Dve leti po mojih prvih razmislekih je bil v Sloveniji prvi razcvet električnih vozil, ko je Volkswagen ponudil omejeno serijo električnih e-Upov in Golfov po sprejemljivi ceni. Približno hkrati so v Slovenijo začele prihajati prve Tesle Model 3. Elektrifikacija se je takrat začela bolj zares, in če ne bi vmes ves svet ustavil covid, bi bila to danes morda drugačna zgodba. Pustimo to ob strani in raje poglejmo razloge.

Moja pot v električno mobilnost

1. prej
   Dizel za 40 km do službe

   Služba sredi podeželja, najbližji javni prevoz 4 km stran. Avto na slovenskem podeželju je nuja, ne luksuz.

2. nato
   Sončna elektrarna in prvi test

   Znanec, ki je vsak dan prevozil okoli 150 km, me je navdušil nad sončno elektrarno in svojim e-vozilom. Leto pozneje smo dobili elektrarno na streho in prvi test: Mitsubishi i-MiEV.

3. 2020
   Volkswagen e-Up!

   32 kWh uporabne kapacitete, ugodnejša cena, razmišljanja praktično ni bilo. Dobavo je covid zavlekel za pol leta, a od takrat ni bilo več poti nazaj.

4. 2024
   Električen tudi drugi avto

   Pred dvema letoma je elektrifikacija dohitela še dizel za daljše poti.

Mitsubishi i-MiEV je eden od pionirjev elektrifikacije, z baterijo 16 kWh in dosegom do 120 km poleti. Služba in nazaj je znesla okoli 80 km, torej bi šlo tudi pozimi, le finance takrat še niso šle skozi.

e-Up! je pri normalni vožnji omogočal okoli 200 do 250 km dosega, kar je pomenilo od doma do Ljubljane in nazaj brez strahu, tudi pozimi (190 km). Takrat so bile javne polnilnice še zastonj, a se nanje nisem želel zanašati, saj polnjenje ni bilo ravno hitro.

Kdo je primeren kandidat za električno vozilo?

Gremo počasi. Verjamem, da ima marsikdo še vedno velik strah pred električnimi vozili, in nesporno dejstvo je, da še niso za vsakogar.

Večina slovenskega podeželja je takšna, da si odvisen od lastnega prevoza. Tako sem začel tudi sam: najprej je bila pomembna cena (kaj si lahko privoščim), nato doseg, na koncu vse drugo. Takrat izbire praktično ni bilo, danes je krepko večja:

Vsa ta vozila so že v osnovi bolje opremljena kot klasična, vožnja je enostavnejša in registrirana so za vsaj štiri osebe. Kar je najpomembneje: pri dnevnih poteh do 100 km niti ne potrebujete polnilne postaje, saj lahko polnite na navadni 230-voltni vtičnici. Tako polnjenje je počasno, a za to razdaljo povsem dovolj: avto priklopite zvečer in zjutraj je poln.

Kaj morate vedeti o dosegu in polnjenju

Če vas razlike v dosegu presenetijo, je razlaga preprosta: električni motor 90 % energije pretvori v premikanje, klasični bencinski največ tretjino.

Moje vodilo za kapaciteto baterije je preprosto: pokriti mora večino voženj v zimskem času in pri tem mora ostati še malo rezerve. Priznam, ne da se mi načrtovati in razmišljati, katere kartice vse potrebujem. Trenutni avto z baterijo nad 60 kWh mi omogoča, da pri avtocestni hitrosti (tempomat nastavim na 120 km/h) prevozim 280 km brez vmesnega polnjenja, tudi pozimi. Pri manjših vozilih bo ta meja seveda nižja.

Kaj pa slabosti? Iskreno o izzivih

In seveda: če nimate možnosti polnjenja doma ali v bližini, je električni avto lahko bolj nadloga kot olajšava. A ob pravih pričakovanjih, dobrih informacijah in realni oceni lastnih potreb so to obvladljive ovire. Zame in za mnoge člane DeMS so prednosti daleč odtehtale slabosti.

Sklep: je elektromobilnost prihodnost?

Oglejte si zapise na naši strani, kjer člani križarijo po vsej Evropi in v enem dnevu kljub več postankom naredijo morda kakšen kilometer manj kot s klasičnim vozilom. Se da. Začne se lahko v majhnih korakih, le začeti je treba. In potem praviloma ni več poti nazaj.