem predvideval in sem domov prispel ob 2:30 s SOC 4km.
Zaključek
Skupaj Prevoženih: 335,5 km
Skupaj porabljeno: 21,85 kWh
Trajanje: 19,5 ur
Vožnja: 5 ur
Polnjenje: 14 ur in 30 min
Poraba: 6,5kWh/100km
Pot je bila naporna in hkrati zelo zanimiva. Spoznal sem kar nekaj ljudi. Zanimivo je bilo poslušati mnenja ljudi o EV. Veliko ljudi je bilo pozitivnega mišljenja, nekateri so bili pa neomajni glede dosega. Kljub temu da posamezniki niso porabili dnevno več kot 100 km za službo in še kakšno privat vožnjo, so še vedno trdili, da niti slučajno ne razmišljajo o nakupu EV, dokler ne bo EV naredil toliko km, kot naredi bencinar. Meni pri takšnem razmišljanju samo nariše nasmeh na usta.
Za podobno pot se bom v prihodnosti še zagotovo odločil, ampak ne sam, s partnerico in delal postanke tam, kjer bo možnost polnjenja na mestih, da bo možnost si, kaj ogledati s planiranim prenočiščem.
Nekateri naši člani že poznajo hotel Nox ob Celovški cesti v Ljubljani, le streljaj od priključka na gorenjsko avtocesto in so si že dostikrat pomagali s tam postavljeno type2 polnilnico.
Pred dnevi pa je med člani zaokrožilo, da so še na drugi strani hotela, ob ureditvi dodatnih parkirišč, postavili še hitro polnilnico nam vsem znanega Plan-Net-Solar!
dav
Polninico je moč aktivirati z aplikacijo podjetja, ali pa nam jo z RFID kartico požene in ustavi prijazno osebje recepcije hotela Nox, tako kot smo navajeni že od type2 stebrička.
To je že druga hitra, brezplačna, in kar je najbolj pomembno, delujoča polnilnicav tej mestni četrti – manj kot dva kilometra od našega “rednega zbirališča” v Hipermarketu Dravlje.
Tako bo tudi hotel Nox verjetno postal priljubljena točka za naše sestanke in druženja elektromobilistov nasploh.
Štiri mesece vozim novi Nissan Leaf. Naredil sem okoli 9000 km. Na forumih sem prebiral razmišljanja po občutkih večinoma dobronamerna. Večkrat pa se nisem mogel znebiti neprijetnih občutkov posebej še ob pisanju o t.i. »rapide gate«. Spraševal sem se ali sem naredil prav ali ne ob odločitvi za nakup tega vozila. Veliko mi je v pogovorih pomagal g. Ignac Završnik. Vsekakor sem električni avto kupil za moje vsakodnevne potrebe, ki pa so tudi potrebe večine šoferjev v naših slovenskih razmerah. Moje običajne vožnje potekajo v dosegu do 100 km na dan, vendar ne vsak dan. Živim na jugu ob Kolpi v Podzemlju. Opravim pa tudi kar nekaj voženj na Gorenjsko in nekaj občasnih dlje po Sloveniji. Vsekakor so bile dosedanje izkušnje pozitivne posebej še zaradi lepo razporejenih polnilnic ob avtocestnem križu po Sloveniji. Z enim hitrim polnjenjem je možno priti z enega na drugi konec Slovenije in nazaj. Tako, da o kakšnem pregrevanju baterije ni moč govoriti. Na Gorenjsko in nazaj (270 km), pa je možno ob zmerni vožnji priti celo brez polnjenja, kar sem tudi preizkusil.
