Dan 15: Pot do Chefchaouena

Dan se je pravzaprav začel že ponoči, ko so nas komarji v Rabatu prisilili, da smo sredi noči iskali zaščito pred njimi.

Zjutraj nam je gostitelj pripravil zajtrk. Pri maroškem zajtrku nikoli ne veš, kaj bo na mizi – vedno je malo presenečenje. Stalnica je le čaj, ki je tu običajen del zajtrka. Za kavo smo poskrbeli kar sami, od priprave do pitja. Našo pozornost so pritegnila okna z barvnimi stekli in kovanimi mrežami, uokvirjena s ploščicami zellige – tradicionalnim maroškim mozaikom iz ročno rezanih glaziranih koščkov.

Okno z barvnimi stekli in kovano mrežo v okvirju iz keramičnih ploščic — Barvna okna v Rabatu

Okolica vile je morda zdaj videti malce nenavadna. Po besedah našega gostitelja naj bi v naslednjih dveh letih porušili vilo, v kateri smo bivali, in bližnje zgradbe, na njihovem mestu pa naj bi uredili igrišče za golf in zgradili hotele. Če bo res tako, smo videli nekaj, česar čez nekaj let ne bo več. Sicer pa se Rabat v zadnjih letih opazno prenavlja – v več četrtih so stare hiše že porušili in prostor namenili novim ureditvam.

Napol porušene hiše in prazno zemljišče ob ulici z novejšimi stanovanjskimi bloki — Okolica vile v Rabatu, kjer so nekatere hiše že porušene

Solidarnost na policijski kontroli

Team #01 je Rabat zapustil ob 9.09 s 93 % baterije. Na poti iz mesta je policija ustavila Team #03. Solidarno se je za njim ustavil še Team #01 – in to je bilo dovolj, da so nas spustili naprej.

Nato je vožnja proti Tangerju potekala tekoče in brez presenečenj. Omejitev hitrosti na avtocesti je 120 km/h.

Ob avtocesti teče tudi proga hitrega vlaka Al Boraq med Tangerjem in Kenitro, ki so jo odprli leta 2018 kot prvo progo za visoke hitrosti v Afriki. Smerokazi pred Tangerjem kažejo tudi proti pristanišču Tanger Med, kjer smo pred desetimi dnevi stopili na afriška tla. Tanger Med je leta 2024 pretovoril več kot 10 milijonov zabojnikov (TEU) in je največje pristanišče v Afriki in Sredozemlju.

Team #03 na avtocesti pred smerokazom za Tetuan, Ceuto, pristanišče Tanger Med in Algeciras — Proti Tangerju

Polnjenje ob Atlantiku

Prvi postanek je bil pred Tangerjem, pri hotelu Hilton s centrom dobrega počutja, ki ima poleg Teslinih polnilnic tudi polnilna mesta za druga električna vozila. Pohvalno! Razgled s hotela proti Atlantiku je odličen. Nekaj kilometrov severneje je rt Spartel s svetilnikom iz leta 1864, kjer se Atlantik sreča s Sredozemljem.

Team #01 je na supercharger prispel ob 11.40 s 26 % baterije, po 237 kilometrih vožnje s porabo 178 Wh/km. V dobri uri se je napolnil do 97 % in prejel 49 kWh za 9,15 € (0,19 €/kWh).

Team #01 na Teslinem superchargerju pred belo stavbo s cipresami

Notranje dvorišče hotela z vodnjakom, palmami in pogledom proti morju

Skozi Rif

Ko je bilo polnjenje končano, smo nadaljevali proti cilju. Cesta nas je vodila mimo Tetuana, katerega medina je od leta 1997 na Unescovem seznamu svetovne dediščine, nato pa v gorovje Rif, mimo akumulacijskega jezera med borovimi gozdovi.

Široka cesta proti mestu na pobočju pod oblačnimi gorami

Akumulacijsko jezero med pobočji, poraslimi z borovim gozdom

Vmes smo se ustavili v gostilni na kosilu – na mizi so pristali trije tažini: dva piščančja in eden z jagnjetino. Piščanec z vloženo limono in olivami je klasika severnega Maroka: limone več tednov zorijo v soli in lastnem soku, zato jed dobi značilen kiselkast okus.

Piščančji tažin z vloženo limono in olivami — Piščančji tažin z vloženo limono

Team #03 na cesti z modrimi uličnimi svetilkami pod goro v Rifu — Zadnji kilometri pod vrhovi Rifa

Gore nad Chefchaouenom so del Rifa, gorovja, ki se v loku vleče vzdolž sredozemske obale severnega Maroka. Njegov najvišji vrh je Džebel Tidirin (2456 m) nad Ketamo. Nad mestom se začne narodni park Talassemtane, ki varuje redke gozdove maroške jelke. Pozimi vrhove Rifa pogosto pobeli sneg, urejenega smučišča pa tu ni. Najbližje je Michlifen pri Ifranu v Srednjem Atlasu – prav tam, kjer smo pred devetimi dnevi polnili baterije.

Chefchaouen, modro mesto

Team #01 je v Chefchaouen prispel ob 16.35 s 60 % baterije. Mesto je leta 1471 ustanovil Mulaj Ali ibn Rašid al Alami kot postojanko za boj proti Portugalcem, ki so takrat vdirali v severni Maroko. Na osrednjem trgu Uta el Hamam je zgradil kasbo, ki mu je služila kot utrjena hiša. Trg je dobil ime po prvem mestnem hamamu. Modre stene, po katerih je mesto znano, naj bi uvedli Judje, ki so jih konec 15. stoletja izgnali iz Španije in so svojo četrt pobarvali svetlomodro.