Trojanski konj trajnostne mobilnosti (drugič, pa absolutno ne zadnjič!)

Na elektriko vsaj gre (v glavnem), ​če že na vodik ne gre!
​
Ko sem zadnjič razglabljal o Petrolu ter o tem, kako nepoštene poslovne prakse uporabljajo (ne samo v trajnostni mobilnosti), se mi je na telefon in na email usulo morje sporočil in klicev; kako da imam prav, kako da so res pra**i in da so čisto prave ultrakapitalistične svinje (ne vem, če avtor v tem zapisu ne misli na Ultro, s katero je povezan Gregor Golubič?). Seveda se ljudje ne želijo izpostavljati, češ da je Petrol premočna organizacija (nekdo jih je zmerjal celo z Udbovsko organizacijo) in da jim ne gre stopati na žulj. Da se lahko maščujejo …  Zato sem prisegel, da njihovih imen ne bom razkril. In to pravico novinarji imamo!

Kdo ve, morda imajo ljudje celo prav. Morda se samo bojijo zvite vrvi, ker jih je nekoč pičila kača. Ampak dejstvo je dejstvo; moj zapis o vodikovi polnilnici (lahko si ga preberete tu), je vzbudil veliko zgražanja (pri nekaterih) ter veliko strahu (pri drugih), nekateri pa so »slovenčkasto« otopeli; saj veste tisto; »itak, saj imaš prav, ampak saj vsi kradejo, tukaj se ne da nič narediti!«
No, to slednje pa bomo še videli …
​
Kakor koli; zgodba o vodikovi polnilnici še zdaleč ni končana … Ampak je tu že nova; o električnih polnilnicah ter celi vrsti nepravilnosti.

​»Petrolove« električne polnilnice

Danes o tem, da Petrol polnjenje električnih avtomobilov, zaračunava tako, kot po mojem mnenju in mnenju nekaterih pravnih strokovnjakov sploh ne bi smel. Da o mnenju ekonomistov sploh ne govorim. Govorim pa izključno o tistih polnilnicah, ki smo jih postavili davkoplačevalci. Tiste, ki so v lasti Petrola me v tem primeru sploh ne zanimajo!
Pojdimo po vrsti; pred simpozijem Emobility sem na Petrol poslal vprašanje o zaračunavanju polnjenja za električne avtomobile na polnilnicah, ki jih je financiralo Ministrstvo za infrastrukturo oziroma SODO. Magister Salkič mi je posredoval naslednji odgovor (odgovor o električnih polnilnicah objavljam v celoti):