Navadno sem prej opravil letno tudi več daljših voženj. Ena takšnih je pot v romarsko središče Međugorje v Bosni in Hercegovini. Zamikala me je vožnja z Leafom. Razdalja, ki sem jo s kombijem velikokrat prevozil pomeni sedaj po avtocesti okoli 450 km, skupaj pa nekaj manj kot 500 km. V kratkem je bilo po Dalmaciji postavljenih nekaj hitrih polnilnic, Zadar 2 Kaufland, 2 v Skradinu ob slapovih Krke in Kaufland v Šibeniku. Planiral sem dvakratno polnjenje v Zadru in Skradinu po potrebi. Na pot sem odšel v sredo 8. avgusta ob 5. zjutraj v času vročinskega vala in opozorila oziroma alarma, mislim, da rdečega za hrvaško obalo. Aplikacija Plugshare je kazala do Zadra 246 km. Odločil sem se za eko vožnjo med 95 in 100 km na uro. Ob spustu s Sv. Roka sem prišel v Zadar s kar lepo zalogo 45.km. To mi je prišlo zelo prav. Navigacija me je namreč pripeljala do ulice z nakupovalnim centrom, kjer pa nikakor nisem našel Kauflanda s polnilnico. Našel sem sicer drugi Kaufland, vendar pa po vztrajnem iskanju po parkirišču polnilnice nisem našel. Imajo pa tudi podzemna parkirišča, kamor nisem pogledal. Ob pomoči g. Završnika sem potem našel prvi Kaufland. Polnilnica je delovala odlično.
V 50. minutah sem napolnil na 97.%. Sam nimam natančnih merilnikov, polnilnica pa tudi ne kaže s kakšno močjo se polni. S tem, da sem planiral postanek v Skradinu, bi lahko odklopil prej. Ob vožnji mimo Skradina sem imel okoli 20 km dobropisa, kar me je spodbudilo k odločitvi, da naredim pot do cilja v enem kosu. Čeprav sem cesto dobro poznal, pa nisem predvideval, da bodo klanci naprej po Dalmaciji vzeli toliko elektrike. Menda se cesta povzpne na 600m n.v. Tako, da sem vozim ponekod tudi z minus 40 km. Razdalja od Zadra do Međugorja je namreč okoli 255km. Izklapljal sem klimo, se prilepil za kakšen kamion, ki jih je sicer po dalmatinski avtocesti zelo malo. Moje edino upanje je bil dolg spust pred Ravčo in še nekaj manjših naprej do cilja. Sicer sem pa že pomislil na rešitev na kakšni črpalki z navadno vtičnico. Res je dolg klanec navzdol potrdil moja predvidevanja in mi prinesel okoli 30 km dobropisa. Nekoliko skrbi mi je zopet povzročil dolg zastoj na meji in enourno čakanje. Vročina se je vseskozi od Zadra gibala med 35 in 36 stopinjami. Temperatura baterije se je konstantno držala blizu prve rdeče črtice, kar naj bi pomenilo blizu 50. stopinj. Avto na to ni reagiral s kakšnimi opozorili, niti se nič ni poznalo na vožnji. Po prehodu meje pa so se prižgali alarmi za polnjenje baterije. Vedel sem, da mi preostane še nekaj km avtoceste in 6 km navadne. Baterija je kazala 5 %, medtem, ko je doseg čisto izginil, kar me je zopet nekoliko zaskrbelo. Na cilj sem prišel z 2%. Ker pa sem zaradi gneče in zasedenosti parkirišča moral še krožiti in se izogibati pešcev, sem izgubil še en procent. Tako sem na cilj prišel z enim procentom. Tudi na te mejne vrednosti avto ni reagiral s kakšno upočasnitvijo in je vozil še normalno. Iz Podzemlja do Međugorja sem prevozil 506 km ob povprečni porabi 12,2 kW/100 km. O realnem času in povprečju km je težko govoriti, saj sem po Zadru prevozil kar nekaj km in na meji čakal s prižganim avtom uro ali več. Mislim pa, da je bilo povprečje 62km in okoli 8 ur vožnje.
Zvečer sem avto napolnil pri znancih v apartmaju samo nekaj procentov za okoliško vožnjo drugega dne. Drugi večer pa sem napolnil do konca.Pot nazaj do Zadra je bila normalna v podobni vročini z izključevanjem klime z namen, da bi pripeljal v enem kosu. Sicer pa je ob dobri ventilaciji dalmatinska vročina veliko lažje znosna kakor naša slovenska. Ta odsek poti je bil manj vznemirljiv z varnim ostankom baterije. Polnilnica v Zadru stoji tik pred vhodom v Kaufland. Če računamo, da smo ljudje velikokrat »komot« in bi se najraje pripeljali do vrat ali za šank, sem kar malo predvideval, da bo polnilnica zaparkirana. Res je bilo eno parkirišče zasedeno z motorjem, drugo pa na srečo prazno. Oznake so namreč premalo opazne. Polnilnica je zopet delala odlično. Napolnil sem na 98%. Nato se je začel vzpon na Velebit zopet v veliki vročini. Ob vzponu je kazalec temperature baterije kazal zopet kot običajno po hitrem polnjenju tik pred prvo rdečo črto.
