Postani član

Kategorija: EV vozila

  • Potovanje s Twizyjem v Koper

    Potovanje s Twizyjem v Koper

    Že dolgo sem razmišljal, da bi poizkusil s Twizyjem narediti eno daljšo turo iz same radovednosti kako izgleda potovanje z vozilom, ki je namenjeno zgolj mestni voznji in ima realnega dometa 70km pri povprečni hitrosti 60km/h.

    Odločitev je padla. Planiranje poti sem se lotil z omejitev dometa na 50 km. Do 1. polnjenja v LJ P+R Dolgi most je dobrih 50 km. 2. polnjenje je bilo planirano v Postojni, ki je malo manj kot 50 km. Med Postojno in Koprom je bila razdalja okoli 65 km zato sem planiral 3. polnjenje v Divači. V Kopru pri Sparu pa je planirano polnjenje za nazaj. Polnilnice so morale biti tik ob poti.

    Start 04. 08. 2018 iz domačega kraja Gornji Grad ob 07:00 s SOC 100% polno baterijo. Vreme je bilo čudovito. Najbližja pot do LJ je bila čez prelaz Črnivec (nmv 902). Že po nekaj km iz Gornjega Grada, skozi vas Nova Štifta se je začela pot vzpenjati na Črnivec. Hitrost sem imel med 50 in 60 km/h, da prihranim cim več elektronov. Pri spustu z vrha Črnivca proti Stranju sem regeneriral za 7km. Na cilju v P+R Dolgi most sem prispel ob 08:08 s SOC 24,5%. Priklopim Twizyja na polnilno postajo nakar ugotovim, da imam polnilne kartice doma v Kia Soulu EV. Edino kartico, ki sem imel s sabo je Petrol kartica, ki je vedno z mano v denarnici. Uuhhhh, Hvala bogu, da ima Elektro Ljubljana zelo dobro urejeno mobilno aplikacijo in sem tako vklopil polnjenje.

    Ljubljana

    Iz Dolgega mostu sem se ob 10:25 s SOC 99% odpravil proti Postojni. Pot je potekala brez posebnosti. V Postojno sem prispel ob 11:25 s SOC 26,5%. V Postojni je plug&charge polnilnica in rfid kartica za vklop polnilnice ni potrebna. V Postojni v hotelu Kras sem si privoščil kavo in pojedel sendvič. Dobil sem tudi obisk člana DEMS Hrovat Blaža, ki je bil s prijatelji namenjen na plažo v Italiji. Prišlo je tudi nekaj firbcev, ki so želeli dobiti razne informacije o vozilu in o EV nasplošno.

    Postojna

    Čas je hitro minil in ob 13:00 s SOC 75,5% sem se odpeljal proti Divači. Ob 13:35 sem prispel v Divačo s SOC 39,5%. Med blokovskim naseljem v bližini železniške postaje stoji Petrolova polnilnica. Tu sem lahko uporabil edino polnilno kartico, ki je vedno z mano. Glede na ostanek SOC sem se odločil, da ne bom dolgo polnil. Ob 14:18, ko je SOC dosegel 65% sem se odpravil proti Kopru. Pot je bila zaradi  ovinkov zelo zanimiva. Hkrati sem razmišljal, kako bo nazaj, ker je cesta poleg ovinkov tudi zelo strma. Ob 14:57 sem prispel v Koper s SOC 17%, kjer sva bila dogovorjena s hčerko Nino, ki v šolskem času študira v Kopru. Med počitnicam pa si je našla delo, da zasluži kakšen dinar. Pri Sparu sem avto priklopil na polnilnico, ki je plug&charge in rfid polnilna kartica ni potrebna. Nino povabim na kosilo. Na to sva šla v njeno stanovanje, da se malo osvežim in spočijem. Prvoten dogovor je bil, da pri njej prespim in se naslednji dan vrnem domov. V trenutku sem si premislil in se odločil, da takoj ko bo Twizy dosegel 100% “odvihram” proti domu in poizkusim narediti maraton. Ker imam v Twizy montiran OVMS modul lahko preko aplikacije, spremljam napolnjenost baterije in lokacijo vozila. V modulu je tudi sim kartica, ki me s sms obvešča za vsako aktivnost in podatke poti.

    Polnilni postanki za pot nazaj domov so planirani enako, saj Twizy naredi z lahkoto (če je 100% poln) 50 km. Dobim sms od Twizy da je 100% napolnjen in se ob 18:10 odpravim proti Divači. 37 km poti, ki je bila pretežno strma navzgor sem s SOC 35% ob 18:56 prispel v Divačo. Se priklopim na polnilnico in že pridejo firbci in sprašujejo razna vprašanja o EV. Čas je hitro minil. Napolnil sem do 63% in se odpravil naprej proti Postojni. Na poti ni bilo nobene posebnosti. Ob 20:25 sem prispel v Postojno, kjer sem se priklopil na polnilnico. V bliznjem hotelu Kras sem si privoščil eno mrzlo točeno. Naredil sem tudi en manjši sprehod skozi Postojno in opazoval nočno življenje v tem kraju. Opazil sem, da je v Postojni ogromno tujih turistov. Slišal sem italijanščino, nemščino, španščino, angleščino, … Ko je Twizy dosegel 86 % sem ga odklopil in se ob 22:30 odpravil proti Ljubljani. Pot je bila mirna in tekoča. Po 48km poti sem ob 23:30 prispel v P+R Dolgi most s SOC 32% in se priklopil na polnilnico. Zraven mene se je polnil bel Fiat 500e s California registrsko tablico. Mislil sem si: “Ta je pa frajer. Iz Californije v Ljubljano s Fiatom, ki se DC polnjenja nima”

    EV Fiat

    Ker nisem imel kaj počet sem navezal kontakt z EV prijatelji in sem izvedel, da nekdo uvaža Fiatove 500e avtomobile in jih prodaja v SLO. Na tem parkirišču so bili tudi turisti z avtodomi. En par je pristopil k meni in smo klepetali o izkušnjah avtodomarstva in EV vozili.

    Ljubljana

    Spet je čas hitro minil. Pri 90 % sem se odločil, da bi moralo zadostovati do doma in sem se ob 01:10 odpravil proti Gornjemu Gradu. Do Kamnika je bilo se vse OK. V Stranju se pa je pot začela strmo dvigovati proti vrhu Črnivca. Hitrost vozila sem zmanjšal na 50 km/h. Bolj, ko sem se bližal vrhu hriba manj GOMa sem imel. Hitrost zmanjšam na 40 km/h. Pri zadnji serpentini mi GOM predlaga, da imam se samo za 3 km energije. Tako vroče mi že dolgo ni bilo. Tukaj mi je bilo zal, da nisem v Ljubljani napolnil do 100 %. Začel sem razmišljati, kaj narediti, če mi zmanjka soka. Ura je bila okoli 02:00. Kje naj najdem pomoč? V najslabšem primeru bi potiskal avto do vrha. Hvala bogu ni težak za potiskanje, ampak navzgor? Hmm!  Na vrh prispem z GOM 2 km in se oddahnil. S Kia Soul imam izkušnje, da se da iz vrh Črnivca pa do doma pripeljati brez da enkrat pritisnem na stopalko za gas in sem si rekel, da isto poizkusim s Twizyjem. Na mojo srečo se je izteklo, kot sem predvideval in sem domov prispel ob 2:30 s SOC 4km.

