DeMS – Ruandska e-mobilnost

DeMS – Ruandska e-mobilnost

Pogled na domačo polnilno infrastrukturo nas navdaja z občutkom, da se prepočasi širi. Hitrih polnilnih mest je vedno premalo, Elesovi polnilni parki bodo šele čez nekaj let, plačila z gotovino ali kartico kljub zakonodaji ne zaživijo in podobno. V naslednjih stavkih si bomo ogledali stanje e-mobilnisti v Ruandi. 
 
 
Januar je namreč pravi mesec za potovanje na južno poloblo. Torej se odpravimo tik pod ekvator v deželo na 1500 m n. v. visoki planoti, stisnjeno med večji sosednji državi. Rwanda ali Ruanda po naše, s 14 milijoni prebivalcev, je poznana po enem najhujših genocidov, kjer so leta 1994 zgolj v 30 dneh Hutiji pobili polovico Tutsijev ali več kot milijon, zaradi zamer, ki so se nabirale še iz kolonialnih časov od Nemcev, Belgijcev …
 
Danes se država lepo razvija in je v regiji zgled, ne le po spravi in sodelovanju med prizadetimi prebivalci, pač pa tudi po napredku, urejenosti, boljšem življenju. Glavno mesto Kigali z 1,7 milijona prebivalcev je prometno urejeno, se hitro modernizira s stolpnicami med plehnatimi bivališči, ljudje pa prijazni in dobrohotni. Samo mesto leži na več gričih, poraslimi z drevjem in lepimi zelenicami, vodotoki so urejeni, rdečkasto-oranžna zemlja pa jasno pove, da je to Afrika.
Glavne ceste in ulice v mestu so asfaltirane, polne avtomobilov in mopedov, ki pa za razliko od slovenskih ne ustvarjajo zastojev. Izredno pazljivi so na pešce, ki se v celih hordah valijo po in ob glavnih prometnicah, vendar ko stopijo na prehod za pešce, si nihče ne drzne švigniti mimo, niti po nasprotnem pasu. Zanimivo, da niti to ne ustavi prometnih tokov, ki gredo naprej hitro in tekoče, pa tudi nesreč ni, čeprav ves čas vozijo na centimetre. 
 
 
Njihov vozni park sestavljajo pretežno japonski avtomobili, pohvalijo jih zaradi trpežnosti na neasfaltiranih cestah. V mestu obstajajo cele ulice, posejane z desetinami delavnic, v vsaki pa specialisti, eden za menjalnike, drugi za verige in jermene, tretji za odbijače … Opaziti je bilo tudi nemške znamke, kjer izstopa Volkswagen, ter kitajske in korejske modele, vendar vseh bolj za vzorec. Na vsak avto pa vsaj pet mopedov, medtem ko kolesarja v Kigaliju težko najdeš v celem dnevu. Zanimivo, da bo Pogačar letos tu na svetovnem prvenstvu vrtel pedale, ko ni kolesarjev. Morda je prav to politika države za vzpodbujanje e-mobilnosti, kdo ve, morda imajo za razliko od nas pametnejše voditelje.
 
 
Število hibridov je v Kigaliju gotovo večje kot pri nas, medtem ko je baterijskih električnih vozil (BEV) zelo malo, nekaj Dongfengov, BYD in kakšen ID se najde. Je pa država ukinila davek na električna vozila in sedaj ti plačajo le še takso 300–600 $, odvisno od ranga, kar je vzpodbudilo trg in se pričakuje rast BEV v naslednjih mesecih in letih. Žal se s tem obeta nekaj slabši promet delavcev v številnih uličnih ICE-delavnicah, ker ne bo kaj veliko za popravljati. Razmišljanja ICE-fanbojev pri nas, da se v Afriki še stoletje ne bo prijel električni avto, nima nikakršne osnove na trenutnem stanju.
 
Informacija o ceni
 
Infrastruktura je državi primerna. So elektrificirani, vsaj v Kigaliju ni videti, da bi kdo ne imel luči. Energijo večinoma pridobivajo iz OVE. Vode jim na planoti ne manjka, zato izkoriščajo predvsem hidropotencial.
 
Fotovoltaika #02
 
Sončne elektrarne so pa velika redkost, morda je v Kigaliju najti par primerkov za na prste prešteti. Tu se odpira potencial za vse slovenske monterje, ki so doma ostali brez dela. Polnilnice se najdejo večinoma AC, tudi brezplačne med njimi, medtem ko na DC 120 kW pride polnjenje 27 centov za kWh.
Posebnost je njihova storitev boda boda. Gre za taksislužbo na mopedih. Med njimi je najti že kakšno četrtino električnih, med katerimi prevladuje znamka Ampersand. Ob glavni cesti imajo postaje, kjer menjajo prazne baterije s polnimi z garancijo največ dve minuti od prihoda do odhoda s postaje.
 
Da menjava poteka ekspresno, smo se prepričali sami, štoparica se nam je ustavila pri 53 sekundah, kar vključuje tako preverjanje kapacitete oddane in prejete baterije, menjavo ter plačilo. Na obiskani menjalni postaji so lahko menjali trije mopedi sočasno, hkrati se je polnilo na desetine baterij, kar pomeni veliko profitabilnost. Na manj kot km smo našli kar dve Ampersadovi postaji. Razlika med ICE in BEV boda bodami pa je njihov končni zaslužek, saj so operativni stroški teh taksistov kar za 45 % manjši. To pomeni, da na dan namesto 1,6 $ taksist z BEV-motorjem domov odnese 4 $, torej več kot podvoji voznikov zaslužek. Vsaka baterija ima pričakovano življenjsko dobo 350.000 km. Na eno menjavo baterije pa opravijo med 50 in 110 km. Uporabljajo BYD-jeve LFP-celice.
 
Seveda je bilo treba poizkusiti vožnjo z njimi. Pri izbiri boda bod smo bili kar izbirčni, saj smo striktno želeli vožnjo z električnim motorjem. Vožnja je udobna, mirna in predvsem tiha v primerjavi z drugimi. Pride pa to po cestah Kigalija samo do obstranskega pomena, saj konstantno hupanje preglasi vse druge zvoke.
 
Imam BEV, le angleško ne znam
 
Za zaključek moramo razočarati ljubitelje Tesel, jih ni bilo opaziti, so pa imeli prej kot v Sloveniji že registriran Cybertruck. Teslinega superchargerja tako ni bilo videti, je pa očitno Volkswagen dovolj dober za njih, saj so v začetkih širjenja njihove polnilne infrastrukture. Lahko rečemo, da se razvijajo hitreje kot mi v smeri e-mobilnosti, a so še vedno za nami, le v kakšni nišni zadevi nas prehitevajo. 
 
Zapisala
Boštjan Marolt in Andrej Simončič

Leave a Reply