Nakar je na vrhu v tunelu temperatura zrasla nekako na sredo polja med obema rdečima črtama. V svojem stilu sem vozil naprej kakšnih 50km, ko se je temperatura zmanjšala pod rdečo črto. Pričakoval sem kašen alarm in reakcijo avtomobila, ki pa se na srečo ni zgodila. Tako sem mirno pripeljal domov do Podzemlja tudi z nekaj pospeških in hitro vožnjo na zadnjem delu avtoceste. Ta odsek je kazal povprečno porabo 13km/100. Ostanek 7% baterije in 21 km dosega. Dva kilometra pred domom je sledilo še eno presenečenje oziroma hladen tuš. Ko sem se ustavil pred semaforjem za delo na cesti, se je razbesnela huda nevihta s točo v debelini lešnika. Neusmiljeno je klestilo po pločevini. Spomnil sem se na razbite avtomobile, ki sem jih videval po letošnji toči v Črnomlju. Še ena preizkušnja tik pred prihodom domov, sem si mislil.
Na srečo sem jo odnesel brez praske na avtomobilu. Tako, da je tudi pločevina Leafa dokaj trdna. Povzetek celotne vožnje ob prihodu domov: okoli 1000 km, poraba 12,7kw, povprečje 62 km na 100, čas 16,42h.
Za zaključek bi izrazil še nekaj sklepnih misli. Moja odločitev za nakup novega Leafa je bila prava. Vse domače vožnje opravim brez pretresov in zmerno, kar botruje tudi večji sproščenosti ali spočitosti npr. ob daljših vožnjah po Sloveniji, da o udobju ne govorimo. Z malo dobre volje ali bolje rečeno dobrih živcev pa se da narediti tudi daljša pot v eventualnih ekstremnih pogojih. Vsekakor je bila vročina ekstremna in je avto odreagiral nanjo sicer z opozorili na kazalnikih, vendar ne alarmantnimi. Težko pa si seveda predstavljam ob sebi pri takšni vožnji sodobnega človeka, ki je tempiran na čas, na dinamiko dogajanja, na stoprocentno udobje ali »ziheraštvo«, kot rečemo po domače. Takšna vožnja je dober izziv in preizkus obvladovanja nepredvidljivih ali stresnih situacij, ki jih sicer v vsakodnevnem življenju ni malo.
Ps. Nimam specifičnih merilnikov v avtomobilu in se ne spoznam na strokovne izraze. Uporabljam obstoječe, ki jih avto ima. Zato podatki mogoče niso tako strokovno izraženi ali obdelani.
Zgodba »Iz Ptuja do Hamburga z električnim vozilom«, je zaključena, ne pa tudi najino odkrivanje okolice z električnim vozilom Renault Zoe. Tokrat sva se odpravila v nekaj manj kot 300 kilometrov oddaljeni Vesprem. Pot je tokrat krajša od tiste do Hamburga in tudi ne neznana. Veva kam greva, ker sva tamkaj že bila (sicer s predhodnikom električnega avtomobila, takšnim, ki so jih izdelovali še v prejšnjem tisočletju in jih lahko »napolniš« na vsaki bencinski postaji 🙂 Pa poglejva, če na elektriko prideva tudi v Vesprem, mesto z nekaj več kot 60.000 prebivalci, si rečeva. Odpravljava se na poslovni seminar, ki traja od petka do nedelje, a sva se na pot odpravila že v četrtek zgodaj zjutraj, da bi si podaljšala vikend in odkrila še kak skrit kotiček. Zanimivo je opazovati jutranjo prebujan
je, tu in tam že zasveti kakšna luč, ljudje se počasi pripravljajo na nov delovni dan … V tem vzdušju prispeva do prve polnilne postaje v Lendavi, kjer pred restavracijo Bela Venezia dopolniva akumulator na 100 %.