    Zaključek

    Skupaj Prevoženih: 335,5 km

    Skupaj porabljeno: 21,85 kWh

    Trajanje: 19,5 ur

    Vožnja: 5 ur

    Polnjenje: 14 ur in 30 min

    Poraba: 6,5kWh/100km

    Pot je bila naporna in hkrati zelo zanimiva. Spoznal sem kar nekaj ljudi. Zanimivo je bilo poslušati mnenja ljudi o EV. Veliko ljudi je bilo pozitivnega mišljenja, nekateri so bili pa neomajni glede dosega. Kljub temu da posamezniki niso porabili dnevno več kot 100 km za službo in še kakšno privat vožnjo, so še vedno trdili, da niti slučajno ne razmišljajo o nakupu EV, dokler ne bo EV naredil toliko km, kot naredi bencinar. Meni pri takšnem razmišljanju samo nariše nasmeh na usta.

    Za podobno pot se bom v prihodnosti še zagotovo odločil, ampak ne sam, s partnerico in delal postanke tam, kjer bo možnost polnjenja na mestih, da bo možnost si, kaj ogledati s planiranim prenočiščem.

    Robert Škulj

  • Nekaj utrinkov in doživetij z daljše vožnje z novim Leafom

    Nekaj utrinkov in doživetij z daljše vožnje z novim Leafom

    Štiri mesece vozim novi Nissan Leaf. Naredil sem okoli 9000 km. Na forumih sem prebiral razmišljanja po občutkih večinoma dobronamerna. Večkrat pa se nisem mogel znebiti neprijetnih občutkov posebej še ob pisanju o t.i. »rapide gate«. Spraševal sem se ali sem naredil prav ali ne ob odločitvi za nakup tega vozila. Veliko mi je v pogovorih pomagal g. Ignac Završnik. Vsekakor sem električni avto kupil za moje vsakodnevne potrebe, ki pa so tudi potrebe večine šoferjev v naših slovenskih razmerah. Moje običajne vožnje potekajo v dosegu do 100 km na dan, vendar ne vsak dan. Živim na jugu ob Kolpi v Podzemlju. Opravim  pa tudi kar nekaj voženj na Gorenjsko in nekaj občasnih dlje  po Sloveniji. Vsekakor so bile dosedanje izkušnje pozitivne posebej še zaradi lepo razporejenih polnilnic ob avtocestnem križu po Sloveniji. Z enim hitrim polnjenjem je možno priti z enega na drugi konec  Slovenije in nazaj. Tako, da o kakšnem pregrevanju baterije ni moč govoriti. Na Gorenjsko in nazaj (270 km), pa je možno ob zmerni vožnji priti celo brez polnjenja, kar sem tudi preizkusil.

    Navadno sem prej opravil letno tudi  več daljših voženj. Ena takšnih je pot v romarsko središče Međugorje v Bosni in Hercegovini. Zamikala me je vožnja z Leafom. Razdalja, ki sem jo s kombijem velikokrat prevozil pomeni sedaj po avtocesti okoli 450 km, skupaj pa nekaj manj kot 500 km. V kratkem je bilo po Dalmaciji postavljenih nekaj hitrih polnilnic, Zadar 2 Kaufland, 2 v Skradinu ob slapovih Krke in Kaufland v Šibeniku. Planiral sem dvakratno polnjenje v Zadru in Skradinu po potrebi. Na pot sem odšel v sredo 8. avgusta ob 5. zjutraj v času vročinskega vala in opozorila oziroma alarma, mislim, da rdečega za hrvaško obalo. Aplikacija Plugshare je kazala do Zadra 246 km. Odločil sem se za eko vožnjo med 95 in 100 km na uro. Ob spustu s Sv. Roka sem prišel v Zadar s kar lepo zalogo 45.km. To mi je prišlo zelo prav. Navigacija me je namreč pripeljala do ulice z nakupovalnim centrom, kjer pa nikakor nisem našel Kauflanda s polnilnico. Našel sem sicer drugi Kaufland, vendar pa po vztrajnem iskanju po parkirišču polnilnice nisem našel. Imajo pa tudi podzemna parkirišča, kamor nisem pogledal. Ob pomoči g. Završnika sem potem našel prvi Kaufland. Polnilnica je delovala odlično.

    V 50. minutah sem napolnil na 97.%. Sam nimam natančnih merilnikov, polnilnica pa tudi ne kaže s kakšno močjo se polni. S tem, da sem planiral postanek v Skradinu, bi lahko odklopil prej. Ob vožnji mimo Skradina sem imel okoli 20 km dobropisa, kar me je spodbudilo k odločitvi, da naredim pot do cilja v enem kosu. Čeprav sem cesto dobro poznal, pa nisem predvideval, da bodo klanci naprej po Dalmaciji vzeli toliko elektrike. Menda se cesta povzpne na 600m n.v. Tako, da sem vozim ponekod tudi z minus 40 km. Razdalja od Zadra do Međugorja je namreč okoli 255km. Izklapljal sem klimo, se prilepil za kakšen kamion, ki jih je sicer po dalmatinski avtocesti zelo malo. Moje edino upanje je bil dolg spust pred Ravčo in še nekaj manjših  naprej do cilja. Sicer sem pa že pomislil na rešitev na kakšni črpalki z navadno vtičnico. Res je dolg klanec navzdol potrdil moja predvidevanja in mi prinesel okoli 30 km dobropisa. Nekoliko skrbi mi je zopet povzročil dolg zastoj na meji in enourno čakanje. Vročina se je vseskozi od Zadra gibala med 35 in 36 stopinjami. Temperatura baterije se je konstantno držala blizu prve rdeče črtice, kar naj bi pomenilo blizu 50. stopinj. Avto na to ni reagiral s kakšnimi opozorili, niti se nič ni poznalo na vožnji. Po prehodu meje pa so se prižgali alarmi za polnjenje baterije. Vedel sem, da mi preostane še nekaj km avtoceste in 6 km navadne. Baterija je kazala 5 %, medtem, ko je doseg čisto izginil, kar me je zopet nekoliko zaskrbelo. Na cilj sem prišel z 2%. Ker pa sem zaradi gneče in zasedenosti parkirišča moral še krožiti in se izogibati pešcev, sem izgubil še en procent. Tako sem na cilj prišel z enim procentom. Tudi na te mejne vrednosti avto ni reagiral s kakšno upočasnitvijo in je vozil še normalno. Iz Podzemlja do Međugorja sem prevozil 506 km ob povprečni porabi 12,2 kW/100 km. O realnem času in povprečju km je težko govoriti, saj sem po Zadru prevozil kar nekaj km in na meji čakal s prižganim avtom uro ali več. Mislim pa, da je bilo povprečje 62km in okoli 8 ur vožnje.