Elektromobilnost postaja/je v zadnjem obdobju vedno bolj aktualna tema in v Petrolu vemo, da je dolgoročen napredek mogoč le ob nenehnem vlaganju v razvoj najbolj okoljsko sprejemljivih rešitev. Skladno s svojo zavezanostjo k trajnostnemu napredku Petrol prevzema ključno vlogo pri preboju množične elektromobilnosti v Sloveniji.
Omrežje polnilnic za električna vozila je začel Petrol vzpostavljati že leta 2012. Petrolova mreža trenutno obsega 15 električnih polnilnic z 31 polnilnimi mesti, obenem pa smo v sklopu evropskega projekta »Srednjeevropski zeleni koridorji« – Central European Green Corridors – CEGC v upravljanje prevzeli 26 hitrih polnilnic na avtocestnem križu Slovenije.
Končna vrednost izvedbe projekta oz. izgradnje 26 hitrih polnilnic na avtocestnem križu v Sloveniji je znašala 1,7 mio €, od tega je bilo 620.000 € evropskih sredstev (natančnejše podatke ima SODO). Petrol je bil izbran kot upravljavec in ponudnik storitve polnjenj na hitrih polnilnih postajah ter je moral zagotoviti sledeče aktivnosti:
•    Zajem podatkov o parametrih polnjenja in izvedba obračuna storitve polnjenja EV.
•    Zagotavljanje Roaminga uporabnikom polnilne infrastrukture SODO preko Roaming platforme, z zagotovitvijo vseh podpornih funkcionalnosti definiranih v projektu CEGC.
• Zagotavljanje plačevanja opravljene storitve polnjenja na polnilni postaji z naslednjima plačilnima instrumentoma; RFID identifikacijska kartica in predplačniško kartica, ki omogoča uporabo hitrih polnilnic tudi uporabnikom brez sklenjenega pogodbenega razmerja s ponudnikom storitev.
•    Zagotavljanje interoperabilnosti s polnilno infrastrukturo partnerjev srednjeevropskega projekta TEN T CEGC po pogojih Konzorcijskega sporazuma.
•    Zagotavljanje podatkov lastniku polnilne infrastrukture SODO o parametrih polnjenja za potrebe poročanj, izdelave statistik, izvajanja vzdrževanja, obratovanja in razvoja distribucijskega omrežja.
•    Plačevanje računov za omrežnino, dodatke in prispevke, skladno z izdanimi omrežninskimi računi za merilna mesta 26 polnilnih postaj.
•    Zagotavljanje pomoči uporabnikom polnilne postaje.
•    Nadgradenj IKT na polnilni postaji, skladno z zadnjim stanjem tehnike.
•    Zagotavljanje brezhibnega in neprekinjenega delovanja ter razpoložljivosti polnilne postaje.
Kot je razvidno, je Petrol moral razviti IT infrastrukturo ter lastni center upravljanja Petrolovih električnih polnilnic, ki podpirata upravljanje hitrih polnilnic, stalni daljinski nadzor nad njimi in nudenje storitve polnjenje ter ustrezne ekipe za vzdrževanje polnilnic (redno in izredno). Pripraviti in izšolati je moral 24-urni klicni center za pomoč uporabnikom, velik zalogaj je bil tudi vzpostavitev in zagotavljanje mednarodnega gostovanja (»roaminga«) uporabnikom polnilne infrastrukture SODO preko Roaming platforme z zagotovitvijo vseh podpornih funkcionalnosti.

Kot je iz odgovora mag. Salkiča razvidno, je moral Petrol zagotoviti računalniško podporo za zaračunavanje, nemoteno delovanje, energijo za polnjenje ter plačati energijo in priključno moč (ki pa je za električne polnilnice itak polovična!). Takole na prvi pogled sicer izgleda, da so se zelo trudili, v resnici pa gre za precej dober PR-blef. Ko nekdo na veliko razlaga o »IT«, jaz slišim predvsem to, da se veliko komplicira, predvsem zato da lahko potem veliko računa in da na koncu ne deluje tako kot je treba! Se vam to sliši znano?

To, kar je mag. Salkič razložil na eni strani, bi se dalo razložiti v enem stavku. Ampak potem bi izpadlo, kot da niso naredili nič posebnega (kar seveda tudi niso) in da je zaračunavanje, ki ga izvajajo, čista lopovščina! In to na infrastrukturi, ki smo jo plačali davkoplačevalci. Vsi vemo, koliko stane 1 kWh energije. Izredno lahko je izmeriti, koliko energije prečrpaš v določenem času v avtomobil. In da ti na Petrolu računajo 0,20 centov na minuto je seveda smešno. To je tako, kot če bi vam pri točenju klasičnih goriv računali polnjenje na sekundo in ne koliko goriva ste načrpali! In seveda bi bil na koncu račun neprimerno večji (vsaj 3x), kot če bi vam računali na liter. Ampak, bodimo pošteni; tak način obračunavanja je zaradi zakonodaje za zdaj edini možen. Zelo vprašljiva pa je predvsem cena na infrastrukturi, ki je last države in smo jo (pre)plačali (slovenski in evropski) davkoplačevalci!