Malo sva negotova, ker ne veva kaj pričakovati – bodo delale vse polnilne postaje na poti? So tam kjer naj bi bile? Poraja se mi mnogo vprašanj, a raje molčim. Pot naju vodi proti Keszthely-ju, vendar ker nisva prepričana,
da tam polnilna postaja dejansko deluje, zavijeva proti Zalaegerszegu, kjer po zagotovilu člana DEMS-a polnilnica brezhibno deluje tudi na Type2 (AC 22kw), kar je dovolj, da se malo dopolniva, medtem pa spijeva potrebno prvo kavo v bližnjem bifeju.
V Keszthely-ju se vseeno ustaviva, da preveriva, če označena polnilnica na tržnici deluje (je v obratovanju, a premore le 11kw). Slabost postaje je, da jo je mogoče uporabiti le v času delovanja tržnice, zato polnilna postaja, čeprav delujoča, za naju nazaj grede ne pride v poštev.
Pot nadaljujeva do majhne vasice Köveskál, kjer brez problema najdeva majhen hotel Kali Art Inn. S pogledom previdno oprezava, da bi našla polnilnico, ko vstopiva v notranje prostore hotela, kjer naju pozdravi prijazna receptorka. Mož ji poskuša, v polomljeni Nemščini (za katero si sam verjetno domišlja, da je razumljiva vsaj Madžarom), razložiti kaj želiva. Na koncu pokaže na avto in besede niso več potrebne.Nasmejana uslužbenka naju dovede na hotelsko dvorišče, kjer se zasveti polnilna postaja (22kw, AC hitra) meni pa se odvali kamen od srca, saj sem si že predstavljala, kako obtičiva v neki majhni madžarski vasi, ko poskušava domačinom razložiti, kako izgleda polnilnica za električni avtomobil. Sprehodiva se po debelih tepihih, ki zadušijo najine korake, stoli in mize so kot iz kakšnega antikvariata, namesto prtov pa mize prekrivajo tanke, lične preproge, s katerih naju pozdravljajo rože, ki se bohotijo v starih čajnikih. Naročiva dišečo kavo postreženo v unikatnih skodelicah in takoj me spreleti, da tega prijetnega kotička brez najinega pustolovskega prijatelja Zoe ne bi verjetno nikoli odkrila. V tem udobnem okolju sva skorajda pozabila na čas, šele avtomatsko sporočilo na telefon, da se je avtomobil napolnil, naju je »prebudilo« iz odmaknjenega sanjarjenja.
Spet se voziva po lokalnih cestah. Opazujeva naravo, ljudi, utrip mestec, vasi … In že sva v Vespremu, na tržnici, kjer se gnete avtomobilov, a na naju čaka prosta zelena parkirna površina polnilne postaje. Glej, čakali so naju, pripomni mož. Prednost posedovanja električnega avtomobila je tudi v tem, da so v teh časih polnilne postaje po večini proste, zato je najti parkirišče otročje lahko.
Podava se na sprehod po mestu. Vesprem je zelo lep, morda tudi zaradi dejstva, da je mestno jedro zaprto za promet. Temu primerno so obrobna parkirišča zmeraj zasedena in seveda plačljiva (a ne za lastnike električnih avtomobilov). Vesprem daje občutek, kot da si v katerem izmed slovenskih mest. Ulice so polne majhnih butikov, trgovinic in lokalov, kar name deluje prav prijetno in domače. Nekaj za pod zob si kupiva v enem izmed trgovskih centrov, za katerega odkrijeva, da je veliko večji kot sva si predstavljala – zagledava se v neskončno vrsto blagajn, za katerimi se vije gneča kupcev, ki so »samo skočili po nekaj malega«. Zdi se, da ljudje čakanje kaj hitro izkoristijo za klepet in srečanje z znanci, tudi če ne razumeš jezika, opaziš da se sploh ne pritožujejo nad situacijo. Zgodba se ponovi tudi v restavracijah, kjer ljudje celo večnost čakajo na hrano. Tam se ti zazdi, da se je čas ustavil. Dobro, da se nama medtem vsaj polni avto … si mislim. V eni izmed restavracij si privoščiva pozno kosilo, pri izdanem računu pa sva prijetno presenečena, ko ugotoviva, da je veliko ceneje kot pri nas.