    Zvečer sem avto napolnil pri znancih v apartmaju samo nekaj procentov za okoliško vožnjo drugega dne. Drugi večer pa sem napolnil do konca.Pot nazaj do Zadra je bila normalna v podobni vročini z izključevanjem klime z namen, da bi pripeljal v enem kosu. Sicer pa je ob dobri ventilaciji dalmatinska vročina veliko lažje znosna kakor naša slovenska. Ta odsek poti je bil manj vznemirljiv z varnim ostankom baterije. Polnilnica v Zadru stoji tik pred vhodom v Kaufland. Če računamo, da smo ljudje velikokrat  »komot« in bi se najraje pripeljali do vrat ali za šank, sem kar malo predvideval, da bo polnilnica zaparkirana. Res je bilo eno parkirišče zasedeno z motorjem, drugo pa na srečo prazno. Oznake so namreč premalo opazne. Polnilnica je zopet delala odlično. Napolnil sem na 98%. Nato se je začel vzpon na Velebit zopet v veliki vročini. Ob vzponu je kazalec temperature baterije kazal zopet kot običajno po hitrem polnjenju tik pred prvo rdečo črto.

    Nakar je na vrhu v tunelu temperatura zrasla nekako na sredo polja med obema rdečima črtama. V svojem stilu sem vozil naprej kakšnih 50km, ko se je temperatura zmanjšala pod rdečo črto. Pričakoval sem kašen alarm in reakcijo avtomobila, ki pa se na srečo ni zgodila. Tako sem mirno pripeljal domov do Podzemlja tudi z nekaj pospeških in hitro vožnjo na zadnjem delu avtoceste. Ta odsek je kazal povprečno porabo 13km/100. Ostanek  7% baterije in 21 km dosega. Dva kilometra pred domom je sledilo še eno presenečenje oziroma hladen tuš. Ko sem se ustavil pred semaforjem za delo na cesti, se je razbesnela huda nevihta s točo v debelini lešnika. Neusmiljeno je klestilo po pločevini. Spomnil sem se na razbite avtomobile, ki sem jih videval po letošnji toči v Črnomlju. Še ena preizkušnja tik pred prihodom domov, sem si mislil.

    Na srečo sem jo odnesel brez praske na avtomobilu. Tako, da je tudi pločevina Leafa dokaj trdna. Povzetek celotne vožnje ob prihodu domov: okoli 1000 km, poraba 12,7kw, povprečje 62 km na 100, čas 16,42h.

    Za zaključek bi izrazil še nekaj sklepnih misli. Moja odločitev za nakup novega Leafa je bila prava. Vse domače vožnje opravim brez pretresov in zmerno, kar botruje tudi večji sproščenosti ali spočitosti npr. ob daljših vožnjah po Sloveniji, da o udobju ne govorimo. Z malo dobre volje ali bolje rečeno dobrih živcev pa se da narediti tudi daljša pot v eventualnih ekstremnih pogojih. Vsekakor je bila vročina ekstremna in je avto odreagiral nanjo sicer z opozorili na kazalnikih, vendar ne alarmantnimi. Težko pa si seveda predstavljam ob sebi pri takšni vožnji sodobnega človeka, ki je tempiran na čas, na dinamiko dogajanja, na stoprocentno udobje ali »ziheraštvo«, kot rečemo po domače. Takšna vožnja je dober izziv in preizkus obvladovanja nepredvidljivih ali stresnih situacij, ki jih sicer v vsakodnevnem življenju ni malo.

    Ps. Nimam specifičnih merilnikov v avtomobilu in se ne spoznam na strokovne izraze. Uporabljam obstoječe, ki jih avto ima. Zato podatki mogoče niso tako strokovno izraženi ali obdelani.

    Peter Miroslavič, Podzemelj

  • Na elektriko po Madžarski

    Na elektriko po Madžarski

    Napisala: Suzana Toplak

     

    Zgodba »Iz Ptuja do Hamburga z električnim vozilom«, je zaključena, ne pa tudi najino odkrivanje okolice z električnim vozilom Renault Zoe. Tokrat sva se odpravila v nekaj manj kot 300 kilometrov oddaljeni Vesprem. Pot je tokrat krajša od tiste do Hamburga in tudi ne neznana. Veva kam greva, ker sva tamkaj že bila (sicer s predhodnikom električnega avtomobila, takšnim, ki so jih izdelovali še v prejšnjem tisočletju in jih lahko »napolniš« na vsaki bencinski postaji 🙂 Pa poglejva, če na elektriko prideva tudi v Vesprem, mesto z nekaj več kot 60.000 prebivalci, si rečeva. Odpravljava se na poslovni seminar, ki traja od petka do nedelje, a sva se na pot odpravila že v četrtek zgodaj zjutraj, da bi si podaljšala vikend in odkrila še kak skrit kotiček. Zanimivo je opazovati jutranjo prebujan

    je, tu in tam že zasveti kakšna luč, ljudje se počasi pripravljajo na nov delovni dan … V tem vzdušju prispeva do prve polnilne postaje v Lendavi, kjer pred restavracijo Bela Venezia dopolniva akumulator na 100 %.

     

     

    Malo sva negotova, ker ne veva kaj pričakovati – bodo delale vse polnilne postaje na poti? So tam kjer naj bi bile? Poraja se mi mnogo vprašanj, a raje molčim. Pot naju vodi proti Keszthely-ju, vendar ker nisva prepričana,

    da tam polnilna postaja dejansko deluje, zavijeva proti Zalaegerszegu, kjer po zagotovilu člana DEMS-a polnilnica brezhibno deluje tudi na Type2 (AC 22kw), kar je dovolj, da se malo dopolniva, medtem pa spijeva potrebno prvo kavo v bližnjem bifeju.

     

     

    V Keszthely-ju se vseeno ustaviva, da preveriva, če označena polnilnica na tržnici deluje (je v obratovanju, a premore le 11kw). Slabost postaje je, da jo je mogoče uporabiti le v času delovanja tržnice, zato polnilna postaja, čeprav delujoča, za naju nazaj grede ne pride v poštev.

