Zasebna in poslovna potovanja nas vodijo po različnih evropskih državah. Naključje je hotelo, da me je pot vodila preko Madžarske do Slovaške. Če pogledamo zemljevid in stopnjo razvitosti, je Madžarska s polnilnimi postajami precej slabše razvita kakor Slovenija. Razen v okolici Budimpešte, so hitre polnilne postaje redke.
Spletni naslovi, ki jih uporabljam za izračun poti so različni, vendar po aktualnosti informacij iz različnih virov, sem se odločil za: https://chargemap.com/map.
Dolžina poti 463 kilometrov je pomenila tudi dodatek v času, ki pomeni hitro ter pa občasno tudi manj hitro polnjenje. Optimizacija poti s postanki na hitrih polnilnicah je ključna. Zaradi hitrosti polnitve je včasih 13 minutni postanek na hitri polnilnici bolj optimalna rešitev kot 30 minutni. Upoštevati pa je potrebno tudi, da sem se na pot odpravili z Nissan Leafom, ki ima 24 kWh, kar pa pomeni več postankov na polnilnih postajah.
Celotna pot
Madžarska mesto Savar, DC Chademo kombinacija
Tepanje 50 kW polnjenje
Prvi postanek sem naredil po 97 kilometrih na hitri polnilni postaji Tepanje II. Gneča. Počakati sem moral 5 minut, da je hitro polnitev končal naš sosed z električnim vozilom BMW i3. Dopolnili sem manjkajočo energijo do zadnjega postanka v Sloveniji, ki je bil po prevoženih 62 kilometrih v Grabonošah.
Vreme na poti je bilo malce neugodno za električna vozila. 12 stopinj, občasen dež, … vse to v praksi zniža domet vozila za približno 5 procentov. Hitrost vožnje 100 km/h. Po mojem mnenju je to hitrost, optimalna za avtoceste, glede na domet vozila in porabo časa na polnilnih postajah.
Grabonoša
Postanek v Grabonošah, 22 minut ter račun za polnitev, 22 minut* 0,20€=4,40 €. Upravljalec polnilnih postaj nujno potrebuje konkurenco, sicer ob teh cenah ne bo razmaha električnih vozil.
Kritika je namenjena tudi kvaliteti talne označbe polnilnega mesta, barva odstopa.
Naslednji postanek je bil po 90 kilometrih na Madžarskem v kraju po imenu Zalaegerszeg. Hitra polnilna postaja v centru mesta je idealna. Brez prijave, brez problemov, v okolici polno zanimivosti, edino neznanje madžarščine predstavlja problem. Namig, »Google translate« na pametnem telefonu reši tudi takšne probleme. Zaradi hladnega in deževnega vremena sem se odločili, da je naslednji postanek po 93 kilometrih v mestu Sarvar. Polnilna postaja je sicer Type2, vendar obstaja rešitev tudi za takšno polnilno postajo. Prenosni 10 kW Chademo polnilec. Namesto dveh ur sem postanek skrajšal na 30 minut. Čisto nova perspektiva.
Naslednji postanek, po 50 kilometrih v mestu Töltéstava kot odmor za kosilo, zato ni bilo treba iskati hitre polnilne postaje, ampak sem ponovno uporabil prenosno Chademo polnilno postajo. Postajališče je sicer počivališče za voznike tovornjakov. Zanimivo je to, da ima polnilno postajo, hrana je dobra in tudi cene so ugodne.
To je bil tudi zadnji postanek na poti do Slovaške. Vreme na poti ni bilo najbolj ugodno, vendar se je to poznalo v malo večji povprečni porabi 12,8 kW na 100 kilometrov. Zanimivo, naslednji dan so se temperature dvignile na 23 stopinj in povprečna poraba na poti skozi Madžarsko proti Sloveniji se je znašala 11,8 kW na 100 kilometrov.
Danes je treba v deželah z slabše razvito infrastrukturo imeti s seboj tudi rešitve, ki nam omogočajo pospešeno polnjenje tudi na polnilnih postajah, ki nam tega ne omogočajo. Podobno velja tudi pri polnilnih postajah, ki s cenovno politiko odvračajo potnika z električnim vozilom, da uporabi njihovo polnilno infrastrukturo.
Začenjam zgodbo o vožnji na srečanje Smartov, ki ga je organiziral »Crazy Smart« v Špičniku na Štajerskem, oddaljenem 175 km od naše »baze«. Vsi, ki nas poznate, pa tudi tisti, ki nas ne, veste, da imamo električni avto z dometom preko 600 km in še dva z dometom okrog 300 km, če ravno ne pretiravaš s hitrostjo na svtocesti. Ta vozni park, ki ga nadgrajujeta še dve električni vozili z dometom do 200 km in en BMW i3, katerega domet je odvisen od teže noge na pedalu za plin, si deli 5 voznikov in voznic po sistemu, da vsak vzame tak avto, ki mu je najbolj primeren glede na dolžino poti in potreben prostor (osebe in tovor).
Tako že nekaj let nismo odvisni od polnilne infrastrukture, polnimo v glavnem doma iz 100 kWh »storage« sistema, ki se podnevi napolni iz fotovoltaike, pri daljših vožnjah pa v kempih, penzionih, gostilnah in hotelih, kjer prenočimo.
Pa se je naredilo, da sva se z Majo odločila, da greva na srečanje Smartov z našim novim »Powerpikijem«, da lastnikom Smartov pokaževa, kaj je možno iz avta narediti, ko njihov bencinski trovaljnik »spusti dušo«. Powerpiki je predvsem močan, končna hitrost je elektronsko omejena na 160 km/h, pospešek je skoraj neomejen, kar je še ostalo prostora, pa smo napolnili z baterijami in polnilci. 24 kWh mu omogoča domet od 150 do 240 km, odvisno od tega, ali ga vozimo kot »Powerpiki« ali pa samo kot »Piki«. Skupna moč polnilcev je 15 kW, kar pomeni, da lahko avto skoraj napolnimo v eni uri, zadnjih 25% polnjenja namreč poteka počasneje, da se ne obremenjuje preveč celic.
Smarti v Mariboru
Vendar pa je pri tej vožnji nastopil en dodaten faktor, ki ga pri nas nismo vajeni, to je dejstvo, da akcijski radij Powerpikija nikakor ni 350 km in da bo vmes treba polniti. Ker srečanje Smartov ni srečanje električnih vozil, na točkah postankov ni bilo predvidenih električnih priključkov. Ostanejo torej javne polnilnice, tisti kamen spotike med rezličnnimi dobavitelji, upravljalci in uporabniki.
Vožnja do Maribora je potekala dokaj hitro z enim 20 minutnim postankom na postajališču Lopata, kjer so Smartarji pili kavo, Powerpiki pa poleg tega še elektriko. V Maribor smo prispeli ob 11h s stanjem baterije 45%, žal pa na Lentu, kjer smo »bivakirali« ni druge polnilnice kot hotelska. Ta pa ni odprtega tipa, ampak je treba na recepciji dobiti kartico ob plačilu 5 EUR /uro. Tudi to bi človek plačal, pa sta bili rezervirani parkirišči zasedeni z dvema dizelskima terencema. Pa se nisem dal, poklical sem Tea Bunto, ki mi je poveedal za ne zelo oddaljeno polnilnico Zavoda zadihaj pri železniški postaji. Tam se je Powerpiki polnil dobre pol ure s tremi fazami in maksimalno močjo 9 kW in čerpav polnilnica na prvi pogled ne deluje zelo »fancy«, pa zato zares DELUJE in to brez kartic, ključev in podobne navlake. Treba je le poklicati določeno številko, pa se zadeva aktivira in te preko SMS celo obvesti, če bi kdo avto izklopil ali bi zmanjkalo elektrike.