Kakovost storitev

Drug problem pa je kakovost storitev, ki jo zaračunavajo. Človek bi pričakoval, da bo potem, ko nas dobesedno obirajo, vsaj kakovost storitev na primernem nivoju (tu se opravičujem vsem »fosilarjem«, kajti marsikdo trdi, da tudi gorivo na Petrolovih črpalkah še zdaleč ni tako kakovostno, kot se z Q Max-om hvalijo, česar pa jaz seveda ne morem soditi). Vendar pa se je tisti, ki misli, da je vsaj njihovo delo dobro in pošteno opravljeno, močno uštel! Veliko (da ne zapišem skoraj vsi) uporabnikov Petrolove plačilne kartice za elektromobilnost s(m)o imeli take in drugačne težave. Na računu je včasih izpisana napačna lokacija polnjenja, narobe (seveda preveč) obračunane minute porabljene za polnjenje avtomobila, nedelujoče kartice, tako da se nanjo sploh ne moreš 100-odstotno zanesti … In hecno; kartica po navadi ne deluje tistim, ki so kakorkoli trn v peti Petrolu ali njihovim pogodbenim partnerjem na projektu elektromobilnosti. Nekam preveč čudno naključje se mi zdi! Za to gre, po mojem mnenju, celo za sum izdajanja osebnih podatkov; o tem sem tudi že obvestil pristojne službe! Vse te težave so prej stalnica kot izredni primeri. Zato se večina imetnikov električnih avtomobilov sploh ne poslužuje Petrolovih polnilnic; ali pa se jih poslužuje zelo redko, če res drugače ne gre. Večina od njih se sploh ni pritožila, saj je razlike le za nekaj evrov in se jim zato s Petrolom sploh ne ljubi ukvarjati. Enostavno raje infrastrukture, ki je v upravljanju Petrola, ne uporabljajo.

Elektrika

Nekateri električno dobro poučeni uporabniki tudi trdijo, da kakovost polnjenja, torej količina energije, ki jo lahko prečrpajo v svoj avtomobil, ne ustreza moči, ki je deklarirana. Jasno je, da je količina prečrpane energije odvisna tudi od zatečenega stanja (temperatura atmosfere in baterije) ter od zmogljivosti, ki jih omogoča avtomobil. Vendar pa uporabniki vseeno trdijo, da tudi polnilne postaje ne obratujejo vedno s polno, deklarirano močjo, oziroma da med samim polnjenjem pretok energije močno pade (za to trditev mi je eden od uporabnikov celo poslal grafe!). Seveda to spet pomeni daljše polnjenje in višji strošek za uporabnika ter (še) večji zaslužek za Petrol. Naključje? Po mojem nikakor ne, bomo pa skupaj s strokovnjaki trditve naših virov preverili tudi na terenu.

​10 evrov za enkratno polnjenje? Dajte no!

Pa to še ni vse! Gre še za eno lopovščino, s katero se bo slej kot prej morala spoprijeti tudi Evropska komisija. Namreč diskriminatorno obravnavanje državljanov, ki nimajo rezidence v Sloveniji. Oni si namreč niti ne morejo pridobiti Petrolove kartice (za to potrebuješ bančni račun v Sloveniji) in če nimajo kartice, ki omogoča roaming (to so kartice tujih partnerjev, ki so sodelovali v projektu »Srednjeevropski zeleni koridorji – CEGC), potem morajo kupiti kartico za »ad hoc« polnjenje, ki znaša 10 evrov. To ni sporno; po mojem pa je več kot sporno to, da je to kartica za samo enkratno uporabo. To pa je čista lopovščina in kraja drugih prebivalcev Evrope, ki so prav tako prispevali denar za »Petrolove« polnilnice. Zapisal sem »Petrolove«, ker si jih je Petrol dejansko prisvojil! Res je, da obstaja finta, ki se ji reče: »polnjenje avtomobila za manj kot minuto«. Če namreč prekinete polnjenje prej kot v minuti, sistem ne blokira kartice. Če se vam torej ljubi prekiniti polnjenje recimo po 55-tih sekundah in to ponavljati recimo 10-krat,boste resda polnili zastonj, ampak precej dolgo. Izgubili pa boste precej časa, strokovnjaki pa tudi trdijo, da to ni najbolj »zdravo« za baterijo. Seveda pa te »finte« tujci ne morejo poznati.