    Pot nadaljujeva  do majhne vasice Köveskál, kjer brez problema najdeva majhen hotel Kali Art Inn. S pogledom previdno oprezava, da bi našla polnilnico, ko vstopiva v notranje prostore hotela, kjer naju pozdravi prijazna receptorka. Mož ji poskuša, v polomljeni Nemščini (za katero si sam verjetno domišlja, da je razumljiva vsaj Madžarom), razložiti kaj želiva. Na koncu pokaže na avto in besede niso več potrebne.Nasmejana uslužbenka naju dovede na hotelsko dvorišče, kjer se zasveti polnilna postaja (22kw, AC hitra) meni pa se odvali kamen od srca, saj sem si že predstavljala, kako obtičiva v neki majhni madžarski vasi, ko poskušava domačinom razložiti, kako izgleda polnilnica za električni avtomobil. Sprehodiva se po debelih tepihih, ki zadušijo najine korake, stoli in mize so kot iz kakšnega antikvariata, namesto prtov pa mize prekrivajo tanke, lične preproge, s katerih naju pozdravljajo rože, ki se bohotijo v starih čajnikih. Naročiva dišečo kavo postreženo v unikatnih skodelicah in takoj me spreleti, da tega prijetnega kotička brez najinega pustolovskega prijatelja Zoe ne bi verjetno nikoli odkrila. V tem udobnem okolju sva skorajda pozabila na čas, šele avtomatsko sporočilo na telefon, da se je avtomobil napolnil, naju je »prebudilo« iz odmaknjenega sanjarjenja.

    Spet se voziva po lokalnih cestah. Opazujeva naravo, ljudi, utrip mestec, vasi … In že sva v Vespremu, na tržnici, kjer se gnete avtomobilov, a na naju čaka prosta zelena parkirna površina polnilne postaje. Glej, čakali so naju, pripomni mož. Prednost posedovanja električnega avtomobila je tudi v tem, da so v teh časih polnilne postaje po večini proste, zato je najti parkirišče otročje lahko.

     

     

    Podava se na sprehod po mestu. Vesprem je zelo lep, morda tudi zaradi dejstva, da je mestno jedro zaprto za promet. Temu primerno so obrobna parkirišča zmeraj zasedena in seveda plačljiva (a ne za lastnike električnih avtomobilov). Vesprem daje občutek, kot da si v katerem izmed slovenskih mest. Ulice so polne majhnih butikov, trgovinic in lokalov, kar name deluje prav prijetno in domače. Nekaj za pod zob si kupiva v enem izmed trgovskih centrov, za katerega odkrijeva, da je veliko večji kot sva si predstavljala – zagledava se v neskončno vrsto blagajn, za katerimi se vije gneča kupcev, ki so »samo skočili po nekaj malega«. Zdi se, da ljudje čakanje kaj hitro izkoristijo za klepet in srečanje z znanci, tudi če ne razumeš jezika, opaziš da se sploh ne pritožujejo nad situacijo. Zgodba se ponovi tudi v restavracijah, kjer ljudje celo večnost čakajo na hrano. Tam se ti zazdi, da se je čas ustavil. Dobro, da se nama medtem vsaj polni avto … si mislim. V eni izmed restavracij si privoščiva pozno kosilo, pri izdanem računu pa sva prijetno presenečena, ko ugotoviva, da je veliko ceneje kot pri nas.

    Pozno popoldan prispeva do hotela. Naslednje dni uživava na seminarju, ko se učiva od najboljših. Polna novega elana se ob povratku domov odločiva za drugačno, izzivov polno pot. Cesta naju vodi do prečudovitega mesteca Herendi. Porcelanast lev na glavnem trgu, ki se lepo zlije z okolico, popotnike opomni, da se tukaj nahaja znan muzej porcelana. Hitro spijeva kavo v porcelanastih skodelicah, medtem ko se najin jekleni lepotec polni na hitri polnilnici (AC 22kW).

    Ko se spet podava na pot, vijugama med goricami, ko se sprašujeva, če bi se tukaj, med temi vinskimi trsi, res lahko skrivala polnilnica? Po zaviti vinski cesti prispeva do kraja Somlójenő, kjer ob degustaciji najboljših vin (Tornai Pincészet) hitro in moderno napolniva še avto (AC 22kw).

    Skorajda ob mraku še zadnjič dopolniva vozilo pri Zalaegerszegu, da se hitro in varno pripeljeva v domačo garažo.

    Hvaležna sem, da je mož natančno načrtoval najino pot, saj Madžarom ni za zaupati, predvsem glede informacij o tipu polnilne postaje. Vtičnica je vtičnica, si morda misli ta, ki kreira vsebino na internetni strani (a midva potrebujeva polnilno postajo Type2 z vsaj 22 kw moči). Tako kot avto ni avto, tudi vtičnica ni vtičnica, bi mu rada rekla!

    Res je lepo potovati na tak način. Avto te ustavi, ko ima svojo potrebo po polnjenju, naju pa prisili, da si vzameva čas za odmor, kavico, sprehod, ali pa zgolj za spoznavanje novih krajev in kultur. Na takšnih potovanjih skupaj preživiva kvaliteten čas ter si nabereva izkušnje, ki jih lahko deliva naprej. Verjamem, da bova imela še več takšnih in drugačnih potovanj, zato se v prihodnosti še beremo …

    Suzana Toplak

     

     

  • Preverjanje 60 polnilnih postaj za električna vozila

    Preverjanje 60 polnilnih postaj za električna vozila

    Društvo e-Mobilnost Slovenija je v sodelovanju z Eko skladom izvedlo preverjanje 60 polnilnih postaj za električna vozila po Sloveniji. Večina polnilnih postaj za električna vozila ni v skladu z razpisnimi pogoji po javnem pozivu 44SUB-EVPOL16 (Uradni list RS, št. 72/16 in 9/17). Komisijski zapisniki o preverjanju tehnične ustreznosti ter zaključno poročilo so bili v skladu s pogodbo predani Eko skladu.

    Verjamemo, da bo Eko sklad na podlagi naših ugotovitev ukrepal za izboljšanje stanja in omogočil nove rešitve na področju polnilne infrastrukture, ki bodo zagotovile uporabnikom električnih vozil nemoteno uporabo javne polnilne infrastrukture financirane iz javnih sredstev.

    Zapisal:

    Ignac Završnik

  • Promocija e-mobilnosti v Tolminu

    Promocija e-mobilnosti v Tolminu

    V sodelovanju s PRC (Posoški razvojni center) smo člani društva DeMS preživeli dan v skladu z našim poslanstvom, ozaveščati in informirati. Še posebej smo bili veseli obiska najmlajših. Vzporedno pa smo še uspešno izvedli test regeneracije električnih vozil.

    Nekateri izmed nas smo prišli že precej zgodaj. Razloga je bil v tem, da smo želeli električna vozila napolniti na javni polnilni postaji. Za test regeneracije smo dorekli pravilo. 100 % napolnjeno vozilo odide na pot, se vrne in zopet napolni na 100%. Razlika je preko števca merljiva v kWh in tisti, ki je porabil najmanj, je zmagovalec.