edina res delujoča polnilnica
Treba je bilo iti dalje proti 25 km oddaljenemu Špičniku v goricah ob avstrijski meji, kazalec je kazal ohrabrujočih 68 %. Dan smo preživeli na turistični kmetiji na vrhu hriba zasajenega z vinogradi, uživali ob domačih jedeh in kramljali o problemih Smarta in nabavi rezervnih delov pri »zlatarju« (Autocommerce). Ker so me opozorili, da je Petrol začel zaračunavati tisti svoj minimalni prispevek 20 centov na minuto in mi je računica pokazala, da bom za polnjenje porabil 12 €, kar je bistveno več, kot pa bi porabil za bencin ali nafto, sem se odločil, da bom polnil izven avtoceste, na črpalki v Slovenski Bistrici, ki ima manjšo priključno moč in naj bi bila brezplačna. Do tja sva z Majo prispela z dobrimi 30 % SOC, samo kaj, ko me je polnilnica vztrajno zavračala. Dobro, da nisem imel pri roki kladiva, ker bi verjetno razbil ekranček, ki me je vljudno pozival, naj približam Petrolovo kartico, potem je »identificiral«, potem vklopil in sekundo zatem izklopil. Postopek sem na vse možne načine ponovil (n+1) krat in po 15 minutah obupal, ko me je ekranček obvestil, da moje kartice ne more več identificirati.
nedelujoča polnilnica na Tepanju
Tako sva pot nadaljevala na Tepanje, pa naj stane, kolikor pač stane, sva pa iz previdnosti znižala avtocestno hitrost iz 130 na 100 km/h. Ravno, ko sva prispela tja, mi je »baza« od doma javila, da je postaja pokvarjena in naj grem naprej do Lopate. Na srečo ni vse tako črno, kot izgleda na prvi pogled in čeprav je barvasta ograja obveščala, da nekaj ne štima, sem Powerpikija priključil in glej čudo – AC polnjenje je delovalo. Malo naju je zjezilo, da poleg tega, da plačujemo 20 centov na minuto, plačamo še stranišče, ki je sicer brezplačno za lastnike Petrolove kartice, ampak ne »električne« temveč samo »fosilne«. Da se tudi na stranišču vidi, kakšna je Petrolova ljubezen do obnovljivih virov
Poleg tega sem na črpališču srečal še Avstrijko, ki je potožila, da Petrolove kartice nima, zato za vsako polnjenje plača 10 €, kolikor stane kartica na črpalki (največ, kar lahko napolni je 20 kWh, ker nikoli ne pride s povsem praznim avtom!). Po eni uporabi je kartica »prazna«, zgodilo se ji je celo to, da je po pomoti polnjenje prekinila, za ponovni zagon pa je potrebovala novo kartico za 10 €. Očitno tako vzpodbujamo turizem ljudi, ki so pripravljeni priti k nam z bolj ekološkimi vozili. Nasploh ta sistem po minutah ne »pije vode«, to je približno tako, kot če bi bencin zaračunavali po minutah polnjenja pri tem, da bi enim spuščali gorivo po kapljicah, drugim z večjo odprtino v tanku pa s curkom.
SOC v Kranju.
Polnila sva le 20 minut, da sva SOC spravila na 52% in sklenila nadaljevati pot do Kamnika, kjer je polnilna postaja postavljena v bližini slaščičarne in pekarne, ki sta odprti tudi v soboto popoldan, stranišče pa je brezplačno. Ta del poti sva vozila »po pameti« , po avtocesti z dobrimi 100 km/h, po navadni pa toliko, da nisva ovirala drugih vozil. V Kamniku sva veselo priklopila, samo na žalost sta delali le dve fazi tako, da je avto polnil le enofazno s 3 kW. Kupila sva kruh in tortice ter nadaljevala pot proti domu z željo po postavljanju novih meja v dometu Powerpikija, na eno fazo sva v tem času pridobila le 1%. V Kranju je števec padel na 2%, Powerpiki pa je še veselo vozil, tudi stanje celic ni bilo zaskrbljujoče. Kakih 10 km pred domom je SOC padel na 0%, ampak to naju ni motilo, brez problemov sva zmogla tudi zadnjih 120 m višinske razlike do »baze«.
Tako sva tega dne 13.maja ugotovila vsaj nekaj dejstev:
Powerpiki pri pametni vožnji zmore preko 250 km ne da bi oviral promet ali vozil v senci tovornjakov, žal očitno ne vozim vedno »pametno«. Če bi, bi morda z Metronom že presegel prejšnje rekorde J
Junaki ste vsi tisti, ki se z avtomobili z dometom krajšim od poti tistega dne upate spustiti v rusko ruleto z javnimi polnilnicami
Vse te polnilnice s karticami in neko strašno »pametjo« so za nas uporabnike en navaden »bull…t« in stran metanje javnega denarja. Rabimo enostavne, poceni in DELUJOČE polnilnice, ki bodo pripomogle k širjenju električne mobilnosti, ne pa odvračale potencialnih kupcev elketričnih vozil od nakupa.
Če daš za javni denar kupljene polnilnice v upravljanje nekomu, ki živi od fosilnih goriv, je to tako, kot če bi dal čuvati ovce volkovom…
Najprej testiral polnjenje na šuko. Z prenosno doma narejeno postajo dosegel 6,6 kW (32A) polnjenja na eni fazi. Doseg vozila kazal 270 km. Nastavil števec na nulo ter se pripeljal 120 km po avtocesti do Vrhpolja a glede na prikaz preostalih km bi se lahko vrnil nazaj. Vendar sem imel namen testirat polnjenja in porabo. Večina po avtocesti brez ECO načina in klimo z normalno vožnjo. Iz Vrhpolja odšel v Novo Gorico in nazaj do Ajdovščine. Tam sem prav pogrešal polnjenje. Priklopil sem da vidim, če je to 22 kW. Pustil par minut in napolnil 3 kW/h. Energije je bilo še za 200 km
Nato odšel po avtocesti proti Strunjanu. Rebernice proti Razdrtemu so pobrale svoj davek. Vendar se je stvar proti Kopru normalizirala. Ko sem prispel v Strunjan je bil domet še vedno 75 km. Odšli z prijateljem do Izole napolnit nas s pivo in avto z elektriko. Na hitro spili pivo in odšli do avtomobila bil je 66% napolnjen in kazal 200 km dosega. Odpeljal prijatelja nazaj v Strunjan, ter odšel po avtocesti do Ajdovščine. Spet davek klanca v Razdrtem 90 km dosega. V Ajdovščini pa nazaj z regeneracijo 110 km. Priklopil avto na polnilno postajo. Jaz pa v pekarno po pizzo, ter na hitro pojedel. Avto se je ta čas napolnil na 180 km dosega.
Odpeljal avto nazaj čez Kalce. Zopet davek klanca domet padel na 120 km. Do Vrhnike pa zopet narasel na 130 km. Iz Vrhnike še 70 km. Ko sem vrnil vozilo je bilo še vedno energije za 75 km ali 32% baterije Skupna dolžina 450 km poraba pod 14 kW/h.
Plusi:
Udobna in lahkotna vožnja.
Doseg vozila realno 270 km.
Presenečeni nad polnjenjem.
Realni prikaz dosega vozila.
Zelo varčna klima.
Minusi:
Cviljenje in pihanje ventilatorja pri polnjenju.
Med vožnjo prisoten rahel pisk visoke frekvence tudi pri zaviranju.
V prtljažniku pri dvigu obloge se lahko urežete ob pločevino.
Končni vtis Pozitiven imel bi tak avto takoj. Ako bi bil rahlo cenejši.Zapisal
Marjan Božič
Pred časom smo zapisali primerjavo stroškov za osebno električno vozilo v primerjavi s klasičnim vozilom. Zaključek primerjave, osebno električno vozilo je za 59 % cenejše od klasičnega.
