Dan 13: Pot do Marakeša

Dan smo začeli ob Atlantiku. Team #01 in Team #02 sta se zjutraj dobila na zajtrku, Team #03 pa je prenočil na drugem mestu v bližini superchargerja. Zjutraj je bila v garaži lepo vidna razlika med našo Teslo, ki je prevozila del Sahare, in lokalnim vozilom, ki se je bleščalo od čistoče. Pred odhodom smo si vzeli čas še za sprehod po agadirski plaži.

Zaprašena Tesla Team #01 ob bleščeče čistem lokalnem vozilu v podzemni garaži — Saharski prah proti bleščeči čistoči

Jutro na plaži

Agadirski zaliv je dolg peščen lok, ob katerem se vrstijo hotelska naselja. Valovi Atlantika so bili ta dan močni, kopanje pa je bilo prepovedano. Nad zalivom se dviga hrib s kasbo Agadir Oufella, ki jo je dal leta 1572 zgraditi saadijski sultan Abdalah al Galib za zaščito mesta in pristanišča. Na pobočju pod njo je iz belih kamnov izpisano geslo Maroka: »Bog, domovina, kralj«.

Rdeče kolo, naslonjeno na znak za prepoved kopanja na peščeni plaži, v ozadju valovi — Kopanje prepovedano, valovi pa vabijo.

Član ekipe v majici 8000 km gleda proti hribu z napisom Bog, domovina, kralj in kasbo Agadir Oufella — Pogled na kasbo Agadir Oufella in napis »Bog, domovina, kralj«

Električna vozila so nas spremljala tudi na promenadi: ob kažipotu za turistične informacije, policijo in upravo plaže je stalo električno kolo z debelimi gumami. Takšna kolesa so v Agadirju priljubljena za vožnjo ob morju.

Električno kolo z debelimi gumami ob stebru s številko 29 in kažipoti na promenadi, v ozadju plaža in hrib z napisom — Električno kolo na agadirski promenadi

Po sprehodu smo se ustavili na jutranji pijači. Senca, veter in dobra družba so bili osnova za pogovore o naslednjih načrtih za potovanja z električnimi vozili.

Člani ekip sedijo na blazinah v lesenem baru na plaži, na mizi pijače — Jutranja pijača in načrti za nova potovanja

Na superchargerju v Agadirju so se nato zbrale vse tri ekipe, naredili pa smo še simbolično skupinsko fotografijo. Tesli sta baterije dopolnili le za vzorec: Team #01 je v treh minutah prejel 1,4 kWh za 0,20 €. Ob 11.02 smo se odpravili proti Marakešu.

Člani ekip ob treh teslah na superchargerju v Agadirju — Simbolična fotografija na superchargerju v Agadirju

Po avtocesti čez Visoki Atlas

Tokrat smo izbrali avtocesto, ki se vije skozi globoke useke v rdeči kamnini, na obzorju pa se odpirajo gorski hrbti Visokega Atlasa. Cestnina od Agadirja do Marakeša je stala 72 dirhamov.

Zgodba iz ozadja: odsek med Marakešem in Agadirjem velja za enega najzahtevnejših gradbenih projektov v Maroku. Gradili so ga dobra štiri leta in stal je okoli 8 milijard dirhamov, zaradi gorskega terena pa so morali zgraditi 13 viaduktov in okoli 90 mostov. Pri Zaouiat Ait Mellalu so izkopali prvi avtocestni predor v državi. Ima dve ločeni, okoli pol kilometra dolgi cevi, opremljeni po evropskih varnostnih standardih, ki so jih zaostrili po požaru v predoru pod Mont Blancom leta 1999. Avtocesto so slovesno odprli 21. junija 2010 in je bila prvi mesec brezplačna. Pot med mestoma se je skrajšala s približno štirih ur na dve uri.

Avtocesta skozi globok usek v rdeči kamnini pod oblačnim nebom — Avtocesta skozi useke Visokega Atlasa

Team #03 na avtocesti med rdečimi pobočji

Avtocesta čez most z modro ograjo med rjavimi griči

Vzpon čez gore in višja hitrost sta se poznala pri porabi: Team #01 je porabil 169 Wh/km, dan prej po regionalnih cestah le 139 Wh/km. Na obrobju Marakeša smo srečali skupino šolarjev, ki so s kolesi prečkali cesto.

Šolarji z nahrbtniki na kolesih prečkajo široko cesto na obrobju Marakeša — Šolarji na kolesih na obrobju Marakeša

Polnjenje v Marakešu

Team #01 je na supercharger v Marakešu prispel ob 14.32 s 24 % baterije. V 57 minutah se je napolnil do 95 % in prejel 48,9 kWh za 8,77 €, torej 0,18 € za kilovatno uro.

Supercharger stoji v četrti Hivernage zahodno od medine. Ime v francoščini pomeni »prezimovanje«: četrt so v času francoskega protektorata zgradili za Evropejce, ki so v Marakeš prihajali po zimsko sonce. Danes je tu polno hotelov in vrtov, kar se vidi tudi ob polnilnicah: visoke vitke pahljačaste palme, košate datljeve palme, oljke s srebrnkastimi listi, oleandri ob robu parkirišča in gosta živa meja iz bršljana, ki supercharger loči od ceste.

Team #03 in Team #01 na superchargerju, za njima živa meja, palme in oljke — Team #03 in Team #01 na superchargerju v četrti Hivernage

V bližini sta še dve Porschejevi destinacijski polnilnici. Pozornost pritegne njuno ozadje: oranžno pročelje v slogu marakeške arhitekture s ploščicami zellige na stopnišču, pred njim pa pravi mali vrt – datljeve palme, bananovci, juke, plezalke po zidu in grmički sivke ob robu.

Dve vozili na Porschejevih destinacijskih polnilnicah pred oranžnim pročeljem, za njima datljeve palme, bananovci in juke — Porschejevi destinacijski polnilnici med palmami in bananovci

Rdeče mesto in trg Džemaa el Fna

Marakeš je okoli leta 1070 ustanovila berberska dinastija Almoravidov. Mesto je bilo tako pomembno, da so Maroko vse do začetka 20. stoletja pogosto imenovali kar Marakeško kraljestvo; iz imena mesta izhaja tudi ime države v številnih evropskih jezikih, tudi v slovenščini. Rdeče mesto mu pravijo zaradi obzidja, ki so ga zgradili v letih 1122–1123, medina pa je od leta 1985 na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Zvečer smo se odpravili na trg Džemaa el Fna, srce medine. Ime trga verjetno izvira iz nedokončane mošeje, ki jo je začel graditi sultan Ahmad al Mansur, ljudje pa so jo v posmehu poimenovali »mošeja propada«. Podnevi tam stojijo prodajalci pomarančnega soka in krotilci kač, zvečer pa trg preplavijo stojnice s hrano, pripovedovalci zgodb in glasbeniki. Leta 2001 ga je Unesco razglasil za mojstrovino ustne in nesnovne dediščine človeštva.