    Dogodek se je začel ob 10:00, člani smo se razdelili. Dva sva opravila pot od Tolmina do Kolovrata, dva sta se odpeljala do osnovne šole, drugi pa so se polnili na Mestnem trgu v Tolminu. Glede na raznolikost električnih vozil je bilo vprašanj obiskovalcev precej. Od klasičnih, kakšen je domet, kakšna je cena, kakšen je občutek, če obstanete na cesti. Za vsa vprašanja se je našel tudi odgovor.

    Drug del pa je potekal v znamenju intervjujev za lokalno televizijo in testnih voženj za obiskovalce. Prve vožnje z električnim vozilom ne pozabiš in prav je, da to izkušnjo delimo tudi z drugimi.

    Za člane, ki smo seveda tudi tekmovalno naravnani, je vzporedno potekal še test regeneracije električnih vozil. Pot ni dolga, je pa vzpon precejšen in razlike med vozili so prišle do izraza. Pri testu regeneracije so sodelovali; Kia Soul EV – Ignac Završnik, Hyundai Ioniq EV – Vinko Žitnik, Smart EV – Franc Babnik, Nissan Leaf II – Marjan Božič, Renault Zoe – David Ipavec in Nissan Leaf I – Matjaž Kuček. Kasneje se nam je sicer še pridružil Renault Zoe – Janez Toplak, ki je zamujal zaradi problemov na poti. Vendar nismo imeli dovolj časa še za test njegovega vozila.

    Rezultati so zapisani spodaj, poudariti pa je treba, da fizikalni zakoni veljajo. Najlažje vozilo je zmagalo. Pri Zoe pa je posledica večje porabe verjetno specifika polnjenja. Meritve so opravljene na istem števcu.

    Smart EV, zmagovalec testa regeneracije

    1. Smart EV Franc Babnik, 2,8 kWh
    2. Hyundai Ioniq Vinko Žitnik 3,5 kWh
    3. Nissan Leaf II Marjan Božič 3,7 kWh
    4. Kia Soul EV Ignac Završnik 3,8 kWh
    5. Nisan Leaf I Matjaž Kuček 4,2 kWh
    6. Renault Zoe David Ipavec 5,7 kWh

    Zapisal
    Ignac Završnik

  • Vabljeni na promocijski dogodek e-mobilnost Tolmin 31.5.2018

    Vabljeni na promocijski dogodek e-mobilnost Tolmin 31.5.2018

    V sodelovanju s PRC (Posoški razvojni center) bomo v četrtek 31.5.2018 sodelovali na predstavitvi e-mobilnosti v Tolminu. Istočasno bomo izvedli tudi test regeneracije z različnimi vozili. Vabljeni, da se nam pridružite.

    Test regeneracije pod Krvavcem

     

    Test regeneracije v Kamniku

     

    Planirana pot na Kolovrat
  • Storimo nekaj dobrega za prihodnost

    Storimo nekaj dobrega za prihodnost

    V Gozdu Martuljku je v organizaciji društva DeMS (Društvo e-Mobilnost Slovenija) od 18. do 20. maja potekalo 5. mednarodno srečanje poznavalcev in ljubiteljev električnih vozil. Vozniki električnih avtomobilov, bilo jih je več kot 60, so se na srečanje pripeljali iz Slovenije, Hrvaške, Slovaške, Italije in Avstrije. V Sloveniji, kjer je trenutno registriranih več kot 800 električnih vozil, od tega je 300 lastnikov fizičnih oseb, je električna mobilnost v vzponu. Za primerjavo, pred slabimi štirimi leti je bilo prodanih samo 20 električnih vozil.

    Srečanja so se poleg poznavalcev z različnih področij udeležili tudi svetovni rekorderji. Andrej Pečjak iz podjetja Metron inštitut, eden od pokroviteljev srečanja, je leta 2014 s svojim električnim avtomobilom brez vmesnega polnjenja baterij z Bleda pripeljal v 726 kilometrov oddaljeni Dubrovnik in s tem postavil rekordni električni doseg v odprtem prometu. Dve leti kasneje je Tone Gorup iz podjetja NGV predstavil najhitrejšo električno gnano rolko, ki s pomočjo električnega agregata zmore več kot 100 kilometrov na uro. Irena Raymond je z možem Američanom Ericom z dvosedežnim letalom na solarni pogon lastne izdelave preletela Alpe in tako postala druga ženska na svetu, ki je pilotirala solarno letalo. Leta 2015 pa sta z možem opravila še najdaljši prelet Alp s svojim letalom Sunseeker DUO in postavila nov svetovni rekord. Louis Palmer, prvi človek, ki je naš planet prevozil na sončno energijo, se srečanja ni mogel udeležiti, zato je njegovo poslanstvo predstavil Andrej Pečjak. »Palmer je veliko naredil za razvoj trajnostnega bivanja na zemlji. Leta 2014 postavil svetovni rekord z udeležbo 481 električnih vozil na reliju WAVE v Stuttgartu. Njegov zadnji projekt je SWITCHbus – predelan turistični avtobus na električni pogon za trajnostne turistične ture po Švici.« Tehnologija električnih avtomobilov je zrela že več let, treba je le še prepričati ljudi, je prepričan Pečjak.

    Dejan Skrivalnik, eden od ustanovnih članov društva in zunanji sodelavec Metron Inštituta na področju raziskav, je udeležencem srečanja predstavil, kako je njegova družina s kombiniranjem fotovoltaike in električnega vozila postala skoraj samooskrbna z električno energijo.

    Andrej Škerlak iz podjetja GEN-I Sonce, enega od pokroviteljev srečanja, je predstavil mikro sončne elektrarne na ključ. Samooskrba s sončno energijo (za gospodinjske in male poslovne odjemalce) je v Sloveniji omogočena od začetka leta 2016, ko je bila sprejeta Uredba o samooskrbi. Pred dobrim letom je GEN-I oz. GEN-I Sonce kot prvi dobavitelj energije predstavil celovito rešitev za samooskrbo s sončno energijo – mikro sončne elektrarne na ključ. »Z lastno mikro sončno elektrarno investirate v čisto okolje, si zagotovite dolgoročno energetsko neodvisnost in hkrati realizirate takojšnje prihranke pri mesečnih računih za dobavo elektrike. GEN-I Sonce svojim strankam ponuja vrhunsko kakovost sestavnih komponent, dolgoročne garancije, različne načine odplačila investicije, za brezskrbnost na dolgi rok pa podjetje poskrbi tudi z vzdrževanjem vaše mikro sončne elektrarne.« Povpraševanje po njihovi storitvi je izjemno, posledično jim je v dokaj kratkem času uspelo zgraditi že več kot 400 domačih elektrarn. Na predstavitvi je Škerlak poudaril, da ima Slovenija na tem področju še velik primanjkljaj. »Ogromno sončne energije je še neizkoriščene. V Sloveniji samo 2 % električne energije pridobivamo iz sončne energije, čeprav je Slovenija dokaj enakomerno osončena. Manj kot 10 % je razlike med osončenostjo v Ljubljani in Portorožu.« Naložba v lastno sončno elektrarno, pove Škerlak, se povrne v 10 letih. Elektrarna za štiričlansko družino s povprečno porabo stane približno 7.000 evrov. »Življenjska doba pa je okoli 30 let, ob tem, da na leto prihranite od 1.200 do 1.300 evrov.«