Kako pa bi se takšna primerjava obnesla pri dostavnem električnem vozilu? Velike izbire pri dostavnih električnih vozilih z možnostjo hitrega polnjenja ni. Trenutno je na voljo Nissan e-NV200 s 24 kWh baterijo in nosilnostjo 770 kg ter 4,2 m3 velikim tovornim prostorom. Izračun za dostavno električno vozilo e-NV200 pokaže 0,088 € za prevožen kilometer. Približno 46 % ceneje kot primerljivo vozilo Peugeot Expert L2.Maloprodajna cena modela Nissan e-NV200 Pro z DDV-jem do registracije in s prevzemom v Ljubljani je 32.253 €. Seveda ne moremo primerjati opreme in velikosti. Tukaj je električno dostavno vozilo v prednosti.Nakup električnega dostavnega vozila je subvencionirana s strani Eko sklada v višini 4.500 €, torej je prava cena 27.753 €. Pri tem lahko odbijemo še DDV, ker se ta vozila uporabljajo za osnovno dejavnost podjetja. Višina DDV-je v našem primeru 5.816 €. Podjetje stane električno dostavno vozilo 21.937 €.Izračun mesečnih stroškov za vozilo Nissan e-NV200. Upoštevamo obdobje 3 let in dnevno povprečje 160 kilometrov, kar znese 58.400 kilometrov letno.
36 mesecev / 175.200 km
Nakup (upoštevana subvencija in odbiti DDV): 21.937 €
Vzdrževanje: 390 €
Registracija: 1650 €
Gorivo: 2891 €
Gume: 1568 € Skupaj: 28.436 €
Napoved po EUROTAXU je približna, ker še ni vozil starih 3 let. Vzamemo okvirno oceno 13.000 €. Skupni strošek v 36 mesecih za prevoženih 175.200 kilometrov je 15.436 €.
1 mesec = 429 € 1 km= 0,088 €
Za primerjavo vzamemo vozilo Peugeot Expert L2.
36 mesecev / 175.200 km
Nakup (upoštevana subvencija in odbiti DDV): 16.115 €
Vzdrževanje: 2.700 €
Registracija: 1.980 €
Gorivo: 15.838 €
Gume: 1.568 € Skupaj: 38.201 €
Skupni strošek v 36 mesecih za prevoženih 175.200 kilometrov je 28.201 € 1 mesec = 783 € 1 km= 0,161 €
Zaključek:
Električno dostavno vozilo je v zgornjem primeru 46 % cenejše od klasičnega vozila. Prihranek je največji pri energentu, nepovratnih sredstvih (4.500 EUR), servisu, cestnini. Same možnosti subvencioniranega kredita nismo upoštevali. Obrestna mera za financiranje električnih vozil je pri Eko skladu 1,3%, pri komercialnih ponudnikih posojil pa so obrestne mere precej višje.
razgled na Sarajevo iz Žute tabije tik po sončnem zahodu
Za prvi podaljšan vikend, z najinim novim BMW i3-jem, sva se odpravila v Sarajevo. Z načrtovanjem poti sva začela že februarja, saj na aplikacijah za polnilnice v območju Bosne kar zeva praznina. Po več dopisovanjih z morebitnimi hoteli na poti, od hrvaškega Slavonskega broda do Sarajeva, kjer sva rezervirala sobo v hotelu Marriott Residence Inn z lastno polnilno postajo, sva čakala na odgovore ali je možno polnenje kje na poti, saj je razdalja med Slavonskim brodom, kjer je zadnja polnilnica, in Sarajevom kar 214km. S svežimi izkušnjami vožnje na relacijskih poteh, sva prevozila kvečjemu 180-190km zaradi nizkih temperatur. Čakanje na toplejše temperature je presenetilo tudi to, da morava ostati na zimskih gumah, saj je v Bosni rok za menjavo šele 15ti april. Marca sva dobila odgovor iz restavracije Ukus, Tešanj, od g. Mulalića, da se bo že nekaj zrihtalo, da se bova lahko priklopila na štrom. Tako je padel plan: Trbovlje – Grič – Zagreb – Dragalić jug – Slavonski Brod – Tešanj – Sarajevo – na ”zihr”.
SODO polnilnica, počivališče Grič
Štart je bil v petek planiran ob 7:00, jutranja ura in pakiranje ni šlo po planu, tako da je bil štart ob 7:12 zunaj pa mrzlih 8,5°C. Napokala v avto mali kovček ter še vsak svojo torbico, ter krenila čez Zidani most, do Krškega in na avtocesto do postajališča Grič (BS PETROL), kjer sva se na hitrico priklopila na hitro SODO polnilnico – CSS priključek do 95% napolnjenih 8,90kWh v 17min. Hvala BMW Avtoaktiv, da subvencionirajo prvo leto uporabe Petrol klub kartico za elektro mobilnost, tako je bilo za naju polnenje brezplačno.
Park Stara Trešnjevka Zagreb
Švignila čez mejo na Hrvaško, cestnina Bregana 6HRK(0,80€) do Zagreba in takoj našla Park Stara Trešnjevka, kjer je parking za EV lepo označen s tablo da se vidi že iz glavne ulice, na tleh pa tudi označen z eko zeleno barvo. Zraven je še eno parkirno mesto za vozila carsheringa. Sicer je polnilnica označena kot hitra polnilnica in je bila sofinancirana s strani EU za projekt zeleni koridorji centralne evrope (CEGC). Sicer je nazivna moč polnilnice zadaj na etiketi zapisana kot DC 500V 110A, AC 400V 50Hz 63A, se je na DC priključku CSS, BMW polnil po podatkih na ekranu le z 28A in na zadnji strani polnilnice na ”info ekranu za električarje” s 5,29kWh. Ob priklopu na DC je možno polnenje le enega EVja. Čakanje na ”polno” baterijo sva si skrajšala s sprehodom po parku in se usedla na klopco (v parku je tudi lepo otroško igrišče, ter kavarnica v bližini), malce se priklopla na brezplačni mestni wifi in sva že bila na poti z 98% baterije.
CRODUX Dragalić Jug
Pot je iz centra Zagreba peljala le še po avtocesti proti jugu. Cestnina takoj za Zagrebom – Zagreb Istok vzameš samo listek. Z rekordno nizko porabo sva pri hitrosti 100-105km/h na tempomatu in nastavljeno varnostno razdaljo in tudi prehitevanju tovornjakov prišla do postajališča Dragalić Jug pri Novi Gradiški. Na aplikaciji ChargeShare je tu vtičnica ”Red 3-phase CE 400V 16A plug on the wall of the building behind the Water&Air service booth’’. Že pred potovanjem, si je moj dragi pri Metron Inštitutu kupil prenosno polnilno postajo z 8 meterskim kablom 3x16A CEE to Type 2. Pri postaji za vodo in zrak je bilo potrebno parkirati čisto ob robniku, poravnati vtičnico na avtu z vtičnico na steni, tako je kabel bil ravno prav(lih komi) dolg za priključitev in polnenje. Malo počitka na sončku in kavica z rogljičkom in pomarančni sok za osvežitev 62HRK(8,23€), ter brezplačne sanitarije.
