Na dosežke mladih moramo biti upravičeno ponosni. S strani dijakov STŠ Koper smo dobili zapis projektu CyberCar ver. 2 / CC-2.  Čestitke s strani DeMSa.

Ignac Završnik

 

CyberCar ver. 2 je projekt nadgradnje in obnove projekta CyberCar, ki je bil uspešno izveden leta 2002. Za takratne čase je ta vseboval veliko naprednih novosti, kot sta sekvenčni-polavtomatski menjalnik in nastavljivo višino vozila z uporabo pnevmatike, vodene preko krmilnika. Za pogon vozila je bil uporabljen dvocilindrski bencinski motor. Leta 2017 je bilo odločeno, da ta projekt na novo »zaživi«.

 

   

CyberCar leta 2002 (RK Team, 2002)       

 

 

Glavna predelava v tem projektu je bila menjava bencinskega motorja z dvema električnima. Sprednji motor je vezan na diferencial, drugi pa na sekvenčni menjalnik, tako da vozilo ima pogon na vsa kolesa. Motorja sta 5kW, katera lahko dosežeta maksimalno 8000rpm. Ta motorja napajajo 4 zaporedno vezane baterije, ki jima dovajajo 48V (4x12V 100Ah).

 

Predeli vozila (CCR Team, 2019)

 

Menjalnik ima 5 prestav. Ta je sekvenčni, kajti dijaki starega projekta (CyberCar) so namestili cilindre, ki nadomestijo našo roko. Ti so vezani na 5/2 ventile. Bili so vodeni preko starejšega krmilnika, katerega smo zamenjali s preprostejšim in močnejšim – Arduino Uno (z ATmega382 mikrokrmilnikom). Ta krmilnik nam omogoča uporabo spomina, tako da si sam zapolni, v kateri poziciji je in tako ne potrebujemo nobenih pozicijskih senzorjev za delovanje. Vozilo ima približno 1 uro avtonomije.

 

Kot vzmetenje uporabljamo dvosmerne cilindre, ki smo jih vezali na 5/3 ventile. Ti nam omogočajo, da vozilo ostane na katerikoli želeni poziciji oz. višini. Želeno višino lahko tako nastavljamo »ročno« preko preprostih tipk – te so direktno vezane na ventile – ali pa preko Arduino Uno. Za tip vzmetenja pa smo se odločili za push-up način. Za boljšo absorpcijo sil in lažje prenašanje teže vozila so na cilindrih dodane navadne vzmeti. Ta način je tako bolj kompakten.

Sprednje vzmetenje (CCR Team, 2019)

 

Za dovajanje zraka smo namestili dva avtomobilska kompresorja, ki sta zmožna pritiska do 10 bar. Zaradi dodatne zaloge zraka pa še dve jeklenki. Dodali smo tudi sekundarno (dodatno) volansko letev. Pri nižjih hitrostih bo tako vozilo imelo omogočeno bolj »ostro« in boljše zavijanje. To volansko letev pa bo obračal manjši elektromotor.

 

Zaradi vseh teh predelav (tudi morebitnih prihodnjih) smo se odločili razširiti in podaljšati ter znižati šasijo. To nam omogoča boljšo stabilnost na vozišču, saj verjetnost prevrnitve se zmanjša. Na ta način lahko dosežemo višje hitrosti. Za stabilnost skrbijo tudi same komponente vozila, saj so postavljene čim bolj simetrično in na dnu vozila. Zaradi enostavnega varjenja in dobavljivosti je šasija izdelana iz jekla. Vozilo ima plosko dno, s čimer smo pridobili boljšo aerodinamiko in dosegli, da se vozilo bolj približa tlom. Za karoserijo vozila smo se najprej zgledovali po f3 classic, nazadnje pa po formulah Predator (pc010 in še posebej po pc015), kajti karoserija bo glede na šasijo narejena čim bolj aerodinamično. 

 

Približna končna oblika (CCR Team, 2019)

Ker je projekt še v poteku, se vozilo zaradi dodajanja, spreminjanja njegovih lastnosti in komponent konstantno spreminja. 

 

CCR Team,    

dijaki STŠ Koper