Dan 12: Pot do Agadirja

Written by

Zjutraj nas je čakala pot proti Atlantiku. Ob 7.00 smo se dobili na zajtrku v kavarni bencinskega servisa, okrašeni v slogu ameriške ceste Route 66. V Maroku je vsak zajtrk del jutranjega presenečenja – tudi ta je bil – v pozitivnem smislu. Team #01 je medtem baterijo dopolnil do 100 %, ob 8.00 pa smo zapustili Ouarzazate.

Notranjost kavarne, okrašene s pločevinastimi tablami Route 66, Mobiloil in Coffee — Zajtrk v slogu Route 66

Čez prelaze med dvema Atlasoma

Cesta N10 se iz Ouarzazata vzpenja v gore med Visokim Atlasom in Antiatlasom. V bližini se dviga Džebel Siroua, 3304 metre visok ognjenik, ki že dolgo miruje. Serpentine so se vile med temnimi skalami, na obzorju pa so se odpirali razgledi daleč čez planoto. Najvišja točka tega dela poti je prelaz Tizi n’Bachkoum na 1691 metrih.

Serpentine ceste N10 se vijejo med rjavimi griči — Serpentine na cesti N10

Team #03 in Team #02 v ostrem ovinku pod temnimi skalami

Team #02 na ravni cesti, ob njej kilometrski kamen: Taznakht 32

Malo smo zašli

Na poti smo malo zašli. Asfalt se je končal, pred nami pa je bil makadam med kamenjem in suhimi šopi trave. Vsa tri vozila so ga zmogla, mi pa smo dobili nekaj fotografij, ki jih z glavne ceste ne bi mogli posneti.

Team #01, Team #02 in Team #03 v koloni na kamnitem makadamu ob pobočju

Vsa tri vozila ekip na rdeči kamniti planjavi pod modrim nebom

Ko smo spet našli pravo pot, nas je ob cesti pozdravila čreda kamel, ki se je pasla na kamniti planoti.

Čreda kamel se pase ob cesti, v ospredju roka s telefonom in vzvratno ogledalo — Kamele ob cesti proti Taznakhtu

Taznakht, mesto preprog

V Taznakhtu smo se ustavili za slabo uro. Mesto je eno glavnih središč tkanja preprog v severni Afriki. Preproge ouaouzguiti so dobile ime po berberskem plemenu Aït Ouaouzguit, tkejo pa jih predvsem ženske – v okolici jih je več kot 20.000. Volno dobijo od nomadskih pastirjev s Siroue, barvajo pa jo z gorskimi zelišči.

Team #03 pred zadrugo berberskih preprog v Taznakhtu, na pročelju visijo pisane preproge — Team #03 pred zadrugo berberskih preprog v Taznakhtu

Skozi dolino Souss

Za Taznakhtom se je pokrajina počasi spremenila. Peljali smo se mimo odcepa za Taliouine, ki slovi po žafranu: skupaj s sosednjim krajem pridela kar 90 % maroškega žafrana, ki ima zaščiteno označbo porekla. Za približno 12 gramov začimbe potrebujejo kilogram cvetov. Nato smo se skozi Assaki spustili proti dolini Souss. Na pobočjih so se pojavili arganovci, drevesa, ki rastejo skoraj samo v jugozahodnem Maroku. Gozdovi arganovcev so od leta 1998 del Unescovega biosfernega rezervata Arganeraie, iz plodov pa stiskajo znamenito arganovo olje.

Team #02 na ravni cesti skozi planoto ob daljnovodu

Team #02 in Team #03 ob kažipotu za Taliouine in Douar Imzizwi

Team #02 na vhodu v vas Assaki, ob cesti znak za omejitev hitrosti 60

Ovinkasta cesta med arganovci, ob njej kažipot za Douar Tidnass

Spremljal nas je tudi vsakdanji maroški promet: kombi, naložen z žimnicami in posteljnim okvirjem, je mirno nadaljeval pot.

Kombi z žimnicami in posteljnim okvirjem na strehi, ob njem Team #02 med zelenimi polji — Selitev po maroško

Taroudannt, mali Marakeš

Taroudannt obdaja 6 do 8 kilometrov dolgo obzidje iz ilovice z bastijoni in devetimi vrati, ki so še vedno v uporabi. Današnjo podobo je dobilo v 16. stoletju, v času dinastije Saadijcev, ki izvira prav iz te pokrajine. Pravijo mu tudi mali Marakeš.

Pogled skozi obokana vrata v obzidju iz ilovice na mestno ulico — Skozi vrata obzidja Taroudannta

Za obzidjem smo pojedli kosilo. Na mizo je prišel piščančji tažin s suhimi slivami, mandlji, sezamom in kuhanim jajcem.

Restavracija z modrimi stoli in pogledom skozi vrata na modro dvorišče

Agadir

Team #01 je v Agadir prispel ob 18.22 s 23 % baterije. Mesto je 29. februarja 1960 ob 23.40 prizadel potres, ki je trajal manj kot 15 sekund, a je zahteval med 12.000 in 15.000 življenj. Agadir so nato zgradili na novo, s širokimi avenijami, kakršna nas je pričakala ob prihodu.

Zgodovina mesta pa sega mnogo dlje. Leta 1505 so Portugalci ob vznožju hriba zgradili utrdbo Santa Cruz do Cabo de Gué, ki jo je leta 1541 po obleganju osvojil saadijski sultan Mohamed al Šejk. Na vrhu hriba je zrasla kasba Agadir Oufella, ki jo je prvič porušil lizbonski potres leta 1755, drugič pa jo je potres leta 1960.

Zvečer smo se odpeljali še do Teslinega superchargerja. Polnila sta se lahko le Team #01 in Team #03, saj Teslini superchargerji v Maroku niso odprti za druga vozila. Team #02 je zato žal moral na drugo, 50-kilovatno polnilnico v bližini.

Team #03 in Team #01 ponoči na Teslinem superchargerju v Agadirju — Polnjenje na superchargerju v Agadirju

Dvanajsti dan je za nami: 352 kilometrov od gora do oceana. Varčna vožnja se je obrestovala, saj je bila poraba Team #01 le 139 Wh/km. Jutri nas čaka Marakeš.

Videi dneva