Vila Ukus Tešanj, vtičnica na stebru pod nadstreškom
Naprej, skoraj do meje, je bila sama avtocesta. Z zmerno hitrostjo in tempomatom na 105-110km/h sva prišla do prvega izvoza za Slavonski Brod in cestnina 77HRK(10,22€). Edino križišče na glavni cesti pred mejo sva zavila desno do City Colosseum nakupovalnega središča. Dva parkirna mesta (z ETREL polnilnicama) v garaži sta lepo označena na levi strani tik ob vhodu v garažo. Na stebru obvestilo za uporabo polnilnice, naj se pokliče na telefonsko številko (hišnik). Ker na polnilnici ni bilo nobenih podrobnosti katera RFID kartica je potrebna in nekje v spominu, da se kartico dobi na info pultu, sva poklicala na št. Čez minutko je prišel hišnik s kartico Hrvaškega Telekoma oz puni.hr, katero imava tudi sama, tako sva se prijavila z najino kartico in je potegnilo brez problema (nekateri jo po prejetju pozabijo aktivirati preko portala ali kratke e-pošte in zato ne dela). En krog po nakupovalnem središču, 15 minutk pavze na kavču pri kinu in še 15 minutk v DM-u (iskanje taprave kremce). S skoraj napolnjeno baterijo sva se odpravila na most do meje, kjer sva imela očitno malce smole oz. je bila taka ura ravno v glavni prometni konici, tako sva slabo uro izgubila samo za dober kilometer na meji. Pregled potnih listov in sva že peljala proti Doboju. Tople temperature so dvignile kilometre dosega, tako se nisva bala da bi ostala nekje sredi poti. V Tešanj sva prispela malce pozno, se pozna regionalna cesta, veliki tovornjaki, promet v nasprotno smer,… V restavraciji naju napotijo do hotela – Vile Ukus (lokacija dodana v aplikacii PlugShare), da je tam že vse prištimano da se priključiva. Pod nadstreškom rezerviran boks, ob strani na levi (enako kot ima tudi avto vtičnico) vtičnica IEC 60309 ((CEE 17) 3P+N+E 200–240/346–415 V AC (red)). Direktor hotela je po najinem povpraševanju ‘’potegnil kabl’’ iz skladišča do nadstreška. Zraven mu je električar dal še adapter 3x32A v 3x16A za vsak slučaj (katerega sva potrebovala tudi midva, da se je priključil s prenosno polnilnico Metron inštituta 3x16A – Type 2). Se nama je oddahnilo saj po prvem poskusu vtikanja kabla v preveliko vtičnico te pa malce zaskrbi… tole pa ne gre skupi… A po priključitvi adapterja se je že prižgala modra utripajoča lučka na BMW-ju in se je že polnil. Odšla sva do restavracije na pozno kosilo in malce počitka. V kompleksu prodajnega centra Ukus na drugi strani restavracije je malo večja trgovina Bingo, bankomat Unikredit Banke in veliko parkirišče. Sicer je Tešanj malce ven iz poti, se lahko planira za prespat in se naslednji dan nadaljuje pot, do Sarajeva je dobre 2 ure poti. Po dveh urah in pol pavze, ki je minila kt keks, je bila baterija na 99%. Naprej po regionalni cesti mimo Zenice na avtocesto, cestnina Zenica jug – Sarajevo Sever 6KM(3,02€) do drugega izvoza za Sarajevo, in do centra po šest pasovnici samo naravnost do hotela.
EV parking pri vhodu v garažo, dostop po dogovoru z osebjem hotela
Marriott Residence Inn hotel v mirnem (čez vikend, čez teden kar pestro zaradi fakultet in šole) predelu Skenderija. Pri vhodu v garažo imajo rezervirano parkirno mesto za električna vozila pod ‘’ketno’’, na škarpi pa Etrelova polnilnica priključi in polni. Zaradi AC konverterja v avtu je navečja moč polnenja 11kWh, četudi je polnilnica 22kWh (v hotelu nama niso znal povedat koliko je močna polnilnica). Še ena posebnost hotela je garaža, v drugi kleti (-2). Vhod je, kot navadna avtomatska vrata, v tovorno dvigalo. Ja dvigalo! Zapelješ notri in pritisneš na gumb -2 za garažo, dvigalo je tako nežno, da se ne občuti premikanja dol ali gor, tako da ni bojazni za kakšen strah. Vrata se odprejo in je 10 parkirnih mest, znotraj pa bi bilo možno tudi zasilno polnenje na industrijski vtičnici ki jo imajo pri izhodu za goste v hotel. Najina izkušnja s potovanjem je bila pozitivna, saj sva si vzela celoten dan samo za pot. Tako sva računala dodaten dan tudi za vrnitev domov. V dveh dneh v Sarajevu sva naredila še dodatnih 75km, izlet na razgledno točko Žuta tabija (morala bi iti še bolj naprej na razgledno točko, a nisva vedela) od kjer se vidi celo Sarajevo, posebej pa ima čar ob sončnem zahodu in ko se prižgejo vse luči v mestu.
Baklava shop
Ogled mesta sva bolj kot ne prepešačila, saj ne poznava skritih garaž pod mestom. Sprehod čez Trg osvobođenja – Alija Izetbegović, mimo mestne tržnice, Vječna vatra, kavica v kavarni in slaščičarni Vatra, sprehod po ulici Fehadija do Sarajevo Meeting of Cultures kjer se novi moderni del Sarajeva prestopi v stari turški del in se začne Baščaršija, trg golobov, Sebilj, Kazandžiluk ali bakrena ulica – tu lahko kupite znamenite džezvice za bosansko kafu – morajo pa imeti tri žige: eco, unesco in manufaktura. Baker in ostale kovine kupujejo v tujini, saj ga v lokalnem okolju ni več. Kvalitetni seti za kafu so od 30eur naprej, je pa res kvaliteta in ne samo za prah nabirat. Je dobra ideja za kakšno darilo za tiste, ki pijejo črno kavo. Kvaliteto lahko sami občutite, saj je pladenjček lepo zarobljen in ni oster, džezvica lepo pocinkana znotraj kot tudi posodica za sladkor in skodelice, džezvica pa se ne zvije ob močnejšem stisku, prodajalec je celo stopil nanjo in se ni nič zvila, cenejša roba se zvije že ob stisku roke, posodica za sladkor ni pocinkana znotraj kot tudi ne džezvica in skodelica. To sva naslednje jutro lepo videla v hotelu ko so nama postregli s cenenim setom in bosansko kavo. Presenetljivo da hotel s 4* postreže kavo v cenenem kompletu brez pečatov. Na Baščaršiji sva si privoščila Bosansko kafu, črni turški čaj, in orehovo ter pistavijevo baklavo v Baklava shop. Popoldne sva ekipo tekomvalcev v dvigovanju uteži peljala na čevape v čevabžinico Željo 2, 11 lačnih in sestradanih po vaganju, vsak svoje čevape s kajmakom in čebulo, še nekaj pijače – voda, fanta, mineralna in jogurt, za vse skupaj 115KM(57EUR). Zjutraj nazaj na Baščaršijo po baklavo v Baklava shop po en paketek orehove in pistacijeve baklave za domov, še enega pa za tekmovalce za mal cukr dvignit med tekmo.