S takim načinom se seveda Slovenija smeši. Radi bi postali »veleekološka-veleturistična« destinacija, ukvarjamo se s projektom EDISON, na tujih forumih lastnikov električnih avtomobilov pa je opozorilo, da naj se vsi lastniki električnih avtomobilov raje izognejo Sloveniji! In to kljub temu da so lastniki električnih avtomobilov v glavnem ljudje z globljimi žepi!

To ima več slabih strani, poleg tega da se »elektroturisti« izogibajo Sloveniji. Ena je prav gotovo slaba volja, ki jo pri ljudeh, ki se vseeno odločijo, da obiščejo Slovenijo, povzročamo. Povsem po nepotrebnem, se ve! Seveda hoče uporabnik to drago kartico, ki jo je kupil, potem tudi do konca izkoristiti (bi bilo potratno in neumno, če je ne bi). Polnilnice ob avtocestah pa niso namenjene »kampiranju« pred njimi, ampak – kot že ime pove – hitremu polnjenju. In tako mora naslednji uporabnih (pre)dolgo čakati, da pride na vrsto. Torej sta slabe volje že dva; ter seveda vsi tisti, ki potujejo z njima. Povsem po nepotrebnem! Če je mag. Salkič že uspel najti celo stran razlogov, zakaj je polnjenje tako drago, potem bi lahko naredili to »SODO« kartico tudi prijaznejšo. (»SODO« v narekovajih zato, ker na njej sicer piše SODO, vendar to kljub vsemu zaračunava in skoraj ves denar obdrži Petrol.)

Rešitev za to je izredno preprosta; kartica bi bila lahko cenejša, tako da bi za enkratno polnjenje stala 5 evrov (kar je sicer še vedno pošastno drago!), kar bi pomenilo nekako sprejemljivih 20 do 25 minut polnjenja, to pa v praksi pomeni za okoli 100, morda 120 kilometrov poti, seveda če polnilnica deluje tako kot je treba), ali pa da bi omogočila večkratno polnjenje v nominalni vrednosti kartice! Če pa Petrolu, oziroma podjetju, ki za njih opravlja te IT-jevske storitve, to predstavlja velik problem, potem jim priporočam, naj zaposlijo kakšnega osnovnošolca, da jim bo ta problem rešil. In zato jim ni treba zaposliti ravno najpametnejšega »štrebarja« v razredu!

Jasno, da sem spet povprašal mag. Salkiča, kako Petrol gleda na vse te očitke (kopijo emaila sem poslal tudi predsedniku uprave g. Tomažu Berločniku v vednost, da se čez čas ne bo izgovarjal, da za težave ni vedel). Če sem pred časom še lahko pohvalil Petrolovo PR profesionalnost, čeprav jim vprašanja več kot očitno niso bila po godu, so vsaj poslali odgovore. Res je, da so včasih polresnice zapakirali v celofan. Zdaj pa so se vseeno raje zavili v molk! To je seveda njihova pravica. Glede na to, da verjetno v svoj zagovor ne morejo povedati nič pametnega, je tudi bolje, da so tiho, kot pa da naokoli spet tresejo izmišljotine, slovenistične bravure (kot je bila tista o delovanju in obratovanju) ali pa celo laži. Kar sem tudi že dokazali.

Seveda se bom ravno zato po odgovore odpravil k tistim, ki odgovore morajo dati!
Nadaljevanje zgodbe sledi!
​
Seveda bom vesel tudi vaših komentarjev in mnenj!
Primož Lemež