    Letošnje srečanje je bilo poleg ozaveščanja na temo trajnostne mobilnosti tudi v znamenju velikega preboja na področju električnih avtomobilov, saj v zadnjem času beležimo ne le veliko zanimanja, marveč tudi skokovito rast prodaje. Predsednik Društva Ignac Završnik, 15 let voznik električnega vozila, ki je začel z uporabo vozila City EL s tremi kolesi na poti od Ljubljane do Kranja, zdaj pa se vozi na štirih kolesih od Lendave do Kopra, je poudaril, da meje premikajo z lastnim zgledom in delom. »Tako meje o dometu, nevarnostih, do praktične uporabnosti električnih vozil. Naloga društva je ozaveščanje, svetovanje, izobraževanje in seveda tudi druženje ljubiteljev e-mobilnosti. Pri e-mobilnosti ni mej. Na naše prvo srečanje so prišli gostje iz Hrvaške, danes tudi iz Italije, Avstrije, Slovaške in Hrvaške.« Največja težava, pove Završnik, so polnilnice. »Problem je register polnilnic ter informacije o delovanju in nedelovanju. Vsako polnilnico je treba preveriti iz nekaj virov, ne samo iz enega.« Društvo svoje delovanje širi še na pridobivanje čiste energije. »Treba je povezati fotovoltaiko, hranilnike energije in e-mobilnost. To so tri ključne točke, ki so pomembne za uspeh. Na ta način namreč postanemo neodvisni od virov energije.«

    Jasna Pečjak iz Metron inštituta, ki je bila na petem srečanju vodja organizacijskega odbora, je izpostavila še problem financiranja električnih vozil. »Pogosto se dogaja, da si ljudje, ki bi si tak avto želeli, tega stroška ne morejo privoščiti. Dobro je, da se je na tem področju začela vključevati tudi država z Eko skladom in ugodnimi krediti.«

    Energetski svetovalec mag. Samo Cotelj, že 22 let član mreže ENSVET, ki deluje v sklopu Eko sklada, je udeležencem predstavil Eko sklad, finančne spodbude in kredite. »Lani je bilo iz Eko sklada financirano 630 električnih vozil. Poleg nepovratnih sredstev ljudje lahko dobijo tudi kredit z obrestno mero euribor + 1,3 %. Višina kredita z odplačilno dobo 10 let znaša od 1.500 do 40.000 evrov.«

    Srečanje je zaključil Janez Hrovat, župan občine Kranjska Gora. »Počaščen sem, da ste za svoje srečanje izbrali našo občino, tudi zato, ker sem tudi sam zelo naklonjen e-mobilnosti.«

    Avtorica Biba Jamnik Vidic

    18211|https://dems.si/wp-content/uploads/2018/05/20180520_100641-1-1024×576.jpg|largePGlmcmFtZSB3aWR0aD0iMzE1IiBoZWlnaHQ9IjMxNSIgc3JjPSJodHRwczovL3d3dy55b3V0dWJlLmNvbS9lbWJlZC9hN1FLeHIzd3MtRSIgZnJhbWVib3JkZXI9IjAiIGFsbG93PSJhdXRvcGxheTsgZW5jcnlwdGVkLW1lZGlhIiBhbGxvd2Z1bGxzY3JlZW4+PC9pZnJhbWU+

  • Vabilo na 5. mednarodno srečanje Društva e-Mobilnost Slovenija (DeMS) Gozd Martuljek 2018

    Vabilo na 5. mednarodno srečanje Društva e-Mobilnost Slovenija (DeMS) Gozd Martuljek 2018

    Spoštovani člani, simpatizerji in vsi drugi, ki vas zanimajo vozila s pogonom na elektriko, vabimo vas na tradicionalno 5. mednarodno srečanje društva DeMS v Gozd Martuljku

    Srečanje bo dvodnevno in se bo uradno začelo v soboto, 19. 5. 2018 in zaključilo v nedeljo, 20. 5. 2018.  Vabimo vas, da se nam pridružite že v petek, 18. 5. 2018, v poznih popoldanskih urah.

    German   English  Italian   Slovenian

    Prijavnica / Application form

    Okvirni program srečanja:

    Petek 18. 5. 2018

    Prihod organizatorjev srečanja v hotel Špik. Priložnost za neformalna srečanja in druženje. http://www.camp-spik.com/kontakt-in-lokacija/

     

    Sobota 19. 5. 2018

    8:00 – 10:30 zbor in registracija udeležencev http://www.camp-spik.com/kontakt-in-lokacija/

    11:00 – 13:00 Slovenski planinski muzej v Mojstrani (voden ogled) http://www.planinskimuzej.si/

    13:00 – 14:00 enoločnica v hotelu Špik

    14:00 – 18:00 Krožna vožnja po treh državah (Slovenija – Avstrija – Italija), s postankom v Planici (voden ogled) Krožna vožnja  google maps

    18:15 – 20:00 Program predavanj in predstavitev v hotelu Špik;

    (program se bo dopolnjeval glede na predavatelje)

    pozdravni govor predsednika Društva e-Mobilnost Slovenija;

    predavanje g. Louisa Palmerja o njegovem podvigu s solarnim električnim vozilom;

    g. Dejan Skrivalnik, fotovoltaika, hranilnik električne energije in električno vozilo v praksi;

    Eric in Irena Raymond, solarni prelet Alp;

    Dr. Dejan Paravan net metering

    predstavitev pokroviteljev GEN-i, e-sme, Kmag d.d., Metron Inštitut, Eko sklad, AMD Gorica, Tehno d.o.o., REC BMS

    20:30 Večerja in druženje udeležencev

    Prenočevanje v hotelu  hotel Špik, Koda namena: DEMS 5. mednarodno srečanje  (od 41,90 € do 49,90 €)  ali kamp Špik

    Nedelja 20. 5. 2018

    11:00 Ogled tehničnega muzeja Završnica – HE Moste

    Prijavnina oz. prostovoljni prispevek znaša 30 € (otroci brezplačno), za člane društva DeMS je znesek 10 € in vključuje stroške polnjenja električnih vozil, vstopnin, parkiranj, vodenja in prehrane (enolončnica in večerja). Za prijavo na srečanje prosim potrditev, do 17. 5. 2018 na elektronski naslov drustvodems@gmail.com in izpolnite prijavni obrazec na spletnem naslovu  ali facebook strani.