Pomlad in višje temperature so naju pričakale v Sarajevu
Za vogalom pa še skok v Badem butik po ratluk ruža in vanilija. V nedeljo so padali rekordi in zmage za naše tekmovalce, kot mednarodna sodnica pa nisem imela dela, saj je bilo dovolj drugih sodnikov tako sem lahko navijala in spodbujala naše svetovne prvake in prvakinje. Po tekmi smo se prestavili 15 nadstropij više v panoramsko restavracijo Radon Plaza hotela, kjer se celotna platforma vrti krog hotela, tako imaš med večerjo razgled na vse smeri neba v enem krogu. Nato mučno čakanje na podelitev zlatih in srebrnih medalj za naše zmagovalce ter obvezno slikanje top ekipe Powerlifting Slovenija. Zjutraj pa hotelski zajtrk s bosansko kafo in pakiranje v avto. Avto sva zvečer priključila na polnilnico in naštimala čas odhoda 7:00 da bo avto pripravljen in kabina ogreta. Čez Sarajevo do avtoceste na sever proti Zenici 50 km avtoceste, cestnina Sarajevo Sever – Zenica Jug 6KM(3,02€), ”polako” sva šla s tempomatom na 95km/h saj naju je malo skrbelo zaradi naklona ceste – ”da gre večinoma navzgor”. Z zmerno vožnjo nisva ovirala prometa in tekoče šla do konca avtoceste in cestnina, nato pa malo prehitevanja tovornjakov; je pa lepo označeno kje se ne sme prehitevat in kje lahko, seveda če promet to dopušča. Regionalna cesta poteka vzdolž doline reke
IKEA Zagreb
Bosne, cesta se je zdela podobna najini dnevni relaciji – cesti od Litije to Trbovelj po dolini reke Save, obdana z gozdom na pobočju in reko ter železnico na drugi strani. Do Vile Ukus v Tešnju sva prišla z rekordno nizko porabo 10,3kWh in prevoženimi 162km. Parkirno mesto je bilo rezervirano (ni bila zimska gajbica, kar celo stol) za naju tako sva se prkuplala na štrom in se šla razvajat v Wellness Vile Ukus. 2 ure masažnega bazena, finska savna in turška parna savna ter osvežitev z domačo limonado/oranžado 80KM(40,30€) za dva. Poleg wellnessa je polno opremljen fitnes, v restavraciji pa dve otroške igralnice tako zunaj kot znotraj, wifi pa kar soliden. Z 99% baterije sva po juhici, čevapih, baklavi in jabukovači krenila proti hrvaški meji, na srečo ni bilo za čakat je kar šlo skozi do City Colosseum spet nafilat baterijo, da bova za zihr prišla čez avtocesto do Zagreba. Ker je na poti proti Zagrebu samo ena polnilnica ob Avtocesti se nisva ustavljala, ker je bila poraba dokaj nizka + šofer se je šlepu za tovornjaki in avtobusom na minimalni razdalji. Nekajkrat je moral tudi prehiteti tovornjak, saj se je peljal res počasi ali pa sumljivo sem in tja po pasu. Cestnina Slavonski Brod Zapad – Zagreb Istok 82HRK(10,88€) – so že podražil čez vikend, je že sezona. Na izvozi SOP Zagreb istok poslovna zona sva šla do IKEA polnilnic, kjer so polnilnice na koncu parkirišča, polnilnice se pa ne da drugače aktivirat kot z IKEA RFID kartico za polnenje. Ko si prvič v Ikei greš najprej na vhod – poiščeš informacije, počakaš da se kdo spomni pridt na informacijski pult, nato te usmerijo na oddelek službe za kupce na drugi strani pri izhodu. Tam stoji avtomat za prevzem čakalne številke (tako kot na lpp ali pa na upravni enoti) nato čakaš da te pokličejo, če imaš srečo da je kateri od osebja prost da ne čakaš in zapravljaš časa v čakalnici. V zameno za osebno izkaznico ali kak drug dokument izdajo ikeino etrel RFID kartico za polnenje EV. Skozi izhod odkorakaš preko celega parkirišča do polnilnice in približaš kartico polnilnici da se vpiše in začne polnjenje. V približno 30min je napolnilo 5,3kWh energije ravno dovolj z rezervo, da sva se po vrnitvi kartice nazaj na službo za kupce in vrnitvi osebne izkaznice odpravila po dolgem obvozu cone nazaj na avtocesto in po obvoznici mimo Zagreba, cestninske postaje Bregana 7HRK(0,93€), nardila gužvo za 3min se začvekala z našimi mejnimi policisti o avtu (kolk dometa ima, a se pride do dol, kolk časa se fila,…), prečkala mejo in na Počivališče Grič do SODO hitre polnilnice. Tam sva se spet začvekala s parom, ki je bil ravno namenjen v bližino Sarajeva, glede avta in potovanj, tako da je tisto polnenje res hitro mim, še čas za wc in kak sendvič pa je baterija 100%. Do doma brez problemov je pa poraba začela naraščat; čim je temperatura padla pod 15°C je bila poraba 14-15kWh. Po prevoženih 14842 kilometrih in 4ih mescih uporabe (prevoženih 3.985km samo v mesecu marcu) z BMW i3 sva navdušena, še bolj pa čakava poletno sezono in višje temperature in letne gume s katerimi upava, da se bo poraba res približala tovarniški NEDC 300km z enim polnjenem, kot je kazalo na najini poti s prevoženimi 125km pri 50% baterije tako da kaže poraba nekje 260km trenutnega realnega dometa pri zunanji temperaturi nekje 20°C. Več info o sami porabi na poti pa v prilogi v excel tabeli.
Pred nekaj časa smo si ogledali oddajo Avtomobilnost in na koncu oddaje je bila narejena ocena stroškov za novo vozilo v vrednosti 15.000 EUR za obdobje 5 let in povprečno narejenih 15.000 kilometrov na leto. Pustimo kritike, da v realnosti ni vse tako. Npr. menjava gum je ena izmed takšnih postavk.
Glede na RTV SLO pride ocenjena vrednost ob vseh stroških v obdobju petih let za en kilometer = 0,32 €. Nam pa je izračun za električno vozilo Nissan Leaf Acenta 24 kWh pokazal 0,19 € na 1 kilometer. Vir: http://www.rtvslo.si/zabava/avtomobilnost/novice/koliko-stane-avtomobil-na-mesec/379515
Po isti logiki naredimo izračun za najbolje prodajano električno vozilo Nissan Leaf Acenta 24 kWh s prodajno ceno 28.788 EUR. Seveda ne moremo primerjati opreme in velikosti. Tukaj je električno vozilo v prednosti.Janez Novak kupi električno vozilo Nissan Leaf Acenta 24 kWh v vrednosti 28.788 EUR. Ker je to lahko tudi subvencioniran nakup s strani Eko sklada v višini 7.500 EUR, je prava cena 21.288 EUR. Gremo po enakem vrstnem redu kot so to naredili v oddaji:
Zavarovanje:
5x polni kasko 550 EUR*=2750 EUR
*Plačano kasko zavarovanje pri Nissan Leaf-a, je glede na vrednost vozila. V konkretnem primeru je 550 EUR
5x cestnina 0=0 EUR (električna vozila so oproščena cestnine)
5x registracija, prijava tablice podaljšanje, tehnični pregled 109 EUR
5x vinjeta 110=550 EUR Skupaj 3.409 EURGume:
Gume komplet zimskih gum 356 EUR
9x premontaža 324 EUR Skupaj 680 EUR**Gorivo:
**Gorivo 15kWh x0,10 EUR*=1,5 EUR /100 KM za 60 mesecev 1125 EUR
*Nižja tarifa Skupaj 1.125 EUR
Vzdrževanje:
Vzdrževanje 1x letno oziroma vsakih 30.000 kilometrov
5 X 180 EUR Leto = 900 EUR Skupaj 900 EUR Financiranje:
Polog 40 % =8.515,00 EUR
Vrednost financiranja: 12.693,00 EUR
60 mesečnih obrokov po: 219,71 EUR Stroški obresti 489,60 EUR
Vir: Eko sklad
Napoved po EUROTAXU je približna, ker še ni vozil starih 5 let. Vzamemo okvirno oceno 14.000 EUR.
Vir: EurotaxSkupni strošek v 60 mesecih je 13.940,20 EUR.
60 MESECEV / 75.000 KILOMETROV SKUPAJ = 13.940,20 EUR 1 MESEC = 232 EUR* 1 KM = 18,57 CENT* *Električno vozilo
Zaključek:
Električno vozilo je v zgornjem primeru 59 % cenejše od klasičnega bencinskega vozila. Prihranek je največji pri nepovratnih sredstvih (7.500 EUR), subvencioniranem kreditiranju, gorivu, zavarovanju, servisu, cestnini. So pa stroški gum in vinjete enaki. Upoštevali pa nismo pozitivne diskriminacije pri električni vozilih kot sta brezplačno parkiranje in polnjenje električnega vozila. Primeri: Ljubljana, Maribor, Bled, Bohinj, Logarska dolina,…Zapisal Ignac Završnik
Že poleti smo načrtovali izlet do Gardskega jezera, vendar smo ga morali zaradi bolezni v družini prestaviti na september.
Z našo 30,5 kWh Kio Soul EV smo se na pot odpravili v nedeljo ob 7:30 zjutraj iz Podkorena. Po GreenRace-u naj bi do Padove prispeli po “običajnih” cestah z ekonomično vožnjo z 9%.
Prečkali smo mejo z Italijo v Ratečah, nadaljevali skozi Trbiž, mimo Pontebbe in za Gemono zavili Proti San Daniele del Friuli. Na navigaciji izbrana najkrajša pot se ni izkazalo za pametno, saj nas je vodila po makadamski poti skozi vinograde in skoraj smo obtičali v rečni strugi, pot na asfalt nam je preprečila kovinska ograja, ki je navigacija ni predvidela!
