Že 11. (mednarodno) strokovno srečanje društva DeMS je bilo letos v Termah Čatež. Letos smo bili zbrani iz štirih držav. Kaj mi je všeč, ko se pripeljem na srečanja DeMS?

Podžupan nas je pozdravil in povedal dve stvari, ki sta mi ostali v spominu:

1. Da ima občina Brežice največjo sončno elektrarno v Sloveniji (pohvalno).
2. Izpostavil je HE Mokrice (glede hektičnega umeščanja hidroelektrarn sem precej bolj zadržan – v premislek dajem bralcem le eno ime: Sigríður Tómasdóttir – prva islandska ekoaktivistka. Tako rekoč lastnonožno je preprečila gradnjo hidroelektrarne na slapu Gulfoss).

Predsednik je izpostavil aktivno udeležbo na srečanjih v Oslu in Seulu. Zelo sem vesel in hkrati čestitam našemu predsedniku za nagrado, ki jo je prejel v Seulu. Nagrade so pomembne.

Lepo je slišati tudi, da MOPE in Borzen spremljajo, kaj kot društvo počnemo, in se učijo. Prav tako je na mestu trditev (opozorilo?), da mednarodno sodelovanje omogoča hitrejši prenos dobrih praks v druga okolja in da je elektromobilnost globalna ideja. Obenem ugotavljamo, da so problemi v različnih državah podobni.

Več gradiva: električni veterani, vizitka, Danska TV2 oddaja, vozilo brez volana, CleanTechnica, Detroit Electric, Extreme e-Artic

Jørn Grønkjær iz Danske je predstavil zgodnje obdobje električne avtomobilnosti v ZDA na začetku 20. stoletja. Menda je v drugem desetletju v ZDA obstajala ponudba več kot 130 različnih električnih avtomobilov (ne samo osebnih: tudi dostavnih, tovornih, minibusov …). Večino električno gnanih avtomobilov so vozile ženske iz premožnih okolij. Razlog naj bi bil precej trivialen: v tem času je bilo treba avtomobil z motorjem na notranje izgorevanje zagnati z vitlom.

Gospem, ki so vozile električne avtomobile, je bilo to prihranjeno. Po besedah Jørna je bil pritisk petrolobija po letu 1915 vedno večji in sčasoma prevladujoč. Kar je pripeljalo do zatona elektroavtomobilnosti za skoraj stoletje. Če sem prav razumel, je tudi Ford v tem času eksperimentiral z električno platformo.

Fascinanten je podatek, da naj bi bilo leta 1907 na Danskem več kot pet tisoč električnih avtomobilov. Dandanašnji je stanje takšno, da je bilo v maju 2024 – prav tako na Danskem – od vseh prodanih novih osebnih avtomobilov 50 odstotkov električnih. Ko pa bodo jeseni pri njih odprli še muzej električnih avtomobilov, bo to zagotovo še dodaten razlog za obisk Danske.

Rok Rupnik je govoril o električnih polnilnicah na Fakulteti za računalništvo in informatiko UL. In sicer o modelu zaračunavanja. Zanimiv je bil njegov prikaz razmerja stroškov med samo polnilnico in vsemi drugimi stroški postavitve in zagona. Bojda je razmerje skoraj 1:4. Predstavil je tudi pristop Fakultete za elektrotehniko UL, ki zaposlenim računa dnevni pavšal 2,5 evra/dan.

Sami so se odločili za model, ki temelji na aplikaciji za rezervacije, zaračunavajo pa se stroški polnjenja, ki so primerljivi s stroški na javnih AC-polnilnicah. Sicer imajo zunanjega ponudnika in upravitelja/partnerja (Petrol). Mesečno se posredujejo podatki o porabi na posameznika. Posamezni zaposleni na fakulteti imajo RFID-kartice. Za porabljeno elektriko plačujejo enako ceno, kot jo plačuje fakulteta. Za vsako polnjenje pa se plača še prispevek en evro.

DeMS se prijavlja na več razpisov. O tem sta govorila Marko Logonder in Aleš Vodičar (DeMS). V ozadju je ideja, da bi se z uspešnim kandidiranjem na razpisih lahko zaposlil vsaj en človek (delna profesionalizacija). Opozorila sta, da je za pripravo prijav na razpise potrebnega precej dela, ki je (v primeru DeMS) popolnoma volontersko, in da naše društvo ni profesionalni prijavitelj (kot so nekatere druge NGO).

DeMS je pripravil tudi izredno poglobljena priporočila in tehnične smernice za pametne polnilnice. Pri tem so sodelovali oziroma pomagali tudi kolegi iz Avstrije. Priporočila so poslali na ministrstvo. Odziva do sedaj s strani ministrstva še ni bilo.

Almir Grebović je imel najbolj zabavno predavanje na letošnjem srečanju. Govoril je, kako se v BiH lotevajo testiranja električnih avtomobilov po principu hypermiling. K temu naj bi jih gnalo tudi to, da je v BiH precej odklonilno stališče javnosti do električnih avtomobilov.

