Že pred časom sem opravil pot od Lendave do Pirana za električnim vozilom Nissan Leaf prve generacije. Takrat je bil namen testiranje polnilne infrastrukture ob avtocestnem križu in dokazati, da je možno uporabiti električno vozilo ob primerni infrastrukturi tudi za daljše relacije. Za praktičen primer je bil prevožen najdaljši odsek avtocestnega križa v Sloveniji.

Z razvojem baterijskih vozil pa je prišel nov izziv in cilj, prevoziti podobno pot brez uporabe polnilne infrastrukture. Realizacijo sem planiral takoj, ko bo to možno in sem jo večkrat tudi napovedal. Pri testu se mi je pridružil tudi Marjan Božič, ki je kasneje dokazal, da ni vse v vozilu, ampak uspeh temelji tudi na vozniku. Marjan je želel opraviti to pot že s svojim predelanim vozilom e-Punto, vendar do realizacije še ni prišlo. Povabljeni so bili tudi drugi vozniki z drugačnimi vozili, pa se testa žal niso mogli udeležiti.

Prihod na start ob 9:00 uri je bil sicer na začetku podoben običajnemu izzivu, ki ne bo imel veliko medijske pozornosti. Z Marjanom sva želela zgolj priklop na običajno vtičnico, da 100 % napolniva baterije. Pa se je zgodilo presenečenje. Število novinarjev je bilo kar neverjetno. Od televizijskih, radijskih in časopisnih hiš. Priznam takšnega medijskega odziva, nisva pričakovala. Za ogled stolpa, sva si komaj utrgala nekaj minut, ves ostali čas sva namenila za vprašanja in snemanja. Vsekakor zahvala g. Vargi in go. Bukovec  za medijsko pozornost, ki sta jo sprožila.

Z Marjanom sva se dogovorila, da prvi del poti opravi po stari cesti skozi Ljutomer, ki je kilometrsko tudi bližja. Dobila se bova na BS Tepanje in tam v praksi videla, kaj pomeni nižja hitrost. Na pot sva se ob spodbujanju novinarjev odpravila ob 10:15. Aplikacija Nissan Spy Pro je pri meni pokazala, da je na voljo 38,5 kWh energije ter zunanjo temperaturo 14 °C. Sveže je bilo v Lendavi.

Prvi del poti med Lendavo in Mariborom je potekal v spremljanju s strani novinarskih ekip. Moja povprečna poraba je bila 13,3 kWh / 100 km, Marjanova pod 10 kWh / 100 km. V nadaljevanju poti se je povprečna poraba nižala, saj so se zunanje temperature začele dvigovati. Na dogovorjeni postanek BS Tepanje sem prispel ob 11:35. Povprečna poraba je padla na 12,1 kWh / 100 km, zunanja temperatura pa je narasla iz 14 °C na 22 °C. Najprej sem čakal na Marjana, ki je za krajšo pot porabil več časa (postanek za novinarje – Pragersko) in nato še na dokončanje intervjuja s strani novinarske ekipe. Odhod se je zavlekel na 12:39 uro.

Na poti se je povprečna poraba vztrajno manjšala, vendar se je manjšal tudi preostanek energije na 9,7 kWh. Na BS Ravbarkomanda sem moral sprejeti odločitev ali napolniti dodatno rezervo ali tvegati ter se odpeljati proti cilju. Odločitev za polnitev je padla iz varnostnih razlogov. Do sedaj po prevoženih 130.000 električnih kilometrih nisem še nikoli obstal na cesti. Drug razlog pa je bil Marjan, imel je namreč dovolj energije in cilj bo dosegel brez polnjenja. Napolnil sem za 9 % baterije oziroma iz 9,7 kWh na 13,8 kWh. Na koncu poti sem sicer spoznal, da je bilo polnjenje nepotrebno in bi prišel na cilj tudi brez. Ostalo bi mi še 4,3 kWh energije. Več kot dovolj.

Na cilj v Koper (parkirišče za tržnico) sem prispel ob 15:13. Najprej sem opravil fotografijo za arhiv, nato pa sem poklical Marjana. Prišlo je do rahle zmešnjave, saj se je dogovoril z novinarji, da počaka na drugem parkirišču. Parkirišču Semedela, kjer je Marjan prispel ob 15:00 s preostankom 12 %. Naš član iz Kopra, me je usmeril na pravo parkirišče in končno, srečanje na spremenjenem cilju in intervju po opravljeni poti.

Nekaj podatkov o sami poti. Dodal sem še podatke o temperaturi baterije, saj je zadnje časa precej govora o #SloRapidGate aferi. Poudariti je treba, da večina voznikov električnih vozil vozi okoli 100 kilometrov na uro. Vsaj tiste, ki jih osebno poznam.