Ko smo se prebili nazaj v civilizacijo je bila boljša izbiral “fast route” z izogibanjem plačljivim avtocestam ter ročno dodane vmesne točke… mimo Pordenona skozi Treviso vse do trgovine Ikea v Padovi, kjer nas je “čakala” hitra CHAdeMO polnilnica (dan pred odhodom sem preveril, ali res deluje) in v klimatizirani restavraciji okusno Švedsko kosilo, kava Lavazza in sladoled.
Vinograd
Ikea
Cilj prve etape ob 13:00, po 247,6 prevoženih kilometrih smo imeli še 14% oz. 28km rezerve. Poraba je bila v prvem 120,9 km odseku (do “vinogradov”) 6,7kWh/100km (pot se spušča) in na drugem 127km odseku 8,6kWh/100km. Hitra polnilna postaja DBT ni najnovejša in se je pri 58% ustavila, mogoče zaradi 31 stopinj na soncu. Kasneje sem brez težav nadaljeval polnjenje do 84 in nato še na 94% (Kia ima to posebnost, da vozilo pri 84% prekine polnjenje – kar je uvidevno do čakajočih uporabnikov DC postaj, saj nad 77% začne tok polnjenja drastično padati).
Do Gardskega jezera nas je ločilo še 138,2km in v Del Garda Village (Home – Del Garda Village and Camping) smo prispeli z 39% ter porabo 11,2kWh/100km. V recepciji so takoj vedeli, da smo mi “tisti” z EV, ko smo se dogovarjali za rezervacijo Poleg mobilne hiške in bazenov s tobogani nas je na parkirišču v senčki čakala brezplačna AC polnilna postaja moči 7kW, tako da je bil akumulator poln pred vrnitvijo z večernega sprehoda…
Naslednje jutro smo obiskali Gardaland, v torek smo si privoščili kopanje in popoldanski obisk Sealife-a. Dvodnevno bivanje smo še podaljšali in se v sredo pred poldnevom odpravili nazaj proti Sloveniji. Do Padove je pot enostavna (omejitve 110km) in brez pretirane gneče, ponovno kosilo v Ikei in povratek brez zastojev mimo Benetk proti Šempasu.
Zaradi potrebe otrok (wc + igrala) smo se po 163km ustavili v Ikei Vilesse z 28%. Na info točki pokažeš Ikea Family Card, osebni dokument in mobilno številko – v zameno brezplačno posodijo EnelDrive RFID kartico – dopolnili smo samo 11%. Polnilna postaja izgleda “mrtva”, vendar deluje bp.
Prečkali mejo in po 27km v Šempasu hitro polnili iz 23 na 80% (slabih 19 minut). Pot se tukaj vzpenja, kar je opazno na 14,9kWh/100km do Ljubljane, na poti nas je močno napral še dež in nam prihranil obisk avtopralnice
Ob 21h smo se ustavili še v Mercator centru v Šiški, napolnili na 94%, opravili nakupe, povečerjali ter se ob 23h vrnili domov na zahod Gorenjske.
Vsa električna polnjenja z izjemo Šempas jug (Petrol Sodo) so bila brezplačna.
Povzetek poti: nedelja Podkoren – Padova – Garda 386,2 km sreda Garda – Padova – Vilesse – Šempas – Ljubljana – Podkoren 504,6 km
Skupaj smo prevozili 890,8 km od nedelje do srede zvečer. Povprečna hitrost je bila 49 km/h. Klima v avtomobilu nas je vso pot prijetno hladila s pomočjo toplotne črpalke katere poraba ni presegala 0,4kW.
Po Frankfurtu in Münchnu še Pariz. Na pot smo se odpravili z Nissan Leaf-om z novo 30 kWh baterijo. Naš glavni cilj je bil avtomobilski sejem MONDIAL DE L’AUTOMOBILE PARIS. Voznika pa sva bila Teo Bunta in Ignac Završnik.
Dolžina poti je bila 1250 kilometrov. Naredili smo štirinajst hitrih polnitev električnega vozila pri ponudnikih kot so Smatrics, Tank & Rast, Sodetrel, Ikea in Nissan prodajalci. Cena polnitve električnega vozila je različna, od dražjega Smatrics-a (0,25 € minuta) do cenejšega Sodetrela (0,14 € na minuto) in brezplačnega Tank&Rast-a. Enako velja tudi za Nissan prodajalce in Ikea trgovine, tudi tam je polnitev brezplačna.
Na pot smo se odpravili ob 03:00 uri zjutraj. Pot je bila preko Googla ocenjena na 12 ur in 16 minut. K temu lahko dodamo še zastoje in postanke na hitrih polnilnih postajah, ki so se včasih z lastniki električnih vozil razvile v debatni krožek. Zaradi zastojev in nesreč v Nemčiji smo porabili 23 ur za 1250 kilometrov. Za povprečno porabo 15 kWh na 100 kilometrov smo skupno porabili 187 kWh. Pogoj za to porabo je bila tudi omejena maksimalna hitrost na 100 km/h.
V bližini Munchna
Pot skozi Slovenijo, Avstrijo je potekala brez problema. V Avstriji smo se polnili na Kelag hitri polnilnici v Beljaku. Deluje brez prijave in očitno je tudi prehod na plačljivo storitev povezan s problemi. Enako velja tudi Electrodrive Salzburg, brez prijave in deluje brezhibno.
Pot skozi južno Nemčijo je bila povezana z nepogrešljivimi zastoji, ki so bili posledica nesreč ali gostega prometa. Po vsej Nemčiji smo polnili na Tank&Rast hitrih polnilnih postajah. Prijave ni, tako da tudi plačila ni. Informacije, ki smo jih izvedeli od uporabnikov tega sistema, so pozitivne. Verjetno bo uporaba hitrih polnilnih postaj brezplačna do konca tega leta, saj morajo pred zaračunavanjem postaviti vse planirane hitre polnilne postaje.
Največja razlika je v tem, da ne bodo šli na sistem svojih RFID kartic, ampak bo sistem zaračunavanja preko kreditnih kartic. Vsak z veljavno kreditno kartico bo lahko polnil in tudi plačal. Vsi zapleti z različnimi ponudniki, gostovanji, bodo enostavno odpadli.
Nissan Pforzheim
Predno smo zapustili Nemčijo smo polnili v Pforzheim-u. Na hitri polnilni postaji se je sicer že polnila Kia Soul EV, vendar bonton pri lastnikih električnih vozil obstaja. Pristopila je starejša gospa, ki nam je po krajšem pogovoru prepustila polnilno mesto.
Po vstopu v Francijo smo bili do prve Sodetrel hitre polnilne postaje ob avtocesti malce v strahu. Bo kartica delovala, če ne, pot do Pariza odpade. Strah se je razblinil ob prvi uporabi. Deluje. Še trikrat smo ponovili vajo in se preko praktično praznih avtocest zapeljali do Pariza
Sodetrel, prikaz moči polnitve glede na čas
Nissan Leaf s 30 kWh baterijo se je izkazal na poti kot zanesljivo vozilo. Problemov ni bilo, tudi na vseh hitrih polnilnih postajah se je polnil glede na pričakovanja.
Polnilna infrastruktura je delovala brezhibno, je pa ob tem zanimiva statistika francoskega Sodetrel-a. Prikazuje tudi polnilno moč glede na čas. Podatki se pretakajo v realnem času, kar v praksi pomeni, da lahko gledaš preko spleta, koliko hitro polniš električno vozilo.
Zadnja polnilna postaja pred Parizom
Oblika hitre polnilne postaje je malce nenavadna, vendar ima nadstrešek in kar je tudi pomembno, na zadnji strani ima navadno vtičnico. To pogrešamo pri svojih hitrih polnilnih postajah ob avtocestnem križu.
Lokacije so izbrane optimalno, saj so vse poleg avtoceste že na obstoječih bencinskih servisih. Zadnjih prevoženih 500 kilometrov v Franciji smo za hitre polnitve električnega vozila na polnilnih postajah porabili 21 €.