Hypermiling ima nekaj pravil in principov:

1. vedno vozijo s čim bolj izenačeno hitrostjo, v povprečju 50 km/h
2. brez vključenega gretja ali klimatske naprave
3. uporabljajo enako traso (dolžina je odvisna od zmožnosti testnega avtomobila)
4. minimalna uporaba zavor in maksimalna uporaba rekuperacije
5. ne uporablja se funkcija one pedal
6. uporaba (na najboljši možni način) kinetične energije samega avtomobila
7. zmerno pospeševanje
8. predvidevanje dogajanja v prometu
9. maksimalna uporaba tempomata in zagotavljanje linearnosti vožnje
10. uporaba koles manjših presekov
11. ne morejo pa vplivati na zunanjo temperaturo (ta se je sicer izkazala za ključni faktor)

Najboljši rezultat (od vseh testiranih modelov) so dosegli s Hyundai Ioniqom 6, in sicer impresivnih 804 km. Cena za ta dosežek je bila potreben čas: 16 ur vožnje in poraba nizkih 9 kWh/100 km.

Električno Toyoto so testirali pri temperaturi 32 stopinj Celzija in pri –9 stopinj Celzija. Razlika v dometu je bila 536 km proti 351 km. Zanimiv (in dostikrat spregledan) podatek pri tem testiranju je bil, da pri temperaturah pod ničlo baterija na 100 prevoženih kilometrov potrebuje (podatek je za konkretni model in konkretno testiranje) 6,6 kWh le za t. i. termično kondicioniranje baterije.

Menda v BiH obstajata samo dve javni polnilnici moči 50 kW. Nad to informacijo sem bil presenečen, kljub zavedanju, da je polnilna infrastruktura v posameznih državah lahko manj razvita.

Z grenkim priokusom so nas nasmejali komentarji bralcev njihovega portala Proauto (npr.: če obtičimo v zastoju pozimi, bomo zmrznili).

O mednarodni izmenjavi in izkušnjah v okviru organizacije GEVA so govorili Christian Peter, Dubravka Bošnjak in Josip Vukušić.

Zelo povedna je bila izjava Christiana, ki je dal primer, kako poročajo mediji: Gori ELEKTRIČNI avto. Ne vem, če je tu možen kak drug (vsaj delno) lukrativen pristop kot: izobraževati, pojasnjevati, biti potrpežljiv. In potem spet in spet.

Josip je opozoril na problem Hrvaške v poletnih mesecih v sezoni (naval na javne polnilnice na glavnih prometnih tokovih) – premajhne zmogljivosti. Na drugi strani pa je problem časovne (ne)izenačenosti obremenitev. Kar je na nek način podoben problem kot postaviti gostejšo polnilno infrastrukturo v ruralnih okoljih generalno.

Skupinsko fotografiranje

Odmor za kavo in rogljiček

DeMS-vprašanja prek spletnega vmesnika

Povezava do predstavitve podatkov ›

O projektu E8 – Simeon Lisec, eDATA – sem si naredil te zaznamke o ključnih gradnikih koncepta: hipna identifikacija vozila, avtomatsko/robotsko polnjenje in avtonomno sodelovanje z električnim omrežjem.

Pri konceptih brezžičnega polnjenja imamo problem omejene zmogljivosti (do 7 kW) in izgub (če sem malo ironičen: ne moreš pretentati fizike). Postavitvi sta lahko talna ali obstranska. Za tovorna električna vozila in vozila javnega prevoza se predvideva, da bo razvoj šel v smeri robotskega polnjenja. Pri avtomatski identifikaciji vozila pa bi šlo nekako takole: vozilo se avtomatsko identificira in potem prejme navodilo za vključitev v omrežje.

Prihodnost na tem področju bo povezana s kratico ACD-U in standardom ISO 15118. Hec je, da se pri postavitvi standardov na tem področju – po besedah predavatelja – zgledujejo po bančništvu.

Za večino poslušalstva je bila zanimiva informacija, da je družba Continental (ki jo vsi povezujemo s pnevmatikami) sklenila sporazum z BMW o razvoju in implementaciji avtomatskega priključka do leta 2026.

O aktualnih dogodkih na področju polnilne infrastrukture sta govorila Boštjan Bertalanič iz MOL-a in Matic Markovič iz Petrola.

Z velikim zanimanjem bomo opazovali, kako bo s postavitvijo nadstreškov nad javnimi polnilnicami in približevanjem uporabniške izkušnje pri javnem polnjenju električnih avtomobilov izkušnji voznikov klasičnih avtomobilov ob obisku bencinske črpalke.

Ogled proizvodne enote Metron Inštituta

Mene je precej navdušil ogled proizvodne enote Inštituta Metron. Kar nisem mogel dati iz rok njihovega polnilnega adapterja V2L-HK-F, s katerim lahko iz svojega avtomobila dobimo izmenično napetost 230 V in z njo napajamo električne aparate in menda tudi hišne električne hranilnike. Tiha žalost pa je, da moja stara Kona ne omogoča tega tipa uporabe.

Veliko govora in upov vzbuja tudi široka uporaba in integralne izvedbe (uporabe) protokola OCPP.

Še utrinek: glede na to, da smo bili na treh lokacijah (terme, Metron in prostor za piknik), je ideja s QR-kodo lokacije za obe dodatni lokaciji na ID-kartici srečanja zelo zelo dobrodošla. Pohvale za idejo!

Utrinki s piknika

Nekaj vtisov