    Donacija preko plačilne kartice, Pay Pal

    PGZvcm0gYWN0aW9uPSJodHRwczovL3d3dy5wYXlwYWwuY29tL2NnaS1iaW4vd2Vic2NyIiBtZXRob2Q9InBvc3QiIHRhcmdldD0iX3RvcCI+CjxpbnB1dCB0eXBlPSJoaWRkZW4iIG5hbWU9ImNtZCIgdmFsdWU9Il9zLXhjbGljayI+CjxpbnB1dCB0eXBlPSJoaWRkZW4iIG5hbWU9Imhvc3RlZF9idXR0b25faWQiIHZhbHVlPSJBQlNBUFc3UzlBUFJMIj4KPGlucHV0IHR5cGU9ImltYWdlIiBzcmM9Imh0dHBzOi8vd3d3LnBheXBhbG9iamVjdHMuY29tL2VuX1VTL2kvYnRuL2J0bl9kb25hdGVDQ19MRy5naWYiIGJvcmRlcj0iMCIgbmFtZT0ic3VibWl0IiBhbHQ9IlBheVBhbCAtIFRoZSBzYWZlciwgZWFzaWVyIHdheSB0byBwYXkgb25saW5lISI+CjxpbWcgYWx0PSIiIGJvcmRlcj0iMCIgc3JjPSJodHRwczovL3d3dy5wYXlwYWxvYmplY3RzLmNvbS9lbl9VUy9pL3Njci9waXhlbC5naWYiIHdpZHRoPSIxIiBoZWlnaHQ9IjEiPgo8L2Zvcm0+Cg==

  • V Dubrovnik na kavo z električnim vozilom

    V Dubrovnik na kavo z električnim vozilom

    Jadranska magistrala

    Po prvi izvedeni poti od Lendave do Kopra je bil naslednji izziv izpeljati še daljšo pot v enem dnevu. Planirani cilji so bili različni, vendar vedno vezani na delujočo polnilno infrastrukturo. Potovanje z električnim vozilom po razvitih državah danes ni več problem, saj obstaja hitra polnilna infrastruktura, katere dostopnost in preprostost uporabe se iz dneva v dan izboljšuje z gostovanji in nižjimi cenami. Zato je padla odločitev, gremo na kavo v Dubrovnik.

    Planiranje poti je imelo eno ključno točko in sicer lokacija hitrih polnilnih postaj. Na srečo obstaja NP Krka, kjer imajo dve delujoči hitri polnilni postaji in s tem je bil rešen problem delujoče polnilne infrastrukture. Drug izziv je bil kilometrski; dolžina prve etape je 330 kilometrov, velikost baterije 40 kWh. Na podlagi izkušenj opravljene poti od Lendave do Kopra je izziv moč uspešno izpeljati, vendar z varčno vožnjo.

    Ker se nama, kljub objavi na internem forumu društva DEMS, žal ni nihče pridružil, sva z Marjanom sklenila, da se na pot odpraviva sama. Odločila sva se, da se bolje in lažje potuje v enem vozilu; imaš družbo za pogovor pa še izmenjava se pri vožnji.

    Izhodišče poti je bil »Park vojaške zgodovine v Pivki«. Priklopila sva električno vozilo Leaf in napolnila do 100 %. V vmesnem času sva si, na povabilo osebja parka, ogledala razstavo vojaške tehnike v muzeju. Ob odhodu sva imela na razpolago 38,3 kWh. Zunanja temperatura je bila 13 stopinj, baterija 27,8 stopinj. Na začetku sva vozila po avtocesti do Reke, nato pa nadaljevala po Jadranski magistrali do kraja Novi Vinodolski. Prvi postanek po 103 kilometrih pri polnilni postaji, preverjanje delovanja polnilne postaje brez polnjenja in nadaljevanje poti. Povprečna poraba kaže 9,3 kWh /100 km, zunanja temperatura 21 stopinj, baterija 29,3 stopinj. Če računamo porabo po Spy Pro še manj, 9,137 kWh za 103 kilometre.

    Starigrad (Paklenica) bodoča Teslina polnilnica

    Ob Jadranski magistrali sva naredila več postankov do Senja za turistične posnetke jadranskih otokov. Ker je bil čas za malico, sva se ustavila in prijetno poklepetala s kolesarjem iz Frankfurta

    V Starigrad (Paklenica) sva prispela do polnilne postaje s povprečjem porabe 10,1 kWh /100 km. Zunanja temperatura 24 stopinj, baterija 30,1 stopinj. Poleg obstoječe polnilne postaje so postavili še dve za Teslo, ena izmed teh pa je uporabna tudi za vsa ostala vozila- Obstaja pa problem, ker niso še priklopljene. Dokumentiranje podatkov in odločitev za odhod do NP Krka. Energije je še 15,4 kWh, razdalja pa je 93 kilometrov.

    Vožnja po lokalnih cestah v zaledju Zadra prinaša pluse, npr. poraba je v Skradinu padla po 322 kilometrih na 10 kWh/100 km. Potem pa vzpon in posledično povečana poraba. Ob prihodu na vmesni cilj NP Krka se je povprečje dvignilo na 10,3 kWh /100 km. ABB polnilna postaja v NP Krka je delovala in priklopila sva vozilo.

    Ali obstaja problem hitrega polnjenja po 330 prevoženih kilometrih? Prvo hitro polnjenje sva začela pri 5,3 kWh preostale energije in zunanji temperaturi 24,5 stopinj, baterija pa je imela 32,8 stopinj. Začetna hitrost polnjenja 41 kW. Po 1 uri je bilo vozilo napolnjeno na 97 %. Temperatura baterije se je dvignila na 52 stopinj, vendar se je zaradi Leafove funkcije pasivnega hlajenja (baterija se z vožnjo ohlaja), kasneje spustila na 46 stopinj.

    Odhod proti Dubrovniku. Števec za povprečno porabo sva nastavila na vrednost 0. Namen je bil v opazovanju porabe med vožnjo po avtocesti in magistrali. Pred nama pa je bil nov izziv, avtocesta se dvigne na 640 metrov nad morjem, kar pa v praksi pomeni še nekaj dodatnih kWh porabe.

    Uporaba ProPilota pri Leafu je v primeru avtocestnih voženj velika prednost v smislu varnosti in enostavnosti vožnje.

    Prečkanje BiH meje terja nekaj časa pri čakanju na mejno kontrolo. Zastoji so obvezni del poti, ki pot časovno podaljša, vendar v primeru električnega vozila porabe energije skorajda ni.

    Ko sva prispela na cilj, tik pred vhodom v Dubrovnik, nama je ostalo še 9 % baterije, doseženo povprečje porabe 11,8 kWh. Za pot dolžine 591,4 km sva porabila 65,828 kWh. Doseženo povprečje je torej11,1 kWh /100 km.

    Prespala sva v apartmjih»Apartmani Sokol« (cena 25 €). Vsaka hiša ima navadno vtičnico, kjer je možna polnitev vozila. Priklopila sva na originalno 10 A prenosno polnilno postajo in vozilo pustila čez noč.