3% rezerva na Leaf-u
Običajno smo delali od 120-165 kilometrov med polnilnimi postajami. Na koncu smo te razdalje skrajševali, saj smo v enem izmed primerov imeli zgolj še 3 % rezervo. Pa še polnilna postaja je bila na vrhu hriba.
V “želvji način” nismo prišli, vendar je bila izkušnja potrebna, da smo kasneje imeli vedno zadosti rezerve. Kako je to videti na ekranu vozila, se vidi iz fotografije. Podatek o 3 % smo dobili iz polnilne postaje.
Lotili smo se družinskega izleta do Legolanda v Günzburgu, s prenočevanjem in ogledom Salzburga ter Augsburga z našim 24 kWh “das Autom”. Vsa električna polnjenja so bila brezplačna, Plug’n’Charge, v tranzitu hitra – DC, na destinacijah AC, pač le 3.7kW.
V torek ob pol štirih popoldne smo krenili iz Ljubljane in si privoščili temeljito hitro polnjenje pri Kelagu v Beljaku, kar nujno za pot čez glavno gorsko verigo.
Pot smo malo čez pet nadaljevali proti Mallnitzu, kjer smo tričetrt na sedem naložili e-avto na avtovlak – deset minut do vsake polne ure odpelje skozi predor proti Böcksteinu.
Augsburg
Spustili smo se po dolini Gastein, dobili nazaj nekaj porabljenega pri vzponu proti Mallnitzu, ter z nekaj malega preostale rezerve tam okrog osme ure zvečer še drugič hitro polnili pri Electrodrive v St. Johannu v Pongauu – malo skriti pri trafo postaji, a zraven McDonalda. Malo po deveti zvečer smo več kot tretjino preostale baterije prispeli pred hostel v Salzburgu. Deževno sredino dopoldne smo izkoristili za ogled centra Salzburga. Našli smo dve Electrodrive javni polnilnici, eno na JZ in drugo na SZ robu centra, s katerima smo dopolnili baterijo in okrog pol treh nadaljevali pot. Na počivališču Hochfelln po vstopu v Nemčijo smo ob štirih na kratko polnili, da smo preizkusili hitro polnjenje na “Tank&Rast”. Pričakovano delovalo, zato smo pot nadaljevali mimo drugih možnosti vse do Vaterstettna na vzhodu Münchna, kamor smo prispeli s 16% in se med pol šesto in šesto temeljito napolnili, da smo lepo, ob še razumni uri in z dovolj baterije prispeli v naš naslednji hostel v Augsburgu, ki nas je nato gostil dve noči, do petka zjutraj. Je pa res, da je pot trajala več časa, kot načrtovano, saj smo že iz centra Salzburga, še bolj pa na obvoznici okoli Münchna vozili v zastojih, mimo Chiemseeja v dežju itn. Augsburg je lepo urejeno in zgodovinsko zanimivo mesto malo več kot pol poti od Münchna proti Legolandu. Javne polnilnice dveh ponudnikov v strogem centru se niso obnesle – plačljivost ni delovala, članstva oz. kartice si nismo preskrbeli. Na srečo smo si lahko pomagali s podaljškom kabla iz hostla, ter v Gersthofnu, zelo blizu avtoceste in nedaleč od centra Augsburga, našli celo hitro polnilnico. Čas nam ni dopuščal preizkušanja “počasnih” brezplačnih oz. odprtih javnih polnilnic na obrobju mesta, saj smo cel četrtek prebili v Legolandu, ki je oddaljen tričetrt ure.
Parkiranje v Legolandu stane šest evrov, redarji na parkirišču pa te, če jim poveš, da imaš EV, zelo organizirano usmerijo do polnilnega mesta. V smeri nazaj je na počivališču Edenbergen – Süd celo hitra polnilnica.
Electrodrive Salzburg
V petek ob desetih smo se odpravili iz Augsburga s 85% in po dobrih dveh urah vožnje s polurnim postanku v Starbucks, manjšim opravkom in vožnji po južnem delu Münchna (da vidimo še drugo pot in se izognemo morebiti natrpani obvoznici) prispeli na Irschenberg (Süd) s 5%. Ob pol dveh smo nadaljevali pot proti Halleinu (rudnik soli, muzeji…), kjer smo vedrili od tretje do osme ure popoldne, si ogledovali zanimivosti, večerjali, in seveda dopolnili baterijo toliko, da je zadostovalo za nadaljevanje. S hitrim polnjenjem v že znanem St. Johannu okrog devetih smo ujeli vlak, ki v obratni smeri pelje 20 minut čez uro, v našem primeru torej dvajset čez deseto zvečer, kar je, pozor, predzadnji vlak! Iz Mallnitza smo se spustili proti Beljaku, ostalo nam je celo 13% baterija, in okrog polnoči spet hitro polnili. Domov smo prišli četrt čez eno.
Skupaj smo prevozili 1150 km od torka popoldne do noči na soboto. Povprečna hitrost 58 km/h, poraba pa 14 kWh/100km.
Pomni (se vnaprej opravičujem, če bo prekaljenim EV mačkom tole zvenelo trivialno): – s preudarno, ne prehitro vožnjo se daleč pride (in brez skrbi). Posebej pomembno je to pri prečkanju gorske verige ali v primeru slabšega vremena, npr. dežja ; – neposredna pot od Ljubljane do Legolanda je možna, brezplačna, trajala bi deset ur s postanki za hitra polnjenja. Seveda pa je potrebno preveriti in upoštevati vozni red vlaka skozi predor pod Turami, cena – 17€ v eno smer ; – pred potjo je dobro preveriti izbiro polnilnic pri večih virih in narediti načrt (za Avstrijo & Nemčijo je GoingElectric dober vir, plugshare pa, zanimivo, ne, prav tako je včasih bolj, včasih manj uporabna baza v avtonavigaciji) ; – priporočljivo je imeti načrt(e) (oziroma variante) “B” za primer, da ne uspe polnjenje na (prvotno) načrtovanem postanku ; – premisli tudi, kje boš imel na voljo internet za iskanje morebiti potrebnih rešitev ; – (brezplačnih) hitrih polnilnic je dovolj, posebej na gosto so posejane med Salzburgom in Münchnom (Hochfelln, Samerberg, Irschenberg, VatterStetten), tako da je na tem odseku možno veliko kombinirati oziroma tudi izbirati taktiko oz. slog vožnje. SIcer pa sta v okolici Salzburga sta prav tako dve, ena je tudi v Dachau, a jih bomo preizkusili/preverili kdaj drugič. Pokrita je tudi relacija od Münchna do Legolanda. – brezplačnost in predvsem prosta dostopnost brez članstev zelo olajša taka potovanja, saj se hitro zgodi, da se kaj zalomi, npr. v centru Augsburga sicer drugod odprtega Lechwerke ni bilo mogoče aktivirati s telefonskim klicem (linijo je metalo ven!?), SWA pa ni znal speljati sicer predvidene transakcije z nobeno od plačilnih/kreditnih kartic.
Hitre polnilnice: Koroški KELAG in salzburški Electrodrive sta bila to poletje še brezplačna, čeprav so že najavili, da bodo pričeli z zaračunavanjem in/ali evidentiranjem preko aplikacije. Nemški Tank & Rast je za zdaj brezplačen, tudi ponudnik Lechwerke (povezan z RWE) v Gersthofnu je bil. Razen v Beljaku je bila povsod le ena postaja, a nobena ne zasedena – le na počivališču Irschenberg je zaradi velikega prometa, gneče, slabega vremena, malo preveč vabljive lokacije prihajalo do tega, da so ICE vozniki podlegali skušnjavi parkiranja na zelenem. Ostale Tank & Rast so postavljene ravno prav daleč, da so še najdljive, ne preveč od rok, a nezanimive za “invalide”.