Pozno popoldan prispeva do hotela. Naslednje dni uživava na seminarju, ko se učiva od najboljših. Polna novega elana se ob povratku domov odločiva za drugačno, izzivov polno pot. Cesta naju vodi do prečudovitega mesteca Herendi. Porcelanast lev na glavnem trgu, ki se lepo zlije z okolico, popotnike opomni, da se tukaj nahaja znan muzej porcelana. Hitro spijeva kavo v porcelanastih skodelicah, medtem ko se najin jekleni lepotec polni na hitri polnilnici (AC 22kW).
Ko se spet podava na pot, vijugama med goricami, ko se sprašujeva, če bi se tukaj, med temi vinskimi trsi, res lahko skrivala polnilnica? Po zaviti vinski cesti prispeva do kraja Somlójenő, kjer ob degustaciji najboljših vin (Tornai Pincészet) hitro in moderno napolniva še avto (AC 22kw).
Skorajda ob mraku še zadnjič dopolniva vozilo pri Zalaegerszegu, da se hitro in varno pripeljeva v domačo garažo.
Hvaležna sem, da je mož natančno načrtoval najino pot, saj Madžarom ni za zaupati, predvsem glede informacij o tipu polnilne postaje. Vtičnica je vtičnica, si morda misli ta, ki kreira vsebino na internetni strani (a midva potrebujeva polnilno postajo Type2 z vsaj 22 kw moči). Tako kot avto ni avto, tudi vtičnica ni vtičnica, bi mu rada rekla!
Res je lepo potovati na tak način. Avto te ustavi, ko ima svojo potrebo po polnjenju, naju pa prisili, da si vzameva čas za odmor, kavico, sprehod, ali pa zgolj za spoznavanje novih krajev in kultur. Na takšnih potovanjih skupaj preživiva kvaliteten čas ter si nabereva izkušnje, ki jih lahko deliva naprej. Verjamem, da bova imela še več takšnih in drugačnih potovanj, zato se v prihodnosti še beremo …
Suzana Toplak
Upravljanje soglasja
Za zagotavljanje najboljših izkušenj uporabljamo piškotke, ki služijo shranjevanju in/ali dostopu do podatkov o napravi. Soglasje za te tehnologije nam bo omogočilo obdelavo podatkov, kot so vedenje pri brskanju ali edinstveni ID-ji, na tem spletnem mestu. Neprivolitev ali preklic privolitve lahko negativno vpliva na nekatere zmožnosti in funkcije.
Funkcionalni
Vedno omogočeni
Tehnična hramba ali dostop sta nujno potrebna za zakonit namen omogočanja uporabe določene storitve, ki jo naročnik ali uporabnik izrecno zahteva, ali izključno za namen prenosa sporočila prek elektronskega komunikacijskega omrežja.
Nastavitve
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistika
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno za anonimne statistične namene. Brez sodnega poziva, prostovoljnega izpolnjevanja obveznosti s strani vašega ponudnika internetnih storitev ali dodatnih zapisov tretje osebe informacij, shranjenih ali pridobljenih samo za ta namen, običajno ni mogoče uporabiti za vašo identifikacijo.
Trženje
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za ustvarjanje uporabniških profilov za pošiljanje oglaševanja ali za sledenje uporabniku na spletnem mestu ali na več spletnih mestih za podobne trženjske namene.
). Nato pa pot nazaj do Regensburga in naprej do Landshuta.
rca, saj sem si že predstavljala, kako obtičiva v neki majhni madžarski vasi, ko poskušava domačinom razložiti, kako izgleda polnilnica za električni avtomobil. Sprehodiva se po debelih tepihih, ki zadušijo najine korake, stoli in mize so kot iz kakšnega antikvariata, namesto prtov pa mize prekrivajo tanke, lične preproge, s katerih naju pozdravljajo rože, ki se bohotijo v starih čajnikih. Naročiva dišečo kavo postreženo v unikatnih skodelicah in takoj me spreleti, da tega prijetnega kotička brez najinega pustolovskega prijatelja Zoe ne bi verjetno nikoli odkrila. V tem udobnem okolju sva skorajda pozabila na čas, šele avtomatsko sporočilo na telefon, da se je avtomobil napolnil, naju je »prebudilo« iz odmaknjenega sanjarjenja.
