Društvo DeMS ima nekaj članov, ki prihajajo iz drugih držav. Eden teh je tudi Martin iz Slovaške, ki nas redno gosti doma na Slovaškem, ko tam v bližnjem mestu poteka dan mobilnosti. Lahko bi rekli, da so »električarji« zmeraj bolj konzervativni tudi zaradi tega, ker so se nekateri člani v Nové Zámky odpravili že četrtič zapored.

Marjan, ki je tradicionalno velik avanturist in električni popotnik širom po Evropi, je tudi tokrat zbiral prijave, kjer se je znašlo trinajst imen v petih vozilih. Ja, žal so to bile le tesle, kar nas posebej žalosti, hkrati pa kaže premoč enega proizvajalca na daljših poteh. Tranzitne poti so namreč veliko enostavnejše brez iskanja polnilnic in nalaganja aplikacij ali preizkušanja raznih kartic, zato pa manj stresna ter posledično manj zanimiva brez kakšnih posebnih dogodivščin na polnilnih mestih.

Vsak avtomobil se je na pot odpravil ob svoji uri in iz različnih slovenskih krajev, večina v paru, nekateri tudi skupaj, skupna točka pa je bil prihod v Patince nekje po 18. uri. Z Marto sva si, kot večina drugih, spotoma privoščila kosilo v Murski Soboti in tam nekaj malega vmes tudi dopolnila ter se ustavila za pravo polnjenje šele v Győru na Madžarskem, ki je gostil tudi najine zanamce. Moja površnost je bila kriva, da z ženo nisva prispela prva, saj naju je napačno vnesen naslov stal dodatnih 100 km in sva si že pred prihodom ogledala prazno parkirišče za nedeljski dan e-mobilnosti v Novih Zamkah. Sva pa lahko ugotovila, da so ti kraji poseljeni predvsem z Madžari, saj so napisi tudi v notranjosti Slovaške dvojezični.

Ob prihodu so nas pozdravili komarji, ki so ob leni Donavi veliko manj srbeči kot v naših barjanskih kotlinah. Marjan, kot običajno, nikoli ne pride brez tehničnih pripomočkov, s katerimi nam je omogočil, da smo se prek noči lahko vsi hkrati polnili na hišni napeljavi, vsak na kakšni fazi njegovega razdelilca.

Mednarodno udeležbo je dopolnil še Milan iz Češke, tudi član našega društva, ki je razbil našo monotonost z električnim vozilom Kia Niro.

Gostiteljica Klaudia je razdelila ključe prijetnih sob, kjer so kmalu zapeli tuši, skupaj z zunanjimi travniškimi prebivalci. Večer je minil ob spoznavanju vseh udeležencev, Martin pa je za tehnično zvedave razkazal še svojo hišno kogeneracijo z baterijami.

Sobotni načrt je bil ogled več kot 100 km oddaljenega rudarskega mesta Banská Štiavnica. V podeželskih vasicah, skozi katere smo potovali skoraj dve uri, smo naredili pravo parado mobilnosti z električnimi vozili. Poleg bele Tesle Model 3, treh belih Modelov Y in modrega Modela Y se je vmes vozil Martin z električnim motorjem, kasneje pa priključil še Leaf. Zvedavi pogledi otrok, pa vse do upokojencev, so nas spremljali skoraj v vsaki vasi, kar pomeni, da električni avtomobil, sploh pa v takem številu, še ni domač na slovaškem podeželju.

Banská Štiavnica je kot švicarski sir, vsa naluknjana pod zemljo, kjer so v preteklosti kopali rudo, tudi zlato, najbolj pa jim je šlo s kopanjem srebra. Po podzemeljskih muzejskih rovih smo se dve uri spotikali ob tračnicah, zaletavali v nizke stropove s čeladami in se naslanjali na ozke rove, se tuširali in si svetili s »karbidovkami«, da smo končno dočakali dnevno svetlobo. Morda smo sicer zelo zgovorno vodičko v slovaščini napak razumeli, saj nam ni bilo jasno, kako so rudarji v teh rovih zdržali dvanajst ur in ob tem še težko fizično delali?!

V prijetnem sončnem vremenu smo se podali še v simpatično mestece, stisnjeno v ozko dolino, ki je poleg rudarstva imelo še nekaj obutvenih butikov, ki so spominjali na naš šuštarski Tržič, le da so bili tu številni lokalčki s skritimi, pravljično urejenimi notranjimi dvorišči. Mi smo si najprej potešili želodčke, ki so bili veseli dobrot iz krušne peči, saj je vsak od nas našel nekaj zase med petdesetimi različnimi picami. Odvečno energijo smo nato sprostili na vzponu v botanični vrt, ki je ležal okoli mogočnega šolskega centra iz avstroogrskih časov, nato pa se spustili po glavni ulici skozi mestece.

Čudovito opremljeni interier v številnih lokalih s kovaškimi in lesenimi obnovljenimi starinami so dopolnjevale police starih knjig in cvetlic v različnih koritih. Človek si preprosto mora privoščiti požirek česarkoli, da se pogled odpočije na teh umetninah iz sveta palčkov.

Da bi uspeli pred mrakom odpeljati še vsaj del poti nazaj, smo se podvizali s svojimi električnimi konjički proti Patincam. Kot bi se dogovorili, smo se skorajda vsi ustavili še v istem supermarketu v Levicah in nakupili še kaj za skupno večerjo, kjer nismo pozabili na kakšno pivce za domov. Nekateri so se ustavili še na vaški veselici, a vsi smo se dobili pri gostiteljih na večerji, kjer ni manjkalo domačega slovenskega vinca.

Nedelja nas je po zajtrku vabila v lep sončen dan v bližnje Komárno, ki leži na stičišču rek Vah in Donava. Tu smo si ogledali eno največjih vojašnic na svetu, ki je bila za dunajsko cesarstvo izrednega pomena v turških časih. Kasneje so se tu izmenjevale številne vojske, v zadnjem obdobju predvsem sovjetska do zadnje slovaške. Na stotine soban po odhodu zadnjega vojaka sameva in propada, saj je obnova takega kampusa brez ustrezne nove vsebine jama brez dna. Pošteno smo se nahodili po celem teritoriju podzemnih in nadzemnih soban, in ko smo za seboj zaprli vrata, nas je čakal le še uradni del obiska.

V Novih Zamkah smo parkirali na prizorišču, in medtem ko smo se okrepčali v bližnji restavraciji, naredili nekaj reklame za DeMS.

Na prizorišču je poleg žive glasbe in poligona za najmlajše bilo nekaj stojnic. Dogodek sicer ni bil tako močno obiskan, kot so običajno dogodki DeMS-a, smo pa zato prirediteljem s teslami pripravili šov program za obiskovalce. Ti so radovedno spremljali usklajene plesne gibe in si prišli ogledat avtomobile. Ker nas je čakalo še 500 km poti do doma, smo se kmalu poslovili in do večera vsi srečno vrnili domov.

Druženje z izleti, spoznavanjem novih krajev, ustrežljivimi gostitelji in prijaznimi sopotniki je pika na i našemu društvu. Celoten vikend je potekal v tako prijetnem vzdušju, da smo se že kar sami povabili za naslednje leto. Lepo vabljeni prihodnje leto, če ste letos zamudili.

Zapisal
Boštjan Marolt