Odločil sem se udeležiti Rallya, ter vplačal kotizacijo 150€ in nočitev v Šibeniku. O ostalih nočitvah kasneje. Odšla sva v sredo popoldan do Poreča. Spotoma sem naredil postanek v Novigradu, kjer sem v praksi preizkusil polnilnico pri sportski dvorani. Kartico sem dobil v Bifeju dvorane. Polnjenje brez problemov. Ko sva prispela v Poreč, sva se šla prijavit v hotel Valmar (1km od centra), kjer sem si sam rezerviral apartma za 22€.
Kasneje sem odšel na startno mesto na Trg Slobode. Ko sem se pripeljal tja, je bilo tam že nekaj Tesel. Kasneje je prišla še ostala kolona iz Rovinja. Pripelje se kolona 30 Tesel in Rimčev KONCEPT ONE. Komaj so se zložili na trg. Ženo zgrabi panika, pojdimo domov, kaj bomo mi tu s Puntom zraven 30 Tesel? Tudi mene, vendar nisem priznal ženi, zgrabi panika. No, ostala sva ter prejela Road book, majico in startno številko. Kasneje se nam je pridružil Andrej Pečjak z Metronom 7 in en E hrošč. Bilo mi je že lažje. Kasneje sva odšla v pizzerio Nono in spat. Naslednji dan me je čakala hitrostna spretnostna preizkušnja. Na žalost nas je moral zapustiti Andrej Pečjak zaradi nepredvidljivega dogodka.
Pred hitrostno spretnostno preizkušnjo sem bil prav žalosten. Kaj bom revež proti 30 Teslam in KONCEPT ONE, najhitrejšemu avtu na svetu s pospeškom 2,5 sekunde do 100km/h z Puntom? No tekma se je začela in Fičotu so cvilile gume. Ko sem na Timingu pogledal rezultat, sem videl, da sem ČETRTI. Pred mano je bila KIA Soul in dve Tesli. Še sedaj ne dojemam. Kasneje smo odšli na start vožnje proti Opatiji. Tartufe za 30€ v Buzetu sem preskočil, ter odšel na kosilo k sorodnikom. Vmes opravil Brifing. V Opatijo je bilo potrebno priti do minute točno, da ne dobiš odbitka. In uspelo mi je. Tako sem ostal četrti. V Opatiji sem odšel na večerjo in prenočit k sorodnikom.
Naslednji dan nas je čakala vožnje do Šibenika. Startali smo v Opatiji, etapa je potekala do Senja s postankom in polnjenjem. V Senju se nam je zopet pridružil Metron 7 z družino Pečjak. Tu so nastali prvi problemi. Pri Renault ZOE s polnjenjem. Po postanku in kavici smo odšli do Paklenice na kosilo. Tam sem opazil, da se nam je pridružil tudi ZOE, vendar ne sam. Po kosilu smo odšli v Zadar pogledat pozdrav soncu in poslušat morske orgle. Parkirali smo okrog pozdrava soncu. Po lepem postanku v Zadru smo odšli proti Šibeniku na cilj etape, kamor sem prispel točno brez kazenskih točk in obdržal 4. mesto. Vozilo sem dal polnit ter se odšel prijavit v hotel. Tam smo ugotovili, da sem v drugem hotelu. In se je začelo zapletati, predvsem s polnjenjem. V drugem hotelu ni bilo možnosti polnjenja. Po večerji sem odšel napolnit avto v prvi hotel. Imel sem na voljo samo enofazne priključke, zato sem se vrnil v svoj hotel ob dveh ponoči. Bil sem slabe volje, ker so mi pokradli noč, ne po moji krivdi.
Naslednji dan dopoldan je sledila etapa od Šibenika do Zagreba. Po startu smo odšli do slapov Krke, ter naprej do Obrovca. V Obrovcu smo imeli uro časa za polnit. ZOE je imel spet probleme s polnjenjem. Voznici sta odšli polnit na navadno elektriko. V težave je prišel tudi e hrošč. Prehitro zanj so odpeljali agregat v Smiljan. Odpeljali smo se čez Velebit v Smiljan, v spominski park Nikola Tesla. Tam sem opravi časovno kontrolo kot v Obrovcu in kasneje v Plitvicah. Vsa čast voznicama ZOE-ja, sicer z zamudo, a prispeli sta v Smiljan. Na vrh Velebita sta prišli s skoraj prazno baterijo, nato sta navzdol regenerirali za 30 km. Tu sta hoteli polnit na polnilni etrel-a v parku, vendar je polnilni sistem v ZOE in polnilna postaja zmagovalna kombinacija. Polnilni kabel je ostal zaklenjen v postaji in veselja je bilo konec. Ironija je v tem ,da je najeti ZOE LJ…… delal reklamo za polnilne postaje Ducati. Do Smiljana je prišel kasneje tudi e hrošč, vendar je zopet zamudil agregat. Hotel je napolnit na polnili postaji. Žalostno Mennekes blokiran z zaklenjenim kablom.
Odšel sem naprej do Plitvic, tam na hitro napolnil, ter med prvimi odšel v Zagreb. Do Zagreba sem prišel brez polnjenja in z veliko preostalega časa do končne kontrole. Šel sem v privatno rezerviran apartma, 100m od Trga Bana Jelačića. Kasneje pa z avtom na trg, na časovno kontrolo do minute natančno, ter ostal na 4.mestu. Kasneje sva z ženo odšla v apartma (29€) v bližini. Tam pa zakon, na dvorišču češnje, avto pod oknom apartmaja, 20A na vtičnici. Do naslednjega dne napolnil 100%. Za zajtrk so bile češnje z dvorišča.
Zjutraj sva odšla peš na trg, na kavico. Tam se je polnilo nekaj Tesel. Ko so začeli postavljat pisto za preizkušnjo, sem odšel po avto pod češnjo. Ker sem bil še vedno četrti, sem bil pred zadnjo preizkušnjo živčen. Potrebno je bilo prepeljati progo v 30 sekundah in ustaviti na črti. Na telefonu sem namestil štoparico. Na startu zelena luč in gremo, pritisnil sem štoparico in sem šel pol proge hitro, da ne zamudim, drugo polovico počasi in gledal čas. Ko sem bil blizu, vidim, da zamujam, gas in nato zaviram. Na trgu je gladek kamnit tlak in gume so potrebne menjave, zasankal sem čez črto in dobil 500 kazenskih točk. Padel sem na 8.mesto. No gume in kamniti tlak je moj izgovor, kriv sem samo jaz. Bil je pač moj prvi tak rally. Skupno z vožnjo domov prevozil 1200 km in to z vozilom E-Punto kateri ima že preko 120.000 kilometrov prevoženih s pomočjo elektrike.Božič Marjan, edini Slovenski uvrščen rally voznik.
Upravljanje soglasja
Za zagotavljanje najboljših izkušenj uporabljamo piškotke, ki služijo shranjevanju in/ali dostopu do podatkov o napravi. Soglasje za te tehnologije nam bo omogočilo obdelavo podatkov, kot so vedenje pri brskanju ali edinstveni ID-ji, na tem spletnem mestu. Neprivolitev ali preklic privolitve lahko negativno vpliva na nekatere zmožnosti in funkcije.
Funkcionalni
Vedno omogočeni
Tehnična hramba ali dostop sta nujno potrebna za zakonit namen omogočanja uporabe določene storitve, ki jo naročnik ali uporabnik izrecno zahteva, ali izključno za namen prenosa sporočila prek elektronskega komunikacijskega omrežja.
Nastavitve
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistika
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno za anonimne statistične namene. Brez sodnega poziva, prostovoljnega izpolnjevanja obveznosti s strani vašega ponudnika internetnih storitev ali dodatnih zapisov tretje osebe informacij, shranjenih ali pridobljenih samo za ta namen, običajno ni mogoče uporabiti za vašo identifikacijo.
Trženje
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za ustvarjanje uporabniških profilov za pošiljanje oglaševanja ali za sledenje uporabniku na spletnem mestu ali na več spletnih mestih za podobne trženjske namene.
Nekje na Slovaškem
Tepanje 50 kW polnjenje
Grabonoša