    Drug dan pa na zasluženo kavo v Dubrovnik. Še sreča, da Marjan preveri vse cene in kavo sva popila v bufetu Kamenica pri tržnici. Cena kave je bila sprejemljiva (12 KN za veliki machiato). V vmesnem času se je vozilo na parkirišču napolnilo do 100 % .

    Zaključek

    Pot je možno opraviti z enim vmesnim polnjenjem v NP Krka (1 urni postanek), problem nastane zaradi dolgotrajne vožnje, ne zaradi problema z dometom. Dolge vožnje so utrujajoče, zato sva se pri vožnji izmenjavala. Dodatna vrednost pa je še dobra družba, s katero je takšna pot zabavna in poučna.

    Pot opravila Marjan Božič in Ignac Završnik, zapisal Ignac Završnik

  • Od Lendave do Kopra z električnim vozilom

    Od Lendave do Kopra z električnim vozilom

    Že pred časom sem opravil pot od Lendave do Pirana za električnim vozilom Nissan Leaf prve generacije. Takrat je bil namen testiranje polnilne infrastrukture ob avtocestnem križu in dokazati, da je možno uporabiti električno vozilo ob primerni infrastrukturi tudi za daljše relacije. Za praktičen primer je bil prevožen najdaljši odsek avtocestnega križa v Sloveniji.

    Z razvojem baterijskih vozil pa je prišel nov izziv in cilj, prevoziti podobno pot brez uporabe polnilne infrastrukture. Realizacijo sem planiral takoj, ko bo to možno in sem jo večkrat tudi napovedal. Pri testu se mi je pridružil tudi Marjan Božič, ki je kasneje dokazal, da ni vse v vozilu, ampak uspeh temelji tudi na vozniku. Marjan je želel opraviti to pot že s svojim predelanim vozilom e-Punto, vendar do realizacije še ni prišlo. Povabljeni so bili tudi drugi vozniki z drugačnimi vozili, pa se testa žal niso mogli udeležiti.

    Prihod na start ob 9:00 uri je bil sicer na začetku podoben običajnemu izzivu, ki ne bo imel veliko medijske pozornosti. Z Marjanom sva želela zgolj priklop na običajno vtičnico, da 100 % napolniva baterije. Pa se je zgodilo presenečenje. Število novinarjev je bilo kar neverjetno. Od televizijskih, radijskih in časopisnih hiš. Priznam takšnega medijskega odziva, nisva pričakovala. Za ogled stolpa, sva si komaj utrgala nekaj minut, ves ostali čas sva namenila za vprašanja in snemanja. Vsekakor zahvala g. Vargi in go. Bukovec  za medijsko pozornost, ki sta jo sprožila.

    Z Marjanom sva se dogovorila, da prvi del poti opravi po stari cesti skozi Ljutomer, ki je kilometrsko tudi bližja. Dobila se bova na BS Tepanje in tam v praksi videla, kaj pomeni nižja hitrost. Na pot sva se ob spodbujanju novinarjev odpravila ob 10:15. Aplikacija Nissan Spy Pro je pri meni pokazala, da je na voljo 38,5 kWh energije ter zunanjo temperaturo 14 °C. Sveže je bilo v Lendavi.

    Prvi del poti med Lendavo in Mariborom je potekal v spremljanju s strani novinarskih ekip. Moja povprečna poraba je bila 13,3 kWh / 100 km, Marjanova pod 10 kWh / 100 km. V nadaljevanju poti se je povprečna poraba nižala, saj so se zunanje temperature začele dvigovati. Na dogovorjeni postanek BS Tepanje sem prispel ob 11:35. Povprečna poraba je padla na 12,1 kWh / 100 km, zunanja temperatura pa je narasla iz 14 °C na 22 °C. Najprej sem čakal na Marjana, ki je za krajšo pot porabil več časa (postanek za novinarje – Pragersko) in nato še na dokončanje intervjuja s strani novinarske ekipe. Odhod se je zavlekel na 12:39 uro.

    Na poti se je povprečna poraba vztrajno manjšala, vendar se je manjšal tudi preostanek energije na 9,7 kWh. Na BS Ravbarkomanda sem moral sprejeti odločitev ali napolniti dodatno rezervo ali tvegati ter se odpeljati proti cilju. Odločitev za polnitev je padla iz varnostnih razlogov. Do sedaj po prevoženih 130.000 električnih kilometrih nisem še nikoli obstal na cesti. Drug razlog pa je bil Marjan, imel je namreč dovolj energije in cilj bo dosegel brez polnjenja. Napolnil sem za 9 % baterije oziroma iz 9,7 kWh na 13,8 kWh. Na koncu poti sem sicer spoznal, da je bilo polnjenje nepotrebno in bi prišel na cilj tudi brez. Ostalo bi mi še 4,3 kWh energije. Več kot dovolj.

    Na cilj v Koper (parkirišče za tržnico) sem prispel ob 15:13. Najprej sem opravil fotografijo za arhiv, nato pa sem poklical Marjana. Prišlo je do rahle zmešnjave, saj se je dogovoril z novinarji, da počaka na drugem parkirišču. Parkirišču Semedela, kjer je Marjan prispel ob 15:00 s preostankom 12 %. Naš član iz Kopra, me je usmeril na pravo parkirišče in končno, srečanje na spremenjenem cilju in intervju po opravljeni poti.

    Nekaj podatkov o sami poti. Dodal sem še podatke o temperaturi baterije, saj je zadnje časa precej govora o #SloRapidGate aferi. Poudariti je treba, da večina voznikov električnih vozil vozi okoli 100 kilometrov na uro. Vsaj tiste, ki jih osebno poznam.

    PrihodOdhodkWh / 100 kmZunanja °CBaterija °CkWh
    Lendava 10:15 1422,938,5
    BS Tepanje11:3512:3912,12226,326,5
    BS Ravbarkomanda14:2314:3311,926,536,213,8*
    Koper15:13 11,22935,98,4

    BS Tepanje prihod Marjana

    Prevoženih kilometrov:       305,7
    Porabljen čas za vožnjo:     3:45
    Porabljena energija kWh:   34,2
    * polnil sem za 4,6 kWh seštevek pa 13,8 kWh ? Izguba, napačen števec, ne vem, … Aplikacija kaže prenos za 4,1 kWh, začetno stanje 9.7 kWh

    Opaženo v medijih:

     

    pa morda še kje, pa na žalost nismo našli…

    Zaključek.

    Izziv in cilj je bil dosežen z enim električnim vozilom. Celotno Slovenijo smo prevozili brez uporabe polnilne infrastrukture. Medijsko pozornost smo dobili v večji meri, ko smo mislili, da je to možno. Dokazali smo tudi, da je možna nizka poraba v pravih pogojih. Kakšen je naslednji cilj? Namig, pri sosedih še ni gneče.